1. Simptomi demence - izziv za zdravstveno negoAnamarija Dolar, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Demenca je kronična bolezen možganov. Pri osebi z demenco začnejo upadati kognitivne sposobnosti, kar vpliva predvsem na mišljenje, vedenje in spomin. Za boljši rezultat je zelo pomembno zgodnje odkritje bolezni, da lahko či m prej začnemo s postopkom zdravljenja. Simptomi, ki kažejo na demenco, so: pozabljivost, neorientiranost, postopna izguba spomina, vedenjske spremembe in psihične spremembe. Pri obravnavi oseb z demenco se zdravstveni delavci pogosto srečajo z raznimi izzivi, ki jim otežujejo delo in dobro obravnavo oseb z demenco ter komunikacijo s svojci, ki praviloma tudi potrebujejo izobraževanje in pomoč. Namen diplomske naloge je ugotoviti simptome demence, ki predstavljajo izziv za zdravstveno nego.
Metode: V raziskavi sta bila uporabljena kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivna metoda dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vir podatkov je bil tudi pregled strokovne in znanstvene literature, pridobljene iz podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google učenjak. Vzorec je namenski in je vključeval srednje medicinske sestre, diplomirane medicinske sestre, bolničarje negovalce in delovne terapevte, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj pri obravnavi oseb z demenco. V intervju ju je sodelovalo šest oseb, ki se med seboj ne poznajo. Raziskava je potekala v maju 2025.
Ključne besede: simptomi, demenca, izziv, zdravstveni delavci, osebe z demenco
Objavljeno v ReVIS: 14.11.2025; Ogledov: 411; Prenosov: 14
 Celotno besedilo (981,79 KB) |
2. Psihosocialni simptomi v paliativni oskrbi starejšega odraslega : magistrsko delo študijskega programa druge bolonjske stopnje Socialna gerontologijaUrška Cankar Bošnjak, 2025, magistrsko delo Opis: Uvod: V magistrskem delu smo raziskovali, kako se v paliativni oskrbi starejših odraslih prepoznavajo, nadzorujejo in obravnavajo psihosocialni simptomi. Kljub celostni naravnanosti paliativne oskrbe so ti simptomi pogosto prezrti. Namen raziskave je bil pridobiti vpogled v doživljanje strokovnega osebja na tem področju ter ugotoviti, kakšen vpliv imajo psihosocialni simptomi na kakovost življenja bolnikov, osebja in svojcev. Metode: Opravili smo 15 intervjujev s strokovnim osebjem, neposredno vključenih v paliativno oskrbo starejših. Raziskava je temeljila na kvalitativni metodologiji z analizo vsebine, ki je omogočila strukturirano obdelavo besedilnega gradiva. Analiza je bila izvedena v skladu s štiristopenjskim postopkom. Rezultati: Analiza je potrdila, da so psihosocialni simptomi, kot so osamljenost, žalost in depresija, izjemno pogosti in tesno povezani s fizičnimi simptomi. Ugotovili smo, da psihosocialna bolečina lahko sproži fizično nelagodje. Identificiranih je bilo pet tematskih kategorij: (1) simptomi pri starejših odraslih, (2) prepoznava in vpliv socialne bolečine, (3) vloga socialne opore, (4) psihosocialni vpliv na druge ter (5) koncept celostne paliativne oskrbe. Dosledna uporaba besedišča med intervjuji, vključno z besedami bolečina, depresija, osamljenost, socialna (bolečina in opora) ter tesnoba, kaže na enotno razumevanje ključnih izzivov. Razprava in zaključek: Rezultati potrjujejo, da da celostna paliativna oskrba zahteva več kot le lajšanje fizičnih simptomov. Ključno je upoštevanje psihosocialnih vidikov, kot sta osamljenost in socialna izključenost, saj bistveno vplivata na kakovost življenja starejših. Ugotovitve so razkrile tudi sistemske pomanjkljivosti in potrebo po boljšem izobraževanju osebja.
Ključne besede: paliativna (celostna) oskrba, starejši odrasli, psihosocialni simptomi, socialna opora, socialna bolečina
Objavljeno v ReVIS: 26.09.2025; Ogledov: 567; Prenosov: 13
Celotno besedilo (2,81 MB) |
3. Klinične in laboratorijske značilnosti bolnikov s sindromom dolgega covidaErik Gregorič, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Dolgi covid se kaže kot vztrajanje ali pojav novih simptomov po akutni fazi okužbe s SARS-CoV-2 in ostaja kompleksen in slabo raziskan sindrom. Prevalenca dolgega covida je visoka in po nekaterih študijah dosega 30 %. V razvoj dolgega covida se vpletajo različni patofiziološki mehanizmi. V odvisnosti od izraženosti posameznih mehanizmov dolgi covid spremljajo raznoliki simptomi, ki se tipično pojavljajo v obliki simptomatskih fenotipov. Običajne laboratorijske in funkcijske preiskave pri bolnikih z dolgim covidom pogosto ne pokažejo odstopanj od normale, bolj specializirani testi pa so običajno skladni s kroničnim vnetjem. Cilj naloge je bil opredelitev kliničnih in laboratorijskih značilnosti slovenske kohorte bolnikov z dolgim covidom.
Metode: V raziskavi je sodelovalo 65 preiskovancev, od tega 45 v skupini z dolgim covidom in 21 v kontrolni skupini. Primerjali smo demografske podatke, prevalenco pridruženih kroničnih bolezni, stopnjo precepljenosti in vrednosti osnovnih biokemičnih kazalcev. Izračunali smo prevalenco izraženosti posameznih simptomov dolgega covida.
Rezultati: Najprevalentnejši simptomi dolgega covida so bili zmanjšana telesna zmogljivost (84 %), dispneja (77 %) ter bolečina v prsih in palpitacije (oboje 55 %). Bolniki z dolgim covidom so imeli višjo prevalenco srčno-žilnih bolezni (p = 0,03) in značilno nižjo precepljenost proti SARS-CoV-2 (p = 0,004). Pri bolniki z dolgim covidom smo ugotovili statistično značilno višje vrednosti serumskega urata, feritina, troponina T ter nekaterih drugih laboratorijskih kazalcev.
Razprava: Rezultati raziskave potrjujejo kompleksno naravo dolgega covida. Prisotnost srčno-žilnih bolezni in necepljenost za SARS-CoV-2 sta pomembna dejavnika tveganja za razvoj dolgega covida. Zaradi relativno majhnega števila vključenih v študijo in posledično visokega tveganja za pristranskost izbire se glede vpliva spola na tveganje za razvoj pocovidne simptomatike ne opredeljujemo. Statistično značilne razlike v laboratorijskih kazalcih kažejo na možnost vztrajajočega kroničnega vnetja nizke stopnje, ki pa je klinično relevantno. Pridobljeni rezultati v veliki meri potrjujejo izsledke že objavljenih raziskav.
Rezultati študije prispevajo k boljšemu razumevanju dolgega covida, kar bi lahko pripomoglo k hitrejši diagnostiki, zdravljenju in optimizaciji zdravstvene oskrbe. Kljub hitremu napredku razumevanja bolezni ostaja veliko nejasnosti. Za razjasnitev teh so potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: dolgi covid, simptomi, pridružene bolezni, laboratorijski kazalci
Objavljeno v ReVIS: 05.09.2025; Ogledov: 520; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,82 MB) |
4. Poznavanje tveganj za nastanek in zdravljenje žolčnih kamnov med populacijo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaŽiva Kočar, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Žolčni kamni sodijo med najpogostejše bolezni trebušnih organov, saj njihova pojavnost narašča s starostjo. Statistični podatki kažejo, da so žolčni kamni pri ženskah dvakrat pogostejši kot pri moških. Po 50. letu starosti naj bi jih imela vsaka peta ženska in vsak deseti moški. Ozaveščenost ljudi o zdravem življenjskem slogu bistveno prispeva k zmanjšanju tveganja za nastanek žolčnih kamnov. Veliko vlogo pri tem imajo medicinske sestre. Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo uporabili kvantitativno metodologijo raziskovanja. Razvili smo strukturiran anketni vprašalnik, katerega namen je bil raziskati poznavanje tveganj za nastanek in zdravljenje žolčnih kamnov med splošno populacijo. Anketa je bila izvedena na slučajnostnem vzorcu; dobljene podatke smo obdelali s programsko verzijo SPSS. Anketo smo izvedli preko spletne platforme 1KA. Rezultati: Hipoteze lahko na podlagi ankete potrdimo, saj anketiranci dobro poznajo dejavnike tveganja, kjer so najbolj izpostavili genetiko (70 %) in debelost (67 %). Več kot polovica anketirancev pozna oba načina zdravljenja žolčnih kamnov, 51 % se jih je odločilo za zdravljenje na konzervativni in operativni način. 94 % anketirancev meni, da bi bilo potrebno več splošnih informacij o žolčnih kamnih, kot so dejavniki tveganja, simptomi in zdravljenje. Glede na našo raziskovalno vprašanje lahko trdimo, da anketiranci poznajo dejavnike tveganja in simptome žolčnih kamnov. Zaključek: Spoznanje, da so žolčni kamni danes velik problem in so vse bolj pogosti, bi drugačen pristop zdravstvenih strokovnjakov do njih lahko to spremenil. Že več splošnih informacij, kot so dejavniki tveganja, simptomi in zdrav način življenja, bi lahko krepko zmanjšalo število žolčnih kamnov.
Ključne besede: žolčni kamni, dejavniki tveganja, simptomi, zdravljenje, vloga medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 30.06.2025; Ogledov: 601; Prenosov: 11
Celotno besedilo (2,90 MB) |
5. Učinki fizioterapevtske obravnave v kombinaciji z neinvazivno stimulacijo možganov na motorične simptome parkinsonove bolezni : pregled literatureŠpela Ropas, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: Parkinsonova bolezen, v nadaljevanju PB, je eno najpogostejših nevroloških obolenj na svetu, katerega pojavnost se, zaradi staranja prebivalstva, vsako leto povečuje (Osborne idr. 2022). Farmakološko zdravljenje v napredovalih fazah bolezni ni več tako učinkovito, zato se svetuje uporaba drugih oblik zdravljenja, kot sta fizioterapija in možganska stimulacija (Bueno idr. 2023). Pri osebah s PB se največkrat uporablja globoka možganska stimulacija, vendar so se v zadnjih letih pričele uporabljati tudi neinvazivne oblike stimulacije (Schulz idr. 2013; Larson 2014). Fizioterapija učinkovito vpliva na motorične simptome PB kot so bradikinezija, motnje hoje, ravnotežja in drže (Bouça-Machado idr. 2019). Namen: Namen diplomskega dela je bil raziskati, kako kombinirana terapija, ki vključuje fizioterapijo in neinvazivno možgansko stimulacijo vpliva na motorične simptome PB. Metode dela: Uporabili smo kvalitativno metodo raziskovanja s sistematičnim pregledom literature. Literaturo smo iskali s pomočjo podatkovnih baz: PubMed, Science Direct, Wiley Online Library, ResearchGate in Sage Journals. Rezultati: Pregled literature je zajemal 10 raziskav, objavljenih med leti 2013 in 2023. V štirih raziskavah so ugotovili učinkovitost kombinacije obeh metod, v dveh so ugotovili, da stimulacija podaljša učinke fizioterapije, brez znatnih izboljšanj merjenih parametrov. Ugotovitve štirih raziskav so pokazale, da kombinacija obeh metod ni povzročila izboljšanja pri ponovnih meritvah v primerjavi z vsako posamezno metodo. Zaključek: V izbranih raziskavah sta bili najpogosteje uporabljeni transkranialna magnetna stimulacija in stimulacija z električnim tokom. Kombinacija fizioterapije in stimulacije v določeni meri lahko vpliva na motorične simptome PB, vendar bi bile za statistično pomembne primerjave in ocene učinkovitosti metod v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: Parkinsonova bolezen, motorični simptomi, fizioterapija, neinvazivna možganska stimulacija
Objavljeno v ReVIS: 17.06.2025; Ogledov: 1046; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,17 MB) |
6. PREPOZNAVA MOŽGANSKE KAPI V DISPEČERSKI SLUŽBI ZDRAVSTVAKatja Goršič, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Možganska kap je eden najpogostejših vzrokov smrti in invalidnosti pri odraslih, zato sta njena pravočasno prepoznavanje in učinkovito zdravljenje izrednega pomena. Zdravstveni dispečerji so prvi v verigi pomoči, pri svojem delu pa v večini primerov uporabljajo Slovenski indeks za nujno medicinsko pomoč. Pri klicih s sumom na možgansko kap se zdravstveni dispečerji večinoma počutijo samozavestno, a lahko doživljajo tudi večjo ali manjšo mero stresa. Znanje, izkušnje in jasni protokoli pomembno vplivajo na njihovo uspešnost pri delu. Namen diplomske naloge je proučiti vlogo zdravstvenih dispečerjev pri prepoznavanju možganske kapi. Cilji diplomske naloge so bili ugotoviti, na kakšen način zdravstveni dispečerji prepoznavajo možgansko kap, kaj bi lahko pripomoglo k njihovi večji usposobljenosti za njeno prepoznavanje in kakšne občutke doživljajo ob klicih s sumom na možgansko kap.
Metode: Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje literature ter lastnih izkušenj. Anketni vprašalnik je vseboval 22 vprašanj, ki so se osredotočala na izkušnje zdravstvenih dispečerjev pri prepoznavanju možganske kapi. V raziskavi je sodelovalo 114 zdravstvenih dispečerjev zaposlenih v dispečerskih centrih v Ljubljani in Mariboru. Podatki so bili analizirani s programom Microsoft Excel in predstavljeni v obliki tabel in grafov. Pri raziskavi so bila upoštevana etična načela, vključno z anonimnostjo in prostovoljnim sodelovanjem anketirancev.
Rezultati: Večina anketirancev meni, da za učinkovito prepoznavanje možganske kapi niso nujno potrebne predhodne izkušnje ali znanje, saj jih skoraj polovica verjame, da zadostujejo protokoli in usposabljanje. Kljub temu se je le manjši delež udeležil posebnih usposabljanj, več kot polovica pa si znanje nadgrajuje s strokovnimi članki. Prepoznavanje možganske kapi večina izvaja predvsem na podlagi uradnih protokolov, ne intuicije. Anketiranci kot ključno možnost za izboljšanje navajajo povečanje ozaveščanja javnosti, medtem ko sprememb v samem delu zdravstvenih dispečerjev večinoma ne vidijo kot nujne.
Razprava: Zdravstveni dispečerji možgansko kap prepoznavajo predvsem na podlagi značilnih simptomov in s pomočjo protokolov. Za izboljšanje njihove usposobljenosti so ključni sistematično izobraževanje, posodobitev protokolov in večje ozaveščanje javnosti. Čeprav večina zdravstvenih dispečerjev ob teh klicih ne občuti pretiranega stresa, pa visoka odgovornost in zahtevnost situacije pri nekaterih zdravstvenih dispečerjih povzročata psihološki pritisk, kar potrjuje pomen stalnega strokovnega razvoja in podpore.
Ključne besede: Možganska kap, zdravstveni dispečer, nujna medicinska pomoč, komunikacija, klic, simptomi
Objavljeno v ReVIS: 15.06.2025; Ogledov: 731; Prenosov: 14
Celotno besedilo (2,54 MB) |
7. |
8. Fizioterapevtska obravnava žensk po porodu v kliničnem okolju : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje FizioterapijaUrška Petrič, 2024, diplomsko delo Opis: Po rojstvu otroka in posteljice za začne obdobje številnih sprememb v ženskem telesu, katerih cilj je vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred zanositvijo. Pri tem se lahko ženska sooča s številnimi težavami in simptomi, ki lahko brez ustrezne obravnave trajajo tudi več let. Fizioterapevtska obravnava takoj po porodu lahko ogromno pripomore k zmanjšanju in preprečevanju težav, ki so posledica nosečnosti, poroda in poporodnega obdobja. Metoda: S pomočjo anketnega vprašalnika smo raziskali, kako je potekala fizioterapevtska obravnava porodnic v kliničnem okolju v našem vzorcu. V raziskavo smo vključili ženske, ki so, v našem slovenskem kliničnem okolju v obdobju zadnji deset let, rodile vsaj enkrat,. Pridobljene podatke smo uredili in obdelali v programih IBM SPSS statistic 23 in Microsoft Excel. Rezultati: Ugotovili smo, da je v naši raziskavi zastopanost fizioterapevta pri ženskah po porodu v porodnišnicah slaba ter da leta ne vplivajo na višjo stopnjo obravnave. Obravnavane ženske so večinoma imele individualno fizioterapevtsko obravnavo prvi dan po porodu. Fizioterapevti so se največkrat, z zadostno količino in dobro podanimi informacijami, posluževali pristopov obravnave mišic medeničnega dna, trebušnih mišic ter edukacije in nasvetov. Razprava: V raziskavi smo ugotovili, da se stopnja fizioterapevtske obravnave v našem vzorcu žensk po porodu v kliničnem okolju v zadnjih desetih letih ni spreminjala in ostaja nizka.
Ključne besede: fizioterapija žensk po porodu, vaginalni porod, carski rez, težave in simptomi žensk po porodu, bolečine po porodu
Objavljeno v ReVIS: 17.02.2025; Ogledov: 1127; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,29 MB) |
9. ZDRAVSTVENA OBRAVNAVA STAREJŠIH Z DEPRESIJO V AMBULANTI DRUŽINSKE MEDICINE - VLOGA IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGEMaja Mežan, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Depresija je med starejšimi precej razširjena duševna motnja, čeprav velikokrat zaradi pridruženih kroničnih bolezni in upada kognitivnih funkcij ostaja neodkrita in nezdravljena. Zato je pomembno informiranje celotne populacije, da ob zaznavi prvih simptomov pri sebi ali drugem poiščejo strokovno pomoč. V ambulantah družinske medicine morajo biti takšni pacienti prepoznani, da se jim lahko zagotovita podpora in zdravljenje. Namen diplomske naloge je bil proučiti vlogo izvajalcev zdravstvene nege pri obravnavi starejših z depresijo v ambulanti družinske medicine.
Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja, pri čemer je bil uporabljen strukturirani anketni vprašalnik. Vzorec je bil namenski in je zajemal 100 pacientov, opredeljenih v ambulanti družinske medicine na primarni ravni, starejših od 65 let, z nizko, srednjo ali visoko ogroženostjo za razvoj depresije ali z že potrjeno diagnozo. Za izvedbo ankete smo pridobili soglasje zavoda (Medicinski center Mirjam Vide Katič, dr. med., spec. spl. med.).
Rezultati: Z raziskavo ugotavljamo, da se je pri 70 (70 %) anketiranih depresija v preteklosti že pojavila, 46 (46 %) pa jih meni, da so na pojav depresije vplivali stresni dejavniki iz otroštva. 45 (45 %) starejših anketirancev čez dan pogosto opaža spremembe razpoloženja, občutek žalosti, potrtosti in jokavosti ima občasno 47 (47 %) anketirancev, medtem ko se z izgubo zanimanja in veselja do vsakodnevnih aktivnosti pogosto srečuje 40 (40 %) anketiranih. Težave s koncentracijo in spominom ima pogosto 46 (46 %) anketiranih starejših pacientov. Ugotavljamo, da ima 63 (63 %) anketirancev vedno zaupanje v medicinsko sestro, glede umirjenega in prijetnega komuniciranja medicinske sestre se je za odgovor vedno opredelilo 52 (52 %) anketiranih. S pridobljenimi rezultati potrjujemo dejstvo, da sta zaupanje in spoštljiv medsebojni odnos ključnega pomena pri obravnavi depresije pri starejših pacientih.
Razprava: Ugotavljamo pomembnost čimprejšnje prepoznave simptomov depresije, ki se pogosto ne kažejo specifično in jih zaradi pridruženih bolezni pri starejših pogosto spregledamo. S tem ko vključimo varovalne dejavnike za depresijo, se osredotočimo na dejavnike tveganja, ki jih moramo v čim večji meri izločiti iz okolja, ker negativno vplivajo na starejše, njihovo zdravljenje in ohranjanje čim boljšega duševnega zdravja. Pozitiven odnos, ki ga pacient občuti v ambulanti družinskega zdravnika, je bistvenega pomena, saj tako lažje komunicira in pokaže čustva, s tem pa ga lažje usmerimo v pravo obliko zdravljenja in ohranjanja dobrega počutja.
Ključne besede: depresija, starejši, medicinska sestra, simptomi
Objavljeno v ReVIS: 09.10.2024; Ogledov: 1220; Prenosov: 22
Celotno besedilo (2,92 MB) |
10. POJAVNOST SIMPTOMATIKE IZGORELOSTI PRI ZDRAVSTVENIH DELAVCIH IN SODELAVCIHJasmina Koci Klopčič, 2024, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Stres in izgorelost sta tesno povezana pojma, še posebej v zahtevnih delovnih okoljih, kot je zdravstveni sektor. Stres, ki izvira iz visokih pričakovanj, časovnega pritiska in kompleksnih odločitev, lahko sčasoma pripelje do izgorelosti. Dolgotrajna izpostavljenost stresorjem lahko vodi do fizičnih, psihičnih in vedenjskih sprememb. Izgorelost se ne nanaša samo na fizično utrujenost, temveč predstavlja kompleksen psihološki odziv na pritiske in zahteve v delovnem okolju. Učinkovito obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti zahteva celostni pristop, ki vključuje posameznikove sposobnosti obvladovanja stresa ter tudi organizacijske ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev ter podpore zdravstvenim delavcem in sodelavcem.
Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop ter deskriptivno metodo. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. Vir podatkov je bil tudi pregled domače in tuje literature ter internetnih baz (Cinahl, Cobiss, Medline, PubMed, Google Scholar).
Rezultati: Na podlagi rezultatov naše študije smo prišli do zaključka, da je izgorelost med zdravstvenimi delavci in sodelavci zelo razširjena. Večina vprašanih meni, da je glavni razlog za izgorelost prekomerna delovna obremenjenost. Simptoma, ki ju največkrat občutijo, sta utrujenost in izčrpanost. Izgorelost preprečujejo s pomočjo pogovora s prijatelji in družino ter fizične aktivnosti. Povezave med izgorelostjo in delovno dobo nismo mogli potrditi, saj smo zajeli premajhen vzorec oseb, mlajših od 24 let.
Razprava: Kljub temu da se izgorelost pojavlja pri različnih poklicih, je bila naša raziskava osredotočena na zdravstvene delavce in sodelavce. Ugotovili smo, da je pojavnost simptomatike izgorelosti med zdravstvenimi delavci in sodelavci visoka, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje, kakovost dela in varnost pacientov. Zato je pomembno, da se zavedamo tega problema in uvedemo ukrepe za preprečevanje ter zdravljenje izgorelosti pri zdravstvenih delavcih in sodelavcih. Ti ukrepi lahko vključujejo izobraževanje o izgorelosti, spodbujanje samozavedanja in samozdravljenja, organizacijske spremembe ter podporo zdravstvenim delavcem in sodelavcem v njihovem delovnem okolju. Naša raziskava lahko služi kot osnova za nadaljnje raziskave in ukrepe za izboljšanje zdravja ter dobrega počutja zdravstvenih delavcev in sodelavcev.
Ključne besede: stres, izgorelost, simptomi, zdravstveni delavci, zdravstveni sodelavci
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2024; Ogledov: 2243; Prenosov: 68
Celotno besedilo (1,05 MB) |
