Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Kaznivo dejanje umora predstavlja najhujšo obliko kaznivega dejanja zoper življenje v slovenskem kazenskem pravu. Gre za izjemno zavržno in brutalno dejanje, s katerim je odvzeta temeljna človekova pravica, pravica do življenja. Glavni cilj raziskave je bil analizirati pravno ureditev umora po 116. členu Kazenskega zakonika, pri čemer je bil poudarek na analizi kvalifikatornih okoliščin, predvsem grozovitosti, razmejitvi med umorom in ubojem, dokazovanju različnih oblik naklepa ter oceni sorazmernosti kazni. V raziskavi je bilo uporabljenih več različnih metod, in sicer zgodovinska metoda, pravno-analitična metoda, aksiološka metoda, deduktivna metoda, primerjalnopravna metoda, deskriptivna metoda, teoretično-raziskovalna metoda, metoda kompilacije in metoda sinteze. Rezultati analize potrjujejo, da so kvalifikatorne okoliščine ključne za pravno razmejitev med kaznivim dejanjem uboja in umora, vendar njihova uporaba v praksi pogosto vključuje subjektivno presojo, kar vodi do neenotnosti pri sodnem odločanju. Prav tako se pojavljajo težave pri dokazovanju vrste naklepa, kar ne vpliva neposredno na pravno kvalifikacijo dejanja, a ima pomemben vpliv na višino izrečene kazni. Ugotovljeno je bilo tudi, da dosmrtni zapor v slovenski praksi ostaja izjema, čeprav zakonodaja omogoča njegovo uporabo. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju sodne prakse, normativnih izhodišč in izzivov pri kaznovanju za kaznivo dejanje umora. Ugotovitve raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju ključnih dilem v praksi in nakazujejo potrebo po večji jasnosti zakonskih opredelitev ter večji enotnosti sodne prakse. Izsledki raziskave lahko služijo kot izhodišče za razmislek o kaznovalni politiki, večji doslednosti sodne prakse, nadaljnji strokovni razpravi o sorazmernosti kazenskih sankcij in tudi kot podlaga za nadaljnje raziskave. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejen dostop do vseh sodb, odsotnost empiričnih podatkov in osredotočenost na slovenski pravni red. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti širšo empirično analizo sodne prakse ter vključiti še dodatne pravne sisteme za primerjavo.
Ključne besede: kaznivo dejanje, umor, uboj, kazenske sankcije, kvalifikatorne okoliščine, kaznovalna politika, sodna praksa, Kazenski zakonik
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 109; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Diplomsko delo obravnava uporabo Uredbe (EU) št. 650/2012 o dedovanju v slovenski sodni praksi ter njen vpliv na reševanje zapuščinskih postopkov s čezmejnim elementom. Uredba je uvedla enotna pravila na področju mednarodnega dedovanja, kot so merilo običajnega prebivališča, možnost izbire prava in evropsko potrdilo o dedovanju (EPD). Namen raziskave je bil ugotoviti, kako slovenska sodišča razlagajo in uporabljajo ta pravila ter ali pri tem dosegajo cilje prava EU, zlasti pravno varnost in predvidljivost. Raziskava temelji na analizi normativnega okvira (Uredba, Zakon o dedovanju, Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, sekundarno pravo EU), pregledani so bili tudi relevantni doktrinarni viri. Osrednji del zajema analizo 49 odločb slovenskih sodišč, pri čemer je bilo 21 primerov obravnavanih poglobljeno. Uporabljena je bila tudi primerjalna metoda z vključitvijo sodne prakse Sodišča EU ter nemških, avstrijskih in francoskih sodišč. Ugotovitve kažejo, da slovenska sodišča praviloma dosledno upoštevajo pravila Uredbe, zlasti pri določanju običajnega prebivališča in razlagi izbire prava, kjer zahtevajo izrecno in nedvoumno voljo zapustnika. Največ neenotnosti se pojavlja pri uporabi EPD v zemljiškoknjižnih postopkih: od prvotno liberalnega pristopa (npr. CDn 196/2018) je praksa prešla k restriktivnemu, ki uvaja dodatne nacionalne pogoje, kot je zahteva po klavzuli izvršljivosti. To odpira vprašanja skladnosti s temeljnim načelom prostega pretoka listin. Izvirnost dela je v sistematičnem pregledu sodne prakse in kritični oceni, ki opozarja na potrebo po doslednejši uporabi mehanizma predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU ter po večji enotnosti pri obravnavi EPD. Omejitev predstavlja omejen dostop do vseh relevantnih odločb, vendar kljub temu raziskava ponuja celovit vpogled v razvoj slovenske prakse in njeno umeščenost v evropski pravni prostor.
Ključne besede: Uredba (EU) št. 650/2012, dedovanje, običajno prebivališče, izbira prava, evropsko potrdilo o dedovanju (EPD), priznanje in izvrševanje tujih odločb, slovenska sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 78; Prenosov: 2
Celotno besedilo (499,93 KB)

Opis: V magistrskem delu smo analizirali postopka začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v slovenskem pravnem sistemu ter ju primerjali z ureditvijo na Hrvaškem. Osredotočili smo se na pravne podlage, namen in funkcijo obeh institutov ter podrobneje preučili njuno izvajanje v sodni praksi. Posebej smo proučili, kako se oba postopka umeščata v okvir ukrepov za zagotavljanje prometne varnosti in varovanja pravic posameznikov. Uporabili smo metodo zbiranja primarnih in sekundarnih virov, opisno metodo, metodo kompilacije, primerjalno-pravno metodo, metodo analize ter sintetično metodo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako dosledno in učinkovito se postopka začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ter prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izvajata v praksi, ter ali obstajajo dileme, interpretacijske nejasnosti ali neenotnosti pri njuni uporabi. Ključne ugotovitve kažejo, da ima postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja izrazito procesno in preventivno naravo, namenjeno začasni zaščiti cestnega prometa, medtem ko postopek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na strogo formalnih pogojih, vezanih na stanje evidence kazenskih točk, in učinkuje kot avtomatizem pravnih posledic preteklih pravnomočnih prekrškovnih odločb. Primerjalna analiza je pokazala številne podobnosti med slovensko in hrvaško ureditvijo ter nekaj manjših razlik, ki so predvsem posledica različnih tehničnih rešitev in postopkovnih ureditev, medtem ko je temeljna zasnova ukrepov primerljiva. Originalnost prispevka se kaže v celoviti analizi sodne prakse, ki do sedaj v literaturi še ni bila sistematično obdelana, ter v oblikovanju konkretnih priporočil za izboljšanje učinkovitosti in pravne predvidljivosti obeh postopkov. Omejitev raziskave je, da je primerjalna analiza osredotočena zgolj na hrvaško ureditev, kar odpira možnosti za nadaljnje širše primerjalnopravne študije v evropskem prostoru.
Ključne besede: začasni odvzem, prenehanje veljavnosti, vozniško dovoljenje, kazenske točke, sodna praksa, prometna varnost
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 70; Prenosov: 1
Celotno besedilo (960,29 KB)

Opis: V magistrski nalogi je obravnavan vpliv zakonske redefinicije kaznivega dejanja posilstva v skladu z modelom »samo ja pomeni ja« na sodno obravnavo žrtev spolnega nasilja v Sloveniji. S prenovo Kazenskega zakonika, ki je v ospredje postavil soglasje kot ključni element kaznivega dejanja, je država naredila pomemben korak k zaščiti spolne avtonomije. Temeljna sprememba je v tem, da odsotnost soglasja nadomešča prejšnjo zahtevo po prisili, kar pomeni sodobnejše in bolj realistično razumevanje spolnega nasilja. Teoretični del naloge temelji na feminističnih teorijah spolnega nasilja, konceptih kulture posilstva, mitih o posilstvu in razumevanju soglasja. Poseben poudarek je na psihosocialnih dejavnikih soglasja, ki pomembno vplivajo na razumevanje izkušenj žrtev in na presojo njihove verodostojnosti. Analiza pokaže, da pravni postopki brez tega uvida pogosto reproducirajo stereotipe in vodijo v sekundarno viktimizacijo. Empirični del temelji na kvalitativnih intervjujih s pravosodnimi strokovnjaki, kriminološkimi raziskovalci in psihosocialnimi svetovalkami. Rezultati kažejo, da implementacija modela »samo ja pomeni ja« v praksi še ni dosledna in enotna. Najpogosteje izpostavljeni oviri sta pomanjkanje izobraževanj pravosodnega osebja o nepravnih vsebinah in prisotnost stereotipov o »idealnem posilstvu«, vezanih na tradicionalni model prisile. Naloga se ne ustavi pri analizi, temveč ponudi tudi nabor praktičnih priporočil za pravosodne akterje in psihosocialne svetovalce. Ta so usmerjena v zmanjšanje sekundarne viktimizacije, večjo občutljivost za kompleksnost spolnega nasilja in učinkovitejšo implementacijo modela »samo ja pomeni ja«. Poudarjena je potreba po obveznih, sistematičnih in praktično naravnanih izobraževanjih ter po tesnejšem sodelovanju med institucijami. Magistrska naloga tako prispeva k razumevanju sodobnega pravnega okvira spolnega nasilja in opozarja, da je za pravičnejšo obravnavo žrtev nujna kombinacija zakonodajnih sprememb, strokovne usposobljenosti in celostne psihosocialne podpore.
Ključne besede: model »ja pomeni ja«, kultura posilstva, stereotipi, spolno nasilje, sodna praksa, psihosocialni dejavniki soglasja, sekundarna viktimizacija.
Objavljeno v ReVIS: 15.10.2025; Ogledov: 293; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,36 MB)

Opis: Čeprav več kot 150 držav priznava pravico do zdravega okolja v svojih nacionalnih ustavah, pa avtonomne, svetovno priznane človekove pravice do življenja v zdravem okolju ni. Namen magistrskega dela je umestitev pravice do zdravega življenjskega okolja v regionalno okolje, v katerem deluje Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP). Magistrsko delo vsebuje več ciljev, in sicer analizo EKČP in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v povezavi z (zdravim) življenjskim okoljem in pravicami posameznikov, prikaz ozelenitve obstoječih človekovih pravic, ki izhajajo iz EKČP, formuliranje in analizo vsebinskega in procesnega vidika pravice do zdravega življenjskega okolja po EKČP, opredelitev dejavnikov, ki zagotavljajo učinkovito uveljavljanje in zaščito pravice do zdravega življenjskega okolja, kot ti izhajajo iz sodne prakse ESČP, in analizo mednarodnih instrumentov s področja človekovih pravic, ki so upoštevani na področju varstva okolja in prava EU. Za dosego ciljev magistrskega dela in podajanja odgovorov na zastavljeni raziskovalni vprašanji so uporabljene metoda deskripcije preko generalizacije in specializacije, faktorska analiza, metodi logične analize in sinteze ter metoda deduktivnega sklepanja in metoda dokazovanja preko študije mednarodnih institutov, zakonodaje EU in sodne prakse sodišča ESČP kot tudi študije domače in tuje literature kot teoretične podlage izvedeni študiji in podanim rezultatom. Rezultati izvedene študije prikažejo ozelenitev obstoječih človekovih pravic, ki so že priznane po EKČP, upoštevaje sodno prakso ESČP, določbe mednarodnih instrumentov Združenih narodov in prava EU ter konceptualni model pravice do zdravega življenjskega okolja preko vsebinskega in procesnega vidika, ki implicitno izhaja iz EKČP in sodne prakse ESČP. Rezultati so uporabni za nadaljnje raziskave v znanosti, za osveščanje stroke, predvsem pa za posameznike pri reševanju težav, s katerimi se srečujejo v prizadevanju za mirno in zdravo okolje, s čimer se prispeva h krepitvi tako zaščite okolja kot tudi pravic posameznikov v zvezi z obravnavano tematiko na nacionalni ravni.
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, varstvo človekovih pravic, EKČP, ESČP, sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 866; Prenosov: 0