1. Pravni vidik pornografskih vsebin na platformi OnlyFans : magistrsko deloElvisa Frmić, 2026, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo analizira pravne in regulatorne izzive digitalne distribucije pornografskih vsebin, s posebnim poudarkom na delovanju platforme OnlyFans. Namen raziskave je raziskati pravni okvir, ki ureja tovrstne vsebine, ter osvetliti pravne dileme na presečišču tehnologije, temeljnih pravic in odgovornosti posredniških storitev v digitalnem okolju. Gre za aktualno in hitro razvijajoče se področje, ki odpira vprašanja kazenskopravne odgovornosti, civilnopravnega varstva pravic, regulacije trga ter varstva zasebnosti in mladoletnih oseb. Poudarjena je kompleksnost regulacije, ki se oblikuje na presečišču kazenskega, civilnega in davčnega prava, pri čemer digitalna narava vsebin presega tradicionalne jurisdikcijske meje. Delo uporablja analitično in primerjalnopravno metodo za proučitev zakonodajnih rešitev, sodne prakse in institucionalnih odzivov v Sloveniji, Evropski uniji, Združenem kraljestvu in Združenih državah Amerike. Osrednji cilj je oceniti učinkovitost pravnih pristopov glede na tri ključna merila: zaščito mladoletnih oseb, pravno varnost ustvarjalcev in uporabnikov ter odgovornost platform. Ugotovitve kažejo, da je v Sloveniji sodna praksa usmerjena predvsem v kazenskopravno varstvo mladoletnih in pravico do zasebnosti, medtem ko predstavljajo davčni postopki Finančne uprave Republike Slovenije edini sistemski odziv na pojav ustvarjalcev vsebin na platformah, kot je OnlyFans. Na ravni Evropske unije je normativni okvir dobro razvit, vendar njegova neenotna implementacija zmanjšuje pravno predvidljivost. Združeno kraljestvo izstopa s hibridnimi modeli, ki združujejo kazensko zakonodajo, regulatorni nadzor in obveznosti platform, kar se izkazuje kot najučinkovitejši pristop. V Združenih državah Amerike pa pravni okvir temelji na močnem varstvu svobode izražanja in omejitvah odgovornosti ponudnikov storitev, kar ustvarja pravne praznine pri varstvu uporabnikov. Posebna pozornost je namenjena tudi vlogi sodne prakse kot dinamičnega regulatorja, ki prek razlage zakonodaje in ustvarjanja standardov skrbnosti pomembno vpliva na razvoj pravnega reda.
Ključne besede: OnlyFans, digitalna pornografija, pravna odgovornost, varstvo mladoletnikov, GDPR, Akt o digitalnih storitvah, sodna praksa, distribucija spletnih vsebin, pravna ureditev, primerjalnopravna analiza
Objavljeno v ReVIS: 21.07.2026; Ogledov: 129; Prenosov: 2
 Celotno besedilo (1,09 MB) |
2. Vloga sodne prakse pri oblikovanju mednarodni[h] okoljskih standardov : magistrsko deloKatja Hančič Mlinarić, 2026, magistrsko delo Opis: Podnebne spremembe predstavljajo enega največjih globalnih izzivov sodobnega časa, pri čemer se vloga prava pri njihovem obvladovanju vse bolj krepi. Tradicionalno so bili podnebni ukrepi v veliki meri rezultat političnih dogovorov in mednarodnih pogajanj, v zadnjih letih pa vse bolj pomembno vlogo pri oblikovanju pravnih standardov na tem področju prevzemajo tudi sodišča. Namen raziskave je preučiti, kako aktualna sodna praksa prispeva k razvoju mednarodnih okoljskih standardov ter kakšen vpliv imajo podnebni sodni postopki na razumevanje odgovornosti držav in mednarodnih korporacij v kontekstu podnebnih sprememb. Raziskava temelji na normativni analizi pravnih virov, ki vključuje analizo primarnih pravnih virov, mednarodnih pravnih dokumentov, relevantne znanstvene literature ter sodne prakse. V analitičnem delu so bili podrobneje obravnavani trije izbrani sodni primeri, ki ponazarjajo različne pravne pristope k vprašanju podnebne odgovornosti. Analiza se osredotoča na razlago temeljnih načel mednarodnega okoljskega prava, povezavo med podnebnimi spremembami in človekovimi pravicami ter na razvoj standardov dolžne skrbnosti in preprečevanja okoljske škode. Rezultati raziskave kažejo, da sodna praksa pomembno prispeva k razvoju mednarodnih okoljskih standardov. Sodišča z razlago obstoječih pravnih pravil krepijo pomen znanstvenih dognanj pri presoji podnebnih ukrepov, utrjujejo mednarodno pravna načela in vse bolj povezujejo varstvo okolja z varstvom temeljnih človekovih pravic. Ob tem se kaže tudi širitev procesne upravičenosti in večja vloga civilne družbe pri uveljavljanju podnebne odgovornosti. Raziskava ugotavlja, da sodni postopki ne ustvarjajo novega prava v klasičnem pomenu, temveč pomembno prispevajo k razjasnjevanju in utrjevanju obstoječih pravnih obveznosti držav in drugih akterjev. Njihov vpliv se kaže postopno, skozi razvoj sodne prakse, zakonodajne spremembe in krepitev mednarodnega sodelovanja. Sodna praksa tako postaja vse bolj pomemben dejavnik pri oblikovanju pravnega odziva na podnebne spremembe ter hkrati prispeva k razvoju sodobne okoljske diplomacije, kar lahko pomembno vpliva tudi na nadaljnji razvoj pravnega okvira varstva okolja in podnebnih politik v Sloveniji.
Ključne besede: mednarodno okoljsko pravo, načela mednarodnega okoljskega prava, podnebne spremembe, sodna praksa, okoljska diplomacija, človekove pravice, mednarodni okoljski standardi, podnebna odgovornost, dolžna skrbnost
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2026; Ogledov: 196; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,27 MB) |
3. Pojem, pomen in dopustnost revizije : magistrsko deloHana Babnik, 2026, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava institut revizije v slovenskem civilnem pravdnem postopku s poudarkom na njegovi preobrazbi po uveljavitvi sistema dopuščene revizije. Raziskava izhaja iz vprašanja, kako se je s tem sistemom spremenila vloga revizije od sredstva, usmerjenega predvsem v varstvo subjektivnih pravic strank, k institutu z izrazito javnofunkcionalno in precedenčno vlogo, namenjeno poenotenju sodne prakse in razvoju prava. Namen magistrskega dela je presoditi, ali veljavna ureditev dopuščene revizije še zagotavlja ustrezno ravnovesje med javnim interesom, učinkovitostjo sodnega sistema ter pravico posameznika do učinkovitega sodnega varstva in pravne varnosti. Pri raziskavi so bile uporabljene deskriptivna metoda za analizo zakonske ureditve, analitična metoda za obravnavo sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, primerjalnopravna metoda za primerjavo z nemško in avstrijsko ureditvijo ter analiza statističnih podatkov o dopustitvi in uspešnosti revizij. Ključne ugotovitve kažejo, da sistem dopuščene revizije krepi precedenčno vlogo Vrhovnega sodišča in prispeva k večji enotnosti sodne prakse, hkrati pa pomeni visoko stopnjo selektivnosti, zaradi katere je varstvo pravic strank v revizijskem postopku zagotovljeno predvsem posredno. Raziskava potrjuje, da so kriteriji za dopustitev revizije zaradi diskrecijske presoje sodišča v praksi deloma nepredvidljivi, kar lahko vpliva na zaznavo pravne varnosti. Uporabnost ugotovitev se kaže v kritični presoji obstoječih procesnih standardov ter v predlogih za izboljšanje sistema, zlasti z večjo transparentnostjo odločanja in krepitvijo obrazložitvene dolžnosti pri zavrnitvah dopustitve revizije. Omejitve raziskave izhajajo iz osredotočenosti na normativno analizo, sodno prakso in omejeno časovno obdobje statističnih podatkov, zato magistrsko delo ne zajema širših empiričnih vidikov delovanja instituta dopuščene revizije.
Ključne besede: revizija, izredno pravno sredstvo, dopuščena revizija, pravna vprašanja, Vrhovno sodišče, sodna praksa, pravna varnost
Objavljeno v ReVIS: 15.06.2026; Ogledov: 252; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,97 MB) |
4. Dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstva : diplomsko deloIlhana Sukanović, 2026, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava dovzetnost slovenskega pravnega reda do sodobnih modelov skupnega starševstva po razpadu partnerske skupnosti staršev, pri čemer je v ospredju načelo največje koristi otroka kot temeljno vodilo družinskega prava. Namen raziskave je ugotoviti, ali slovenska zakonodaja in sodna praksa ne le formalno, temveč tudi vsebinsko omogočata in uresničujeta sodobne oblike skupnega starševstva, kot sta skupno in izmenično varstvo, ter pod katerimi pogoji se ti modeli uveljavljajo v praksi. Raziskava temelji na analizi veljavne zakonodaje, zlasti Družinskega zakonika, relevantnih mednarodnih in evropskih pravnih aktov ter analizi sodne prakse slovenskih višjih sodišč po uveljavitvi DZ-1. Uporabljene so bile metode normativne analize, analize sodne prakse in primerjalnopravne metode, pri čemer je bila slovenska ureditev primerjana z ureditvami v Franciji, Nemčiji, na Nizozemskem in v Belgiji. Ključne ugotovitve kažejo, da je slovenski pravni red normativno odprt za sodobne modele skupnega starševstva, vendar se ti v sodni praksi uveljavljajo selektivno in individualizirano, predvsem glede na stopnjo sodelovanja med staršema, otrokovo stabilnost in odsotnost ogroženosti. Analiza sodne prakse potrjuje, da sodišča skupno ali izmenično varstvo vse pogosteje določajo tudi brez soglasja staršev, kadar presodijo, da takšna ureditev najbolj varuje otrokovo korist, hkrati pa ohranjajo rezidenčni model v okoliščinah visoke konfliktne dinamike ali posebnih potreb otroka. Ugotovitve prispevajo k razumevanju razvoja slovenskega družinskega prava in potrjujejo trend postopnega, a previdnega približevanja sodobnim modelom skupnega starševstva.
Ključne besede: skupno starševstvo, največja korist otroka, Družinski zakonik, sodna praksa, izmenično varstvo, starševska skrb, mediacija
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2026; Ogledov: 520; Prenosov: 13
Celotno besedilo (862,84 KB) |
5. O (ne)skladnosti določb 323. in 324. člena KZ-1 : magistrsko deloVesna Glavati, 2025, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom O (ne)skladnosti določb 323. in 324. člena KZ-1 obravnava kazenskopravni položaj kaznivih dejanj nevarne vožnje v cestnem prometu in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, kot ju določa slovenska kazenska zakonodaja. V praktičnem delu je analiza dopolnjena s primerjalno-pravnim pregledom nemške in hrvaške ureditve ter sodne prakse drugostopenjskih in tretjestopenjskih sodišč. Primerjalna analiza pokaže, da sta kazenskopravna konstrukcija in sodna interpretacija prometnih kaznivih dejanj v Nemčiji in na Hrvaškem pogosto doslednejši in normativno jasneje opredeljeni. Nemška sodna praksa, ki temelji na bogati večletni precedenčni tradiciji, omogoča bolj enotno odločanje ter jasno razmejitev stopenj nevarnosti in oblik krivde. Hrvaška ureditev je slovenski sicer bližja, a tudi tam se pojavljajo težave s konsistentnostjo sodnih odločitev. V slovenskem prostoru pa se kaže izrazita neenotnost uporabe temeljnih kazenskopravnih pojmov, saj sodišča pri presoji pogosto uporabljajo različna merila, kar vodi v razdrobljeno in nepredvidljivo sodno prakso. Empirični del zajema analizo odločb drugostopenjskih in tretjestopenjskih slovenskih, hrvaških in nemških sodišč. Poleg tega so izvedeni anonimni poglobljeni intervjuji s sodniki in tožilcem, ki obravnavajo izzive pri dokazovanju in interpretaciji ključnih elementov kaznivih dejanj v praksi. Primerjalna analiza razkriva pomembne razlike v razumevanju in uporabi ključnih kazenskopravnih pojmov. Sodna praksa v Nemčiji je bolj ustaljena in dosledna, kar omogoča bolj predvidljivo in enotno odločanje. Sodna praksa v Sloveniji in na Hrvaškem potrebuje večjo transparentnost odločb in enoten standard za dokazovanje. Magistrsko delo potrjuje, da obstajajo pomembne razlike v razumevanju in uporabi kazenskopravnih institutov, kar vpliva na pravno varnost. Poudarjajo potrebo po poenotenju pravne prakse ter bolj jasni zakonodajni in teoretični opredelitvi pojmov, ki so ključni za kazenskopravno presojo ravnanj v cestnem prometu.
Ključne besede: kazensko pravo, varnost cestnega prometa, zakonodaja, teorija, sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 02.02.2026; Ogledov: 683; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,40 MB) |
6. Avtentična razlaga 631. člena obligacijskega zakonika : magistrsko deloNataša Simonišek, Aleksij Mužina, 2019, magistrsko delo Ključne besede: avtentična razlaga, obligacijski zakonik, zakon o javnem naročanju, izvajalec, sodelavec/podizvajalec, sodna praksa, koneksnost terjatev, neposredni zahtevek podizvajalcev, neplačila podizvajalcem, magistrsko delo
Objavljeno v ReVIS: 19.01.2026; Ogledov: 732; Prenosov: 7
Celotno besedilo (879,59 KB) |
7. |
8. Kaznivo dejanje umora : magistrsko deloTjaša Grabrijan, 2025, magistrsko delo Opis: Kaznivo dejanje umora predstavlja najhujšo obliko kaznivega dejanja zoper življenje v slovenskem kazenskem pravu. Gre za izjemno zavržno in brutalno dejanje, s katerim je odvzeta temeljna človekova pravica, pravica do življenja. Glavni cilj raziskave je bil analizirati pravno ureditev umora po 116. členu Kazenskega zakonika, pri čemer je bil poudarek na analizi kvalifikatornih okoliščin, predvsem grozovitosti, razmejitvi med umorom in ubojem, dokazovanju različnih oblik naklepa ter oceni sorazmernosti kazni. V raziskavi je bilo uporabljenih več različnih metod, in sicer zgodovinska metoda, pravno-analitična metoda, aksiološka metoda, deduktivna metoda, primerjalnopravna metoda, deskriptivna metoda, teoretično-raziskovalna metoda, metoda kompilacije in metoda sinteze. Rezultati analize potrjujejo, da so kvalifikatorne okoliščine ključne za pravno razmejitev med kaznivim dejanjem uboja in umora, vendar njihova uporaba v praksi pogosto vključuje subjektivno presojo, kar vodi do neenotnosti pri sodnem odločanju. Prav tako se pojavljajo težave pri dokazovanju vrste naklepa, kar ne vpliva neposredno na pravno kvalifikacijo dejanja, a ima pomemben vpliv na višino izrečene kazni. Ugotovljeno je bilo tudi, da dosmrtni zapor v slovenski praksi ostaja izjema, čeprav zakonodaja omogoča njegovo uporabo. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju sodne prakse, normativnih izhodišč in izzivov pri kaznovanju za kaznivo dejanje umora. Ugotovitve raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju ključnih dilem v praksi in nakazujejo potrebo po večji jasnosti zakonskih opredelitev ter večji enotnosti sodne prakse. Izsledki raziskave lahko služijo kot izhodišče za razmislek o kaznovalni politiki, večji doslednosti sodne prakse, nadaljnji strokovni razpravi o sorazmernosti kazenskih sankcij in tudi kot podlaga za nadaljnje raziskave. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejen dostop do vseh sodb, odsotnost empiričnih podatkov in osredotočenost na slovenski pravni red. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti širšo empirično analizo sodne prakse ter vključiti še dodatne pravne sisteme za primerjavo.
Ključne besede: kaznivo dejanje, umor, uboj, kazenske sankcije, kvalifikatorne okoliščine, kaznovalna politika, sodna praksa, Kazenski zakonik
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 977; Prenosov: 63
Celotno besedilo (1,16 MB) |
9. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti : magistrsko deloPia Anamarija Prešern, 2025, magistrsko delo Opis: Hiter razvoj avtomobilske industrije in posledični porast prometnih nesreč sta povzročila potrebo po celoviti kazenskopravni obravnavi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Posebno pozornost je treba nameniti statističnim podatkom o številu nesreč in njihovih najpogostejših vzrokih, kot so neprilagojena hitrost, vožnja pod vplivom alkohola ter neupoštevanje cestnoprometnih predpisov. Poleg tega tehnološki napredek prinaša nove izzive, saj se sekundarno pravo EU vse bolj osredotoča na področje avtonomnih vozil, ki bodo v prihodnosti imela ključno vlogo v cestnem prometu. Namen magistrskega dela je raziskati, ali slovenska sodišča pri kaznivem dejanju iz 323. člena KZ-1 najpogosteje izrekajo pogojne obsodbe, ali protipravno ravnanje oškodovanca vpliva na kazensko odgovornost obdolženca ter ali EU aktivno sprejema sekundarno pravo za izboljšanje varnosti cestnega prometa, pri čemer ga Slovenija dosledno implementira v svoj pravni red. Cilj naloge je analizirati nacionalno zakonodajo, sodno prakso ter statistične podatke na nacionalni in evropski ravni, kot tudi pregled sekundarnega prava EU. Za dosego teh ciljev se bodo uporabile deskriptivna metoda za opis pravnih pojmov, komparativna metoda za primerjavo sodne prakse slovenskih sodišč od uveljavitve KZ-1 dalje ter metoda kompilacije za pregled relevantne literature. Nadalje bo opravljena analiza slovenske zakonodaje in sekundarnega prava EU, vključno z usmeritvami ter priporočili institucij EU in njihovim vplivom na slovenski pravni red. Pri tem bosta uporabljeni funkcionalna in namenska metoda, ki bosta prispevali k boljšemu razumevanju ciljev sprejetih norm. Razlaga zakonskega besedila bo temeljila na jezikovni in analitični metodi, medtem ko bo za preverjanje postavljenih hipotez uporabljena sintetična metoda.
Ključne besede: kaznivo dejanje, prometna nesreča, malomarnost, sodna praksa, varnost cestnega prometa, evropska zakonodaja, nacionalna zakonodaja
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 1663; Prenosov: 14
Celotno besedilo (827,67 KB) |
10. Predstavitev sodne prakse slovenskih sodišč v zvezi z Uredbo o dedovanju : diplomsko deloPetra Fleischman, 2025, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava uporabo Uredbe (EU) št. 650/2012 o dedovanju v slovenski sodni praksi ter njen vpliv na reševanje zapuščinskih postopkov s čezmejnim elementom. Uredba je uvedla enotna pravila na področju mednarodnega dedovanja, kot so merilo običajnega prebivališča, možnost izbire prava in evropsko potrdilo o dedovanju (EPD). Namen raziskave je bil ugotoviti, kako slovenska sodišča razlagajo in uporabljajo ta pravila ter ali pri tem dosegajo cilje prava EU, zlasti pravno varnost in predvidljivost. Raziskava temelji na analizi normativnega okvira (Uredba, Zakon o dedovanju, Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, sekundarno pravo EU), pregledani so bili tudi relevantni doktrinarni viri. Osrednji del zajema analizo 49 odločb slovenskih sodišč, pri čemer je bilo 21 primerov obravnavanih poglobljeno. Uporabljena je bila tudi primerjalna metoda z vključitvijo sodne prakse Sodišča EU ter nemških, avstrijskih in francoskih sodišč. Ugotovitve kažejo, da slovenska sodišča praviloma dosledno upoštevajo pravila Uredbe, zlasti pri določanju običajnega prebivališča in razlagi izbire prava, kjer zahtevajo izrecno in nedvoumno voljo zapustnika. Največ neenotnosti se pojavlja pri uporabi EPD v zemljiškoknjižnih postopkih: od prvotno liberalnega pristopa (npr. CDn 196/2018) je praksa prešla k restriktivnemu, ki uvaja dodatne nacionalne pogoje, kot je zahteva po klavzuli izvršljivosti. To odpira vprašanja skladnosti s temeljnim načelom prostega pretoka listin. Izvirnost dela je v sistematičnem pregledu sodne prakse in kritični oceni, ki opozarja na potrebo po doslednejši uporabi mehanizma predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU ter po večji enotnosti pri obravnavi EPD. Omejitev predstavlja omejen dostop do vseh relevantnih odločb, vendar kljub temu raziskava ponuja celovit vpogled v razvoj slovenske prakse in njeno umeščenost v evropski pravni prostor.
Ključne besede: Uredba (EU) št. 650/2012, dedovanje, običajno prebivališče, izbira prava, evropsko potrdilo o dedovanju (EPD), priznanje in izvrševanje tujih odločb, slovenska sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 673; Prenosov: 18
Celotno besedilo (499,93 KB) |
