1. O (ne)skladnosti določb 323. in 324. člena KZ-1 : magistrsko deloVesna Glavati, 2025, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom O (ne)skladnosti določb 323. in 324. člena KZ-1 obravnava kazenskopravni položaj kaznivih dejanj nevarne vožnje v cestnem prometu in povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, kot ju določa slovenska kazenska zakonodaja. V praktičnem delu je analiza dopolnjena s primerjalno-pravnim pregledom nemške in hrvaške ureditve ter sodne prakse drugostopenjskih in tretjestopenjskih sodišč. Primerjalna analiza pokaže, da sta kazenskopravna konstrukcija in sodna interpretacija prometnih kaznivih dejanj v Nemčiji in na Hrvaškem pogosto doslednejši in normativno jasneje opredeljeni. Nemška sodna praksa, ki temelji na bogati večletni precedenčni tradiciji, omogoča bolj enotno odločanje ter jasno razmejitev stopenj nevarnosti in oblik krivde. Hrvaška ureditev je slovenski sicer bližja, a tudi tam se pojavljajo težave s konsistentnostjo sodnih odločitev. V slovenskem prostoru pa se kaže izrazita neenotnost uporabe temeljnih kazenskopravnih pojmov, saj sodišča pri presoji pogosto uporabljajo različna merila, kar vodi v razdrobljeno in nepredvidljivo sodno prakso. Empirični del zajema analizo odločb drugostopenjskih in tretjestopenjskih slovenskih, hrvaških in nemških sodišč. Poleg tega so izvedeni anonimni poglobljeni intervjuji s sodniki in tožilcem, ki obravnavajo izzive pri dokazovanju in interpretaciji ključnih elementov kaznivih dejanj v praksi. Primerjalna analiza razkriva pomembne razlike v razumevanju in uporabi ključnih kazenskopravnih pojmov. Sodna praksa v Nemčiji je bolj ustaljena in dosledna, kar omogoča bolj predvidljivo in enotno odločanje. Sodna praksa v Sloveniji in na Hrvaškem potrebuje večjo transparentnost odločb in enoten standard za dokazovanje. Magistrsko delo potrjuje, da obstajajo pomembne razlike v razumevanju in uporabi kazenskopravnih institutov, kar vpliva na pravno varnost. Poudarjajo potrebo po poenotenju pravne prakse ter bolj jasni zakonodajni in teoretični opredelitvi pojmov, ki so ključni za kazenskopravno presojo ravnanj v cestnem prometu.
Ključne besede: kazensko pravo, varnost cestnega prometa, zakonodaja, teorija, sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 02.02.2026; Ogledov: 139; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (1,40 MB) |
2. Avtentična razlaga 631. člena obligacijskega zakonika : magistrsko deloNataša Simonišek, Aleksij Mužina, 2019, magistrsko delo Ključne besede: avtentična razlaga, obligacijski zakonik, zakon o javnem naročanju, izvajalec, sodelavec/podizvajalec, sodna praksa, koneksnost terjatev, neposredni zahtevek podizvajalcev, neplačila podizvajalcem, magistrsko delo
Objavljeno v ReVIS: 19.01.2026; Ogledov: 188; Prenosov: 1
Celotno besedilo (879,59 KB) |
3. |
4. Kaznivo dejanje umora : magistrsko deloTjaša Grabrijan, 2025, magistrsko delo Opis: Kaznivo dejanje umora predstavlja najhujšo obliko kaznivega dejanja zoper življenje v slovenskem kazenskem pravu. Gre za izjemno zavržno in brutalno dejanje, s katerim je odvzeta temeljna človekova pravica, pravica do življenja. Glavni cilj raziskave je bil analizirati pravno ureditev umora po 116. členu Kazenskega zakonika, pri čemer je bil poudarek na analizi kvalifikatornih okoliščin, predvsem grozovitosti, razmejitvi med umorom in ubojem, dokazovanju različnih oblik naklepa ter oceni sorazmernosti kazni. V raziskavi je bilo uporabljenih več različnih metod, in sicer zgodovinska metoda, pravno-analitična metoda, aksiološka metoda, deduktivna metoda, primerjalnopravna metoda, deskriptivna metoda, teoretično-raziskovalna metoda, metoda kompilacije in metoda sinteze. Rezultati analize potrjujejo, da so kvalifikatorne okoliščine ključne za pravno razmejitev med kaznivim dejanjem uboja in umora, vendar njihova uporaba v praksi pogosto vključuje subjektivno presojo, kar vodi do neenotnosti pri sodnem odločanju. Prav tako se pojavljajo težave pri dokazovanju vrste naklepa, kar ne vpliva neposredno na pravno kvalifikacijo dejanja, a ima pomemben vpliv na višino izrečene kazni. Ugotovljeno je bilo tudi, da dosmrtni zapor v slovenski praksi ostaja izjema, čeprav zakonodaja omogoča njegovo uporabo. Raziskava tako prispeva k boljšemu razumevanju sodne prakse, normativnih izhodišč in izzivov pri kaznovanju za kaznivo dejanje umora. Ugotovitve raziskave prispevajo k boljšemu razumevanju ključnih dilem v praksi in nakazujejo potrebo po večji jasnosti zakonskih opredelitev ter večji enotnosti sodne prakse. Izsledki raziskave lahko služijo kot izhodišče za razmislek o kaznovalni politiki, večji doslednosti sodne prakse, nadaljnji strokovni razpravi o sorazmernosti kazenskih sankcij in tudi kot podlaga za nadaljnje raziskave. Omejitve raziskave se nanašajo predvsem na omejen dostop do vseh sodb, odsotnost empiričnih podatkov in osredotočenost na slovenski pravni red. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti širšo empirično analizo sodne prakse ter vključiti še dodatne pravne sisteme za primerjavo.
Ključne besede: kaznivo dejanje, umor, uboj, kazenske sankcije, kvalifikatorne okoliščine, kaznovalna politika, sodna praksa, Kazenski zakonik
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 356; Prenosov: 40
Celotno besedilo (1,16 MB) |
5. Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti : magistrsko deloPia Anamarija Prešern, 2025, magistrsko delo Opis: Hiter razvoj avtomobilske industrije in posledični porast prometnih nesreč sta povzročila potrebo po celoviti kazenskopravni obravnavi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Posebno pozornost je treba nameniti statističnim podatkom o številu nesreč in njihovih najpogostejših vzrokih, kot so neprilagojena hitrost, vožnja pod vplivom alkohola ter neupoštevanje cestnoprometnih predpisov. Poleg tega tehnološki napredek prinaša nove izzive, saj se sekundarno pravo EU vse bolj osredotoča na področje avtonomnih vozil, ki bodo v prihodnosti imela ključno vlogo v cestnem prometu. Namen magistrskega dela je raziskati, ali slovenska sodišča pri kaznivem dejanju iz 323. člena KZ-1 najpogosteje izrekajo pogojne obsodbe, ali protipravno ravnanje oškodovanca vpliva na kazensko odgovornost obdolženca ter ali EU aktivno sprejema sekundarno pravo za izboljšanje varnosti cestnega prometa, pri čemer ga Slovenija dosledno implementira v svoj pravni red. Cilj naloge je analizirati nacionalno zakonodajo, sodno prakso ter statistične podatke na nacionalni in evropski ravni, kot tudi pregled sekundarnega prava EU. Za dosego teh ciljev se bodo uporabile deskriptivna metoda za opis pravnih pojmov, komparativna metoda za primerjavo sodne prakse slovenskih sodišč od uveljavitve KZ-1 dalje ter metoda kompilacije za pregled relevantne literature. Nadalje bo opravljena analiza slovenske zakonodaje in sekundarnega prava EU, vključno z usmeritvami ter priporočili institucij EU in njihovim vplivom na slovenski pravni red. Pri tem bosta uporabljeni funkcionalna in namenska metoda, ki bosta prispevali k boljšemu razumevanju ciljev sprejetih norm. Razlaga zakonskega besedila bo temeljila na jezikovni in analitični metodi, medtem ko bo za preverjanje postavljenih hipotez uporabljena sintetična metoda.
Ključne besede: kaznivo dejanje, prometna nesreča, malomarnost, sodna praksa, varnost cestnega prometa, evropska zakonodaja, nacionalna zakonodaja
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 269; Prenosov: 8
Celotno besedilo (827,67 KB) |
6. Predstavitev sodne prakse slovenskih sodišč v zvezi z Uredbo o dedovanju : diplomsko deloPetra Fleischman, 2025, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava uporabo Uredbe (EU) št. 650/2012 o dedovanju v slovenski sodni praksi ter njen vpliv na reševanje zapuščinskih postopkov s čezmejnim elementom. Uredba je uvedla enotna pravila na področju mednarodnega dedovanja, kot so merilo običajnega prebivališča, možnost izbire prava in evropsko potrdilo o dedovanju (EPD). Namen raziskave je bil ugotoviti, kako slovenska sodišča razlagajo in uporabljajo ta pravila ter ali pri tem dosegajo cilje prava EU, zlasti pravno varnost in predvidljivost. Raziskava temelji na analizi normativnega okvira (Uredba, Zakon o dedovanju, Zakon o mednarodnem zasebnem pravu, sekundarno pravo EU), pregledani so bili tudi relevantni doktrinarni viri. Osrednji del zajema analizo 49 odločb slovenskih sodišč, pri čemer je bilo 21 primerov obravnavanih poglobljeno. Uporabljena je bila tudi primerjalna metoda z vključitvijo sodne prakse Sodišča EU ter nemških, avstrijskih in francoskih sodišč. Ugotovitve kažejo, da slovenska sodišča praviloma dosledno upoštevajo pravila Uredbe, zlasti pri določanju običajnega prebivališča in razlagi izbire prava, kjer zahtevajo izrecno in nedvoumno voljo zapustnika. Največ neenotnosti se pojavlja pri uporabi EPD v zemljiškoknjižnih postopkih: od prvotno liberalnega pristopa (npr. CDn 196/2018) je praksa prešla k restriktivnemu, ki uvaja dodatne nacionalne pogoje, kot je zahteva po klavzuli izvršljivosti. To odpira vprašanja skladnosti s temeljnim načelom prostega pretoka listin. Izvirnost dela je v sistematičnem pregledu sodne prakse in kritični oceni, ki opozarja na potrebo po doslednejši uporabi mehanizma predhodnega vprašanja pred Sodiščem EU ter po večji enotnosti pri obravnavi EPD. Omejitev predstavlja omejen dostop do vseh relevantnih odločb, vendar kljub temu raziskava ponuja celovit vpogled v razvoj slovenske prakse in njeno umeščenost v evropski pravni prostor.
Ključne besede: Uredba (EU) št. 650/2012, dedovanje, običajno prebivališče, izbira prava, evropsko potrdilo o dedovanju (EPD), priznanje in izvrševanje tujih odločb, slovenska sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 189; Prenosov: 8
Celotno besedilo (499,93 KB) |
7. Analiza pravice do socialne varnosti v teoriji in praksi : magistrsko deloJerneja Mavsar, 2025, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo obravnava pravico do socialne varnosti kot ene od temeljnih človekovih pravic, ki posamezniku zagotavlja zaščito pred socialnimi tveganji in možnost dostojnega življenja. Analiza je usmerjena v slovenski pravni red, s posebnim poudarkom na vsebini materialnih pravic, ki izhajajo iz pravnega instituta socialne varnosti, ter na temeljnih načelih, ki usmerjajo njegovo delovanje. V uvodnem delu je predstavljen zgodovinski razvoj socialne varnosti kot koncepta, ki se je iz tradicionalnih oblik dobrodelnosti postopoma razvijal v sodobno, pravno urejeno pravico. Posebej so obravnavane razlike med pojmoma socialna varnost in socialno varstvo ter natančno pojasnjeni ključni pravni pojmi, bistveni za razumevanje instituta. Osrednji del predstavlja poglobljeno analizo obveznih oblik socialnega zavarovanja v Sloveniji, kot so pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti, zavarovanje za starševsko varstvo in ureditev dolgotrajne oskrbe. Obravnavani sta tudi področji družinskih prejemkov in socialnega varstva. Delo vključuje pregled nacionalnih, evropskih in mednarodnih pravnih virov ter osrednje ustavnopravne določbe, to je 50. člena Ustave RS. Z analizo sodne prakse nacionalnih in nadnacionalnih sodišč, katerih odločitev je zavezujoča za države članice, so izpostavljena temeljna načela pravičnosti, sorazmernosti in varstva človekovega dostojanstva kot vsebinska opora pravnemu sistemu. Ugotovljeno je, da je pravica do socialne varnosti v Sloveniji pravno celovito in vsebinsko sistematično urejena, pri čemer se posamezne nejasnosti pojavljajo predvsem pri dolgotrajni oskrbi. Posebej je poudarjena razpršenost zakonskega urejanja materialnih pravic na področju socialnega varstva, kar zmanjšuje preglednost in otežuje razumevanje pravic za posameznika. Kljub temu pa sistem v času socialne ogroženosti posamezniku zagotavlja osnovno varnost in potrjuje zavezanost države k spoštovanju ustavne in socialne funkcije pravne države.
Ključne besede: socialna varnost, socialno varstvo, človekove pravice, pravni viri, sodna praksa
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 245; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,20 MB) |
8. Začasni odvzem vozniškega dovoljenja in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja : magistrsko deloGregor Pavel, 2025, magistrsko delo Opis: V magistrskem delu smo analizirali postopka začasnega odvzema vozniškega dovoljenja in prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v slovenskem pravnem sistemu ter ju primerjali z ureditvijo na Hrvaškem. Osredotočili smo se na pravne podlage, namen in funkcijo obeh institutov ter podrobneje preučili njuno izvajanje v sodni praksi. Posebej smo proučili, kako se oba postopka umeščata v okvir ukrepov za zagotavljanje prometne varnosti in varovanja pravic posameznikov. Uporabili smo metodo zbiranja primarnih in sekundarnih virov, opisno metodo, metodo kompilacije, primerjalno-pravno metodo, metodo analize ter sintetično metodo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako dosledno in učinkovito se postopka začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ter prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izvajata v praksi, ter ali obstajajo dileme, interpretacijske nejasnosti ali neenotnosti pri njuni uporabi. Ključne ugotovitve kažejo, da ima postopek začasnega odvzema vozniškega dovoljenja izrazito procesno in preventivno naravo, namenjeno začasni zaščiti cestnega prometa, medtem ko postopek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na strogo formalnih pogojih, vezanih na stanje evidence kazenskih točk, in učinkuje kot avtomatizem pravnih posledic preteklih pravnomočnih prekrškovnih odločb. Primerjalna analiza je pokazala številne podobnosti med slovensko in hrvaško ureditvijo ter nekaj manjših razlik, ki so predvsem posledica različnih tehničnih rešitev in postopkovnih ureditev, medtem ko je temeljna zasnova ukrepov primerljiva. Originalnost prispevka se kaže v celoviti analizi sodne prakse, ki do sedaj v literaturi še ni bila sistematično obdelana, ter v oblikovanju konkretnih priporočil za izboljšanje učinkovitosti in pravne predvidljivosti obeh postopkov. Omejitev raziskave je, da je primerjalna analiza osredotočena zgolj na hrvaško ureditev, kar odpira možnosti za nadaljnje širše primerjalnopravne študije v evropskem prostoru.
Ključne besede: začasni odvzem, prenehanje veljavnosti, vozniško dovoljenje, kazenske točke, sodna praksa, prometna varnost
Objavljeno v ReVIS: 17.12.2025; Ogledov: 213; Prenosov: 2
Celotno besedilo (960,29 KB) |
9. |
10. Vpliv zakonske redefinicije posilstva po modelu "samo ja pomeni ja" na obravnavo žrtev na sodiščuSonca Menart, 2025, ni določena Opis: V magistrski nalogi je obravnavan vpliv zakonske redefinicije kaznivega dejanja posilstva v skladu z modelom »samo ja pomeni ja« na sodno obravnavo žrtev spolnega nasilja v Sloveniji. S prenovo Kazenskega zakonika, ki je v ospredje postavil soglasje kot ključni element kaznivega dejanja, je država naredila pomemben korak k zaščiti spolne avtonomije. Temeljna sprememba je v tem, da odsotnost soglasja nadomešča prejšnjo zahtevo po prisili, kar pomeni sodobnejše in bolj realistično razumevanje spolnega nasilja.
Teoretični del naloge temelji na feminističnih teorijah spolnega nasilja, konceptih kulture posilstva, mitih o posilstvu in razumevanju soglasja. Poseben poudarek je na psihosocialnih dejavnikih soglasja, ki pomembno vplivajo na razumevanje izkušenj žrtev in na presojo njihove verodostojnosti. Analiza pokaže, da pravni postopki brez tega uvida pogosto reproducirajo stereotipe in vodijo v sekundarno viktimizacijo.
Empirični del temelji na kvalitativnih intervjujih s pravosodnimi strokovnjaki, kriminološkimi raziskovalci in psihosocialnimi svetovalkami. Rezultati kažejo, da implementacija modela »samo ja pomeni ja« v praksi še ni dosledna in enotna. Najpogosteje izpostavljeni oviri sta pomanjkanje izobraževanj pravosodnega osebja o nepravnih vsebinah in prisotnost stereotipov o »idealnem posilstvu«, vezanih na tradicionalni model prisile.
Naloga se ne ustavi pri analizi, temveč ponudi tudi nabor praktičnih priporočil za pravosodne akterje in psihosocialne svetovalce. Ta so usmerjena v zmanjšanje sekundarne viktimizacije, večjo občutljivost za kompleksnost spolnega nasilja in učinkovitejšo implementacijo modela »samo ja pomeni ja«. Poudarjena je potreba po obveznih, sistematičnih in praktično naravnanih izobraževanjih ter po tesnejšem sodelovanju med institucijami.
Magistrska naloga tako prispeva k razumevanju sodobnega pravnega okvira spolnega nasilja in opozarja, da je za pravičnejšo obravnavo žrtev nujna kombinacija zakonodajnih sprememb, strokovne usposobljenosti in celostne psihosocialne podpore.
Ključne besede: model »ja pomeni ja«, kultura posilstva, stereotipi, spolno nasilje, sodna praksa, psihosocialni dejavniki soglasja, sekundarna viktimizacija.
Objavljeno v ReVIS: 15.10.2025; Ogledov: 489; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,36 MB) |
