1.
Samopredstavljanje predsedniškega kandidata na televizijskih soočenjih: študija primera Borut PahorRok Bratina, 2026, ni določena
Opis: Doktorska disertacija osvetli fenomen Boruta Pahorja, kar se tiče opravljanja najvišjih političnih funkcij v državi, enega najbolj uspešnih, kar pa zadeva lestvice priljubljenosti prav tako enega najbolj popularnih slovenskih politikov v zgodovini samostojne Slovenije. Osredotočamo se na značilnosti njegovega nastopanja na televizijskih soočenjih za predsedniške volitve 2012 in 2017. Na teoretski podlagi simboličnega interakcionizma je Pahor a priori razumljen kot objekt, pomen katerega nastaja in se spreminja v procesu družbene interakcije in pod vplivom vsakokratnih okoliščin. Glede na to, da je v primeru Pahorja govora tudi ali predvsem o človeku kot družbenemu bitju, se teorija samopredstavljanja ponuja kot logičen korak naprej v razumevanju tega fenomena sui generis.
V tem smislu se pričujoča doktorska disertacija opira na Goffmanovo metaforo družbenega življenja kot gledališča. Pahorja razume kot igralca, pri čemer njegovo vsakokratno nastopanje na televizijskih soočenjih dojema kot oder, na katerem uprizarja vtis, skladen z vlogo, ki mu je dodeljena. Sklicujoč se na funkcionalno teorijo političnega komuniciranja Williama Benoita, v raziskavi razločujemo med dvema vlogama, in sicer je na eni strani vloga predsedniškega kandidata – izzivalca in na drugi vloga predsedniškega kandidata – nosilca funkcije. Temu primerno je analiza razdeljena na dva dela, prizadevajoč si identificirati strategije, namenjene upravljanju in nadzorovanju želenega vtisa, tj. samopredstavljanja.
Sledeč Goffmanovi teoriji samopredstavljanja, poleg že omenjene vloge, ki jo v središče svojega zanimanja postavlja Benoitova funkcionalna teorija političnega komuniciranja, v tej disertaciji dajemo večji poudarek tudi konceptu maske, katero razumemo kot simbolno podobo oz. videz, ki jo igralec oblikuje za občinstvo. Na podlagi kvalitativne vsebinske analize transkribiranega govora z izbranih televizijskih soočenj tako ugotavljamo, da je bila Pahorjeva maska v vlogi izzivalca prvenstveno usmerjena k izražanju imidža empatičnega in zagnanega politika, ki bo s položaja predsednika republike v slovenski politiki uveljavljal vizijo sodelovanja. Na drugi strani se za Pahorjevo masko v vlogi nosilca funkcije ugotavlja utrjevanje uveljavljajoče se vizije, izpostavljajoč izbrana pretekla dejanja z dosežki na področju sprave, ki so usklajena z njegovo že uveljavljeno podobo oz. predsedniško držo.
Ključne besede: Borut Pahor, predsedniške volitve, televizijska soočenja, samopredstavljanje, funkcionalna teorija
Objavljeno v ReVIS: 28.02.2026; Ogledov: 307; Prenosov: 20
Celotno besedilo (3,40 MB)
