Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Rak prostate predstavlja vedno večji zdravstveni problem moške populacije, pri čemer je radikalna prostatektomija ena izmed najpogostejših metod zdravljenja. Kljub učinkovitosti posega se po operaciji pogosto pojavljajo zapleti, najpogostejši med njimi pa je urinska inkontinenca, ki pomembno vpliva na kakovost življenja bolnikov. Namen diplomskega dela je bil raziskati razširjenost urinske inkontinence po radikalni prostatektomiji, njen vpliv na vsakdanje življenje ter vlogo fizioterapevtske obravnave pri zmanjševanju simptomov. V empiričnem delu je bila uporabljena kvantitativna raziskovalna metoda z anketnim vprašalnikom. Podatke smo obdelali s pomočjo statistične analize. Anketiranih je bilo 60 moških, ki so bili operirani z radikalno prostatektomijo in so ustrezali vključitvenim kriterijem. Rezultati so pokazali, da je urinska inkontinenca zelo pogost pooperativni zaplet, saj se je pojavila pri 87 % anketirancev. Ugotovljeno je bilo, da pomembno vpliva na kakovost življenja, pri čemer so največje omejitve izražene na socialnem področju (M = 1,48). Fizioterapevtska obravnava, zlasti vadba mišic medeničnega dna, ima pozitiven vpliv na zmanjšanje simptomov (72,7 %), vendar pogosto ni dovolj prepoznana ali vključena v proces zdravljenja (57,7 %).
Ključne besede: urinska inkontinenca, radikalna prostatektomija, fizioterapija, vadba mišic medeničnega dna, kakovost življenja
Objavljeno v ReVIS: 30.07.2026; Ogledov: 276; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,64 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Ahilova tetiva je največja in najmočnejša tetiva v človeškem telesu, zato je pogosto preobremenjena. Posledično je Ahilova tendinopatija ena najpogostejših poškodb tetiv spodnjih okončin in pomemben klinični ter rehabilitacijski problem. Najpogostejša konzervativna oblika zdravljenje Ahilove tendinopatije je terapevtska, predvsem ekscentrična vadba, kot potencialno učinkoviti dodatek običajnemu konzervativnemu zdravljenju pa se uporablja tudi terapija z udarnimi valovi. Namen: Pregledati znanstveno in strokovno literaturo o tendinopatiji Ahilove tetive in o fizioterapevtskih metodah zdravljenja s poudarkom na terapiji z udarnimi valovi. Metoda: Izveden je bil pregled literature. Članke smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ProQuest in SpringerLink. Uporabljeni so bili vključitveni in izključitveni kriteriji. Postopek izbora je bil prikazan s PRISMA diagramom. Randomizirane raziskave so bile ocenjene z lestvico PEDro. Rezultati: V analizo je bilo vključenih 8 študij s 1154 preiskovanci. Uporabljene intervencije so bile: terapija z udarnimi valovi, ekscentrične vaje, raztezanje, laserska terapija, terapija z ultrazvokom, obravnava mehkih tkiv, pristop vibracije celega telesa in spremljanje brez aktivnega zdravljenja. Razprava: Večina raziskav je pokazala statistično pomembno zmanjšanje bolečine in izboljšanje funkcije v vseh skupinah. V nekaterih raziskavah je terapija z udarnimi valovi pokazala dodatno izboljšanje, predvsem v kombinaciji z ekscentrično vadbo ali pri daljšem spremljanju, vendar ne v vseh primerih. Sklep ali zaključek: Ekscentrična vadba ostaja temelj zdravljenja Ahilove tendinopatije. Terapija z udarnimi valovi je lahko koristen dodatek, vendar ni vedno učinkovitejša od običajne konzervativne fizioterapije. Zaradi omejitev obravnavanih raziskav ni mogoče podati enotnih priporočil.
Ključne besede: ahilova tendinopatija, terapija z udarnimi valovi, ESWT, konzervativna fizioterapija, ekscentrična vadba
Objavljeno v ReVIS: 22.07.2026; Ogledov: 330; Prenosov: 8
Celotno besedilo (817,04 KB)

Opis: Kronična obstruktivna pljučna bolezen predstavlja pomemben zdravstveni problem, ki ga pogosto spremljata dispneja in zmanjšana telesna zmogljivost, kar pomembno vpliva na kakovost življenja pacientov. Diplomska naloga obravnava pomen vadbe dihalnih mišic kot dopolnilnega pristopa v fizioterapevtski obravnavi pacientov s KOPB. Osrednji problem raziskave predstavlja vprašanje, v kolikšni meri lahko vadba dihalnih mišic vpliva na zmanjšanje občutka težke sape ter izboljšanje funkcionalne zmogljivosti. Namen naloge je bil preučiti učinkovitost inspiratorne in ekspiratorne vadbe dihalnih mišic ter ovrednotiti njen klinični pomen v okviru pljučne rehabilitacije. V diplomsko nalogo je bil vključen pregled znanstvene literature, ki je zajemal raziskave z ustreznim številom preiskovancev, večinoma randomizirane kontrolirane raziskave, kar kaže na relativno visoko kakovost dokazov. Raziskave so se med seboj razlikovale glede trajanja intervencij, intenzivnosti vadbe ter značilnosti preiskovancev, kar otežuje neposredno primerjavo rezultatov. Kljub temu rezultati dosledno kažejo, da vadba dihalnih mišic pomembno izboljša moč dihalnih mišic, medtem ko so učinki na dispnejo in funkcionalno zmogljivost manj enotni. V večini raziskav je bilo zaznano izboljšanje dispneje in telesne zmogljivosti, vendar razlike med skupinami niso bile vedno statistično značilne. Ugotovljeno je bilo tudi, da imajo največ koristi pacienti z bolj izraženo šibkostjo dihalnih mišic ter da je vadba najbolj učinkovita kot del celostne pljučne rehabilitacije. Pomemben vidik predstavlja tudi individualno prilagajanje vadbenih programov, saj univerzalni pristopi ne zagotavljajo optimalnih rezultatov pri vseh pacientih. Na podlagi analiziranih raziskav lahko zaključimo, da vadba dihalnih mišic predstavlja učinkovit in klinično pomemben dopolnilni pristop v fizioterapevtski obravnavi pacientov s KOPB. Hipoteza, da vadba dihalnih mišic zmanjšuje dispnejo in izboljšuje funkcionalno zmogljivost, je delno potrjena. Ugotovitve poudarjajo pomen vključevanja vadbe v širše rehabilitacijske programe, individualiziranega pristopa ter potrebe po nadaljnjih raziskavah za razvoj enotnih smernic in izboljšanje klinične prakse.
Ključne besede: kronična obstruktivna pljučna bolezen, vadba moči dihalnih mišic, vadba vzdržljivosti dihalnih mišic, šibkost dihalnih mišic, kardio-respiratorna fizioterapija, fizioterapevtska obravnava
Objavljeno v ReVIS: 17.07.2026; Ogledov: 327; Prenosov: 3
Celotno besedilo (867,58 KB)

Opis: Uvod: Osteoartroza (OA) kolenskega sklepa je vodilni vzrok kronične bolečine, funkcionalne prizadetosti in zmanjšane kakovosti življenja. Kljub uveljavitvi terapevtske vadbe kot temelja konzervativnega zdravljenja ostaja dostop do kakovostne rehabilitacije omejen. Namen raziskave je bil celostno ovrednotiti učinkovitost telerehabilitacije pri bolnikih z OA kolenskega sklepa z vidika gibljivosti, bolečine, funkcije kolenskega sklepa, telesne dejavnosti, kakovosti življenja in zadovoljstva bolnikov. Metode: V enocentrično randomizirano kontrolirano preskušanje je bilo vključenih 118 bolnikov z radiološko potrjeno OA kolenskega sklepa (stopnja 1–3 po Kellgren-Lawrenceovi lestvici; povprečna starost 63 let; 67 % žensk), randomiziranih v telerehabilitacijsko (TS; n = 57) ali kontrolno skupino z vadbenimi navodili v brošuri (KS; n = 61). Obe skupini sta izvajali enak 12-tedenski strukturiran vadbeni program, ki se je razlikoval izključno po načinu posredovanja. Izidi so bili merjeni pred intervencijo in po njej z goniometrijo, lestvicama NRS in WOMAC, vprašalnikoma IPAQ in SF-12 ter lastnima instrumentoma zadovoljstva in funkcionalne samoocene. Statistična analiza je temeljila na mešani analizi variance. Rezultati: Interakcijski učinki skupina × čas niso bili statistično značilni pri gibljivosti, bolečini ali kakovosti življenja. Obe skupini sta dosegli klinično relevantna znotraj skupinska izboljšanja gibljivosti (TS: +7,45°; KS: +8,03°) in zmanjšanja bolečine (TS: -1,75; KS: -1,98 točke NRS). V TS so bila ugotovljena statistično visoko značilna izboljšanja na vseh dimenzijah WOMAC (p < 0,001; ?p2 = 0,195 do 0,410), skupni WOMAC v KS pa ni dosegel statistično zanesljivega izboljšanja. Raven telesne dejavnosti se ni statistično značilno spremenila. Funkcionalna samoocena je statistično značilno napovedala zadovoljstvo (R2 = 0,307; p < 0,001), pri čemer sta bila okorelost in gibljivost najmočnejša napovednika. Razprava: Odsotnost medskupinskih razlik potrjuje funkcionalno ekvivalenco obeh pristopov in kaže, da je primarni mediator terapevtskega učinka strukturirana vadba in ne njen tehnološki okvir. TS je dosegla statistično zanesljivo izboljšanje skupnega WOMAC in telesne komponente kakovosti življenja, KS pa ne, kar nakazuje klinično relevantno prednost telerehabilitacije pri celovitem funkcionalnem napredku. Odsotnost spremembe telesne dejavnosti kaže, da vadba brez vedenjskih komponent ne zadostuje za preoblikovanje splošnih gibalnih vzorcev.
Ključne besede: osteoartroza kolenskega sklepa, telerehabilitacija, terapevtska vadba, randomizirano kontrolirano preskušanje, funkcionalna rehabilitacija, kakovost življenja, zadovoljstvo bolnikov
Objavljeno v ReVIS: 12.06.2026; Ogledov: 395; Prenosov: 5
Celotno besedilo (3,10 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Prekomerna telesna teža in debelost v otroštvu postajata vedno večja javnozdravstvena težava, povezana s povečanim tveganjem za pojav presnovnih, srčno-žilnih in mišično-skeletnih zapletov. Otroci s prekomerno težo pogosto kažejo slabšo telesno pripravljenost, omejitve pri gibanju in bolečine, kar vpliva na njihovo delovanje in kakovost življenja. Fizioterapija ima v multidisciplinarni obravnavi pomembno vlogo, saj s terapevtsko vadbo, izobraževanjem in podporo družine prispeva k zmanjšanju zdravstvenih tveganj in spodbujanju zdravih navad. Metoda: Izvedli smo sistematični pregled strokovne in znanstvene literature, objavljene med letoma 2000 in 2025, v angleškem ali slovenskem jeziku, dostopne v celotnem besedilu. Iskali smo v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, Google Scholar in COBISS. Uporabili smo ključne besede, povezane s pediatrično debelostjo, fizioterapijo in terapevtsko vadbo. Vključene so bile raziskave, ki so preučevale otroke ali mladostnike s prekomerno telesno maso in vključevale fizioterapevtske oziroma vadbene intervencije. Izključeni so bili nerecenzirani prispevki, raziskave brez gibalnih intervencij in študije z nizko metodološko kakovostjo. V analizo smo vključili 7 raziskav. Rezultati: Pregledani članki so poročali o pozitivnih učinkih vadbenih programov in fizioterapevtskih pristopov. Ugotovljeno je bilo izboljšanje telesne pripravljenosti, ravnotežja, mišične moči, vzdržljivosti ter zmanjšanje bolečin in mišično-skeletnih težav. Raziskave poudarjajo pomen aktivnega vključevanja družine in doslednosti pri izvajanju vadbe. Razprava: Rezultati potrjujejo, da zgodnje in strukturirano delovanje fizioterapevta prispeva k zmanjševanju zdravstvenih posledic debelosti v otroštvu. Vodena vadba in izobraževanje se izkazujeta kot ključna terapevtska pristopa, saj vplivata na spremembe življenjskega sloga, ki so nujne za dolgoročno uspešnost obravnave. Kljub pozitivnim učinkom so zaradi majhnih vzorcev in metodoloških razlik potrebne nadaljnje raziskave.
Ključne besede: pediatrična debelost, terapevtska vadba, mišično-skeletne spremembe, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 07.04.2026; Ogledov: 574; Prenosov: 15
Celotno besedilo (1,72 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...