1. Vloga medicinske sestre pri obravnavi pacienta s pljučnim edemomZala Pečjak, 2026, diplomsko delo Opis: Ugotovitve raziskave potrjujejo, da ima medicinska sestra ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju pljučnega edema, saj pri oceni stanja združuje subjektivne pacientove težave in objektivne klinične znake. Rezultati kažejo, da so aktivnosti zdravstvene nege usmerjene predvsem v podporo dihanju, spremljanje vitalnih funkcij in izvajanje terapije, kar je bistveno za hitro stabilizacijo pacienta v akutnem stanju. Pomemben del vloge medicinske sestre predstavlja tudi psihološka podpora pacientu ter učinkovito sodelovanje z zdravnikom in drugimi člani zdravstvenega tima. Raziskava potrjuje, da je celostna, strokovna in pravočasna obravnava medicinske sestre ključna za varno in učinkovito zdravljenje pacienta s pljučnim edemom, pri čemer pa ugotovitev zaradi omejenega vzorca ni mogoče posploševati.
Ključne besede: medicinska sestra, pljučni edem, pacient, zdravstvena nega.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2026; Ogledov: 83; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (1,56 MB) |
2. Raziskovanje precepljenosti proti gripi pri zaposlenih v zdravstveni negiJan Rutar, 2026, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Cepljenje proti gripi predstavlja enega od ključnih preventivnih ukrepov za zaščito zdravstvenih delavcev in pacientov pred sezonskimi respiratornimi okužbami. Zdravstveni delavci so zaradi narave svojega dela izpostavljeni povečanemu tveganju za okužbo in hkrati predstavljajo potencialni vir prenosa bolezni na ranljive skupine pacientov. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča vsaj 75-odstotno precepljenost zdravstvenih delavcev, vendar razpoložljivi podatki kažejo, da je stopnja cepljenosti v Sloveniji že več let nizka. Namen raziskave je bil ugotoviti stopnjo precepljenosti zaposlenih v zdravstveni negi proti gripi, raziskati povezavo med cepljenostjo in obolevnostjo ter identificirati glavne ovire in motive za odločitev o cepljenju.
Metode: Izvedena je bila kvantitativna presečna raziskava z uporabo strukturiranega spletnega anketnega vprašalnika. V raziskavo je bilo vključenih 178 zaposlenih v zdravstveni negi iz različnih delovnih okolij, vključno s prehospitalnimi enotami, z urgentnimi službami in bolnišničnimi oddelki. Za analizo podatkov sta bila uporabljena opisna statistika in Fisherjev eksaktni test. Povezanost med cepljenostjo, obolevnostjo ter izbranimi delovnimi in organizacijskimi značilnostmi smo preverjali z neparametričnim pristopom, ki je primeren pri majhnih frekvencah v posameznih skupinah.
Rezultati: V sezoni 2024/2025 je bilo proti gripi cepljenih 11 % anketirancev. V zadnjih 12 mesecih je za gripo zbolelo 6 % sodelujočih; med cepljenimi obolevnosti nismo zabeležili, vsi oboleli pa so bili iz skupine necepljenih zaposlenih. Najpogosteje navedeni razlogi za necepljenje so bili prepričanje o lastnem dobrem zdravstvenem stanju (63 %), dvom v učinkovitost cepiva (25 %) in skrbi glede varnosti cepljenja (15 %). Statistično značilne povezave med delovnim okoljem in cepljenostjo nismo potrdili (p = 0,72).
Razprava: Rezultati raziskave potrjujejo, da precepljenost zaposlenih v zdravstveni negi v Sloveniji ostaja bistveno pod priporočenimi vrednostmi. Ugotovitev, da med cepljenimi ni bilo obolelih, nakazuje možen zaščitni učinek cepljenja, vendar je interpretacija omejena zaradi majhnega deleža cepljenih in nizkega števila primerov obolevnosti. Nizka precepljenost je predvsem posledica osebnih prepričanj in zaznave tveganja, ne pa omejene dostopnosti cepljenja. Za izboljšanje stanja so potrebne celostne in ciljno usmerjene strategije, ki vključujejo sistemsko podporo, učinkovito strokovno komunikacijo in dejavno vlogo vodstva zdravstvenih ustanov.
Ključne besede: gripa, cepljenje, zdravstvena nega, precepljenost, zdravstveni delavci.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2026; Ogledov: 77; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,69 MB) |
3. Vpliv medosebnih odnosov v timu na kakovost zdravstvene obravnaveKlara Zadrgal, 2026, magistrsko delo Opis: Izhodišča: Medosebni odnosi v timu in z njimi povezana kakovostna komunikacija lahko vplivajo na kakovost obravnave pacientov. Nekakovostni in slabi medosebni odnosi nemalokrat vodijo v konflikte, stres zaposlenih in slabšo kakovost oskrbe. Namen raziskave je bil preučiti vpliv medosebnih odnosov v timu na kakovost zdravstvene obravnave v izbrani kliniki, ki ostaja neimenovana.
Metoda: Izvedena je bila kvantitativna raziskava z metodo spletnega anketiranja. V raziskavi je sodelovalo 91 zaposlenih v zdravstveni negi. Podatke smo zbirali s pomočjo strukturiranega vprašalnika in jih analizirali s statističnim programom IBM SPSS. Analiza je zajemala opisno statistiko, Pearsonov koeficient povezanosti ter regresijske metode.
Rezultati: Rezultati kažejo, da kakovostni medosebni odnosi in dobra komunikacija v timu ter z vodjo pozitivno vplivajo na kakovost obravnave pacientov. Izpostavljeni so bili nekateri negativni dejavniki, in sicer preobremenjenost zaposlenih, pomanjkanje kadra ter neenake možnosti izobraževanja med zaposlenimi, kar škodi medosebnim odnosom in komunikaciji v timu.
Razprava: Raziskava potrjuje pomen medosebnih odnosov ter komunikacije v timu za kakovostno obravnavo. Ukrepi, kot so krepitev vodenja, izboljšanje komunikacije, ustvarjanje spodbudnega in varnega delovnega okolja, so ključni za večje zadovoljstvo zaposlenih in kvalitetno oskrbo končnih uporabnikov, pacientov. Za celostno razumevanje problematike predlagamo nadaljnje raziskave na širšem vzorcu zaposlenih.
Ključne besede: Medosebni odnosi, komunikacija, tim, zadovoljstvo zaposlenih, zdravstvena nega, pacient, kakovost zdravstvene obravnave.
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2026; Ogledov: 76; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,33 MB) |
4. Profesionalna in terapevtska komunikacija v psihiatrični zdravstveni negiGeorge Denić, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Profesionalna in terapevtska komunikacija predstavlja temelj kakovostne zdravstvene obravnave v psihiatrični zdravstveni negi, saj pomembno vpliva na vzpostavljanje terapevtskega odnosa, varnost pacientov in zadovoljstvo v procesu zdravljenja. Delo z osebami z duševnimi motnjami poteka v zahtevnem in pogosto nepredvidljivem okolju, kjer imajo medicinske sestre ključno vlogo pri zagotavljanju varnega, podpornega in zaupanja vrednega terapevtskega okolja. Učinkovita komunikacija omogoča boljše razumevanje pacientovih potreb, zmanjšuje nesporazume, preprečuje konflikte in prispeva k večji kakovosti obravnave. Kljub prepoznanemu pomenu komunikacije se v klinični praksi pogosto pojavljajo različne ovire, ki otežujejo njeno dosledno izvajanje. Namen diplomskega dela je raziskati pomen terapevtske in profesionalne komunikacije v psihiatrični zdravstveni negi ter preučiti, kako se učinkovita komunikacija odraža na kakovost obravnave, varnost pacientov in zadovoljstvo v terapevtskem procesu dela. S pomočjo empirične raziskave želimo prispevati k boljšemu razumevanju vloge komunikacije v psihiatrični praksi in izpostaviti področja, kjer so potrebne izboljšave in dodatna strokovna usposabljanja.
Metode: V diplomskem delu je bil uporabljen kvantitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil namenjen zaposlenim v psihiatrični zdravstveni negi. Raziskovalni vzorec je obsegal 102 anketiranca. Zbrani podatki so bili obdelani s pomočjo programa Microsoft Excel in prikazani v obliki tabel in statistike. Raziskava je bila usmerjena v proučevanje pomena profesionalne in terapevtske komunikacije, uporabe komunikacijskih veščin in tehnik ter dejavnikov, ki vplivajo na kakovost komunikacije v psihiatrični zdravstveni negi.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da anketiranci pripisujejo velik pomen jasni in razumljivi verbalni komunikaciji ter neverbalni komunikaciji pri delu s pacienti z duševnimi motnjami. Večina udeležencev se strinja, da aktivno poslušanje, empatija in prepoznavanje čustev pacientov pomembno prispevajo h kakovostnejši obravnavi in večji varnosti pacientov. Raziskava je pokazala tudi, da pomanjkanje časa, čustvena izčrpanost in organizacijske ter prostorske omejitve predstavljajo pomembne ovire pri vzpostavljanju kakovostne komunikacije. Anketiranci so izrazili potrebo po dodatnih strokovnih usposabljanjih s področja profesionalne in terapevtske komunikacije ter poudarili pomen timske komunikacije pri zmanjševanju napak in izboljševanju kakovosti dela.
Razprava: Ugotovitve potrjujejo, da ima učinkovita profesionalna in terapevtska komunikacija pomemben vpliv na kakovost oskrbe, varnost pacientov in zadovoljstvo v terapevtskem procesu v psihiatrični zdravstveni negi. Komunikacija se izkazuje kot ključni dejavnik pri gradnji zaupanja, zmanjševanju konfliktov in podpori pacientov skozi celoten proces zdravljenja. Rezultati poudarjajo tudi pomen sistematičnega izobraževanja in organizacijske podpore pri razvijanju komunikacijskih kompetenc med medicinskimi sestrami. Visokokakovostna komunikacija prispeva k boljši terapevtski izkušnji za paciente, hkrati pa podpira strokovno in čustveno blaginjo negovalnega osebja.
Ključne besede: psihiatrična zdravstvena nega, terapevtska komunikacija, profesionalna komunikacija, varnost pacientov, kakovost obravnave.
Ključne besede: psihiatrična zdravstvena nega, terapevtska komunikacija, profesionalna
komunikacija, varnost pacientov, kakovost obravnave.
Objavljeno v ReVIS: 07.02.2026; Ogledov: 224; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,02 MB) |
5. Absentizem in fluktuacija zaposlenih v povezanosti s pojavom stresa pri vodjih zdravstvene negeLea Germek, 2026, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Zdravstveni delavci se pri vsakodnevnem delu soočajo z visoko delovno obremenitvijo, odgovornostjo in pričakovanji, kar pogosto vodi v utrujenost, izgorelost in zmanjšano zadovoljstvo pri delu. Ti dejavniki pomembno vplivajo na pojav odsotnosti z dela ter na odločitve posameznikov o odhodu iz ustanove. Namen raziskave je preučiti povezavo med delovno obremenitvijo, stresom, absentizmom in fluktuacijo ter ugotoviti, kako organizacijski dejavniki vplivajo na odločitev vodjev zdravstvene, da ostanejo na delovnem mestu oziroma v ustanovi.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela, podatke pa smo pridobili s sistematičnim pregledom strokovne in znanstvene literature. V pregled smo s pomočjo izključitvenih kriterijev zajeli podatkovne baze PubMed, Cobiss, DKUM, Google učenjak in SpringerLink. Vključili smo prispevke, objavljene med letoma 2015 in 2025. Kriterij za vključitev je bil še brezplačna dostopnost zadetkov v polnem besedilu. Za iskanje zadetkov smo uporabili ključne besede v slovenščini (absentizem, fluktuacija, stres, vodji zdravstvene nege) in v angleščini (absenteeism, staff turnover, stress, nursing leaders). Iskanje, analiza in obdelava izbrane literature so potekali v mesecu maju 2025. V končno analizo smo iz skupnega nabora sprejeli 15 enot literature.
Rezultati: Rezultati pregleda izbrane literature kažejo, da sta absentizem in fluktuacija medicinskih sester posledica kombinacije delovnih, individualnih in organizacijskih dejavnikov. Med temeljnimi dejavniki so zahteven urnik, dolg delovni čas, preobremenjenost, stres, konflikti ter pomanjkanje podpore oziroma ustrezne kadrovske politike. Individualni dejavniki obsegajo osebno zdravje, družinske obveznosti ter iskanje ravnovesja med delom in zasebnim življenjem. Visok poklicni stres in izgorelost povečujeta odsotnost z dela in namero po odhodu, kar negativno vpliva na kakovost oskrbe pacientov. Programi za zmanjšanje stresa, izobraževanje, podpora vodstva, razvoj čustvene inteligence in transformacijski slog vodenja se izkazujejo za učinkovite pri zmanjšanju absentizma ter fluktuacije in izboljšanju zadovoljstva zaposlenih.
Razprava: Iz ugotovitev lahko razberemo, da so absentizem, fluktuacija in stres v zdravstveni negi medsebojno povezani ter pomembno vplivajo na zaposlene in vodje zdravstvene nege. Glavni vzroki za odsotnost in menjavo delovnih mest so visoka delovna obremenitev, stres, konflikti, pomanjkanje kadra, neustrezno vodenje in nezadovoljstvo pri delu. Posledice teh pojavov za vodje pomenijo večje organizacijske obremenitve, večjo odgovornost za tim, večji stres in tveganje za izgorelost. Raziskave poudarjajo, da transformacijsko vodenje, podpora zaposlenim ter ustrezna organizacija dela zmanjšujejo stres, absentizem in fluktuacijo ter hkrati povečujejo zadovoljstvo, zavzetost in kakovost zdravstvene oskrbe, kar zagotavlja stabilnejše in učinkovitejše delovno okolje.
Ključne besede: absentizem, fluktuacija, stres, zdravstvena nega, vodji zdravstvene nege
Objavljeno v ReVIS: 07.02.2026; Ogledov: 155; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,05 MB) |
6. Zdravstvena nega pacienta z marfanovim sindromom po operaciji ascendente aorteLidija Popović, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Marfanov sindrom je avtosomno dominantna bolezen vezivnega tkiva, pri kateri so najnevarnejši zapleti povezani s progresivno dilatacijo in disekcijo ascendentne aorte. Zdravljenje pogosto vključuje profilaktično ali urgentno kirurško zamenjavo aortnega korena/ascendentne aorte (ohranitvene tehnike zaklopke, Bentall), dolgoročni izidi pa so odvisni od vseživljenjskega spremljanja celotne aorte. Ključni del zdravstvene obravnave je pooperativna zdravstvena nega: nadzor hemodinamike (ciljno znižan arterijski tlak), preprečevanje respiratornih zapletov, skrb za kirurško rano in drenaže, učinkovito lajšanje bolečine, varna mobilizacija ter strukturirano izobraževanje pacienta in družine o zdravilih, omejitvah telesne aktivnosti in prepoznavanju opozorilnih znakov. Pomemben je tudi psihološki vidik, saj pacienti – zlasti mlajši – pogosto doživljajo anksioznost in obremenjenost zaradi kronične narave bolezni in možnih reintervencij. Namen diplomske naloge je predstaviti značilnosti Marfanovega sindroma in opredeliti ključne elemente pooperativne zdravstvene nege pacienta po operaciji ascendentne aorte. Poudarek je na hemodinamskem nadzoru, preprečevanju respiratornih in infekcijskih zapletov, varni mobilizaciji, lajšanju bolečin ter izobraževanju pacienta in njegove družine o zdravilih, omejitvah telesnih aktivnosti in prepoznavanju opozorilnih znakov, ki skupaj pomembno prispevajo k dolgoročni varnosti in kakovosti življenja pacientov.
Metoda: Uporabljen je bil kvalitativni pristop z deskriptivno metodo dela in sistematičnim pregledom znanstvene in strokovne literature. Vključene so bile baze PubMed, ScienceDirect, SpringerLink, CINAHL in Google Učenjak. Merila vključitve: objave 2015–2025, prost dostop do celotnega besedila v slovenskem ali angleškem jeziku in ključne besede »(po)operativna oskrba«, »zdravstvena nega«, »Marfan(ov) sindrom«, »ascendentna aorta«, »kirurško zdravljenje«. Uporabljeni so bili Boolovi operatorji AND/OR. Iskanje in analiza sta bila izvedena septembra 2025. V končno sintezo je bilo iz skupnega nabora zadetkov vključenih 17 enot literature; proces selekcije je prikazan s PRIZMA diagramom.
Rezultati: Analiza izbrane literature kaže, da so najtrdnejši napovedniki varnega izida po operaciji stroga kontrola sistoličnega tlaka in srčne frekvence, dosledno jemanje ß-blokatorja/ARB in redno slikovno spremljanje celotne aorte. Najpogostejši zgodnji zapleti so respiratorni (atelektaze, pljučnica) in krvavitve, pozni pa distalne disekcije/anevrizme, kar zahteva protokolarno spremljanje. Ohranitvene tehnike aortne zaklopke (reimplantacija) dosegajo ugodno dolgoročno funkcijo zaklopke, Bentallova operacija ostaja standard pri določenih indikacijah. Vloga medicinske sestre je ključna pri kontinuiranem nadzoru vitalnih funkcij, interpretaciji subtilnih kliničnih sprememb, aseptični negi rane, varni mobilizaciji, dihalni rehabilitaciji in izobraževanju. Strukturirana zdravstvena vzgoja in psihološka podpora dokazano izboljšujeta adherentnost, zmanjšujeta strah in dvigujeta kakovost življenja.
Razprava: Učinkovita pooperativna obravnava pacienta z Marfanovim sindromom po operaciji ascendentne aorte je izrazito multidisciplinarna, pri čemer je medicinska sestra osrednja koordinatorica varnosti in kontinuitete oskrbe. Natančno spremljanje zgodnjih znakov hemodinamske/respiratorne deterioracije, dosledna analgezija in skrb za rano, skupaj z jasnimi protokoli izobraževanja o življenjskem slogu (aerobna, ne izometrična aktivnost), so temelj zmanjševanja ponovnih zapletov. Kakovost življenja je tesno povezana z zgodnjim prepoznavanjem psiholoških potreb in sistematično podporo.
Ključne besede: Marfanov sindrom, ascendentna aorta, kirurško zdravljenje, pooperativna zdravstvena nega.
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 260; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,47 MB) |
7. Etične dileme pri zdravstveni oskrbi marginalnih skupinIna Bradeško, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin predstavljajo pomemben izziv sodobne zdravstvene prakse. Temelj razumevanja teh dilem predstavljajo štiri osnovna bioetična načela, in sicer avtonomija, neškodovanje, dobrobit in pravičnost, ki usmerjajo strokovno ravnanje zdravstvenih delavcev. Marginalne skupine, kot so priseljenci, brezdomci, osebe z duševnimi motnjami, starejši s socialnimi težavami in pripadniki LGBTQ+ skupnosti, se pogosto soočajo z omejenim dostopom do zdravstvenih storitev, kar povečuje tveganje za pojav etičnih dilem. Ključni dejavniki, ki vplivajo na njihovo obravnavo, so jezikovne ovire, kulturne razlike, stigmatizacija in sistemske omejitve.
Namen raziskave je preučiti etične dileme, s katerimi se zdravstveni delavci soočajo pri oskrbi marginaliziranih skupin.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika (1KA), ki je vseboval 15 vprašanj. V raziskavi je sodelovalo 106 zdravstvenih delavcev, zaposlenih na primarni in sekundarni ravni zdravstvene dejavnosti. Vzorec je bil oblikovan po metodi snežne kepe, sodelovanje je bilo prostovoljno in anonimno. Podatki so bili računalniško obdelani s programom 1KA in MS Excel ter prikazani v tabelah in grafih.
Rezultati: Anketiranci poročajo, da se z etičnimi dilemami srečujejo v 52 % občasno, medtem ko jih približno četrtina navaja pogostejše pojavljanje. Dileme se v 26,9 % najpogosteje pojavljajo v komunikaciji z bolniki, kjer se pojavi približno četrtina vseh dilem, ter v odnosih z družinskimi člani. Pomemben delež je povezan tudi s kadrovsko podhranjenostjo, ki predstavlja 17,2 % zaznanih dilem. Vpliv etičnih dilem večina anketirancev ocenjuje kot nevtralen, medtem ko jih približno tretjina poroča o negativnem vplivu. Pri oskrbi marginalnih skupin se dileme najpogosteje kažejo v komunikaciji s pacientom 35,2 % in v odnosu osebja do pacientov 30 %. Manj pogosto vplivajo na kakovost nege, dostopnost storitev in odločanje o zdravljenju. Med dejavniki, ki prispevajo k nastanku dilem, so anketiranci najpogosteje navedli jezikovne ovire 28,8 %, kulturne razlike in stigmatizacijo 23,3 % ter pomanjkanje kadra 16,0 %. Podpora, ki jo imajo pri reševanju etičnih dilem zdravstveni delavci v ustanovah, je bila ocenjena kot zadostna (37 %) ali delno zadostna (35 %), nekateri menijo, da je podpora povsem nezadostna, le redki pa jo doživljajo kot zelo dobro. Izobraževanja s področja etike so po mnenju večine dostopna le občasno (42 %), redna vključitev pa je redka (9 %). Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže, da se večina počuti vsaj delno pripravljene (35 %) na soočanje z etičnimi dilemami, le manjši del pa svojo usposobljenost ocenjuje kot zelo dobro (3 %) ali povsem nezadostno (7 %). Odprti odgovori razkrivajo dodatne dileme, povezane z jezikovnimi in kulturnimi razlikami, zavračanjem zdravljenja, vprašanji ob koncu življenja, obravnavo socialno ogroženih skupin ter zapornikov.
Razprava: Rezultati kažejo, da so etične dileme v zdravstveni oskrbi marginalnih skupin pogost pojav, ki se največkrat izraža v komunikaciji med pacientom in zdravstvenim osebjem. Jezikovne ovire in kulturne razlike predstavljajo ključne izzive, ki otežujejo enakovredno obravnavo. Poleg tega se dileme pojavljajo v povezavi s socialnimi stiskami, stigmatizacijo in vprašanji ob koncu življenja. Podpora v ustanovah je pogosto ocenjena kot zgolj delno zadostna, kar nakazuje na potrebo po sistematičnem razvoju etičnih komisij, svetovalnih služb in kontinuiranem izobraževanju. Samoocena usposobljenosti zdravstvenih delavcev kaže na vrzeli v znanju, kar potrjuje nujnost krepitve etične kompetentnosti. Raziskava potrjuje, da etične dileme niso zgolj individualni problem, temveč odsev sistemskih omejitev v slovenskem
zdravstvenem sistemu. Njihovo reševanje zahteva kombinacijo etične občutljivosti, kulturne kompetentnosti in institucionalne podpore.
Ključne besede: Etične dileme, zdravstvena nega, marginalne skupine, zdravstveni sistem, etična načela.
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 186; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,04 MB) |
8. Vloga medicinske sestre pri pacientu s Parkinsonovo boleznijoMartina Husić, 2026, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Parkinsonova bolezen je ena najpogostejših nevrodegenerativnih bolezni v starosti, katere napredovanje pomembno vpliva na kakovost vsakdanjega življenja bolnikov in zahteva celovito, individualizirano zdravstveno nego. Medicinske sestre imajo v celostni obravnavi teh bolnikov ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti, ohranjanju samostojnosti in nudenju psihosocialne podpore bolnikom in njihovim svojcem.
Metode: Raziskava temelji na sistematičnem pregledu znanstvene literature s strukturiranimi postopki iskanja, selekcije in analize virov. Ocenjena je bila kakovost virov po hierarhiji dokazov, upoštevani pa sta bili tematika potreb bolnikov s Parkinsonovo boleznijo in vloga medicinske sestre v procesu zdravstvene nege.
Rezultati: Ugotovljeno je, da so celovite kompetence medicinske sestre temeljnega pomena za učinkovito obravnavo bolnikov s Parkinsonovo boleznijo na vseh ravneh zdravstvene oskrbe. Ključni so multidisciplinarni pristop, aktivno opolnomočenje bolnikov, redno izobraževanje ter nudenje specializirane podpore družini in skrbnikom.
Razprava: Največji izzivi predstavljajo nenehno spreminjajoče se potrebe bolnikov, raznolike naloge medicinskih sester ter organizacijske in sistemske ovire. Pomemben poudarek je tudi na psihosocialni podpori in razvoju nacionalnih smernic.
Ključne besede: Parkinsonova bolezen, medicinska sestra, zdravstvena nega, psihosocialna podpora
Objavljeno v ReVIS: 05.02.2026; Ogledov: 187; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1015,23 KB) |
9. Opolnomočenje medicinskih sester v patronažnem varstvu za preprečevanje nasilja v družini : krepitev organizacijske in osebne odličnostiUrška Rupnik, Nežka Kocjančič, Mirko Prosen, Rebeka Lekše, 2024, izvirni znanstveni članek Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Kakšna je vloga patronažnih medicinskih sester pri preprečevanju in obravnavi nasilja v družini? Kako se patronažne medicinske sestre soočajo z različnimi vrstami nasilja v družini pri svojih pacientih? Kako se lahko sodelovanje patronažnih medicinskih sester z drugimi člani zdravstvenega tima in zunanjimi institucijami okrepi za boljše prepoznavanje in obravnavanje nasilja v družini? Namen: Namen raziskave je bil proučiti vlogo medicinske sestre v patronažnem varstvu glede preprečevanja in obravnave nasilja v družini. Metoda: V raziskavi je bila uporabljena kvalitativna metoda. Podatki so bili zbrani na namenskem vzorcu osmih patronažnih medicinskih sester z delno strukturiranim individualnim intervjujem. Prvi del vprašanj je zajemal demografske značilnosti, kot so spol, starost in delovno dobo v patronažnem varstvu. Drugi del vprašanj pa je bil odprtega tipa in se je nanašal na to, kako patronažne medicinske sestre uporabljajo strokovno znanje in izkušnje pri obravnavi primerov nasilja v družini, kakšne pristope uporabljajo in kako sodelujejo z ostalimi člani zdravstvenega tima in ostalimi pristojnimi institucijami. Podatke smo analizirali z metodo analize vsebine. Rezultati: Raziskava je pokazala, da imajo patronažne medicinske sestre ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju različnih vrst nasilja v družini in pridobivanju zaupanja žrtev. Pomembno je natančno dokumentiranje in prijava nasilja pristojnim institucijam za zaščitno žrtev. Poudarja pa se tudi pomen dodatnih izobraževanj, izboljšanega sodelovanja s pristojnimi institucijami ter zaščite patronažnih medicinskih sester. Organizacija: Raziskava poudarja potrebo po dodatnem izobraževanju patronažnih medicinskih sester za učinkovitejšo prepoznavo in obravnavo nasilja v družini. Prav tako, bi morale organizacije pripraviti enotne protokole in okrepiti medinstitucionalno sodelovanje. Družba: Raziskava vpliva na družbo s poudarkom na socialni odgovornosti in izboljšanju odziva na nasilje v družini. Povečuje ozaveščenost o pomembni vlogi patronažnih medicinskih sester pri prepoznavanju in preprečevanju nasilja v družini. Originalnost: Izpostavlja potrebo po dodatnem izobraževanju in usposabljanju, ter boljšemu sodelovanju s pristojnimi institucijami, kar bi izboljšalo pristop pri reševanju te problematike. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Kot omejitev v raziskavi, lahko izpostavimo, da je le-ta zajemala številčno majhen vzorec sodelujočih. Skozi prebiranje literature smo opazili podobne raziskave na to temo ter protokole za obravnavo nasilja v družini. Kljub temu, se zdi, da je njihova dostopnost in poznavanje med patronažnimi medicinskimi sestrami še vedno omejena. To lahko prispeva k težavam pri prepoznavanju in obravnavanju primerov nasilja v družini in s tem na samo učinkovitost njihovega dela. Smiselno bi bilo nadaljnje raziskave usmeriti v raziskovanje ravni ozaveščenosti in poznavanja že obstoječih virov ter protokolov med patronažnimi medicinskimi sestrami ter preučiti, kako lahko ta znanja bolje vključimo v njihovo prakso.
Ključne besede: družinsko okolje, nasilje, preventivni ukrepi, patronažna medicinska sestra, zdravstvena nega
Objavljeno v ReVIS: 30.01.2026; Ogledov: 164; Prenosov: 1
Celotno besedilo (365,01 KB) |
10. Zdravstvena nega pacienta po kirurškem posegu v ustni votliniNelly Primc Janež, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Kirurški posegi v ustni votlini obsegajo različne invazivne postopke na zobeh, čeljustih in mehkih tkivih ustne votline. Med najpogostejše spadajo ekstrakcije zob, zdravljenje abscesov, ortognatske operacije, rekonstrukcije po poškodbah, posegi zaradi raka ustne votline ter operacije prirojenih nepravilnosti, kot je razcep ustnice in/ali neba. Namen kirurških posegov je odprava bolezni, deformacij ali funkcionalnih motenj ter izboljšanje zdravja in estetike ustnega področja. Vloga medicinske sestre je pri teh posegih bistvena, saj spremlja pacienta skozi celoten perioperativni proces. Po operaciji je odgovorna za spremljanje stanja pacienta, obvladovanje bolečine, prepoznavanje in ukrepanje ob zapletih, skrb za ustno higieno in prehransko podporo. Namen raziskave je preučiti pooperativno zdravstveno nego pacienta po kirurškem posegu v ustni votlini.
Metodologija: V raziskavi je bil uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Podatki so bili pridobljeni s polstrukturiranim intervjujem. Intervju je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje literature. V raziskavo je bilo vključenih sedem izvajalcev zdravstvene nege z najmanj petletnimi delovnimi izkušnjami. Pridobljene podatke smo kvantitativno analizirali, odgovore intervjuvancev razvrstili v tabele, podatke razvrstili v posamezne kode ter jih interpretirali.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da se zdravstveni delavci najpogosteje srečujejo z abscesi, izklesi zob, poškodbami in operacijami raka ustne votline. Zdravstvena nega po ekstrakciji zoba se razlikuje od nege po zahtevnejših posegov, predvsem v obsegu in trajanju oskrbe. Najpogostejši zapleti so krvavitve, vnetja in abscesi, med pomembnejšimi pa izpostavljajo še otekline in bolečino. Medicinske sestre imajo pomembno vlogo pri nadzoru, spodbujanju, izobraževanju in prehranski podpori pacientov. Kot glavne izboljšave intervjuvanci navajajo potrebo po dodatnih izobraževanjih, večjem številu kadra in boljši informiranosti pacientov.
Razprava: Raziskava je pokazala, da so med najpogostejšimi kirurškimi posegi v ustni votlini izklesi zob, predvsem modrostnikov, ter zdravljenje abscesov, medtem ko zahtevnejši posegi, kot so ortognatske operacije, operacije shiz in raka ustne votline, predstavljajo manjši, vendar strokovno zahtevnejši del. Vloga medicinske sestre je bistvena pri spremljanju pacienta, preprečevanju zapletov, nadzoru ustne higiene in zagotavljanju ustrezne prehranske podpore. Najpogostejši zapleti so krvavitve, abscesi, vnetja, bolečina in oteklina, pri onkoloških pacientih pa tudi težave z režnjem in dehiscenca.
Ključne besede: kirurški poseg, ustna votlina, vloga medicinske sestre, zapleti, pooperativna zdravstvena nega
Objavljeno v ReVIS: 26.12.2025; Ogledov: 445; Prenosov: 25
Celotno besedilo (1,05 MB) |
