Search the repository

A+ | A- | | SLO | ENG

Abstract: Izvajanje nalog policije in drugih represivnih državnih organov terja uporabo različnih prisilnih pooblastil, s katerimi ti posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Uporaba prisilnih pooblastil omogoča učinkovito izvajanje njihovih nalog, hkrati pa predstavlja neprestano nevarnost njihove zlorabe. Te se kažejo v neupravičenih ali nesorazmernih posegih v osebno celovitost posameznika, lahko pa tudi v obliki vplivov vladajoče politike na operativno avtonomnost represivnih organov. Zato morajo biti nad delovanjem organov, ki udejanjajo državno prisilo, vzpostavljeni ustrezni nadzorstveni in pritožbeni mehanizmi, ki zlasti v primerih zatrjevanj ali zaznav domnevnih najhujših deviacij, ko zaradi izvajanja njihove dejavnosti pride do hudih telesnih poškodb ali smrti osebe, omogočajo njihovo učinkovito in neodvisno preiskavo, ki bi privedla do identifikacije in sankcioniranja odgovornih. Upoštevajoč sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na domnevne kršitve 2. in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (pravica do življenja in prepoved mučenja), se je razvila pozitivna dolžnost držav po učinkovitem preiskovanju takih primerov. V regiji so bila izoblikovana temeljna načela obravnave pritožb posameznikov zoper delo represivnih organov in učinkovite preiskave grobih posegov v človekove pravice, ki mora biti neodvisna, primerna, hitra, podvržena javnemu nadzoru in mora zagotavljati zadostno mero vključevanja žrtve v preiskavo. Pričujoča doktorska disertacija ponuja pregled najpomembnejših mednarodnih predpisov, organov in organizacij, ki imajo v regiji največji vpliv na vrednotenje delovanja in razvoj nadzorstvenih in pritožbenih mehanizmov zoper organe s prisilnimi pooblastili. Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, mnenja in priporočila mednarodnih organizacij, izkustvena spoznanja in dosedanje znanstvene razprave kažejo na to, da sta korektna obravnava pritožb zoper delo organov s prisilnimi pooblastili in učinkovito preiskovanje zatrjevanih ali zaznanih najhujših oblik njihovih deviacij v največji meri uresničljiva v obliki tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov. Na podlagi podrobne analize delovanja organov s prisilnimi pooblastili, njihovih pristojnosti in obstoječih pritožbenih in nadzorstvenih mehanizmov ugotavljamo, da je v Republiki Sloveniji več organov, ki smejo za učinkovito izvedbo svojih nalog uporabiti različna prisilna pooblastila, vključno s smrtonosno silo. Poleg policije v to kategorijo uvrščamo vsaj še vojaško policijo, pravosodne policiste, uslužbence Finančne uprave Republike Slovenije, uslužbence varnostnega sektorja Obveščevalno varnostne službe Ministrstva za obrambo ter mestne in občinske redarje. Dvom v ustreznost sedanje ureditve nadzorstvene dejavnosti omenjenih organov na normativni in izvedbeni ravni temelji na ugotovitvah, (i) da obstoječi nadzorni in pritožbeni mehanizmi ne zagotavljajo enake obravnave pripadnikov teh organov, osumljenih domnevnih deviacij in enakega pravnega varstva domnevno oškodovanih posameznikov, (ii) da je najbolje dodelan sistem reševanja pritožb zoper delo policije, vendar je tudi ta zaradi institucionalne in hierarhične povezanosti s policijo podvržen kritikam o pristranski obravnavi pritožb, (iii) da obstoječi sistem ne zagotavlja učinkovite preiskave najhujših posegov v človekove pravice, ko ti nujno ne pomenijo kaznivega dejanja, ali jih storijo organi, ki ne sodijo v personalno pristojnost Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ter (iv) da obstoječi sistem ne zagotavlja ustreznega varstva operativne avtonomnosti represivnih organov. Za potrebe oblikovanja najprimernejše oblike nadzora organov s prisilnimi pooblastili v Republiki Sloveniji, ki bi glede na vse okoliščine sodila v prostor in čas, so bili podrobno proučeni modeli nadzora in reševanja pritožb zoper organe s prisilnimi pooblastili, ki delujejo v svetu. Prepoznane so tri osnovne oblike tako imenovanega državljanskega nadzora represivnih organov z različnimi stopnjami participacije javnosti pri izvajanju nadzora. Sodobni znanstveni raziskovalci kot najprimernejšo obliko nadzora vidijo v samostojni, neodvisni instituciji, izvzeti iz izvršilne veje oblasti, ki ima poleg pristojnosti za reševanje in celovito spremljanje pritožb posameznikov tudi široka pooblastila za preiskovanje najbolj grobih posegov represivnih organov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pričujoča doktorska disertacija, upoštevajoč znanstvena teoretična izhodišča, dosedanjo tujo prakso in lastna prakseološka dognanja ponuja kritično in konstruktivno oceno dosedanje normativne in izvedbene rešitve nadzorstva represivnih organov. Državljanski nadzor organov s prisilnimi pooblastili opredeljuje kot imperativ časa in hkrati ponuja ustrezne organizacijske in funkcionalne rešitve k oblikovanju nadzorstvenega sistema, ki bi poleg učinkovitega izvajanja nalog organov s prisilnimi pooblastili zagotavljal visoko in v demokratični družbi pričakovano raven spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Found in: ključnih besedah
Keywords: policija, policijska preiskava, prisilna pooblastila, policijska pooblastila, človekove pravice, državni nadzor, Slovenija, disertacije
Published: 07.11.2017; Views: 3987; Downloads: 349
Fulltext (2,36 MB)

Found in: ključnih besedah
Keywords: policija, Center za varovanje in zaščito, naloge, pooblastila, reorganizacija, varovanje oseb in objektov
Published: 13.12.2017; Views: 2966; Downloads: 175
Fulltext (1,13 MB)

Found in: ključnih besedah
Keywords: policija, policisti, naloge, policijska pooblastila, prisilna sredstva, človekove pravice, temeljne svoboščine
Published: 15.12.2017; Views: 4471; Downloads: 203
Fulltext (684,60 KB)

Abstract: Raziskava v okviru doktorske disertacije vključuje vse predhodno opisane dileme in vprašanja ter na teoretični ravni ponuja odgovore, ki bodo lahko uporabni tako v teoriji kot v praksi. Poleg sociološke analize družbenih vrednot in virov varnostnih groženj, ki med drugim narekujejo učinkovito prilagajanje kazensko procesne zakonodaje, ter podrobne povojne zgodovinske analize predhodnega postopka in uveljavljenih modelov kazenskih postopkov, v študiji podrobno proučujemo in kritično ocenjujemo posamezne faze (policijskega) predkazenskega postopka, pričenši s sprožilno informacijo o kaznivem dejanju (notitia criminis) in posameznimi procesno uveljavljenimi dokaznimi standardi. Sledi izvirna analiza nekaterih neformalnih policijskih ukrepov, zatem nujnih preiskovalnih dejanj, s katerimi policija posega zlasti v osebnostne pravice posameznika, in naposled še prikritih preiskovalnih ukrepov, ki predstavljajo občuten poseg države v človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako v raziskavi opozarjamo na dileme in posebnosti tožilskega usmerjanja policijske preiskave, vključujoč izvirno analizo podzakonskega akta, ki ureja njun odnos. V tem delu raziskave je večinoma uporabljena metoda študije primerov, v okviru katere smo poleg različne literature proučili številne domače in tuje judikate ter ugotovitve strnili v jasna izhodišča in jih, upoštevajoč tudi opravljeno mednarodno primerjalno analizo, uporabili za zaključne teze disertacije. Osnovni cilj raziskave je oblikovanje novih znanstvenih spoznanj na obravnavanem področju, z možnostjo implementacije nove kazensko procesne paradigme. Tako na podlagi ugotovitev študije v zaključnem delu doktorske disertacije ponujamo možne rešitve za učinkovitejši predkazenski postopek. Te smo v grobem razdelili na tri skupine. V prvo smo uvrstili izhodišča za snovanje bodočega (pred)kazenskega postopka v okviru sedaj veljavnega mešanega modela ter v ta namen - na podlagi v raziskavi ugotovljenih pomanjkljivosti normativne ureditve in teoretično-praktičnih vprašanj, povezanih s pooblastili policije ter vlogami subjektov predkazenskega postopka - predlagane rešitve strnili v 43 posameznih točk. V drugi dve skupini pa smo uvrstili predloga možnih modelov policijsko-tožilske preiskave, vključujoč oblikovanje osnovnih temeljev za uzakonitev slovenske sodne policije. Pri tem smo zaradi trenutno nejasne smeri dolgoročnega razvoja slovenskega kazenskega postopka v prvem delu nakazali izhodišča za uvedbo sodne policije in policijsko-tožilske preiskave v okviru sedaj veljavnega mešanega modela kazenskega postopka, v drugem pa predstavili možne smernice uzakonitve sodne policije v okviru morebitnega bodočega modificirano adversarnega modela, za katerega je značilna ukinitev sodne preiskave in nadomestitev s tipično policijsko-tožilsko.
Found in: ključnih besedah
Keywords: policija, varnost, policijska preiskava, predkazenski postopek, državno tožilstvo, preiskovalni sodniki, kriminaliteta, kazniva dejanja, policijska pooblastila, disertacije
Published: 06.07.2018; Views: 3565; Downloads: 274
Fulltext (2,82 MB)

Abstract: Magistrsko delo Ciljno iskanje oseb obravnava iskanje oseb kot eno izmed pozabljenih ali zapostavljenih področij dela policije, katerega razvoj je vse od nastanka samostojne države R Slovenije obstal na začetni točki. Sam pojem iskanje oseb, ki predstavlja osnovo ali podlago za ciljno iskanje oseb, ostaja nepojasnjen in nedefiniran medtem, ko je pojem ciljnega iskanja oseb določen in zapisan kot intenzivna in načrtovana metoda dela za izsleditev posebej izbrane osebe, ki se jo išče zaradi prijetja. Vendar je med teorijo in prakso velika razlika. Šele zadnje leto ali dve posamezniki v policijskih vrstah načrtno in intenzivno iščejo iskane osebe, medtem ko je iskanje in prijetje oseb še vedno v 90 odstotkih stvar naključja. Morebiti je za zatečeno stanje potrebno iskati krivca na strani Policije in tistih, ki krojijo razvoj slovenske policije in oblikujejo njene strateške cilje, morebiti pa na strani organov pregona in pravosodja in njihovega mačehovskega odnosa do tega področja. Ciljno iskanje oseb je specifično področje dela, katerega bistvena značilnost je ali bi moralo biti tesno sodelovanje organov preiskave, pregona ter pravosodnih organov, čeprav temu ni tako. Izvajanje nalog iz tega področja predstavlja izključno samo zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v kazenskem postopku in zagotovitev izvršitve kazni zapora in ne preiskovanje kaznivih dejanj. Težava pa je v tem, dana primer policija zaključek svojega dela vidi v podani kazenski ovadbi. Tožilstvo vidi zaključek svojega dela v izdani pravnomočni sodbi. Sodišče vidi zaključek svojega dela v izpeljanem sodnem postopku tako ali drugače. Nihče od teh treh ključnih akterjev ne vidi problema v trenutni situaciji. Izjema so le mediji, ki občasno polnijo časopisne in internetne strani z neuspehi slovenske policije, tožilstva in sodnega sistema pri iskanju obdolžencev ali obsojencev na begu ter s tem ustvarjajo popolnoma napačen pritisk na le-te. In prav zaradi teh pritiskov policija, tožilstvo in sodstvo na vrat in nos iščejo neke rešitve, namesto da bi s pravilnim pristopom in sodelovanjem vpeljali ciljno iskanje oseb v redno, strokovno in visoko učinkovito nalogo ne samo policije, temveč celotnega mehanizma od policije, tožilstva do sodišča.The master's thesis "Target search of persons" deals with the search of persons as one of the forgotten and neglected areas of the police department. This area of police work basically hasn't developed ever since Republic of Slovenia became an independent state. The basic notion of searching persons, providing the basis or a platform for a targeted search, remains unclear and undefined; however the definition of a targeted search of persons is set and is considered to be an intensive and planned work method to track down a specific person sought to be apprehended. There is however a major difference between theory and practice. It is true that in the past year or two several individuals in the ranks of the police department have begun to actively and intensively search for persons, yet the fact remains that in 90 % of the cases, the search and the apprehension are a matter of coincidence. One could blame the police department for the current stalemate situation, while some of the blame could be put on the shoulders of people responsible for the strategy and development of the Slovenian Police; one could also blame the enforcement authority and the justice department for their ignorant attitude towards this area of police work. Target search of persons is a specific area of work, which requires a full cooperation between the searching authority, enforcement authority and the judicialauthority. Unfortunately, that is currently not the case. The execution of tasks in this area includes only the assurance of the defendant's presence and the assurance of executing the prison sentence; it does not include the investigation of criminal acts. The problem is that the police sees its final results once the criminal charges have been issued. The public prosecutor's office concludes its work once a verdict has been reached. The court sees its final results one way or the other once all the courtproceedings have been concluded. The problem is that none of these three parties really recognize the seriousness of the current situation. The only exception are the media, which are quick to fill their newspaper or internet pages with headlines of how the police, the prosecutor's office or the judicial system failed to find defendants or convicts on the run, therefore creating unnecessary pressure for all parties involved. This kind of pressure then forces the police, the prosecutor's office and the court to frantically look for quick solutions instead of cooperating and choosing a proper approach such as implementing target search of persons to become a regular, professional and highly efficient task of not only the police department, but of the prosecutor's office and the court as well.
Found in: ključnih besedah
Keywords: tiralica, ciljno iskanje oseb, obdolženec, obsojenec, pooblastila, zakonodaja, človekove pravice
Published: 24.07.2018; Views: 3301; Downloads: 268
Fulltext (1,44 MB)