Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Nadomestno materinstvo - etični vidik in primerjava pri nas in po svetu
Teja Vavpetič, 2021

Opis: Nadomestno materinstvo je institut, s katerim se ženska s pogodbo zaveže, da bo za plačilo ali neodplačno zanosila, donosila in rodila otroka ter ga po rojstvu za vedno izročila nameravanim staršem oz. sopogodbenikoma. Naročnika oz. sopogodbenika sta običajno zakonca ali osebi, ki živita v zunajzakonski skupnosti, predmet pogodbenega razmerja je otrok. Če ženska donosi in rodi otroka, ki ni nastal iz njene jajčne celice, gre za gestacijsko nadomestno materinstvo, če pa ženska donosi in rodi otroka, ki je nastal iz njene jajčne celice, govorimo o tradicionalnem nadomestnem materinstvu. Glede nadomestnega materinstva nimajo vse države enakih pravnih ureditev. Urejajo ga na tri različne načine, in sicer ga dovoljujejo, prepovedujejo ali pa ga sploh ne urejajo. V večini držav ni dovoljeno, poznamo pa kar nekaj držav, ki to dovoljujejo (npr. Rusija, Ukrajina, Indija ...). Zaradi nadomestnega materinstva so se začeli pojavljati mednarodni dogovori, veliko vlogo na mednarodni ravni pa imata Evropsko sodišče za človekove pravice in njegova sodna praksa. Nadomestno materinstvo še zdaleč nima samo pozitivnih plati. Ob tem, da je alternativna rešitev za posamezne interesne skupine, katerih skupna želja je starševstvo, institut odpira vrsto drugih problemov. Na eni strani pride do zadovoljitve potrebe po otroku, na drugi pa lahko pride do izkoriščanja žensk, predvsem v revnejših državah, pojavlja se tudi problematika 'plodnostnega turizma'. Nadomestno materinstvo postavlja vrsto etičnih, verskih in psiholoških vprašanj
Najdeno v: osebi
Ključne besede: nadomestno materinstvo, nadomestna mati, družina, otrok, starševstvo
Objavljeno: 27.07.2021; Ogledov: 1154; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (475,80 KB)

2.
Pravica do dostojne smrti v Evropi
Teja Vavpetič, 2023

Opis: Beseda evtanazija izhaja iz Grčije in pomeni dobro oziroma lahko smrt. S časom je beseda postala sinonim za usmrtitev brez bolečin. Znotraj Evrope pravna ureditev glede evtanazije ni enotna. V nekaterih državah je pravno urejena, spet v drugih z zakonom prepovedana. Prvi državi, ki sta evtanazijo legalizirali, sta bili Nizozemska leta 2001 in Belgija leta 2002. Z leti se jima pridružuje vedno več držav, ki zakonsko urejajo pravico do dostojnega končanja življenja. V povezavi s pojmom evtanazija se zdi smiselno omeniti tudi pojme samomor z zdravniško pomočjo, paliativna sedacija in zdravljenje z dvojnim učinkom. Evtanazija postavlja vrsto etičnih, verskih in psiholoških vprašanj. Na legalizacijo postopka zato zagotovo vpliva več različnih dejavnikov, kot na primer družba, etika, vera, zdravstvo itd. Legalizacija evtanazije v povezavi z vse daljšo življenjsko dobo je problematika sodobne družbe, ki bi jo bilo treba prej ali slej začeti reševati. Vedno večji poudarek je tudi na svobodi posameznika in njegovi avtonomiji pri odločanju o svojem življenju. Pri končanju življenja gre za odločitev posameznika, koliko časa in s kolikšnim trpljenjem in bolečinami je pripravljen živeti. Gre za primere hudih neozdravljivih bolezni, psihičnih težav, s katerimi določeni posamezniki ne želijo živeti in težav, povezanih s starostjo. Pri evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru gre za interes posameznika, ki želi dostojno končati življenje.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: evtanazija, pomoč pri samomoru, končanje življenja, pravica do dostojne smrti, Evropa
Objavljeno: 12.12.2023; Ogledov: 291; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (617,08 KB)
Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh