Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Magistrsko delo obravnava uporabo izgona diplomatov kot sredstva v zunanji politiki, ki je vedno bolj pogosto. V začetku dela je splošno predstavljen pojem zunanje politike, kakšen je pomen ciljev zunanje politike, kdo jih določa in s tem tudi določa tok zunanje politike. Sledi poglavje o sredstvih zunanje politike, kjer je opisano, kaj uvrščamo med sredstva zunanje politike, kako se izbere primerno sredstvo in kako so sredstva razdeljena na posamezne kategorije. Diplomacija je v delu predstavljena tako kot tipično sredstvo prepričevanja kot tudi kot del državnega aparata za izvajanje zunanje politike, v sklopu česar je v četrtem poglavju pozornost posvečena vzpostavitvi diplomatskih odnosov in predstavitvi postopka izbire veleposlanikov. Nato najprej sledi splošna pojasnitev pojma persona non grata in za tem pravna urejenost tega instituta, ki predstavlja temelj za njegovo uporabo v diplomatskem pravu. Pozornost je nato namenjena posledicam uporabe takšnega sredstva in pregledu pomembnejših primerov iz preteklosti, kar oriše sliko možnih vzrokov uporabe.Osrednji del predstavlja analiza primera Skripal iz Velike Britanije leta 2018, ki je bil najodmevnejši primer množičnega izgona ruskih diplomatov do leta 2022. Sledita analiza najaktualnejšega izgona ruskih diplomatov zaradi agresije nad Ukrajino in primerjava med obema primeroma – kakšne so podobnosti in razlike ter kako se oba primera razlikujeta od uporabe tega sredstva v preteklosti. V zaključku sledita predstavitev rezultatov raziskave in preveritev hipotez.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: sredstva zunanje politike, diplomacija, persona non grata, ruski diplomati, Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih
Objavljeno: 27.01.2023; Ogledov: 665; Prenosov: 41
Celotno besedilo (879,88 KB)