Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod: Mišično-skeletna bolečina v ramenskem obroču je ena najpogostejših zdravstvenih težav in lahko pomembno vpliva na funkcionalno sposobnost ter kakovost življenja posameznika. Pogosto je povezana z miofascialnim bolečinskim sindromom, za katerega je značilna prisotnost miofascialnih prožilnih točk (MPT). Te povzročajo lokalno in preneseno bolečino ter lahko vodijo do omejene gibljivosti in zmanjšanja mišične funkcije. Med učinkovitejše fizioterapevtske postopke pri obravnavi teh težav spada manualna terapija, ki je neinvazivna in učinkovita metoda zdravljenja. Namen: Namen diplomskega dela je na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature raziskati vpliv obravnave miofascialnih prožilnih točk na zmanjšanje mišične bolečine v ramenskem obroču ter opredeliti najučinkovitejšo manualno tehniko za doseganje tega cilja. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem pregledu literature. V analizo smo vključili randomizirane kontrolirane študije v angleškem jeziku, ki so obravnavale uporabo manualnih tehnik pri zdravljenju miofascialnih prožilnih točk. Izbor literature je temeljil na vnaprej določenih vključitvenih in izključitvenih merilih ter sistematičnem pristopu po diagramu PRISMA. Rezultati: V analizo je bilo vključenih dvanajst raziskav. Ugotovitve kažejo, da manualna terapija pomembno prispeva k zmanjšanju bolečine, izboljšanju funkcionalne sposobnosti in povečanju obsega gibljivosti v ramenskem obroču. Nekatere tehnike, kot je ishemična kompresija, omogočajo hitrejše zmanjšanje bolečine, vendar so njihovi dolgoročni učinki primerljivi z drugimi manualnimi pristopi. Najbolj učinkovite in trajne rezultate so dosegale kombinacije različnih pristopov. Razprava: Pregled literature potrjuje, da ima obravnava miofascialnih prožilnih točk pomemben vpliv na zmanjšanje bolečine v ramenskem obroču. Manualne tehnike se izkazujejo kot učinkovite terapevtske metode, pri čemer kombinacija različnih pristopov omogoča doseganje boljših kliničnih rezultatov.
Ključne besede: manualna terapija, miofascialne prožilne točke, mišična bolečina
Objavljeno v ReVIS: 03.08.2026; Ogledov: 115; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,09 MB)

Opis: Kronična bolečina v cervikalni hrbtenici predstavlja enega najpogostejših vzrokov za motnje gibalnega sistema pri odraslih in pomembno prispeva k globalni zdravstveni obremenitvi. Standardni fizioterapevtski postopki vključujejo manualno terapijo in terapevtsko vadbo, katerih dolgoročni učinki ostajajo neraziskani. Segmentalna pozicijska dihalna vadba predstavlja inovativen terapevtski pristop, ki prek aktivacije diafragme, fascialne kontinuitete in nevrofizioloških mehanizmov freničnega živca deluje tudi na cervikalni segment hrbtenice. Namen diplomske naloge je bil ovrednotiti učinke osemdnevnega programa segmentalne pozicijske dihalne vadbe na gibljivost cervikalne in torakalne hrbtenice ter na intenzivnost bolečine pri osebah s kronično bolečino v cervikalni hrbtenici. V raziskavi je sodelovalo 23 preiskovancev, naključno razdeljenih v testno (n = 13) in kontrolno skupino (n = 10). Gibljivost je bila merjena z digitalnim goniometrom EasyAngle, intenzivnost bolečine pa z VAS lestvico. Rezultati so pokazali statistično značilno izboljšanje gibljivosti cervikalne hrbtenice pri rotaciji, lateralni fleksiji in fleksiji v testni skupini, medtem ko v kontrolni skupini statistično značilnih sprememb ni bilo. Pri torakalni hrbtenici se je statistično značilno izboljšala gibljivost v smeri fleksije in lateralne fleksije v desno. Intenzivnost bolečine se je v testni skupini zmanjšala za 2,00 enoti po VAS lestvici, kar presega minimalno klinično pomembno razliko. Ugotovitve podpirajo vključevanje segmentalne pozicijske dihalne vadbe v fizioterapevtsko obravnavo kronične bolečine v cervikalni hrbtenici.
Ključne besede: segmentalna pozicijska dihalna vadba, cervikalna hrbtenica, torakalna hrbtenica, gibljivost hrbtenice, kronična bolečina
Objavljeno v ReVIS: 30.07.2026; Ogledov: 164; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,68 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Subakromialni utesnitveni sindrom predstavlja enega najpogostejših vzrokov bolečine v ramenskem sklepu, zato je izbira ustreznega rehabilitacijskega pristopa ključnega pomena. Vse pogosteje se uporablja fizioterapevtski pristop proprioceptivne nevromuskularne facilitacije (PNF), ki temelji na uporabi diagonalnih in spiralnih gibalnih vzorcev ter tehnik. S pregledom literature smo želeli proučiti učinke tehnik PNF pri rehabilitaciji bolnikov s subakromialnim utesnitvenim sindromom in opredeliti najpogosteje uporabljene tehnike. Metode: Izveden je bil sistematičen pregled strokovne literature, kamor so bile vključene štiri randomizirane kontrolirane raziskave z oceno ≥ 5/10 na lestvici PEDro. Raziskave smo izbrali na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev ter so obravnavale uporabo tehnik PNF pri bolnikih s subakromialnim utesnitvenim sindromom. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, PEDro, ProQuest in COBISS objavljene med letoma 2016 in 2026. Rezultati: Vključitev tehnik PNF v terapevtski program pomembno prispeva k zmanjšanju bolečine, povečanju obsega gibljivosti in izboljšanju funkcionalne sposobnosti zgornjega uda. V raziskavah, kjer so bile uporabljene tehnika ritmični začetek, tehniki zadrži–sprosti in napni–sprosti ter tehnike obratov v diagonalnih vzorcih zgornjega uda, so bile izboljšave večje kot pri terapevtskih programih brez teh tehnik. Največji učinki so bili doseženi pri terapevtskih programih, kjer je bila tehnika PNF vključena kot dodatek h konvencionalni fizioterapiji. Razprava: Na podlagi analizirane literature lahko zaključimo, da tehnike PNF predstavljajo učinkovit in klinično pomemben del rehabilitacije bolnikov s subakromialnim utesnitvenim sindromom. Kljub pozitivnim učinkom pa razlike v trajanju terapevtskih programov, pogostosti obravnav in uporabljenih merskih instrumentih omejujejo neposredno primerjavo rezultatov in poudarjajo potrebo po nadaljnjih raziskavah z enotnejšimi protokoli.
Ključne besede: subakromialni utesnitveni sindrom, proprioceptivna nevromuskularna facilitacija, PNF, bolečina v rami, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 16.07.2026; Ogledov: 208; Prenosov: 2
Celotno besedilo (737,58 KB)

Opis: Uvod: Osteoartritis kolena je pogosta kronična degenerativna bolezen kolenskega sklepa, ki prizadene predvsem starejšo populacijo. Gre za posledico obrabe in postopne izgube sklepnega hrustanca. Tipično se kaže kot bolečina v sklepu, ki se poslabša ob aktivnosti in izboljša s počitkom, velikokrat pa bolniki navajajo tudi jutranjo okorelost, ki običajno traja manj kot 30 minut. Pogosta sta tudi otekanje kolena in bolečina po dolgotrajnem sedenju. Med glavne dejavnike tveganja sodijo prekomerna telesna teža, pretekle poškodbe kolena, dolgotrajna preobremenitev sklepa in ženski spol. Zdravljenje je simptomatsko in je usmerjeno v lajšanje bolečine, izboljšanje funkcionalnosti in omejevanje invalidnosti. Namen: Namen diplomskega dela je ugotoviti, kako uporaba transkutane elektrostimulacije živcev (TENS) in terapevtskega ultrazvoka vpliva na zmanjšanje bolečine pri pacientih z osteoartritisom kolena. Metode: S pregledom strokovne in znanstvene literature iz podatkovnih baz PEDro, PubMed in ScienceDirect smo želeli ugotoviti vpliv TENS in terapevtskega ultrazvoka na zmanjšanje bolečine pri bolnikih z osteoaritisom kolena. Rezultati: V končno analizo je bilo ob upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev vključenih 10 raziskav. Obe metodi sta bili učinkoviti za zmanjšanje bolečine, vendar so bili rezultati omejeni na krajši rok. Razprava: Tako TENS kot terapevtski ultrazvok sta statistično značilno zmanjšala bolečino pri bolnikih z osteoartritisom kolena. Metodi sta najbolj učinkoviti kot dopolnilna terapija v celostnem fizioterapevtskem pristopu.
Ključne besede: osteoartritis kolena, TENS, terapevtski ultrazvok, bolečina
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2026; Ogledov: 248; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,24 MB)

Opis: Uvod: Kronična bolečina v vratu predstavlja pomemben zdravstveni problem sodobne družbe, saj vpliva na funkcionalno sposobnost posameznika, kakovost življenja in delovno zmožnost. Zaradi visoke pojavnosti in pogostih ponovitev zahteva učinkovite terapevtske pristope. Manualna terapija se v fizioterapiji pogosto uporablja kot del konservativnega zdravljenja, vendar je njena učinkovitost še vedno predmet raziskovanja. Namen: Namen diplomskega dela je bil pregledati znanstveno in strokovno literaturo ter analizirati učinkovitost manualne terapije pri obravnavi oseb s kronično bolečino v vratu. Metode: Uporabljena je bila metoda pregleda literature. Iskanje virov je potekalo v elektronskih podatkovnih bazah ob upoštevanju vključitvenih in izključitvenih kriterijev. V analizo so bile vključene randomizirane kontrolirane raziskave, ki so proučevale učinke manualne terapije pri kronični nespecifični bolečini v vratu. Postopek izbora je potekal po načelih sistematičnega pregleda. Razprava: V končno analizo je bilo vključenih pet raziskav. Rezultati kažejo, da manualna terapija, samostojno ali v kombinaciji s terapevtsko vadbo, prispeva k zmanjšanju intenzivnosti bolečine, izboljšanju gibljivosti vratne hrbtenice in funkcionalne sposobnosti preiskovancev. Večina raziskav poroča o statistično značilnih izboljšavah, zlasti pri kombiniranih terapevtskih pristopih.
Ključne besede: kronična bolečina v vratu, manualna terapija, fizioterapija, učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 08.06.2026; Ogledov: 351; Prenosov: 14
Celotno besedilo (1,02 MB)