Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V delu z naslovom Identifikacija gradnikov optimalnega organizacijskega modela izobraţevanja za Turizem v Sloveniji je končni spoznavni in analitični cilj identifikacija gradnikov razvoja kompetentnega modela za izobraţevanje na področju turizma v Sloveniji. Pri tem je pomemben cilj umeščanje gradnikov kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem v mednarodno okolje, ker je turizem po svojem načinu delovanja izrazito m ednarodno in globa lno usmerjen. Uvodni del je namenjen zavestni notranji in zunanji refleksiji področja turizma, ki se nadaljuje v analitično pripravo teoretičnih izhodišč za identifikacijo gradnikov strukturiranega kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem. Poglavit na os identifikacije gradnikov celovitega kompetentnega modela izobraţevanja za turizem izhaja iz potrebe po notranje - kroţno - refleksivnem delovanju posameznika v izobraţevalnem modelu za turizem, institucionalnem pojmovanju izobraţevanja, ki se izraţa v zu nanje - refleksivnem modelu delovanja izobraţevalnih inštitucij za turizem in v funkcionalno - praktični interakciji posameznika in inštitucij turističnega gospodarstva pri razvoju inovativnih p otencialov na področju turizma. Prevlado akademsko - funkcionalne re šitve na področju izobraţevanja za turizem, ki zanemarja nivojsko strukturirano izobraţevanje, lahko pojasnimo z dejstvom, da se v njej ujamejo tri racionalnosti: zavestna racionalizacija zunanjega okolja, kjer prevladuje pogled izobraţevalne inštitucije n a ustvarjanje novega znanja, racionalizacija na ravni uporabnega znanja brez sodelovanja drugih deleţnikov v izobraţevalnem procesu in zunanje usmerjanje motivov socialnega akterja za inovacijsko delovanje v zunanjem okolju. V zadnjih dvajsetih letih so se na področju izobraţevanja zgodile spremembe, ki so izpostavile nasprotujoče si interese deleţnikov v procesu izobraţevanja za turizem. Na področju turizma se razvijajo teţnje po razvoju kompleksnih in kakovostnih storitev, ki lahko nastanejo samo ob neneh ni krepitvi inovacijskega potenciala storitev za turizem. Ključna je ugotovitev, da je na področju izobraţevanja za turizem potrebno razviti kompetentni model, ki socialnega akterja aktivno vključuje v izobraţevalni proces in pri tem upošteva njegovo zaves tno - refleksijo, racionalno - refleksijo in ponotranjeno motivacijo za reševanje kompleksnih projektov na razl ičnih ravneh področja turizma. Drugi del je metodološki in je namenjen identifikaciji gradnikov kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem, ki je nivojsko strukturiran, ki je dvorazseţnosten, saj vključuje aktivno vlogo socialnega akterja pri racionalizaciji praktičnega znanja in krepitvi inovacijskega potenciala pri razvoju lastnih kompetenc ter vlogo inštitucij za izobraţevanje za turizem v tem procesu. Pojasnujemo učinek, ki ga ima zaznava socialnega akterja na njegov poloţaj v kompetentnem modelu izobraţevanja za turizem. Ta učinek lahko enačimo z motivacijsko osjo in kot učinek pripadnosti nekemu izobraţevalnem u okolju (spominsko - sledna os). Ugotovili smo, da je kompetentnost na področju turizma kompleksna razseţnost, tako z vidika svoje dualne strukture in delovanja in z vidika nivojske strukturiranosti. Bistveno je, da izmed ii sebe sorazmerno nepovezanih virov dejavnosti oblikuje sistem, ki im a natanko opredeljen cilj. (Moţina et al. , 1998, str. 20) Nove teorije, ki temeljijo na teoriji strukturiranosti, odkrivajo nove razseţnosti in nove ravni razslojevanja področja izobraţevanja za turizem. Hkrati pa predvsem v zapletenosti empirične operacio nalizacije teh konceptov, še posebej na visoko specializirani ravni, lahko iščemo razloge za vztrajanje pri klasičnih konceptih izobraţevanja, ki se pogosto izraţajo v izrazito funkcionalnem ali izrazito akademskem pristopu k pridobivanju kompetenc na podr očju turizma. Na področju izobraţevanja imamo tako paradoksalni poloţaj, ko sam predmet analize zahteva konstrukcijo vse bolj kompleksne strukturne spremenljivke, ki upošteva dvojno naravo strukturiranega izobraţevalnega procesa za turizem, trend razvoja t urizma, ki ga opisujeta predvsem uporaba kvantitativnih metod in standardizacija kompetenc, pa zahteva vse manj kompleksno spremenljivko. Učinek umestitve je tako v veliki večini empiričnih analiz izmerjen le s spremenljivko razvitosti kompetenc, ki meri s amo potencialni poloţaj socialnega akterja na trgu dela. Pri tem moramo vzročnost razlik razumeti predvsem kot spominsko - sledno in ne kot motivacijsko, oziroma gledati na socialnega akterja, kot pripadnika različnih nivojev izobraţevanja znotraj nivojske s trukturira nosti izobraţevanja za turizem. Na organizacijsko - kulturni razseţnosti, ki sledi spominskim sledem preteklega delovanja kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem, zaznavamo dvojno strukturo delovanja, ki razlikuje med zavestno refleksijo z unanjega okolja na ravni izobraţevalne inštitucije in notranje zavestno refleksijo notranjega okolja na ravni razvitosti kompetenc socialnega akterja. Na osnovi Giddensove teorije strukturiranosti pojasnjujemo dimenzije organizacijsko - kulturne razseţnosti kompetentnega modela izobraţevanja za turizem na podr očju Slovenije. Tretji sklepni del je namenjen empiričnemu opazovanju dvojnega načina delovanja nivojsko strukturiranega nivojskega modela za izobraţevanje na nivoju srednjega, višjega, visokega in magistrskega izobraţevanja. Splošna ugotovitev je, da socialni akter ne zaznava nivojske strukturiranosti študija na visokošolski ravni, za katero je značilna odsotnost zavestne, racionalne in motivacijske refleksije na tem nivoju izobraţevanja. Organizaci jsko - kulturno okolje v Sloveniji na področju izobraţevanja za turizem daje prednost praktičnim, funkcionalnim načinom pridobivanja kompetenc na višji in na magistrski ravni študija. Zaradi nivojskih sprememb, ki jih v študij vnašajo bolonjska načela izobra ţevanja, se kompetence ne realizirajo na visokošolski ravni študija ampak na magistrski ravni. Taka rešitev zahteva sistematičen pregled in spremembo kompetentnosti modela za izobraţevanje, ki po eni strani povečuje kompleksnost kompetentnega sistema za iz obraţevanje, po drugi strani pa zmanjšuje moţnosti racionalizacije kompetenc, ki temeljijo na aktivnem raziskovalnem pristopu k analizi področja izobraţevanja za turizem. Iz tega sledi, da je v slovenskem prostoru močan potencial za podporo razvoju kompete ntnega modela na visokošolski ravni izobraţevanja, ki pa zaradi prevladujočega klasičnega modela izobraţevanja in vzporedno nastajajočega funkcionalnega modela izobraţevanja ne omogoča nivojsko - strukturirane rac ionalizacije znanja za turizem.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: turistično okolje, izobraževanje, turizem, izobraževalni modeli, Slovenija, disertacije
Objavljeno: 23.07.2021; Ogledov: 609; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,76 MB)

Opis: Enote lokalne samouprave so v pretežnem delu razvitega sveta razumljene kot nosilci lokalnega razvoja. Sočasno pa temeljna listina s področja lokalne samouprave (Evropska listina lokalne samouprave, Svet Evrope), katere podpisnica je od leta 1995 tudi Slovenija, predvideva visoko stopnjo avtonomije in odgovornosti za razvoj enot lokalne samouprave. Občinam v Sloveniji se nalagajo naloge brez ustreznih finančnih sredstev, s čimer slabi finančno avtonomnost občin in povečuje odvisnost od državnega proračuna. Hkrati pa to posledično pomeni, da se nekatere naloge slabo opravljajo in izvajajo. Prav tako slovenske občine nimajo ustreznega lastnega izvirnega finančnega vira, zato se nam pojavlja dvojni vpliv na povečevanje centralizacije in zmanjšanja avtonomnosti občin, več nalog in enako ali manj sredstev. Z vsem naštetim se krepi centralizem in zmanjšuje avtonomnost občin. Glede na navedeno dejstvo smo želeli preveriti, ali medobčinsko povezovanje in sodelovanje lahko zmanjša navedene učinke oziroma ali lahko krepitev medobčinskega povezovanja in sodelovanja postopno zmanjšuje centralizem ter sočasno povečuje finančno in dejansko avtonomnost občin. Sočasno smo preverili, ali je na konkretnem primeru Slovenije možno preko medobčinskega sodelovanja postopno pričeti graditi vsebinske osnove za kasnejšo ustanovitev pokrajin. V sklopu naloge smo potrdili postavljeni hipotezi, da sta lokalna samouprava in upravna organizacija na nižji ravni neracionalno in neučinkovito organizirani in da medobčinsko povezovanje in sodelovanje zmanjšuje centralizem ter povečuje avtonomnost občin. Dodali smo dve hipotezi, s katerima smo pričakovali potrditev soglasij, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, ter da bi regije povzročile oblikovanje središč v Sloveniji, ki bi potencialno postali centri resursov v Sloveniji. Navedeni hipotezi na podlagi statistične analize anketnih vprašalnikov nista dobili potrditve, kar pomeni, da na področjih, ki jih izpostavljata navedeni hipotezi, ni soglasja oziroma prevladuje nestrinjanje. Najbližje soglasju izmed navedenih dodatnih hipotez je hipoteza, ki pravi, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, kar lahko kaže na pomembne premike. Področje, ki ga obravnava naslednja hipoteza, pa je še vedno sredi šibkega spreminjanja v smeri oblikovanja manjših subregij in postopnega izgrajevanja vsebinskih, družbenih in socioloških, kot tudi ekonomskih temeljev za ustanovitev pokrajin.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: občine, upravna organiziranost, medobčinsko povezovanje, medobčinsko sodelovanje, reorganizacija, enakomernejši regionalni razvoj, Slovenija, avtonomija, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 852; Prenosov: 60
Celotno besedilo (6,57 MB)

Opis: V doktorski disertaciji predstavljamo procese in mehanizme, ki v kontekstu strukturne in akterske dimenzije globalnega trenda individualizacije prispevajo k mednarodni širitvi joge. Omenjene procese in mehanizme prikazujemo v obliki konceptualnega okvira, s katerim smo operacionalizirali ključne koncepte in ideje proučevanega fenomena. Za verifikacijo konceptualnega okvira smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Podatke in informacije, s katerimi smo testirali omenjene hipoteze, smo zbrali s spletno anketo in poglobljenimi intervjuji. Za izvedbo spletne ankete smo oblikovali študijsko populacijo, za poglobljene intervjuje pa namenski vzorec dobro obveščenih posameznikov. V kulturno-geografskem smislu smo se z raziskavo omejili na področje Slovenije, Italije in Avstrije. Iz izidov statistične analize, usmerjene kvalitativne analize vsebine in testiranja raziskovalnih hipotez smo ugotovili, da ključne elemente proučevanega fenomena predstavljajo: (1) strukturna dimenzija individualizacije, oziroma institucionalno okolje, mediji in družbene mreže, (2) akterska dimenzija individualizacije, oziroma preplet refleksivnega mišljenja, znanja, izobrazbe in veščin na ravni posameznika, (3) kvantitativna širitev joge, oziroma rast števila vadečih, rast trga storitev in izdelkov povezanih z jogo ter zavzemanje dodatnega družbenega prostora, (4) kvalitativna širitev joge, oziroma spremembe v trializmu telo-um-duh, refleksivnih identitetah in življenjskih poteh vadečih.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: joga, mednarodna širitev joge, globalni trendi, individualizacija, življenjske poti, refleksivne identitete, dinamični model telo-um-duh, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 597; Prenosov: 54
Celotno besedilo (8,35 MB)

Opis: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska. V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij, predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma organizacij (Adam et al. 2014). Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij. Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost. Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 594; Prenosov: 81
Celotno besedilo (3,21 MB)

Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Raziskovalno vprašanje, ki smo ga izoblikovali na temelju različnih znanstvenih spoznanj, kot so čustvena inteligenca, čuječnost, teorija izbire in kompetence, proučujemo na podlagi dognanj, ki so vplivni gradniki modela učinkovitega usmerjanja dijakov z uporabo čustvene inteligence, čuječnosti, teorije izbire in učiteljevih kompetenc. Gradnike raziskujemo preko procesa samospoznavanja in samovrednotenja učiteljevega dela, kajti vsaka sprememba in vsak učni proces poteka po majhnih korakih spoznanj o sebi, miselnih procesih ter procesih sooblikovanja in soustvarjanja skupnega družbenega okolja in organizacij. Namen: Temeljni namen doktorske disertacije je izdelati izvirni model gradnikov učinkovitega usmerjanja dijakov z različno uporabo teorij in znanj s področja čustvene inteligence, teorije izbire, čuječnosti in kompetenc učitelja v Sloveniji ter tako identificirati gradnike izvirnega modela. V ta namen smo naredili sistematičen pregled domače in tuje strokovne literature s področja čustvene inteligence, teorije izbire, čuječnosti in kompetenc ter izvedli empirično raziskavo identificiranja gradnikov modela pri učinkovitem usmerjanju dijakov. Metode: Teoretični del naloge smo s pomočjo knjig, člankov in raziskav pripravili sistematično za raziskovalni del ter to povezali. V empiričnem delu smo uporabili kvantitativno raziskovalno paradigmo. Za zbiranje podatkov smo uporabili metodo anketiranja srednješolskih učiteljev v vseh statističnih regijah Slovenije. Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili opisno, bivariantno in multivariantno statistiko. Za prikaz demografskih podatkov smo uporabili metodo opisne statistike: standardni odklon, minimalno in maksimalno vrednost, frekvence in odstotke. Primerjave med skupinami in pari spremenljivk smo opravili z bivariatno analizo (t-test, enosmerna analiza variance, izračun korelacij). Za konstruktno validacijo merjenih pojavov smo uporabili izračune faktorske analize. S pomočjo faktorske analize smo iz nabora večjega števila trditev ocenjenih s 5-stopenjsko ocenjevalno lestvico ekstrahirali faktorje z metodo Principal Axis Factoring (PAF) ter jih z metodo regresijskih koeficientov shranili kot nove spremenljivke. Zanesljivost teh smo preverili z izračunom Cronbachovega alfa koeficienta, za katerega velja, da naj bi znašal vsaj 0,7, da lahko mersko lestvico označimo kot zanesljivo. Za ugotavljanje vpliva neodvisnih spremenljivk na odvisno spremenljivko smo uporabili multiplo regresijsko analizo. Regresijo smo izvedli s pomočjo metode Enter, ki v regresijskem modelu ohrani vse neodvisne spremenljivke. Vrednost p < 0,05 je določala statistično pomembnost. Rezultati: V vzorec raziskave je bilo vključenih 1025 anketirancev. Anketiranje smo izvedli na vzorcu srednješolskih učiteljev, ki smo jih k sodelovanju povabili v letu 2020. Pretežni delež vzorca predstavljajo ženske (71,4 %), anketiranci so stari med 21 in 60 let (94 %), poučujejo na srednjih strokovnih šolah (70,9 %) in imajo univerzitetno izobrazbo (90,1 %). V vzorec smo zajeli učitelje, ki poučujejo na šolah v vseh slovenskih statističnih regijah. Ključni pojmi oz. paradigme, ki smo jih z vprašalnikom preverjali, so čustvena inteligentnost, čuječnost, teorija izbire in kompetence učiteljev. Vsi merjeni pojmi so izkazali visoko stopnjo zanesljivosti (Cronbach alfa > 0,9). V primeru čustvene inteligentnosti in čuječnosti smo potrdili enodimenzionalno strukturo pojma. Pri teoriji izbire smo dobili dva faktorja, ki smo ju poimenovali »teorija izbire in organizacijsko vedenje« ter »teorija izbire in družbena percepcija«. V primeru učiteljevih kompetenc smo na podlagi faktorske analize uvedli štiri nove spremenljivke, in sicer »kakovost strokovnega dela«, »kompetentno delo z dijaki«, »učni načrt kot vodilo strokovnega dela« ter »timski pristop za uspešno delo«. Vse spremenljivke smo za namene primerjalne analize izpeljali tako, da smo jih izračunali na podlagi povprečnih ocen posameznih trditev, ki padejo na posamezni faktor. Analizirali smo tudi, kolikšna je povezanost med razumevanjem posameznega pojma oz. paradigme ter ocenami različnih vidikov uporabe tega pojma v praksi. Rezultati so pokazali, da so vse povezave pozitivne ter glede na vrednost korelacijskega koeficienta zmerne jakosti. Vse hipoteze smo potrdili, saj je bil delež pojasnjene variance visok, kar kaže na to, da so ankentiranci izkazali tudi višjo stopnjo učinkovitosti usmerjanja dijakov, in sicer: čustvene inteligence 61,8 %, čuječnosti 41,6 %, teorije izbire 63,8 % ter učiteljeve kompetence 63,9 %. Organizacija: Pozitiven vpliv na izobraževalne organizacije je v današnjem času konstantnih sprememb zagotovo najbolj odvisen od pedagoškega kadra, ki ga premore tovrstna organizacija. V prvi vrsti so zaposleni tisti, ki morajo prevzemati odgovornost za svoje življenje, kajti le zadovoljen učitelj je dober učitelj. Pomembno si je postavljati meje, ob katerih ne izgubljamo duševne in telesne moči. Da bi to dosegali, moramo pri svojem delu ozavestiti različne pristope in teorije, kajti le to nam lahko II zagotavlja uspeh pri delu z dijaki, ki smo jim vzgled in motivatorji pri njihovem nadaljnjem razvoju. Uporabljati čustveno inteligenco pri vsakodnevnem delu in življenju pomeni zavedati se svojih čustev, z uporabo čuječnosti se umirjamo in zbistrimo duha, posledično smo sposobni boljšega odločanja in smo učinkovitejši, teorija izbire pa nam omogoča, da prevzemamo odgovornost za svoje počutje, ravnovesje ter da smo za to, ali bomo imeli kvalitetno življenje, odgovorni predvsem sami. Družba: Izsledki in ugotovitve raziskave ter izvirni model doktorske disertacije prispevajo k razumevanju, miselnosti današnjega izobraževalnega sistema, ki se zaveda pomembnosti učiteljevega dela v vlogi vodje oziroma usmerjevalca razreda. Pri vplivu na družbo smo v disertaciji večkrat izpostavili pomembnost znanja različnih pristopov in teorij, ki jih učitelji morajo poznati, saj lahko na ta način vrednotimo uspešnost posameznika v družbi. Vsak posameznik soustvarja organizacijo in družbo na način, ki je za njega sprejemljiv, in sicer na podlagi nekih miselnih procesov, kajti gre za procese čustvovanja, razmišljanja ter usmerjanja našega življenjskega kroga. Človekovo zavedanje samega sebe in njegova odgovornost do družbe je z vidika vizije moralne družbe pogoj za delovanje preobrazbe družbe. Originalnost: Prispevek doktorske disertacije k znanosti je utemeljitev modela gradnikov učinkovitega usmerjanja dijakov z uporabo čustvene inteligence, teorije izbire, čuječnosti in s kompetencami. V izvirnem modelu (slika 5.4) smo opredelili osnovne gradnike: čustveno inteligenco, čuječnost, teorijo izbire in kompetence učitelja, kjer smo jih s faktorsko analizo glede na rezultate razširili na 9 gradnikov, in sicer na teorijo izbire in organizacijsko vedenje, teorijo izbire in družbeno percepcijo, čuječnost, čustveno inteligenco ter kompetence, ki smo jih delili na pet gradnikov: kompetentnost strokovnega dela učiteljev, kompetentnost za motivacijsko usmerjanje dijakov, kompetentnost za strateško načrtovanje in izvajanje pedagoškega procesa, kompetentnost za svetovanje staršem in kompetentnost za vzpostavljanje timskih odnosov. Prispevek doktorske disertacije je v tem, da smo na področju čustvene inteligence, teorije izbire, čuječnosti in kompetenc pripravili aktualni pregled spoznanj iz dostopnih svetovnih znanstvenih virov. Razvili smo možnost povezave različnih teorij in vpliv le-teh na učinkovitost usmerjanja dijakov. Izoblikovali smo model povezav med čustveno inteligenco, teorijo izbire, čuječnostjo in kompetencami pri uspešnem delu učiteljev z dijaki. Z metodološkega vidika je glavni prispevek uporaba že znanih merskih instrumentov ter njihova povezava različnih, do sedaj še nepovezanih teorij ter njihov vpliv na usmerjanje dijakov. Osnovni cilj naloge smo dosegli. Vse konstrukte smo uspeli povezati med seboj z učiteljevim delom in s tem potrdili, da so vse naše spremenljivke pomembne za kvalitetno delo v razredu. Zasnovan model je univerzalen, kar nam daje možnost nadaljnjih raziskav v vzgojno-izobraževalnih ustanovah tako med učitelji kot med dijaki. Omejitve/nadaljnje raziskovanje: Podatke smo zbirali v času epidemije, kar tako za raziskovalca kot anketirance pomeni edinstveno situacijo. Soočali smo se s slabo odzivnostjo, saj so učitelji večino časa delali od doma. Predvidevamo lahko, da določene omejitve izhajajo tudi iz možnosti podajanja družbeno zaželenih odgovorov s strani učiteljev, saj smo raziskovana področja merili s samoocenjevalnim vprašalnikom. Nadaljnjo raziskavo bi lahko izvedli med dijaki v vseh slovenskih regijah, kjer bi pridobili mnenja o pedagoškem delu učitelja kot vplivu na dijakovo uspešnost, osebnostni razvoj, motivacijo in osebno rast v šolskem obdobju. Ravno tako bi lahko proučevali in naredili primerjalno študijo z osnovnošolskimi učitelji in učenci. Nadgradnja našega modela bi bila, da bi izvedli periodično raziskavo med srednješolskimi učitelji v vseh statističnih regijah Slovenije, in sicer po dveh letih izobraževanja in usposabljanja učiteljev na področjih, ki smo jih raziskovali.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: čustvena inteligenca, čuječnost, teorija izbire, učiteljeve kompetence, paradigma, model gradnikov, doktorske disertacije, usmerjanje dijakov
Objavljeno: 20.01.2022; Ogledov: 711; Prenosov: 129
Celotno besedilo (2,62 MB)