Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska. V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij, predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma organizacij (Adam et al. 2014). Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij. Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost. Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Ključne besede: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1512; Prenosov: 102
Celotno besedilo (3,21 MB)

Opis: V doktorski disertaciji predstavljamo procese in mehanizme, ki v kontekstu strukturne in akterske dimenzije globalnega trenda individualizacije prispevajo k mednarodni širitvi joge. Omenjene procese in mehanizme prikazujemo v obliki konceptualnega okvira, s katerim smo operacionalizirali ključne koncepte in ideje proučevanega fenomena. Za verifikacijo konceptualnega okvira smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Podatke in informacije, s katerimi smo testirali omenjene hipoteze, smo zbrali s spletno anketo in poglobljenimi intervjuji. Za izvedbo spletne ankete smo oblikovali študijsko populacijo, za poglobljene intervjuje pa namenski vzorec dobro obveščenih posameznikov. V kulturno-geografskem smislu smo se z raziskavo omejili na področje Slovenije, Italije in Avstrije. Iz izidov statistične analize, usmerjene kvalitativne analize vsebine in testiranja raziskovalnih hipotez smo ugotovili, da ključne elemente proučevanega fenomena predstavljajo: (1) strukturna dimenzija individualizacije, oziroma institucionalno okolje, mediji in družbene mreže, (2) akterska dimenzija individualizacije, oziroma preplet refleksivnega mišljenja, znanja, izobrazbe in veščin na ravni posameznika, (3) kvantitativna širitev joge, oziroma rast števila vadečih, rast trga storitev in izdelkov povezanih z jogo ter zavzemanje dodatnega družbenega prostora, (4) kvalitativna širitev joge, oziroma spremembe v trializmu telo-um-duh, refleksivnih identitetah in življenjskih poteh vadečih.
Ključne besede: joga, mednarodna širitev joge, globalni trendi, individualizacija, življenjske poti, refleksivne identitete, dinamični model telo-um-duh, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1563; Prenosov: 75
Celotno besedilo (8,35 MB)

Opis: Enote lokalne samouprave so v pretežnem delu razvitega sveta razumljene kot nosilci lokalnega razvoja. Sočasno pa temeljna listina s področja lokalne samouprave (Evropska listina lokalne samouprave, Svet Evrope), katere podpisnica je od leta 1995 tudi Slovenija, predvideva visoko stopnjo avtonomije in odgovornosti za razvoj enot lokalne samouprave. Občinam v Sloveniji se nalagajo naloge brez ustreznih finančnih sredstev, s čimer slabi finančno avtonomnost občin in povečuje odvisnost od državnega proračuna. Hkrati pa to posledično pomeni, da se nekatere naloge slabo opravljajo in izvajajo. Prav tako slovenske občine nimajo ustreznega lastnega izvirnega finančnega vira, zato se nam pojavlja dvojni vpliv na povečevanje centralizacije in zmanjšanja avtonomnosti občin, več nalog in enako ali manj sredstev. Z vsem naštetim se krepi centralizem in zmanjšuje avtonomnost občin. Glede na navedeno dejstvo smo želeli preveriti, ali medobčinsko povezovanje in sodelovanje lahko zmanjša navedene učinke oziroma ali lahko krepitev medobčinskega povezovanja in sodelovanja postopno zmanjšuje centralizem ter sočasno povečuje finančno in dejansko avtonomnost občin. Sočasno smo preverili, ali je na konkretnem primeru Slovenije možno preko medobčinskega sodelovanja postopno pričeti graditi vsebinske osnove za kasnejšo ustanovitev pokrajin. V sklopu naloge smo potrdili postavljeni hipotezi, da sta lokalna samouprava in upravna organizacija na nižji ravni neracionalno in neučinkovito organizirani in da medobčinsko povezovanje in sodelovanje zmanjšuje centralizem ter povečuje avtonomnost občin. Dodali smo dve hipotezi, s katerima smo pričakovali potrditev soglasij, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, ter da bi regije povzročile oblikovanje središč v Sloveniji, ki bi potencialno postali centri resursov v Sloveniji. Navedeni hipotezi na podlagi statistične analize anketnih vprašalnikov nista dobili potrditve, kar pomeni, da na področjih, ki jih izpostavljata navedeni hipotezi, ni soglasja oziroma prevladuje nestrinjanje. Najbližje soglasju izmed navedenih dodatnih hipotez je hipoteza, ki pravi, da je v okviru medobčinskega povezovanja in sodelovanja lažje in učinkoviteje zagotavljati kadre in izvajanje nekaterih nalog, kar lahko kaže na pomembne premike. Področje, ki ga obravnava naslednja hipoteza, pa je še vedno sredi šibkega spreminjanja v smeri oblikovanja manjših subregij in postopnega izgrajevanja vsebinskih, družbenih in socioloških, kot tudi ekonomskih temeljev za ustanovitev pokrajin.
Ključne besede: občine, upravna organiziranost, medobčinsko povezovanje, medobčinsko sodelovanje, reorganizacija, enakomernejši regionalni razvoj, Slovenija, avtonomija, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 2212; Prenosov: 108
Celotno besedilo (6,57 MB)

Opis: V delu z naslovom Identifikacija gradnikov optimalnega organizacijskega modela izobraţevanja za Turizem v Sloveniji je končni spoznavni in analitični cilj identifikacija gradnikov razvoja kompetentnega modela za izobraţevanje na področju turizma v Sloveniji. Pri tem je pomemben cilj umeščanje gradnikov kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem v mednarodno okolje, ker je turizem po svojem načinu delovanja izrazito m ednarodno in globa lno usmerjen. Uvodni del je namenjen zavestni notranji in zunanji refleksiji področja turizma, ki se nadaljuje v analitično pripravo teoretičnih izhodišč za identifikacijo gradnikov strukturiranega kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem. Poglavit na os identifikacije gradnikov celovitega kompetentnega modela izobraţevanja za turizem izhaja iz potrebe po notranje - kroţno - refleksivnem delovanju posameznika v izobraţevalnem modelu za turizem, institucionalnem pojmovanju izobraţevanja, ki se izraţa v zu nanje - refleksivnem modelu delovanja izobraţevalnih inštitucij za turizem in v funkcionalno - praktični interakciji posameznika in inštitucij turističnega gospodarstva pri razvoju inovativnih p otencialov na področju turizma. Prevlado akademsko - funkcionalne re šitve na področju izobraţevanja za turizem, ki zanemarja nivojsko strukturirano izobraţevanje, lahko pojasnimo z dejstvom, da se v njej ujamejo tri racionalnosti: zavestna racionalizacija zunanjega okolja, kjer prevladuje pogled izobraţevalne inštitucije n a ustvarjanje novega znanja, racionalizacija na ravni uporabnega znanja brez sodelovanja drugih deleţnikov v izobraţevalnem procesu in zunanje usmerjanje motivov socialnega akterja za inovacijsko delovanje v zunanjem okolju. V zadnjih dvajsetih letih so se na področju izobraţevanja zgodile spremembe, ki so izpostavile nasprotujoče si interese deleţnikov v procesu izobraţevanja za turizem. Na področju turizma se razvijajo teţnje po razvoju kompleksnih in kakovostnih storitev, ki lahko nastanejo samo ob neneh ni krepitvi inovacijskega potenciala storitev za turizem. Ključna je ugotovitev, da je na področju izobraţevanja za turizem potrebno razviti kompetentni model, ki socialnega akterja aktivno vključuje v izobraţevalni proces in pri tem upošteva njegovo zaves tno - refleksijo, racionalno - refleksijo in ponotranjeno motivacijo za reševanje kompleksnih projektov na razl ičnih ravneh področja turizma. Drugi del je metodološki in je namenjen identifikaciji gradnikov kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem, ki je nivojsko strukturiran, ki je dvorazseţnosten, saj vključuje aktivno vlogo socialnega akterja pri racionalizaciji praktičnega znanja in krepitvi inovacijskega potenciala pri razvoju lastnih kompetenc ter vlogo inštitucij za izobraţevanje za turizem v tem procesu. Pojasnujemo učinek, ki ga ima zaznava socialnega akterja na njegov poloţaj v kompetentnem modelu izobraţevanja za turizem. Ta učinek lahko enačimo z motivacijsko osjo in kot učinek pripadnosti nekemu izobraţevalnem u okolju (spominsko - sledna os). Ugotovili smo, da je kompetentnost na področju turizma kompleksna razseţnost, tako z vidika svoje dualne strukture in delovanja in z vidika nivojske strukturiranosti. Bistveno je, da izmed ii sebe sorazmerno nepovezanih virov dejavnosti oblikuje sistem, ki im a natanko opredeljen cilj. (Moţina et al. , 1998, str. 20) Nove teorije, ki temeljijo na teoriji strukturiranosti, odkrivajo nove razseţnosti in nove ravni razslojevanja področja izobraţevanja za turizem. Hkrati pa predvsem v zapletenosti empirične operacio nalizacije teh konceptov, še posebej na visoko specializirani ravni, lahko iščemo razloge za vztrajanje pri klasičnih konceptih izobraţevanja, ki se pogosto izraţajo v izrazito funkcionalnem ali izrazito akademskem pristopu k pridobivanju kompetenc na podr očju turizma. Na področju izobraţevanja imamo tako paradoksalni poloţaj, ko sam predmet analize zahteva konstrukcijo vse bolj kompleksne strukturne spremenljivke, ki upošteva dvojno naravo strukturiranega izobraţevalnega procesa za turizem, trend razvoja t urizma, ki ga opisujeta predvsem uporaba kvantitativnih metod in standardizacija kompetenc, pa zahteva vse manj kompleksno spremenljivko. Učinek umestitve je tako v veliki večini empiričnih analiz izmerjen le s spremenljivko razvitosti kompetenc, ki meri s amo potencialni poloţaj socialnega akterja na trgu dela. Pri tem moramo vzročnost razlik razumeti predvsem kot spominsko - sledno in ne kot motivacijsko, oziroma gledati na socialnega akterja, kot pripadnika različnih nivojev izobraţevanja znotraj nivojske s trukturira nosti izobraţevanja za turizem. Na organizacijsko - kulturni razseţnosti, ki sledi spominskim sledem preteklega delovanja kompetentnega modela za izobraţevanje za turizem, zaznavamo dvojno strukturo delovanja, ki razlikuje med zavestno refleksijo z unanjega okolja na ravni izobraţevalne inštitucije in notranje zavestno refleksijo notranjega okolja na ravni razvitosti kompetenc socialnega akterja. Na osnovi Giddensove teorije strukturiranosti pojasnjujemo dimenzije organizacijsko - kulturne razseţnosti kompetentnega modela izobraţevanja za turizem na podr očju Slovenije. Tretji sklepni del je namenjen empiričnemu opazovanju dvojnega načina delovanja nivojsko strukturiranega nivojskega modela za izobraţevanje na nivoju srednjega, višjega, visokega in magistrskega izobraţevanja. Splošna ugotovitev je, da socialni akter ne zaznava nivojske strukturiranosti študija na visokošolski ravni, za katero je značilna odsotnost zavestne, racionalne in motivacijske refleksije na tem nivoju izobraţevanja. Organizaci jsko - kulturno okolje v Sloveniji na področju izobraţevanja za turizem daje prednost praktičnim, funkcionalnim načinom pridobivanja kompetenc na višji in na magistrski ravni študija. Zaradi nivojskih sprememb, ki jih v študij vnašajo bolonjska načela izobra ţevanja, se kompetence ne realizirajo na visokošolski ravni študija ampak na magistrski ravni. Taka rešitev zahteva sistematičen pregled in spremembo kompetentnosti modela za izobraţevanje, ki po eni strani povečuje kompleksnost kompetentnega sistema za iz obraţevanje, po drugi strani pa zmanjšuje moţnosti racionalizacije kompetenc, ki temeljijo na aktivnem raziskovalnem pristopu k analizi področja izobraţevanja za turizem. Iz tega sledi, da je v slovenskem prostoru močan potencial za podporo razvoju kompete ntnega modela na visokošolski ravni izobraţevanja, ki pa zaradi prevladujočega klasičnega modela izobraţevanja in vzporedno nastajajočega funkcionalnega modela izobraţevanja ne omogoča nivojsko - strukturirane rac ionalizacije znanja za turizem.
Ključne besede: turistično okolje, izobraževanje, turizem, izobraževalni modeli, Slovenija, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 23.07.2021; Ogledov: 1443; Prenosov: 75
Celotno besedilo (1,76 MB)

Opis: Raziskovalno vprašanje (RV): Menedžment mora v organizaciji izkoristiti vse potenciale za povečevanje uspešnosti in učinkovitosti. Zunanje izvajanje informatike % kot del menedžmenta poslovnih procesov % je ena od možnosti za dosego tega cilja. S projektom zunanjega iz vajanja prenesemo ali oddamo del aktivnosti, celotno aktivnost ali pa celo poslovno funkcijo v izvajanje enemu ali več zunanjim izvajalcem oz. dobaviteljem. Po vzpostavitvi te organizacijske spremembe govorimo o procesu zunanjega izvajanja, katerega moramo stalno nadgrajevati in razvijati. Ključni so odnosi med kupcem in dobaviteljem. Pri raziskovanju se bomo omejili na srednje velike in velike slovenske gospodarske družbe. Namen: Namen in cilj raziskave je, da na znanstveni ravni celovito preučimo stanje na področju zunanjega izvajanj a informatike. Ugotoviti želimo ali se bo raven zunanjega iz vajanja v prihodnosti povečeval a ali se bo zmanjševal a ali bo ostal a nespremenjen a . Poleg tega želimo preučiti pomembnost argumentov za zunanje izvajanje in kakšna je pomembnost argumentov proti . Pomembne so tudi razlike na področju zunanjega izvajanja srednje velikih in velikih organizacij. Na podlagi vseh spoznaj raziskave želimo oblikovati model zunanjega izvajanja informatike, ki bo odražal stanje tega področja . Na men raziskave je tudi strokoven prispevek, to so spoznanja, katera bo lahko menedžment takoj uporabil pri sprejemanju odločitev pri svojem delu. Metoda: Izdelali smo vprašalnik. Anketo smo izvedli v 141 srednje velikih in velikih gospodarskih družbah. Za obdelavo podatkov smo uporabili naslednje statistične teste: opisno statistiko, frekvenčno statistiko, Wilcoxonov test za dva vzorca, Wilcoxonov test za parne vzorce, statistiko korelacij, hi - kvadrat test in binarno logistično regresijo. Rezultati: Razvoj Slovenije je nekaj let v zaostanku za razvitim svetom, zato bo pomembnost zunanjega izvajanja informatike za menedžment v naslednjih letih še naraščala. Raven zunanjega izvajanja poslovnih procesov in raven zunanjega izvajanja informatike se bo v naslednj ih letih še povečeval a . Ugotovili smo, da menedžment z niževanje stroškov ne postavlja na prvo mesto med argument e za uvedbo zunanjega izvajanja . Vsi argumenti za uvedbo pa seveda služijo za izboljšanje poslovanja in s tem tudi k celotnemu zniževanju stroškov poslovanja. Pomembna ugotovitev raziskave je tudi, da so srednje velike organizacije na področju zunanjega izvajanja informatike uspešnejše od velikih in da dosegajo višjo raven zunanjega izvajanja. To je posledica njihove večje dovzetnosti za sprejemanje novosti in večje angažiranosti na področju iskanja novih priložnosti. Na koncu raziskave smo izdelali model, ki ponazarja ali se bo raven zunanjega izvajanja v prihodnosti povečal a ali ne in ugotovi li smo, da na to pomembno vplivajo : (1) kakovost; (2) sposobnost dobaviteljev; (3) inovativnost; (4) standardizacija; (5) tveganje in (6) varnost. Ostali argumenti za uvedbo zunanjega izvajanja informatike , kot npr. (1) zniževanje stroškov in (2) skrajšanj e rokov imajo manjši učinek, ki ni statistično značilen. Organizacija: Prispevek raziskave je tudi v aplikativni uporabnosti. Spoznanja o tem, kakšna je pomembnost posameznih aktivnosti informatike za zunanje izvajanje, kakšna je pomembnost argumentov za zunanje izvajanje in proti temu, kaj vpliva na uspešnost in učinkovitost informatike, kakšne spremembe v informatiki so se že zgodile, se dogajajo in se bodo dogajale tudi v prihodnje kot tudi kako pretekle izkušnje vplivajo na nadaljnje zunanje izvajanje lahko menedžerji pri svojem delu takoj uporabijo. Uporaba teh spoznanj bo imela pozitivne posledice na poslovanje organizacij. Družba: Raziskava neposrednega vpliva na družbo ne bo imela, imela pa bo posredni vpliv. Dogajanje v družbi je namreč odvisno tu di od vsake posamezne organizacije. In če bo ta raziskava vplivala samo na eno organizacijo , se bo to odražalo tudi na ravni družbe. T ako lahko na ravni družbe pričakujemo povečanje konkur enčnosti na narodno - gospodarski ravni . Pričakovano je tudi izboljšanje odnosa do okolja. Originalnost: Ta raziskava je prva tovrstna študija v slovenskem prostoru in predstavlja pomemben prispevek k znanosti na tem področju. Prvi smo na primeru slovenskih srednje velikih in velikih gospodarskih družb uporab ili navedene statistične test e i n na izviren način definirali mo del zunanjega izvajanja. Poleg prispevka znanosti je potrebno podariti tudi strokoven aplikativen prispevek. Omejitve/nadaljnje raziskovanje : V raziskavi smo se omejili na slovenski prostor, zajeli smo samo srednje velike in velike organizacije, obravnavali smo zgolj gospodarske družbe in v modelu smo upoštevali le nekatere dejavnike, lahko pa bi bil model seveda bistveno drugače zasnovan. Aktua lnost tega raziskovanja bo v prihodnosti velika. Predlagani model je vsekakor mogoče izboljšati. Poleg tega bi bilo potrebno raziskati tudi druge modele zunanjega izvajanja informatike, npr. na osnovi argumentov proti zunanjemu izvajanju in glede na pretek le negativne izkušnje. Zanimivo bi bilo narediti primerjavo med Slovenijo in med drugimi primerljivimi gospodarstvi. Raziskati bo potrebno tudi obnašanje mikr o in majhnih gospodarskih družb pa tudi organizacije , kot so: vladne, negospodarske, stor itvene, p rostovoljne, samostojne podjetnike itd.
Ključne besede: informatika, zunanje izvajanje, zunanje izvajanje informatike, management, poslovni proces, disertacije
Objavljeno v ReVIS: 23.07.2021; Ogledov: 2439; Prenosov: 0
Gradivo ima več datotek! Več...