101. |
102. Prodaja podjetja: predstavitev prodajnega postopka na primeru izbranega podjetjaSimona Čufer Murovec, 2019 Opis: V diplomskem delu opisujemo primer prodaje manjšega slovenskega podjetja, vse faze prodajnega postopka in potrebne aktivnosti z vidika lastnika in svetovalcev. Na podlagi identificirane relevantne literature preidemo z ravni splošnih korakov prodajnega procesa na operativno raven, zato natančneje povzemamo dileme, pasti in rešitve, s katerimi se srečuje tipičen manjši podjetnik v prodajnem postopku, od vnaprejšnjega načrtovanja prodaje in vključitve zunanjih strokovnjakov do zaključnih elementov prodajnega postopka. Ker je eden izmed pomembnejših dejavnikov za končni uspeh tudi ustrezen, dobro pripravljen informacijski material, se značilnostim tega posvetimo v samostojnem poglavju.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: prodaja podjetja, prodajni informacijski materiali, prodajni postopek, napake v prodajnem postopku, izstop iz lastništva
Objavljeno: 02.10.2019; Ogledov: 2161; Prenosov: 205
 Celotno besedilo (1,23 MB) |
103. |
104. V tujini pridobljeni dokazi in njihova uporaba v kazenskem postopku v SlovenijiPeter Dolinar, 2018 Opis: Učinkovit pregon in preprečevanje kaznivih dejanj z mednarodnim elementom postavljata pred sodišča, tožilstvo ter organe pregona zahtevno nalogo, da učinkovito vodijo postopek v okviru ustavnosti in zakonitosti. Nujni predpogoj za pravilno sodno odločbo so dopustni in zakoniti dokazi. Dokazna moč dokazov iz tujine je enakovredna dokazom, ki so zbrani v domači državi. Pridobivanje dokazov iz tujine lahko poteka na podlagi medsebojnega sodelovanja večih držav ali pa dokaze v tujini pridobijo tuji preiskovalni organi brez sodelovanja države prosilke. Sodišča morajo dokaze obravnavati enakovredno, ne glede na to, kdo jih je pridobil. Pri tem preverijo, ali so dokazi iz tujine dopustni in zakoniti. V prvi fazi se preveri, ali so bili dokazi pridobljeni v skladu s kazenskoprocesno zakonodajo tuje države, v drugem delu pa se izvede test, ali so obdolžencem pri pridobivanju dokazov zagotovili človekove pravice in svoboščine, ki jim jih zagotavljajo minimum Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), standardi EU (kot skupni %federalni% standardi) in Ustava RS. V okviru testa varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku pridobivanja dokazov sodi tudi nadzor, na podlagi katerega dokaznega standarda so bili pridobljeni dokazi v tujini ter kateri pravosodni organ je preiskovalne ukrepe odredil. Veliko dilemo predstavlja praksa, da je tožilec hkrati tisti organ, ki odreja preiskovalna dejanja, obenem pa je tudi garant varovanja človekovih pravic obdolžencev v postopku. Države članice EU so za sodelovanje v kazenskih zadevah sprejele posebno Konvencijo o medsebojni pomoči v kazenskih zadevah (%mutual legal assistance%) iz leta 2000, ki jo zamenjuje Direktiva 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu. Ta konvencija dopolnjuje istoimensko konvencijo Sveta Evrope iz leta 1959. Z 22. majem 2017 so na ravni 26 držav EU uvedli paradigmo vzajemnega priznavanja zahtev za preiskovalna dejanja v kazenskem postopku, ki so jo implementirali s sprejemom Direktive 2014/41/EU o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah. Šele sodna praksa bo pokazala, kako bo pravilo vzajemnega priznavanja dokazov zaživelo v praksi, saj imajo države članice različne (ustavne) standarde za določene posege v človekove pravice v okviru pridobivanja dokazov. Sodišča posamezne države bodo še vedno tehtala dopustnost in zakonitost dokazov, pridobljenih v drugi državi. Pri tehtanju v tujini pridobljenih dokazov se tako pojavlja vprašanje, katera merila naj upoštevajo slovenska sodišča, in sicer, kot že navedeno zgoraj, zgolj minimum EKČP, merila EU (v primeru dokazov iz drugih držav članic) ali pa tudi osrednje ustavne standarde kot nekakšno jedro lastne ustavne identitete. Prav na ta vprašanja skuša odgovoriti ta magistrska naloga. Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice in svoboščine, dokazni standardi, dopustnost in zakonitost dokazov.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: dokazi iz tujine, človekove pravice, dokazni stardardi, zakonitost dokazov, kazenski postopek, kazensko procesno pravo
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 2734; Prenosov: 221
Celotno besedilo (1,18 MB) |
105. |
106. |
107. |
108. |
109. Postopek identifikacije za namene DDVSara Bevčar, 2020 Opis: Magistrsko delo analizira postopek identifikacije za namene DDV v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Hrvaškem in Švedskem. Identifikacija za namene DDV je upravni postopek, v katerem se davčnim zavezancem dodeli identifikacijska številka za DDV, s tem pa davčni zavezanec pridobi pravice in obveznosti, ki jih določa zakonodaja na področju DDV. Z identifikacijsko številko za DDV davčni zavezanec dokazuje svoj davčni status, hkrati pa identifikacijska številka za DDV poenostavlja nadzor nad izpolnjevanjem davčnih obveznosti davčnega zavezanca. Namen postopka identifikacije za namene DDV sta prepoznavanje rizičnih davčnih zavezancev in preprečevanje davčnih utaj v najzgodnejši fazi, torej takoj po ustanovitvi oziroma začetku poslovanja. Postopek identifikacije za namene DDV na ravni EU sicer še ni harmoniziran, zato se postopki razlikujejo po posameznih državah, cilj vseh pa je preprečevanje davčnih utaj brez nepotrebnega zaviranja gospodarstva. V magistrskem delu so opisani postopki identifikacije za namene DDV v izbranih državah ter kako način in obseg preverjanja davčnih zavezancev vplivata na število davčnih utaj in posledično na višino davčne vrzeli. Ker so vse izbrane države tudi članice EU, sta v delu predstavljena tudi vloga in vpliv EU na obravnavanem področju. Rezultati magistrskega dela zainteresirani javnosti pomagajo pri razumevanju postopka identifikacije za namene DDV.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: identifikacija za DDV, prenehanje identifikacije za DDV, primerjava postopkov identifikacije, davek na dodano vrednost, upravni postopek
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 1260; Prenosov: 89
Celotno besedilo (864,57 KB) |
110. Razlike in podobnosti med mediacijo in konciliacijoMaja Cajhen, 2020 Opis: Razlike in podobnosti med mediacijo in konciliacijo Nesoglasja, slaba komunikacija, nevoščljivost, razočaranje, zanikanje, žalost, krivda, nespoštovanje, obup in še vrsta drugih negativnih čustev so razlogi, ki nas v neki situaciji pripeljejo do spora. Vsa ta čustva in načini obnašanja oziroma odnosa do osebe, s katero smo v sporu, nam onemogočajo, da bi na konflikt gledali na drugačen način, o njem neosebno razmislili ter se z osebo odkrito pogovorili. Vse to je velikokrat tudi razlog, da se sprti strani oddaljita druga od druge, da udeleženca v sporu nista sposobna več kulturno, prijateljsko komunicirati, da se pretrgajo poslovni odnosi, sosedski odnosi, družinske vezi itd. Ker pa v večini primerov stvari, ki so vezane na spor, ne morejo ostati nedorečene, jih je potrebno na nek način zaključiti. Sprti strani se tako velikokrat znajdeta pred sodiščem. Zaradi prenasičenosti sodišč in velike možnosti predvidenih pravnih sredstev pa spor pred sodiščem čaka na epilog kar nekaj časa. Sprti strani porabita veliko denarja, časa in energije. Da bi sodni mlini lahko delali hitreje in učinkoviteje, so se razvili alternativni načini reševanja sporov. Z njimi je reševanje sporov prijaznejše, hitrejše, cenejše, omogoča pa tudi pravično zadoščenje za obe sprti strani. Takšni možnosti alternativnega reševanja spora sta mediacija in konciliacija.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: alternativno reševanje sporov, neformalni postopek, mediacija, mediator, konciliacija, konciliator
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 1367; Prenosov: 141
Celotno besedilo (1,33 MB) |
