1. ASERVATIVNOST KOT POMOČ PRI ZMANJŠEVANJU IZGORELOSTI MED ZAPOSLENIMI V PSIHIATRIČNI ZDRAVSTVENI NEGIGašper Pečarič, 2025, ni določena Opis: Teoretična izhodišča:
Asertivnost je komunikacijska veščina, ki posameznikom omogoča, da samozavestno, a spoštljivo izražajo svoja stališča, čustva in potrebe. V kontekstu zdravstvene nege, zlasti v psihiatričnem okolju, ima asertivnost ključno vlogo pri preprečevanju izgorelosti, vzdrževanju zdravih medosebnih odnosov ter spodbujanju učinkovitega timskega dela. Zdravstveni delavci, ki obvladajo asertivne veščine, lažje postavljajo meje ter tudi preprečujejo konfliktne situacije in učinkoviteje obvladujejo čustvene obremenitve. To pa pomembno vpliva na njihovo profesionalno delovanje in blaginjo v delovnem okolju in na osebni ravni. Cilj raziskave je bil raziskati, kako uporaba asertivne komunikacije prispeva k zmanjšanju izgorelosti med zaposlenimi v psihiatrični zdravstveni negi ter katere strategije lahko pripomorejo k izboljšanju asertivnih veščin v praksi.
Metode: V raziskavi je bil uporabljen kvalitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s pomočjo polstrukturiranih intervjujev, izvedenih z zaposlenimi v psihiatrični zdravstveni negi. Vzorec je bil namenski in je zajemal šest udeleženk z različnim številom let delovnih izkušenj. Intervjuji so bili zapisani in analizirani s pomočjo kvalitativne vsebinske analize. V raziskovalnem delu so bila upoštevana vsa etična načela raziskovanja, vključno s prostovoljnim sodelovanjem, anonimnostjo in varovanjem osebnih podatkov.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da medicinske sestre prepoznavajo asertivno komunikacijo kot ključno za učinkovito delo v psihiatrični zdravstveni negi. Večina intervjuvank je poudarila, da redno uporabljajo asertivne veščine, kot so postavljanje meja, jasno izražanje mnenj ter spoštljivo sodelovanje s pacienti in sodelavci. Opažene so bile razlike v stopnji asertivnosti, ki so pogosto povezane z delovno dobo, delovnim okoljem in osebnostnimi značilnostmi. Ugotovljeno je bilo tudi, da pomanjkanje asertivnosti lahko vodi v povečano delovno obremenitev, medosebne konflikte in večje tveganje za izgorelost. Intervjuvanke so kot koristne prepoznale delavnice in izobraževanja, ki spodbujajo razvoj asertivnih komunikacijskih veščin kot obliko preventive pred izgorelostjo.
Razprava: Raziskava je pokazala, da asertivnost pomembno prispeva k psihološki stabilnosti in delovni učinkovitosti medicinskih sester v psihiatrični zdravstveni negi. Intervjuvanke so poudarile, da so asertivne veščine ključne pri preprečevanju izgorelosti, saj omogočajo jasnejše postavljanje meja, boljšo regulacijo čustev ter večje zadovoljstvo pri delu. Hkrati pa so navedle, da je za krepitev asertivnosti potrebno sistematično izobraževanje in podpora delovnega okolja. Rezultati kažejo, da lahko uvedba izobraževalnih programov s poudarkom na asertivni komunikaciji pomembno izboljša delovne pogoje, zmanjša stres in pripomore k boljši skrbi za paciente.
Ključne besede: asertivnost, izgorelost, psihiatrična zdravstvena nega, komunikacijske veščine, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 10.07.2025; Ogledov: 49; Prenosov: 0
 Celotno besedilo (1,20 MB) |
2. Izgorelost med študenti zdravstvene nege : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaSara Kozar, 2024, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Akademska izgorelost je specifična oblika izgorelosti, o kateri se veliko ne govori. Potrebno jo je predvideti, čimprej zaznati njene simptome ter jo poskušati čimprej zajeziti. Metodologija: Poleg osnovne deskriptivne statistike je bila uporabljena kvantitativna metoda raziskovanja z uporabo lastnega anketnega vprašalnika. Vzorec je vključeval 100 študentov zdravstvene nege iz vse Slovenije. Za interpretacijo rezultatov smo uporabili tabelarični številčni in odstotkovni prikaz s pomočjo Microsoft Excela. Rezultati: Največ anketiranih (36 %) prihaja iz Pomurske statistične regije, 74 % anketiranih poleg študija opravlja redno ali študentsko delo. Ugotavljamo, da obremenjenost s študijem občuti 53 % anketiranih, pri čemer jim največjo obremenitev predstavlja učenje za izpit. Izgorelost je v času študija vsaj enkrat občutilo 65 % anketiranih, 38 % pa je občutenje izgorelosti ocenilo na nivoju srednje stopnje. Največ anketiranih je izgorelost občutilo v prvem letniku študija, v padajočem vrstnem redu v drugem in tretjem letniku. Kot najpogostejši vzrok izgorelosti anektirani ocenjujejo preobremenjenost s študijem, sledita prevelik obseg dela ter usklajevanje vseh življenjskih obveznosti, izmed študijskih obveznosti pa učenje za izpite ter število študijskih predmetov. Kot najpogostejši znak izgorelosti so anketirani ocenili izgubo motivacije, kateri sledi čustvena izčrpanost in nespečnost. Za preprečevanje izgorelosti se anketirani največkrat poslužujejo počitka, poslušanja glasbe, preživljanja časa z družino, časa za počitnice idr. Razprava: Študij je življenjska prelomnica s pozitivnimi in negativnimi razsežnostmi. Ker je delovno okolje zdravstvene nege tako fizično kot psihično obremenjujoče in je kot takšno dejavnik tveganja izgorelosti, je potrebno o tem študente izobraziti že zelo zgodaj v izogib občutenju akademske in poklicne izgorelosti.
Ključne besede: stres, izgorelost, zdravstvena nega
Objavljeno v ReVIS: 30.06.2025; Ogledov: 95; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,51 MB) |
3. Zavedanje pomena preventive pred izgorelostjo pri bodočih strokovnjakih psihosocialne pomočiBarbara Japelj, 2025, ni določena Opis: Izgorelost je resen problem sodobne družbe, ki nastane zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresu, zlasti na delovnem mestu. Poklici pomoči, kot so strokovnjaki psihosocialne pomoči, so zaradi zahtevnih interakcij s svojimi klienti še posebej dovzetni za izgorelost.
Namen raziskave je preučiti zavedanje pomena preventive pred izgorelostjo pri bodočih strokovnjakih psihosocialne pomoči. To lahko prispeva k večji ozaveščenosti in uporabi učinkovitih strategij za preprečevanje izgorelosti teh strokovnjakov in širše. Posledično se lahko izboljša tudi kakovost psihosocialne pomoči za kliente. Prepoznati želimo tudi morebitne vrzeli v znanju ter nanje opozoriti izobraževalne ustanove, kjer se ti strokovnjaki izobražujejo.
Raziskava je izvedena na vzorcu 7 študentk, ki zaključujejo študijski program Psihosocialna pomoč (VS). Vzorčenje je namensko, uporabljen je praktični vzorec. Podatki so pridobljeni z uporabo polstrukturiranih intervjujev, analizirani pa s kvalitativno vsebinsko analizo.
Rezultati kažejo, da se bodoči strokovnjaki psihosocialne pomoči zavedajo velikega pomena preventive pred izgorelostjo, tematiko prepoznavajo kot ključno, a pogosto spregledano. Preventiva zanje ni le preprečevanje negativnih posledic, temveč tudi poklicna odgovornost, osebna regulacija strokovnjaka in konkretni preventivni ukrepi. Večinoma prepoznavajo na posameznika usmerjene ukrepe. Poudarjajo skrb zase in za medosebne odnose ter strokovno identiteto posameznika kot varovalne dejavnike pred izgorelostjo. Vredno se jim zdi naslavljati nekatere organizacijske dejavnike, kot so pogoji dela, ter individualne dejavnike, kot so osebnostne lastnosti strokovnjaka (npr. perfekcionizem), psihološki vzorci itd. Strokovnjaki hitreje izgorijo tudi, če so bolj čustveno ranljivi ter ob tveganih vedenjskih vzorcih.
Ključne besede: izgorelost, preventiva, psihosocialna pomoč, strokovnjaki psihosocialne pomoči, pomen preventive, preventivni ukrepi, dejavniki izgorelosti
Objavljeno v ReVIS: 24.05.2025; Ogledov: 362; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,69 MB) |
4. |
5. IZGORELOST IN TELESNA SIMPTOMATIKA MED ŽENSKAMIMaruša Trdin, 2024, ni določena Opis: V vsakodnevnih življenjskih izzivih se je skoraj nemogoče izogniti stresu. Stres nam
omogoča, da se prilagodimo različnim življenjskim situacijam. Pomembno je prepoznati
razlike med dobrim in slabim stresom ter stresom, ki traja daljše časovno obdobje in vodi v
stanje izgorelosti. Na izgorelost lahko vplivajo delo, osebnostne značilnosti, življenjski slog
ipd. Telo nas opozarja z znaki, da je treba nekaj spremeniti. Pogosto se pred nastopom
izgorelosti osebe v tej fazi še bolj usmerijo v delo in so storilnostno naravnave. V tej fazi
lahko telesna simptomatika povsem izgine in oseba misli, da je konec njenih težav. Pogosto
pa je to zgolj faza, ki privede do globljih zapletov. Kasneje se lahko pokažejo težave na
kognitivnem področju. Oseba lahko začne izgubljati spomin, postaja izjemno utrujena in
neproduktivna. Iz prve faze izgorelosti se simptomi začnejo poglabljati. Pomembno je
prepoznati napredek simptomatike in v tej fazi poiskati pomoč (zdravnik), da ne pride do
zadnje faze izgorelosti, v kateri se pojavljajo simptomi porušenega imunskega sistema,
tresavice, izgube zavesti. Naš namen diplomskega dela je bil predstaviti telesno simptomatiko
širši populaciji. Pri kvalitativnem raziskovalnem delu smo vključili sedem intervjuvank, ki so
v preteklosti dobile diagnozo izgorelosti. Iz empiričnega dela smo ugotovili, s kakšno telesno
simptomatiko so se intervjuvanke v obdobju izgorelost srečale in da se je telesna
simptomatika med zdravljenjem spreminjala. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da so
intervjuvanke pred diagnozo izgorelosti imele telesne simptome, ki so kazali na neravnovesje
v telesu. Zaradi živosti in individualnost vsake posameznice je bilo ugotovljeno, da se je
telesna simptomatika glede na potek bolezni spreminjala in jo je bilo težko opredeliti glede na
stopanje izgorelosti, za kar bi bilo potrebno nadaljnje raziskovanje.
Ključne besede: izgorelost, stres, telesna simptomatika, ženske, spremembe
Objavljeno v ReVIS: 22.08.2024; Ogledov: 754; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,18 MB) |
6. |
7. |
8. STARŠEVSKA IZGORELOST IN PERFEKCIONIZEMMihela Plevnik, 2024, ni določena Opis: Diplomska naloga raziskuje starševsko izgorelost in njeno povezanost s perfekcionizmom. S kvantitativno metodo raziskovanja smo podrobno preverili povezanosti perfekcionizma na splošno in starševskega perfekcionizma s starševsko izgorelostjo. Analizo smo izvedli po posameznih dimenzijah perfekcionizma na splošno in starševskega perfekcionizma ter po kategorijah ali oblikah, v katerih se obe vrsti perfekcionizma izrazita. Zanimalo nas je, ali obstajajo razlike v stopnji perfekcionizma na splošno in starševske izgorelosti pri materah in očetih. Dodatno smo raziskali, če obstajajo razlike v stopnji starševskega perfekcionizma in starševske izgorelosti pri starših, ki skrbijo za otroke s posebnimi potrebami in ostalimi starši.
Rezultati analize so pokazali, da je perfekcionizem na splošno v vseh dimenzijah pozitivno povezan s starševsko izgorelostjo. Zaskrbljenost zaradi napak in dvom v dejanja sta s starševsko izgorelostjo močno pozitivno povezana, osebni standardi, starševska kritika in starševska pričakovanja zmerno pozitivno, organiziranost pa šibko, vendar pozitivno povezana.Tudi obe dimenziji starševskega perfekcionizma sta s starševsko izgorelostjo pozitivno povezani. Starševske skrbi močno, starševska prizadevanja zmerno.
Tako perfekcionizem na splošno kot tudi starševski perfekcionizem se v vseh treh kategorijah različno pozitivno povezujeta s starševsko izgorelostjo. Zelo močna povezanost se kaže tako pri družbeno predpisanem splošnem perfekcionizmu kot tudi družbeno predpisanem starševskem perfekcionizmu.
Perfekcionizem je osebnostna lastnost, zaradi katere si posameznik postavlja izredno visoka merila in razvije prepričanje, da je njegova vrednost pogojena z doseganjem teh meril. Ta notranji glas in ostri kritik vplivata na delovanje posameznika v različnih sferah, tudi starševstvu. Perfekcionizem je eden glavnih dejavnikov tveganja za starševsko izgorelost.
Sodobno starševstvo je pogosto zelo stresno in polno različnih izzivov. Dolgotrajna izpostavljenost stresu lahko starša pripelje do hude izčrpanosti, celo izgorelosti. O starševski izgorelosti se premalo govori. Zato jo je potrebno raziskati iz različnih vidikov in staršem ponuditi čim več informacij, podpore ter strategij, s katerimi lahko preprečimo starševsko izgorelost in njene posledice.
Ključne besede: Starševstvo, izzivi starševstva, izgorelost, perfekcionizem, starševska izgorelost.
Objavljeno v ReVIS: 05.07.2024; Ogledov: 872; Prenosov: 48
Celotno besedilo (1,38 MB) |
9. ČUSTVENA STABILNOST ZDRAVSTVENIH DELAVCEV V URGENTNI DEJAVNOSTIIzidor Hotko, 2024, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Čustveno stabilen zdravstveni delavec je manj dovzeten za doživljanje negativnih čustev. Svoje delo opravlja bolj kakovostno in celovito, čustveno neravnovesje pa vodi v napake pri delu in s tem škoduje tako pacientu kot tudi delovni organizaciji. Namen naše raziskave je raziskati čustveno stabilnost med zdravstvenimi delavci v urgentni dejavnosti.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi raziskovanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela smo s tehniko anketiranja zbrali podatke, ki smo jih nato strukturirali in analizirali, za teoretični del pa uporabili sekundarne vire, pridobljene s pomočjo pregleda strokovne in znanstvene literature. V raziskavi je sodelovalo 92 zaposlenih delavcev v zdravstveni negi s srednješolsko oziroma visokošolsko izobrazbo.
Rezultati: Ugotovili smo, da več kot polovica anketirancev (55 %; 50) lahko obvlada stres na delovnem mestu. Izgorelost na delovnem mestu je občutila večina anketirancev (61 %; 56). Menimo, da je zaradi pomanjkanja možnosti pogovora s strokovnim osebjem v organizaciji večina zdravstvenih delavcev iz tega razloga že morala koristiti bolniški stalež. Pogovor s sodelavci in/ali nadrejenimi je zelo koristen in zdravstvenim delavcem pomaga pri obvladovanju svojih čustev. Organizacije premalo zagotavljajo dodatna usposabljanja na temo obvladovanja stresa in čustev v urgentni dejavnosti, kar se izvaja, pa ni zadovoljivo.
Razprava: Čustvena stabilnost zdravstvenih delavcev v urgentni dejavnosti vpliva na pojav stresa, obvladovanje stresa in na pojav izgorelosti. Za zdravstvene delavce je torej nujno, da se naučijo različnih metod, ki jim bodo pomagale pri obvladovanju čustev ter posledično doživljanju stresa in izgorelosti na delovnem mestu.
Ključne besede: čustvena stabilnost, stres, izgorelost, zdravstveni delavci, urgentna dejavnost
Objavljeno v ReVIS: 24.05.2024; Ogledov: 1002; Prenosov: 19
Celotno besedilo (603,59 KB) |
10. POJAVNOST SIMPTOMATIKE IZGORELOSTI PRI ZDRAVSTVENIH DELAVCIH IN SODELAVCIHJasmina Koci Klopčič, 2024, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Stres in izgorelost sta tesno povezana pojma, še posebej v zahtevnih delovnih okoljih, kot je zdravstveni sektor. Stres, ki izvira iz visokih pričakovanj, časovnega pritiska in kompleksnih odločitev, lahko sčasoma pripelje do izgorelosti. Dolgotrajna izpostavljenost stresorjem lahko vodi do fizičnih, psihičnih in vedenjskih sprememb. Izgorelost se ne nanaša samo na fizično utrujenost, temveč predstavlja kompleksen psihološki odziv na pritiske in zahteve v delovnem okolju. Učinkovito obvladovanje stresa in preprečevanje izgorelosti zahteva celostni pristop, ki vključuje posameznikove sposobnosti obvladovanja stresa ter tudi organizacijske ukrepe za izboljšanje delovnih pogojev ter podpore zdravstvenim delavcem in sodelavcem.
Metode: V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop ter deskriptivno metodo. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. Vir podatkov je bil tudi pregled domače in tuje literature ter internetnih baz (Cinahl, Cobiss, Medline, PubMed, Google Scholar).
Rezultati: Na podlagi rezultatov naše študije smo prišli do zaključka, da je izgorelost med zdravstvenimi delavci in sodelavci zelo razširjena. Večina vprašanih meni, da je glavni razlog za izgorelost prekomerna delovna obremenjenost. Simptoma, ki ju največkrat občutijo, sta utrujenost in izčrpanost. Izgorelost preprečujejo s pomočjo pogovora s prijatelji in družino ter fizične aktivnosti. Povezave med izgorelostjo in delovno dobo nismo mogli potrditi, saj smo zajeli premajhen vzorec oseb, mlajših od 24 let.
Razprava: Kljub temu da se izgorelost pojavlja pri različnih poklicih, je bila naša raziskava osredotočena na zdravstvene delavce in sodelavce. Ugotovili smo, da je pojavnost simptomatike izgorelosti med zdravstvenimi delavci in sodelavci visoka, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje, kakovost dela in varnost pacientov. Zato je pomembno, da se zavedamo tega problema in uvedemo ukrepe za preprečevanje ter zdravljenje izgorelosti pri zdravstvenih delavcih in sodelavcih. Ti ukrepi lahko vključujejo izobraževanje o izgorelosti, spodbujanje samozavedanja in samozdravljenja, organizacijske spremembe ter podporo zdravstvenim delavcem in sodelavcem v njihovem delovnem okolju. Naša raziskava lahko služi kot osnova za nadaljnje raziskave in ukrepe za izboljšanje zdravja ter dobrega počutja zdravstvenih delavcev in sodelavcev.
Ključne besede: stres, izgorelost, simptomi, zdravstveni delavci, zdravstveni sodelavci
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2024; Ogledov: 1289; Prenosov: 55
Celotno besedilo (1,05 MB) |
