1. LAJŠANJE SIMPTOMOV PRI IZVAJANJU ZDRAVSTVENE NEGE PACIENTA V PALIATIVNI OSKRBILaura Štrkić, 2025, ni določena Opis: Izhodišče: Paliativna oskrba je obsežno področje zdravstvene nege, ki zahteva poglobljeno znanje in številne spretnosti ter zajema celosten pristop pacienta, pri katerem imajo zdravstveni delavci ključno vlogo. Zaradi zahtevnosti oskrbe pogosto prihaja do pomanjkanja znanja, kar lahko otežuje učinkovito lajšanje simptomov. Namen raziskave je bil proučiti, kako izboljšati lajšanje simptomov pri zdravstveni negi paliativnih bolnikov.
Metode: Uporabili smo kvantitativni raziskovalni pristop z deskriptivno metodo dela. Zbiranje primarnih podatkov je potekalo s pomočjo tehnike anketiranja. Anketni vprašalnik je vseboval 15 vprašanj zaprtega tipa. Raziskovalni vzorec je zajemal 100 zdravstvenih delavcev z izkušnjami v paliativni oskrbi. Podatke smo statistično obdelali s programom Microsoft Excel in dobljene rezultate grafično prikazali. Za zbiranje sekundarnih virov podatkov smo uporabili bibliografske baze (PubMed, Cobiss, dLib, Sage Journals).
Rezultati: Naša raziskava je pokazala, da se polovica zdravstvenih delavcev pri svojem delu ukvarja s paliativno oskrbo in tudi izraža potrebo po dodatnem usposabljanju. Izpostavljeni so bili dodatna usposabljanja na področju komunikacijskih veščin s pacienti in njihovimi družinami ter upravljanje simptomov. Po mnenju zdravstvenih delavcev (62 %) je vključevanje svojcev v oskrbo ključni dejavnik. Raziskava je pokazala, da zdravstveni delavci pogosto zaznajo potrebo svojcev po informiranju o poteku bolezni in prognozi, navodilih za izvajanje negovalnih postopkov, možnostih psihološke podpore ter svetovanju glede lajšanja simptomov. Največja izziva pri delu v paliativni oskrbi sta čustvena obremenitev, povezana z izgorelostjo (89 %), in občutek nemoči pri lajšanju simptomov (56 %). Simptomi, ki povzročajo največ težav pri zdravljenju oziroma lajšanju simptomov, so bolečina (47 %), utrujenost (20 %), slabost in bruhanje (14 %), težko dihanje (7 %), izguba apetita (6 %) ter depresija (3 %). Od vseh teh naštetih simptomov je največkrat prisotna bolečina (54 %) kot najpogostejši simptom v paliativni oskrbi. Predvsem se za lajšanje simptomov v zdravstveni negi uporabljajo farmakološki načini, kot so opioidi, in sicer v 72 %. Pretežno se uporabljajo tudi nefarmakološki načini, kot so akupunktura, glasbena terapija in kot najbolj izražen pristop psihološka podpora (87 %).
Razprava: Ugotovili smo, da sta za kakovostno paliativno oskrbo ključna dobra komunikacija in sprotno izobraževanje, saj nove raziskave in smernice omogočajo nenehne napredke pri obravnavi bolnikov v paliativni oskrbi. Stopnja težavnosti simptomov vpliva na njihovo lajšanje in zdravljenje. Pri bolnikih z več diagnozami sta nujna celostni pristop in sodelovanje multidisciplinarnega tima za učinkovito oskrbo. Pogosto se spregleda pomen nefarmakoloških pristopov za lajšanje simptomov, ki bi jih bilo smiselno pogosteje uporabljati v kombinaciji s farmakološkimi metodami. Psihološka podpora pri oskrbi zagotavlja pomembno čustveno oporo bolnikom in njihovim družinam. Za uspešno izvajanje paliativne oskrbe pa zdravstveni delavci potrebujejo poglobljeno znanje, empatičen odnos in veliko strokovnih veščin. Ključne besede: paliativna oskrba, zdravstveni delavci, lajšanje simptomov, komunikacija Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 106; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,86 MB) |
2. KOMUNICIRANJE V ZDRAVSTVENI NEGI: TEŽAVE ZDRAVSTVENIH DELAVCEV V KOMUNIKACIJI S PACIENTI Z DIAGNOZO DEMENCATjaša Milovanović, 2025, ni določena Opis: Izhodišča: Demenca je progresivna bolezen, ki zelo vpliva na sposobnost pacientov za verbalno in neverbalno komunikacijo, kar predstavlja velik izziv za zdravstvene delavce. Ti se pogosto soočajo s težavami pri razumevanju potreb in izražanja pacientov, kar zahteva uporabo prilagojenih strategij za izboljšanje komunikacije. Namen diplomske naloge je raziskati komunikacijske izzive, s katerimi se srečujejo zdravstveni delavci pri delu s pacienti, ki trpijo za demenco.
Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo. Z anketnim vprašalnikom smo pridobili primarne podatke. Vključili smo 100 zdravstvenih delavcev. Kot vir za sekundarno pridobivanje podatkov smo uporabili bibliografske baze (Google Učenjak, PubMed, Cobiss).
Rezultati: Komunikacijske težave v zdravstvenem okolju se najpogosteje kažejo kot ponavljanje istih besed, nerazumevanje pomena besed in iskanje ustreznih izrazov. Respondenti za premagovanje teh ovir najpogosteje uporabljajo prijazen ton in besedni izbor (84,3 %), razumevanje in potrpežljivost (66,3 %) ter fizično bližino (48,2 %). Zdravstveni delavci komunikacijske težave rešujejo predvsem z verbalnimi strategijami, pri čemer je ponavljanje navodil, kadar pacient ne razume (M = 4,8), najpogostejša metoda. Med oblikami neverbalne komunikacije pa je najpogostejši očesni stik (M = 4,5). Organizacijski dejavniki, ki otežujejo učinkovito komunikacijo, vključujejo nezadostno število zaposlenih in preobremenjenost delovnega okolja. Pri delu z dementnimi pacienti skoraj polovica respondentov (48,5 %) ne zaznava vpliva na svoje delo, medtem ko je za dobro četrtino respondentov ta vpliv pozitiven (27,3 %).
Sklep: Rezultati raziskave kažejo, da se zdravstveni delavci pri delu z dementnimi pacienti pogosto soočajo s ponavljajočimi se komunikacijskimi ovirami, kot so ponavljanje besed, nerazumevanje pomena in iskanje ustreznih izrazov. Ugotovljeno je bilo, da se ovire najpogosteje premagujejo z uporabo verbalne komunikacije, kot je ponavljanje navodil, in neverbalne komunikacije, na primer vzpostavljanje očesnega stika. Organizacijski dejavniki, kot sta pomanjkanje osebja in preobremenjenost delovnega okolja, dodatno otežujejo učinkovitost komunikacije. Kljub tem izzivom večina zdravstvenih delavcev delo z dementnimi pacienti ocenjuje kot nevtralno ali celo pozitivno. Raziskava poudarja nujnost kontinuiranega izobraževanja in dodatnega usposabljanja zdravstvenih delavcev za izboljšanje komunikacijskih veščin pri delu z dementnimi pacienti. Prav tako je ključnega pomena izboljšanje organizacijskih pogojev dela, kar bi lahko pozitivno vplivalo na kakovost oskrbe pacientov in dobrobit zaposlenih. Nadaljnje raziskave bi lahko poglobile razumevanje komunikacijskih izzivov, proučile učinkovitost specifičnih pristopov in identificirale inovativne strategije za izboljšanje komunikacije v praksi. Ključne besede: pacienti z demenco, komunikacija pri demenci, komunikacijske ovire, zdravstveni delavci, strategije komunikacije. Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 132; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,26 MB) |
3. |
4. VERBALNA IN NEVERBALNA GOVORICA TELESA V JAVNEM NASTOPANJUPia Porenta, 2025, ni določena Opis: V diplomski nalogi smo raziskovali vpliv verbalne in neverbalne govorice telesa pri posameznikih v javnem nastopanju. Poleg govorice telesa smo preučili tudi tehnike govora in druge dejavnike, s katerimi lahko govorec vpliva na svoje poslušalce. Ključni cilj naloge je bil ugotoviti pomen govorice telesa, govornih tehnik, očesnega stika, obrazne mimike in nasmeha na odziv občinstva. Raziskovali smo, kako telesna govorica vpliva na pozitiven ali negativen odziv na posameznikov nastop in kako se ljudje odzivajo glede na njihovo telesno govorico.
Naš metodološki pristop je vključeval pet intervjujev z različnimi strokovnjaki s področja televizije, igralstva, vodenja prireditev, glasbe in politike. Intervjuji so vsebovali tako splošna kot specifična vprašanja o uporabi verbalne in neverbalne komunikacije v javnem nastopanju.
Rezultati raziskave so pokazali, da ima neverbalna govorica telesa večji vpliv na percepcijo govorca kot verbalna komunikacija. Ugotovili smo, da govorci, ki uporabljajo odprto in samozavestno telesno držo, prejmejo bolj pozitiven odziv občinstva. Ton glasu in očesni stik sta se izkazala za ključna dejavnika, ki vplivata na prepričljivost govorca. Prav tako so govorci, ki uporabljajo tehnike za zmanjšanje stresa pred nastopanjem, kot so dihalne vaje in vizualizacija, bolj uspešni v svojih nastopih.
Naša raziskava je tudi pokazala, da se telesna govorica med televizijskimi in radijskimi nastopi razlikuje, pri čemer televizijski nastopi zahtevajo bolj izrazito telesno govorico, kar je še posebej pomembno pri igralkah in voditeljicah prireditev. Zaključili smo, da je za pozitiven odziv občinstva in izboljšanje učinkovitosti javnega nastopanja ključna doslednost med verbalno in neverbalno komunikacijo. Ključne besede: govorica telesa, nastopanje, verbalna, neverbalna, komunikacija, vpliv, strah pred javnim nastopanjem Objavljeno v ReVIS: 10.01.2025; Ogledov: 157; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,27 MB) |
5. |
6. |
7. |
8. |
9. Sodelovalna komunikacija med vodjo in podrejenimi znotraj organizacije : diplomska nalogaTanja Zaletelj, 2024, diplomsko delo Ključne besede: sodelovalna komunikacija, vodja, konflikti, zaposleni, zadovoljstvo zaposlenih, delovno okolje, komunikacijske veščine, diplomske naloge Objavljeno v ReVIS: 22.07.2024; Ogledov: 945; Prenosov: 28
Celotno besedilo (2,13 MB) |
10. |