Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Diplomsko delo obravnava arterijsko hipertenzijo pri starejših osebah, vključno z njenimi vrstami, dejavniki tveganja, simptomi in možnimi zdravstvenimi posledicami. Posebna pozornost je namenjena metodam merjenja krvnega tlaka ter nefarmakološkim in farmakološkim pristopom zdravljenja. Poudarjena je tudi vloga medicinskih sester pri podpori bolnikom in ozaveščanju starejših. Metodologija: Raziskava je kvantitativna in je temeljila na anketiranju 100 starejših oseb iz doma starejših občanov in lokalne skupnosti. Podatki so bili zbrani s strukturiranim vprašalnikom in analizirani z opisno statistiko. Pred raziskavo je bila izvedena pilotna študija, ki je potrdila ustreznost vprašalnika. Anketiranje je bilo anonimno in prostovoljno, pri čemer je bila zagotovljena pomoč pri izpolnjevanju. Rezultati: Rezultati so pokazali, da 67 % anketiranih meni, da pozna znake in simptome arterijske hipertenzije ter dejavnike tveganja. Več kot 69 % anketiranih si krvni tlak meri vsak dan, kar kaže na visoko stopnjo samokontrole. Znanje o nefarmakoloških ukrepih je bilo večinoma dobro, glavni vir informacij pa so zdravstveni delavci. Razprava: Rezultati poudarjajo pomembnost zdravstvene vzgoje in vloge medicinskih sester pri izboljšanju ozaveščenosti in samostojnosti starejših bolnikov. Priporočljivo je nadaljnje razvijanje ciljno usmerjenih izobraževalnih programov, ki bodo povečali zdravstveno pismenost starejših oseb.
Ključne besede: arterijska hipertenzija, merjenje krvnega tlaka, starejši ljudje, zdravljenje krvnega tlaka, vloga medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 13.07.2026; Ogledov: 2541; Prenosov: 105
Celotno besedilo (3,31 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Pomanjkanje zdravstvenega kadra je eden večjih izzivov sodobnih zdravstvenih sistemov. Prehod iz izobraževanja ali z drugega delovnega mesta je za novozaposlene medicinske diplomirane medicinske sestre pogosto zahteven, saj prinaša večjo odgovornost, več stresa in delo v novem okolju, ki zahteva hitro prilagajanje. V tem obdobju so pomembni uvajanje, vključevanje v tim in kakovostno mentorstvo, saj vplivajo na razvoj strokovne samozavesti, kompetentnosti in občutka pripadnosti v delovnem okolju. Neustrezno uvajanje lahko vodi v negotovost in napake pri delu, nezadovoljstvo in odhajanje zaposlenih, medtem ko dobro načrtovan in strukturiran proces uvajanja povečuje učinkovitost dela, varnost pacientov in splošno zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu. Namen raziskave je preučiti pomen takojšnjega vključevanja novozaposlenih diplomiranih medicinskih sester v tim zdravstvene nege. Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja, ki omogoča poglobljeno razumevanje izkušenj in doživljanja posameznikov. Glede na cilje raziskave smo oblikovali predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je imela 22 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, izobrazba, delovna doba in delovna doba na trenutnem delovnem mestu), drugi del pa je vključeval vprašanja, povezana s prakso uvajanja novozaposlenih, vključevanjem v tim, občutkom pripadnosti, razvojem strokovne samozavesti, klinične kompetentnosti in vloge mentorstva. Rezultati: V raziskavo smo vključili namenski vzorec šestih novozaposlenih diplomiranih medicinskih sester, zaposlenih v Zdravstvenem domu Sevnica, ki imajo do tri leta delovnih izkušenj na trenutnem delovnem mestu. Rezultati raziskave kažejo, da je praksa uvajanja novozaposlenih diplomiranih medicinskih sester pogosto neenotna in odvisna od organizacije dela, kadrovskih razmer ter podpore sodelavcev in mentorja. Nekateri udeleženci raziskave so bili deležni strukturiranega in postopnega uvajanja, drugi pa so poročali o učenju predvsem skozi delo in lastno iniciativo. Takojšnje vključevanje v tim zdravstvene nege se je izkazalo kot pomemben dejavnik pri oblikovanju občutka pripadnosti, ki vpliva na počutje, motivacijo in uspešnost prilagajanja novozaposlenih. Udeleženci so pogosto poročali o začetni negotovosti in strahu, kar pa se je s časom, pridobivanjem izkušenj in podporo sodelavcev postopoma zmanjševalo. Strokovna samozavest se je razvijala postopno, predvsem z večanjem samostojnosti pri delu, pozitivnimi izkušnjami in ustreznim usmerjanjem mentorjev. Podobno se je klinična kompetentnost razvijala skozi povezovanje teoretičnega znanja s prakso, ponavljanjem postopkov in aktivnim vključevanjem v delo. Kot ključne dejavnike uspešnega uvajanja so udeleženci izpostavili dobro komunikacijo v timu, podporo sodelavcev, dostopnost mentorja, postopno uvajanje in možnost učenja skozi praktično delo. Razprava: Ugotovitve kažejo, da je uvajanje novozaposlenih diplomiranih medicinskih sester v praksi pogosto neenotno in odvisno od organizacije dela, podpore sodelavcev in kakovosti mentorstva. Pomembni dejavniki uspešnega vključevanja so občutek sprejetosti, pripadnosti timu, dobra komunikacija, postopno prevzemanje odgovornosti in delovnih nalog. Ugotovitve so skladne z literaturo, ki poudarja pomen strukturiranega, na dokazih podprtega uvajanja in kakovostnega mentorstva za večjo varnost delavcev in pacientov, kompetentnost, zadovoljstvo zaposlenih na delovnem mestu in s tem zadrževanje kadra na delovnem mestu.
Ključne besede: uvajanje, novozaposlene diplomirane medicinske sestre, mentorstvo, tim zdravstvene nege, strokovna samozavest, klinična kompetentnost.
Objavljeno v ReVIS: 18.06.2026; Ogledov: 333; Prenosov: 10
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Uvod: Sladkorna bolezen tipa 2 predstavlja eno najhitreje naraščajočih kroničnih bolezni sodobnega časa in pomemben izziv za zdravstvene sisteme po svetu. Zdravljenje te bolezni je zapleteno zaradi njene heterogenosti, številnih pridruženih bolezni ter potrebe po celostnem, interdisciplinarnem pristopu. Namen diplomskega dela je bil predstaviti sodobne pristope k zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 ter poudariti ključno vlogo medicinske sestre pri celostni obravnavi bolnika. Metode: V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Delo je bilo zasnovano kot pregled literature, tj. z iskanjem virov v bazah Web of Science, Scopus in PubMed. V analizo so bili vključeni pregledi in raziskave, ki obravnavajo sodobne farmakološke in nefarmakološke pristope ter vlogo zdravstvene nege pri vodenju bolezni. Na podlagi pregledane literature smo odgovorili na raziskovalni vprašanji. Rezultati: Rezultati pregleda kažejo, da kombinacija sodobne farmakološke terapije (npr. agonisti GLP-1, inhibitorji SGLT2) in spremembe življenjskega sloga bistveno izboljšajo urejenost glikemije, zmanjšajo tveganje za zaplete ter izboljšajo kakovost življenja bolnikov. Ključno vlogo pri doseganju teh ciljev ima medicinska sestra, ki s kontinuirano edukacijo, svetovanjem in spremljanjem bolnika spodbuja samokontrolo. Razprava in zaključek: Ugotovitve kažejo, da je uspeh zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 odvisen od individualiziranega načrta obravnave, ki vključuje aktivno sodelovanje bolnika, učinkovito komunikacijo ter stalno podporo medicinske sestre pri vsakodnevnem obvladovanju bolezni. Tak pristop prispeva k trajnejšemu izboljšanju zdravstvenih izidov in večjemu zadovoljstvu bolnikov.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2, sodobni pristopi zdravljenja, samoupravljanje bolezni, edukacija bolnika, medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 17.06.2026; Ogledov: 353; Prenosov: 13
Celotno besedilo (881,11 KB)

Opis: Izhodišča: Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je ena najpogostejših kroničnih bolezni dihal in pomemben javnozdravstveni problem, saj povzroča visoko obolevnost, pogoste hospitalizacije in pomembno zmanjšuje kakovost življenja bolnikov. Zaradi kronične narave bolezni in pogostih poslabšanj je za učinkovito obravnavo pacientov s KOPB potrebna celostna in interdisciplinarna zdravstvena oskrba. Medicinske sestre imajo pri tem pomembno vlogo, saj sodelujejo pri spremljanju zdravstvenega stanja bolnikov, izvajanju zdravstvene nege, zdravstveno-vzgojnem delu ter pri podpori pacientom pri obvladovanju bolezni. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako medicinske sestre razumejo svojo vlogo pri obravnavi pacientov s KOPB, katere naloge najpogosteje izvajajo, s kakšnimi izzivi se soočajo ter kakšni so po njihovem mnenju možni ukrepi za izboljšanje kakovosti zdravstvene obravnave. Metode: V raziskavi smo uporabili kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Podatke smo zbirali s pomočjo polstrukturiranega intervjuja, pripravljenega na podlagi vnaprej oblikovanih raziskovalnih vprašanj. V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, ki se pri svojem delu srečujejo s pacienti s KOPB. Vse sodelujoče so bile ženskega spola, iz različnih starostnih skupin, njihova delovna doba je znašala od 17 do 42 let. Intervjuje smo ob predhodnem dovoljenju sodelujočih posneli, jih prepisali ter posredovali intervjuvancem v avtorizacijo. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore razvrstili v tabele, zapisali kode ter jih interpretirali v razpravi in zaključku. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da medicinske sestre svojo vlogo pri obravnavi pacientov s KOPB razumejo kot zelo pomembno in raznoliko. Pri svojem delu najpogosteje spremljajo zdravstveno stanje bolnikov, aplicirajo predpisane terapije, kisikovo terapijo in sodelujejo pri diagnostičnih postopkih. Pomemben del njihovega dela je tudi zdravstveno-vzgojno delo, pri katerem pacientom posredujejo informacije o bolezni, pravilni uporabi inhalacijskih zdravil, prepoznavanju znakov poslabšanja bolezni ter o pomenu zdravega življenjskega sloga. Medicinske sestre so poudarile tudi pomen interdisciplinarnega sodelovanja z zdravniki, fizioterapevti in drugimi člani zdravstvenega tima. Med največjimi izzivi pri obravnavi pacientov s KOPB so izpostavile pomanjkanje kadra in časa za individualno obravnavo bolnikov ter težave z motivacijo pacientov za sodelovanje pri zdravljenju. Razprava: Ugotovili smo, da imajo medicinske sestre pomembno vlogo pri celostni obravnavi pacientov s KOPB, zlasti na področju spremljanja zdravstvenega stanja, izvajanja terapije in zdravstveno-vzgojnega dela. Čeprav medicinske sestre svoje delo opravljajo strokovno in zavzeto, se pri obravnavi pacientov pogosto soočajo z organizacijskimi in kadrovskimi omejitvami. Za izboljšanje kakovosti zdravstvene obravnave pacientov s KOPB bi bilo smiselno zagotoviti več kadrovskih virov, okrepiti preventivne programe ter povečati obseg zdravstveno-vzgojnega dela in izobraževanja pacientov. Prav tako bi bilo treba spodbujati interdisciplinarno sodelovanje ter omogočiti dodatna strokovna izobraževanja za zdravstvene delavce.
Ključne besede: Ključne besede: kronična obstruktivna pljučna bolezen, pulmologija, medicinske sestre, pacient, zdravstvena nega.
Objavljeno v ReVIS: 03.06.2026; Ogledov: 337; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je kronična bolezen, ki zahteva trajne prilagoditve življenjskega sloga in obvladovanje zapletov, zato je pri bolnikih ključna celostna podpora. Royev adaptacijski model posameznika obravnava kot celostno bitje in poudarja prilagajanje na fiziološkem, psihološkem, socialnem in medosebnem področju. Model omogoča medicinskim sestram, da z individualno prilagojeno nego, izobraževanjem in svetovanjem podpirajo bolnikovo samopodobo, socialno vključenost in sposobnost obvladovanja stresa, kar prispeva k uspešnejšemu prilagajanju na kronično bolezen in zmanjšanju tveganja za zaplete. Namen raziskave je preučiti uporabo Royevega adaptacijskega modela pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo v klinični praksi zdravstvene nege. Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 24 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo adaptacijskega modela pri bolniku s sladkorno boleznijo med diplomiranimi in srednjimi sestrami v zdravstveni negi. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 4 diplomiranih medicinskih sester in 4 srednjih medicinskih sester, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj s področja diabetoloških pacientov. Rezultati: Rezultati raziskave pokažejo, da medicinske sestre pri obravnavi bolnika s sladkorno boleznijo uporabljajo elemente Royevega adaptacijskega modela predvsem posredno, skozi celostno in individualno obravnavo. Pri ocenjevanju bolnika upoštevajo fiziološke, psihološke in socialne dejavnike ter uporabljajo klinične kazalnike, kot so HbA1c, nihanje glukoze, sodelovanje bolnika in njegova sposobnost samovodenja bolezni. Samoocena znanja o teorijah zdravstvene nege je bila večinoma srednja do dobra, pri čemer diplomirane medicinske sestre izkazujejo več teoretičnega znanja in pogostejšo uporabo modelov kot srednje medicinske sestre. Razprava: Ugotovitve v raziskavi potrjujejo, da Royev adaptacijski model v klinični praksi ni sistematično implementiran, temveč se uporablja implicitno kot del vsakodnevnega kliničnega razmišljanja. Kljub prisotnosti njegovih elementov v praksi ostaja razkorak med teorijo in njeno uporabo. Rezultati poudarjajo potrebo po boljšem povezovanju teoretičnega znanja z delom v kliničnem okolju ter po dodatnem strokovnem izobraževanju. S tem bi lahko izboljšali uporabo modelov zdravstvene nege, okrepili celostno obravnavo bolnika ter prispevali k večji kakovosti in učinkovitosti zdravstvene nege pri bolnikih s kroničnimi boleznimi.
Ključne besede: sladkorna bolezen, kronična bolezen, adaptacija bolnika, Royev model, zdravstvena nega, samopodoba, vloga medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 369; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,30 MB)