51. |
52. Slepa oseba v kazenskem postopkuSanda Aćimović, 2016 Opis: Hišna preiskava predstavlja poseg v ustavno pravico nedotakljivosti stanovanja. Odvzem prostosti je največji poseg države v pravice posameznika. Pripor iz ponovitvene nevarnosti mora biti skladen z načelom sorazmernosti. Načelo sorazmernosti je namenjeno omejevanju prekomernih posegov države v pravice posameznika. Sestavlja ga test legitimnosti, kjer je treba odgovoriti, ali je cilj, ki ga zasledujemo, ustavno dopusten. Test sorazmernosti je sestavljen iz treh vprašanj. Ali je ukrep primeren za dosego zastavljenega cilja, nujen v tej meri, da ne obstaja milejše sredstvo za dosego cilja ter sorazmeren v ožjem smislu, ki pomeni tehtanje dveh prirejenih pravic. Uporaba testa sorazmernosti je obvezna za sodišča in državne organe, kadar posega na področje pravic posameznikov. Največji problem je prav prezasedenost Zavodov za prestajanje kazni zapora. Prezasedenost Zavodov vodi v poslabšanje bivalnih razmer za pripornike in zapornike. Če država posamezniku vzame prostost, mora tudi zagotoviti, da odvzem prostosti in izvrševanje kazni potekata tako, da je zagotovljeno spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: slepe osebe, hišna preiskava, pripor, invalidni zaporniki, načelo sorazmernosti, človekove pravice in temeljne svoboščine, magistrske naloge, bolonjski program
Objavljeno: 11.06.2019; Ogledov: 2462; Prenosov: 135
 Celotno besedilo (1,22 MB) |
53. |
54. |
55. Uporaba sile v mednarodnem pravu - izjeme od temeljne prepovediŽiva Ventin, 2013 Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: mednarodno pravo, mednarodno Ustanovna listina ZN, načelo prepovedi uporabe sile ali grožnje s silo, kolektivne vojaške prisilne akcije, prepoved uporabe sile, humanitarna intervencija, mirovne operacije, samoobramba, zunanja samoodločba
Objavljeno: 19.06.2019; Ogledov: 2439; Prenosov: 181
Celotno besedilo (614,10 KB) |
56. |
57. |
58. Nastanek države v mednarodnem pravuPolona Mlakar, 2019 Opis: Magistrsko delo sistematično obravnava montevidejske kriterije za nastanek države, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da lahko govorimo o nastanku države. Poleg klasičnih montevidejskih kriterijev, osnovanih na načelu učinkovitosti, smo obravnavali tudi dodatne relevantne kriterije. Podrobneje smo proučili dodatni kriterij priznanja, razlike med deklaratorno ter konstitutivno teorijo in učinke kolektivnega (ne)priznanja. Obravnavali smo tudi razmerje med državnostjo in samoodločbo. O tej smo ugotavljali, ali jo uvrščamo med pravice ali načela. Z deduktivno-analitično metodo smo tako ugotovili, da nastanek države spada na področje mednarodnega prava, razen nekaterih izjem v povezavi s tem. Deskriptivna metoda nam je koristila za opis vseh kriterijev v povezavi z nastankom države, uvrščanje samoodločbe ter za opis mednarodnopravnih pogojev za nastanek države. Prav tako smo z opisno metodo proučili načine nastankov držav in entitet s posebnimi statusi. S primerjalno-pravno metodo smo utemeljili, kateri kriteriji za nastanek države so bili uporabljeni na konkretnih primerih. Z zgodovinsko metodo pa smo si kronološko prikazali uporabo kriterijev in drugih institutov na konkretnih primerih, pred drugo svetovno vojno in po njej. Na podlagi uporabljenih metod smo tako nazorno prikazali, da je kljub pravno določenim kriterijem včasih težko določiti, kdaj država dejansko nastane, se nadaljuje ali izumre. Proces nastanka držav tako še vedno ni popolnoma zaključen, kar je zanimivo za prihodnost obstanka države kot subjekta mednarodnega prava.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: montevidejski kriteriji, nastanek države, državnost, mednarodno javno pravo, načelo učinkovitosti
Objavljeno: 11.03.2020; Ogledov: 2449; Prenosov: 181
Celotno besedilo (795,30 KB) |
59. Spoštovanje človekovega dostojanstva z vidika sorazmerne uporabe policijskih pooblastilSebastjan Prosenc, 2020 Opis: Bistvo obravnavane teme je iskanje vsebine policijskega načela sorazmernosti, ki bi uporabljena policijska pooblastila optimiziralo do te mere, da bi onemogočalo nesorazmerno uporabo policijskih pooblastil s ciljem zagotavljanja spoštovanja človekovega dostojanstva. Za raziskavo smo uporabili naslednje raziskovalne metode: induktivno-deduktivno metodo, teoretično in zgodovinsko metodo, primerjalno-pravno metodo, aksiomatsko metodo, metodo klasifikacije, metodo neposrednega opazovanja, metodo modeliranja in metodo analize vsebine. Namen raziskave je proučevanje človekovega dostojanstva, (policijskega) načela sorazmernosti in policijskih pooblastil. Posledično smo raziskovali nastanek in vsebino človekovega dostojanstva in ga povezali s pravno varovanimi pravicami, ki opredeljujejo njegovo vsebino in pomen. Prav tako smo proučili namen, zgodovinski razvoj in vsebino splošnega načela sorazmernosti, ki ga pri odločanju uporabljajo tako mednarodna kot domača sodišča. Namen raziskave je bil tudi podrobna analiza slovenskih policijskih pooblastil, da smo spoznali njihovo raznovrstnost in razpršenost v različnih zakonih ter namen njihove uporabe. Cilj raziskovanja je bil ugotoviti spodnjo in zgornjo mejo načela sorazmernosti in kritična presoja sedanjega zapisa policijskega načela sorazmernosti glede na kriterije strogega testa sorazmernosti, ki ima svoj temelj v praksi pruskega Vrhovnega upravnega sodišča. Glavni cilj raziskave je bil zato oblikovanje zapisa sodobnega policijskega načela sorazmernosti, ki bi že vnaprej omogočal presojo sorazmerne uporabe policijskih pooblastil in s tem preprečeval nespoštovanje človekovega dostojanstva. Pri raziskavi smo se omejili zgolj na slovenska policijska pooblastila. Izvirnost disertacije predstavlja raziskava vplivnega območja policijskega načela sorazmernosti in njegova konceptualizacija za vse prihodnje zapise policijskega načela sorazmernosti kot splošnega načela za opravljanje policijskih nalog.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekovo dostojanstvo, policijska pooblastila, sorazmerna uporaba, načelo sorazmernosti, temeljne pravice
Objavljeno: 11.03.2020; Ogledov: 3046; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,72 MB) |
60. Prepoved retroaktivnosti in njene izjeme po slovenskem pravuAndraž Matjaž, 2020 Opis: Retroaktivnost se v zgodovini pojavlja že v času rimskega prava. Nato v srednjem veku zamre in se počasi obudi s francosko revolucijo, kjer je retroaktivnost posegla na kazensko pravo. Še kasneje, v letu 1804, se s francoskim civilnim zakonikom in v letu 1811 še z avstrijskim državnim zakonikom dodatno utrdi in sprejme kot eno izmed pomembnejših pravnih načel. Prepoved retroaktivnosti, ki je vsebovana v 155. členu Ustave, imenujemo prava retroaktivnost in gre za eno izmed glavnih konkretizacij načela pravne države iz 2. člena Ustave. Načela pravne države posameznikom zagotavljajo, da se te lahko zanašajo na veljavno pravo ter da jim zakoni ne bodo naknadno posegali v njihove pridobljene pravice. Skladnost zakonov z ustavnimi načeli zagotavlja zakonodajalec. Ta mora pri sprejemanju zakonov izrecno paziti in spoštovati prepoved retroaktivnost, predvsem v delu, kjer bi lahko za nazaj posegel v pridobljene pravice. Gre za najzahtevnejši in najbolj problematičen pogoj, ki mora biti spoštovan pri dopustnem retroaktivnem posegu. Drugi kumulativni pogoj, ki mora biti upoštevan, da lahko zakonska določba povratno učinkuje, je javni interes. Šele ko sta oba pogoja skupaj izpolnjena, lahko nastopi dopustna retroaktivnost. Glavno besedo pri vrednotenju pogojev in retroaktivnih posegov ima ustavno sodišče z njegovo presojo in ločenimi mnenji, ki pomembno usmerjajo zakonodajalca pri sprejemanju zakonov in njegovih določb.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: prepoved retroaktivnosti, 155. člen Ustave, 2. člen Ustave, javni interes, pridobljene pravice, načelo zaupanja v pravo
Objavljeno: 01.12.2020; Ogledov: 2699; Prenosov: 224
Celotno besedilo (646,76 KB) |
