1. |
2. |
3. |
4. |
5. Ohranjanje motivacije plesalcev med ustvarjalnim procesom : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Ples, koreografijaVanessa Perne, 2025, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu se poglobljeno posvečam vprašanju pomena motivacije v plesni umetnosti, s posebnim poudarkom na lastnem ustvarjalnem procesu pri pripravi diplomske uprizoritve. Raziskujem, kako motivacija igra ključno vlogo v plesu, in analiziram svojo lastno motiviranost med celotnim ustvarjalnim procesom. Da bi pridobila celovitejšo sliko o motivaciji v plesnem svetu, sem izvedla anketo, ki je bila ciljno usmerjena na koreografe različnih plesnih zvrsti. S to anketo raziskujem, kako drugi plesalci ohranjajo svojo motivacijo in kateri dejavniki vplivajo na njeno krepitev oziroma upad. Poleg tega se osredotočam na izzive, s katerimi se srečujejo koreografi, ko gre za padce motivacije njihovih plesalcev. Proučujem strategije, ki jih koreografi uporabljajo za preprečevanje takšnih padcev, in kako aktivno skrbijo za to, da se motivacija ohranja med ustvarjalnim procesom. Analiza teh pristopov razkriva različne metode, ki jih koreografi uporabljajo, da bi ustvarili pozitivno in stimulativno okolje, ki spodbuja ustvarjalnost in povečuje angažiranost plesalcev. Na ta način se moje raziskovanje razteza od osebnih izkušenj in refleksij do širših vzorcev in metodologij v plesni skupnosti. Upam, da bodo rezultati te raziskave prispevali k boljšemu razumevanju pomena motivacije v plesu in pri ustvarjalnih procesih ter koristili koreografom in plesalcem pri njihovem ustvarjalnem delu.
Ključne besede: ples, koreografija, motivacija, koncentracija, ustvarjalni proces
Objavljeno v ReVIS: 26.03.2025; Ogledov: 316; Prenosov: 6
 Celotno besedilo (1,61 MB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
6. Sodobna diplomacija in diplomatsko komuniciranje : magistrsko deloVika Lisac, 2024, magistrsko delo Opis: Sodobna diplomacija je na stičišču tradicije in inovacij, kar prinaša nove izzive in zahteva prilagoditev obstoječih praks. Tradicionalne diplomatske metode, ki temeljijo na uradnih dokumentih, zaupnih pogovorih in osebnih stikih, so se zdaj znašle v svetu, kjer prevladujejo digitalna orodja in komunikacija v realnem času. Tehnološki napredek in globalizacija sta povečala kompleksnost mednarodnih odnosov, kar terja nove pristope v diplomatskem delovanju. Tehnologija je preoblikovala diplomatsko komunikacijo, saj digitalni mediji omogočajo večjo neposrednost in odprtost. Sodobni diplomati se morajo prilagoditi novim platformam, kot so družbeni mediji in komunikacijski kanali v realnem času. Pri tem morajo najti ravnotežje med hitrostjo teh orodij in ohranjanjem strateške poglobljenosti, ki je značilna za tradicionalno diplomacijo. To vključuje zaščito občutljivih informacij in boj proti dezinformacijam. Sodobna diplomacija vključuje tudi nove akterje, kot so nevladne organizacije in strokovnjaki, ki s svojimi znanji in perspektivami spreminjajo tradicionalne diplomatske metode. Njihovo sodelovanje s tradicionalnimi diplomatskimi akterji odpira nova vprašanja glede avtoritete in vpliva na vloge državnih institucij. Tehnološki napredek prinaša tudi nove izzive, kot so kibernetska varnost, digitalna zasebnost in širjenje dezinformacij. Čeprav je tehnologija spremenila diplomatske prakse, mednarodni pravni okviri niso sledili temu hitremu razvoju. Zato je nujno posodobiti pravne okvire, da bodo odražali realnost sodobne diplomacije in podpirali mednarodne odnose. Diplomacija v 21. stoletju zahteva strategijo, ki združuje tradicionalne diplomatske veščine z digitalnimi orodji. Ključno je, da diplomacija ohrani svoje temeljne vrednote, kot so pogajanja, zaupnost in vzajemno spoštovanje, hkrati pa sprejme inovacije, ki povečujejo njen doseg in vpliv. Le tako bo sodobna diplomacija še naprej učinkovito spodbujala globalni mir, stabilnost in sodelovanje v vedno bolj zapletenem mednarodnem okolju ter ohranila svojo pomembno vlogo pri reševanju globalnih izzivov.
Ključne besede: diplomacija, diplomatsko komuniciranje, tehnološki napredek, globalizacija, diplomatski proces, diplomatska služba
Objavljeno v ReVIS: 15.01.2025; Ogledov: 490; Prenosov: 17
Celotno besedilo (789,95 KB) |
7. UPORABA TEORIJE SAMOOSKRBE V PRAKSI ZDRAVSTVENE NEGELuka Markovčič, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Teorija Dorothee Orem o samooskrbi je zaradi svoje uporabnosti in univerzalnosti ena najpomembnejših in najbolj razširjenih teorij v zdravstveni negi. Temelji na predpostavki, da se mora človek za ohranitev življenja, zdravja in optimalnega delovanja v okviru svojih zmožnosti neprestano truditi. Teorija poudarja temeljni pomen samostojnosti za ohranjanje neodvisnosti posameznika. Človeka opisuje kot celostno bitje, ki deluje na biološki, simbolični in družbeni ravni. Samooskrba se izraža v skrbi zase in za druge, kar vključuje odkrivanje, razvijanje in uporabo virov za razumevanje in zadovoljevanje potreb. Namen raziskave je preučiti vlogo teorije samooskrbe v praksi zdravstvene nege.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu z deskriptivno metodo dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani tako primarni kot sekundarni viri. Primarni podatki so bili pridobljeni z intervjuvanjem, kot instrument za zbiranje podatkov je bil uporabljen polstrukturirani intervju.
Rezultati: V raziskavi je sodelovalo šest diplomiranih medicinskih sester, starih med 27 in 59 let. Vse so končale šolanje na zdravstveni fakulteti, ena je opravila tudi magisterij. Intervjuvanke se strinjajo, da teorija samooskrbe poudarja celostno obravnavo pacienta, predvsem pa krepitev njegove samostojnosti. Kot največje izzive navajajo težave z nekooperativnimi, agresivnimi in pasivnimi pacienti, ki jim zaradi pomanjkanja časa in kadra težje zagotovijo personaliziran pristop. Učinkovitost izvajalci zdravstvene nege ocenjujejo na podlagi opazovanja pacientove samostojnosti, motivacije in napredka pri okrevanju po operaciji ali izboljšanja obstoječih negovalnih diagnoz.
Razprava: Na podlagi rezultatov smo ugotovili, da medicinske sestre v procesu zdravstvene nege uporabljajo komunikacijo kot osnovno orodje za pridobivanje vpogleda v pacientovo počutje in oceno njegovega napredka. Kljub prizadevanjem za personaliziran pristop, ki temelji na teoriji samooskrbe – kjer naj bi pacient aktivno sodeloval v procesu obravnave – se pogosto srečujejo z izzivi, kot so nekooperativnost, nezaupanje in agresivnost pacientov. Rezultati kažejo, da je teorija samooskrbe v praksi velikokrat težko uresničljiva, ker aktivna vloga pacienta v procesu nege ni vedno mogoča zaradi različnih psihosocialnih ali fizičnih ovir. Zaradi teh izzivov mora zdravstveno osebje razviti fleksibilne strategije, ki omogočajo čim bolj personalizirano obravnavo ne glede na stopnjo sodelovanja pacienta.
Ključne besede: samooskrba, nega, proces zdravstvene nege, samostojnost, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 627; Prenosov: 31
Celotno besedilo (1,70 MB) |
8. |
9. |
10. |
