Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 94
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Primerjava fizioterapevtskih postopkov po rupturi sprednjega križnega ligamenta – pregled literature : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Žiga Mohorič, 2024, diplomsko delo

Opis: Uvod Sprednja križna vez je močan, intraartikularen in sinovialen ligament, ki poteka od posteromedialne površine lateralnega kondila femurja do anteriorne intrakondilarne površine tibie. Do rupture najpogosteje pride po akutni, travmatični poškodbi med športom ali aktivnostjo. Namen Namen dela je preučiti potek rehabilitacije po rupturi sprednje križne vezi, ugotoviti, katere metode in tehnike se najpogosteje uporabljajo ter raziskati, ali se pojavljajo dokazi o novih fizioterapevtskih metodah. Metode Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop, in sicer metodo pregleda literature. Podatke smo iskali v podatkovnih bazah Google Scholar, PubMed, PEDro in v strokovnih knjigah ter tiskanih znanstvenih člankih. Vključili smo raziskave, v katerih so obravnavali rehabilitacijo po rupturi sprednje križne vezi. Rezultati V pričujočo raziskavo je bilo vključenih 11 raziskav. Študije so pokazale, da je rehabilitacija po rupturi sprednje križne vezi ključna za vrnitev k športnim aktivnostim. Prav tako fizioterapevtska obravnava zmanjšuje bolečino in oteklino ter vrača normalen obseg gibljivosti. Razprava in zaključek Raziskave potrjujejo pozitivne učinke in nujnost rehabilitacije za vračanje k športnim aktivnostim oziroma na predpoškodbeno raven aktivnosti.
Ključne besede: fizioterapija, rehabilitacija, ruptura, koleno
Objavljeno v ReVIS: 16.06.2025; Ogledov: 117; Prenosov: 1
.pdf Celotno besedilo (1,17 MB)

2.
Pomen robotske vadbe pri rehabilitaciji po možganski kapi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Pia Šnajcer, 2025, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča. Možganska kap je nenadna motnja v delovanju možganov, ki nastane zaradi prekinitve krvnega pretoka ali krvavitve v možgane. Rehabilitacija po možganski kapi je ključnega pomena za povrnitev funkcionalnih sposobnosti. Poleg konvencionalne terapije se v rehabilitaciji lahko uporablja več tehnik in tehnologij. Robotsko podprta terapija vključuje robotske naprave, ki omogočajo izvedbo natančnega giba ali pomoč pri izvedbi giba pacienta. Metode. V diplomski nalogi smo uporabili slovensko in tujo literaturo, ki smo jo pridobili iz podatkovnih baz: PubMed, Resarch Gate, PEDro, Science Direc, Google učenjak, COBISS+, Elsevier Scopus. Za iskanje ustrezne literature smo uporabili ključne besede in vključitvene in izključitvene kriterije. Rezultati. V analizo smo vključili osem študij. Avtorji so v raziskavah ugotavljali pomen robotske vabe pri rehabilitaciji po možganski kapi, njihov vpliv na izboljšanje funkcij po možganski kapi ter kako se robotska vadba vključuje v fizioterapijo. Ugotovili so, da robotska vadba pripomore k izboljšanju funkcionalnih sposobnosti, hoje in pripomore k olajšanju terapij v fizioterapiji. Razprava. Rezultati kažejo, da uporaba robotske vadbe po možganski kapi prinaša številne prednosti. Omogoča ponavljajoče se, natančne in prilagojene gibe, kar spodbuja nevroplastičnost možganov in pospešuje okrevanje, zmanjšuje potrebo po fizičnem naporu terapevtov in omogoča daljše ter intenzivnejše terapije. Robotske naprave omogočajo objektivno merjenje napredka in prilagajanje terapije glede na bolnikove zmožnosti. Robotska vadba prispeva k izboljšanju motoričnih funkcij, kakovosti življenja in večji samostojnosti bolnikov.
Ključne besede: možganska kap, rehabilitacija, robotska terapija, robotske naprave
Objavljeno v ReVIS: 10.06.2025; Ogledov: 165; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (1,33 MB)

3.
FIZIOTERAPEVTSKA OBRAVNAVA PACIENTOV Z ZMANJŠANO KOSTNO GOSTOTO
Ula Dolničar, 2025, diplomsko delo

Opis: Osteoporoza je najpogostejša kostna bolezen, za katero je značilna nizka kostna masa, propadanje kostnega tkiva in motnje v mikroarhitekturi kosti. To predstavlja zmanjšano trdnost kosti in posledično večje tveganje za zlom, že ob normalih obremenitvah. Osteoporotični zlomi se celijo dlje kot navadni in se pogosteje ponavljajo, spremlja pa jih huda bolečina in celo trajna omejitev gibanja. Do prvega zloma, pa običajno sploh ni diagnosticirana. Če bolezen ostane nezdravljena, hitro napreduje, zlomi so pogostejši, kakovost življenja pa drastično upade. Osteoporoza predstavlja velik javnozdravstveni problem, saj močno vpliva na kakovost življenja posameznikov, še posebaj pri starejših in ljudeh, ki se borijo s kronično bolečino. Osrednji del fizioterapevtske obravnave pri zmanjšani kostni gostoti je poleg lajšanja bolečin, fizična aktivnost. V privi fazi rehabilitacije se najprej osredotočimo na odpravljanje bolečine, šele nato začnemo s fizično obremenitvijo. Kombinacija različnih vrst vadbe se je izkazala kot najboljši način za preprečevanje upadanja kostne gostote in zmanjšanje tveganja za zlome. Pomembno je, da vadbeni program vključuje elemente, ki na kosti in mišice delujejo težnostno kar pa dosežemo z vadbo za moč, proti uporu, hojo, tekom in poskoki, v kolikor to ni kontraindicirano. Vključimo tudi vadbo za ravnotežje, raztezno vadbo ter vadbo za propriocepcijo in koordinacijo. Na ta način povečamo ali ohranjamo MKG, izboljšamo fizično moč in ravnotežje, posledično pa preprečujemo padce in zlome, ohranjamo pa tudi pokončno telesno držo. Za preprečevanje padcev je poleg vadbe pomembno tudi učenje pravilne uporabe pripomočkov za hojo. Vsak vadbeni program prilagodimo posamezniku in njegovim sposobnostim, ter ga po potrebi nadgrajujemo. Pomembno je ponavljanje meritev in sprotno ugotavljanje učinkovitosti. Program mora biti varen za izvedbo, da med samo vadbo ne pride do poškodb. Ključni del fizioterapevtske obravnave je tudi izključitev dejavnikov tveganja in edukacija pacienta, da njegov življenski slog ostane aktiven, tudi po končani rehabilitaciji. Veliko starejših pacientov ima pridružene bolezni. Za uspešno zdravljenje ostoporoze je ključno tudi obvladanje le teh, sploh sladkorne bolezni, bolezni srca in ožilja ter hormonskih motenj.
Ključne besede: kostna gostota, osteoporoza, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 190; Prenosov: 9
.pdf Celotno besedilo (580,84 KB)

4.
Fizioterapetvska ocena mobilnosti pri pacientih z multiplo sklerozo : pregled literature
Amir Nasić, 2025, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Multipla skleroza (MS) je kronična, avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema, ki vodi v progresivne motnje mobilnosti. Spremljanje in ocenjevanje mobilnosti sta ključnega pomena za načrtovanje terapevtskih pristopov in izboljšanje kakovosti življenja oseb z MS. Fizioterapevtski pristopi, ki vključujejo specifične teste hoje in ocene mobilnosti predstavljajo pomemben del v načrtovanju in izvajanju terapevtske obravnave. Namen: Diplomsko delo je raziskovalo najpogosteje uporabljene teste za ocenjevanje mobilnosti pri osebah z MS in spremembe v mobilnosti skozi trajanje bolezni. Metode dela: Pregledali smo relevantno literaturo iz podatkovnih baz PubMed in Google Scholar. Za pridobivanje ustrezne literature smo uporabili naslednje ključne besede: multiple sclerosis (multipla skleroza), physiotherapy (fizioterapija), mobility assessment (ocena mobilnosti), rehabilitation (rehabilitacija) in functional mobility tests (funkcionalni testi mobilnosti). Pridobljeno literaturo smo temeljito pregledali in jo na podlagi vključitvenih kriterijev preučili v diplomski nalogi. Rezultati: Ugotovili smo, da je veliko testov veljavnih in zanesljivih za ocenjevanje mobilnosti pri pacientih z MS, vendar je izbira le-teh odvisna od vsakega pacienta, ustanove in terapevta posebej. Rezultati raziskav kažejo na postopno zmanjševanje mobilnosti glede na trajanje bolezni, še posebej pri pacientih z napredovano obliko MS. Razprava: Pomembnost fizioterapije se kaže v podpori mobilnosti in upočasnjevanju napredovanja bolezni. Nadaljnje raziskave bi morale vključevati večdimenzionalne pristope, ki zajemajo ne samo mobilnost, temveč tudi kognitivne in senzorične funkcije, ter razvijati individualizirane protokole zdravljenja.
Ključne besede: multipla skleroza, fizioterapija, ocena mobilnosti, rehabilitacija in funkcionalni testi mobilnosti
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 179; Prenosov: 3
.pdf Celotno besedilo (1,74 MB)

5.
Učinkovitost pooperativne rehabilitacije po operaciji hernie disci ledvene hrbtenice
Tadeja Černec, 2025, diplomsko delo

Opis: Uvod in namen: Hernia disci (v nadaljevanju: HD) je najpogostejša posledica degenerativnih sprememb hrbtenice. Pacienti običajno navajajo hudo bolečino v ledvenem delu hrbtenice, mravljinčenje, izgubo občutka, šibkost mišic ali celo parezo. Kadar bolečina kljub konservativnemu zdravljenju vztraja, se pacientu predlaga operacija, ki je praviloma povezana s pooperativno bolečino, z zmanjšanim obsegom gibljivosti hrbtenice ter z opravljanjem vsakodnevnih aktivnosti. Zato je zelo pomembno vključevanje pacientov v pooperativno rehabilitacijo. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti učinkovitost pooperativne rehabilitacije po operaciji HD ledvene hrbtenice. Metode: Za diplomsko nalogo je bila izvedena raziskava s pomočjo standardiziranega vprašalnika Oswestry Low Back Pain Disability Index za ocenjevanje pacientovih dnevnih in telesnih zmogljivosti. V raziskavo je bilo vključenih 52 pacientov po operaciji HD ledvene hrbtenice. Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da se je pacientom po končani rehabilitaciji po operaciji HD ledvene hrbtenice intenziteta bolečine v ledveni hrbtenici in v nogi statistično pomembno zmanjšala ter se je izboljšala zmogljivost pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Uporabnost: Rezultati naše raziskave so uporabni v postopku rehabilitacije po operaciji HD, saj kažejo da ima pooperativna rehabilitacija ključno vlogo pri zmanjšanju bolečine in povečanju zmogljivosti pacientov pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Omejitve: Omejitev naše raziskave vidimo v majhnosti vzorca ter krajšem obdobju spremljanja pacientov.
Ključne besede: hernia disci, rehabilitacija, fizioterapija, operacija hernie disci
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2025; Ogledov: 199; Prenosov: 4
.pdf Celotno besedilo (812,51 KB)

6.
UČINKI FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PRI ZLOMU STEGNENICE
Žan Vuk, 2025, diplomsko delo

Opis: Zdravljenje poškodbe kosti brez strokovnega vodenja je izjemno težko in lahko povzroči do zaplete ter nepopolno zdravljanje. Fizioterapija je ključna za optimalno okrevanje, saj zagotavlja strukturirano rehabilitacijo, ki izboljšuje rezultate in zmanjšuje tveganje za zaplete. Po operaciji je tkivo pogosto razdraženo, vneto in boleče, zato je fizioterapija osredotočena na lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic in preprečevanje zapletov. Rehabilitacijo začnemo že v prvih tednih po operaciji z aktivnimi in pasivnimi vajami za preprečevanje togosti sklepov in ohranjanje mišične mase. Različni dejavniki, kot so vrsta zloma, način operacije, slabe razvade in zdravstveno stanje, vplivajo na program rehabilitacije. Fizioterapija pomaga tudi pri postopnem obremenjevanju poškodovane noge in učenju hoje z berglami. Vadba z utežmi in vaje za ravnotežje so pomemben del kasnejših faz rehabilitacije, saj prispevajo k hitrejšemu okrevanju in višji funkcionalnosti kolka. Raziskave so pokazale, da dodajanje kalcija in vitamina D, ne vpliva signifikantno na povečanje mineralne gostote kosti, medtem ko vadba z utežmi lahko zmanjša izgubo kostne gostote pri starejših odraslih in jo poveča pri ženskah po menopavzi ter otrocih s cerebralno paralizo. Pravilna fizioterapevtska obravnava lahko omogoči hitrejše in učinkovitejše rezultate, brez nje pa okrevanje traja dlje. Poleg tega kombinacija delovne in fizioterapije dviga samozavest in samostojnost pacientov. OTAGO vadbeni program, razvit za preprečevanje padcev pri starejših, vključuje vaje za moč in ravnotežje, ter dokazano zmanjšuje tveganje zanje padce. Glavni cilji programa so izboljšanje mišične moči, ravnotežja, gibljivosti, koordinacije in funkcionalne neodvisnosti.
Ključne besede: Fizioterapija, rehabilitacija, zlom stegnenice, učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2025; Ogledov: 311; Prenosov: 31
.pdf Celotno besedilo (2,73 MB)

7.
Fizioterapevtska obravnava pacienta z multiplo sklerozo
Paul Ošlaj, 2025, diplomsko delo

Opis: Multipla skleroza je kronična avtoimunska bolezen centralnega živčnega sistema (možgani, hrbtenjača in vidna živca). Bolezen se najpogosteje pojavi med 20. in 40. letom starosti. Poznamo različne oblike MS kot so recidivno-remitentna, primarno progresivna, sekundarno progresivna in benigna. V začetnem stadiju bolezni je diagnoza zahtevna, saj simptome pogosto povzroči le eno žarišče v osrednjem živčevju. Najpogostejši simptomi so motnje vida, ataksija hoje, utrujenost, spastičnost, mravljinčenje v udih, zmanjšana fizična zmogljivost in druge motnje, ki trajajo vsaj 24 ur. Zdravljenje MS je simptomatsko. Vzročnega zdravljenja za zdaj še ne poznamo. Z različnimi zdravili se poskušajo omiliti simptomi bolezni ter poskuša zmanjšati število ponovitev. Namen diplomske naloge je bil pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri pacientu z multiplo sklerozo. Cilj diplomske naloge je bila izdelava priporočil za učinkovito fizioterapevtsko obravnavo pacienta z multiplo sklerozo. V diplomski nalogi je uporabljen pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacienta z multiplo sklerozo. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, COBISS, Google Scholar, PEDro in Cochraine Library s pomočjo ključnih besed multipla skleroza (multiple sclerosis), zdravljenje (rehabilitation) in fizioterapija (physical therapy). Vključitveni kriteriji so zajemali tematiko o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacienta z multiplo sklerozo, študije tipa pregledi literature, metaanalize, randomizirane in kontrolirane klinične raziskave. Izključitveni kriteriji so zajemali študije, katerih primarni namen je testiranje zdravil proti multipli sklerozi. V končno analizo smo uvrstili 24 najustreznejših zadetkov, ki so ustrezali vsem vključitvenim kriterijem. Na podlagi rezultatov pregleda literature smo ugotovili, da fizioterapevtske metode in tehnike izboljšajo funkcioniranje pacientov z multiplo sklerozo. Ugotovili smo, da fizioterapevtska obravnava pomaga pacientom z multiplo sklerozo pri izboljšanju urinske inkontinence, ravnotežja, gibljivosti, mišične oslabelosti, mobilnosti in hoji. Prav tako lahko fizioterapevtska obravnava pacientov z multiplo sklerozo pomaga pri izboljšanju telesne pripravljenosti, zmanjšanju utrujenosti, zmanjšanju padcev, izboljšanju spolne funkcije in povečanju mišične moči. Na splošno lahko rečemo, da fizioterapevtska obravnava izboljšuje kakovost življenja pacientov z multiplo sklerozo. Za obravnavo bolnikov z multiplo sklerozo priporočamo naslednje fizioterapevtske obravnave: posturalne vaje, proprioceptivne vaje za izboljšanje ravnotežja in krepitev mišic, motorične vaje, stabilizacija trupa skozi sposobnost aktivacije prečne trebušne mišice in posredno multifidne mišice ter ostalih paraspinalnih mišic, vaje za ravnotežje, kinezioterapevtske metode (PNF, Bobath) in krioterapija, GroupCoreDIST, Halliwick in Aquatic Plyometric Exercise, vodna vadba, funkcionalna električna vaginalna stimulacija, aktivne vaje za mišice medeničnega dna in električna stimulacija zadnjega golenskega živca ter vedenjska rehabilitacija, usposabljanje za dvojno nalogo, kombinirano vadbeno terapijo, vestibularno rehabilitacijo, vaje za ravnotežje in gibanje oči, robot-Assisted Gait Training, pilates in joga.
Ključne besede: Fizioterapija, multipla skleroza, diagnostika, lajšanje simptomov, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 379; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (518,75 KB)

8.
Fizioterapevtska obravnava delno strgane tetive supraspinatusa : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Fizioterapija
Ula Čamernik, 2024, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Delna raztrganina tetive supraspinatusa velja za eno izmed najpogostejših poškodb ramenskega obroča. Incidenca poškodbe narašča s starostjo. Najpogosteje je vzrok degeneracija tkiva, preobremenitev ali akutna travma. Smernice rehabilitacije priporočajo konservativni rehabilitacijski pristop, ki zajema tudi fizioterapevtsko obravnavo. V začetni fazi je priporočljiv počitek in prilagoditev aktivnosti, nato pa terapija z različnimi manualnimi tehnikami in fizikalnimi agensi. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda literature predstaviti učinkovito rehabilitacijo za delno strgano tetivo supraspinatusa. Metode dela: V empiričnem delu smo se poslužili kvalitativne raziskovalne metode. Ustrezno literaturo smo iskali v naslednjih podatkovnih bazah: PubMed, Science Direct, Google Scholar, Emerald Insight, ProQuest in PEDro. Za iskanje zadetkov smo zasnovali iskalni niz: Partial-thickness tear AND supraspinatus AND physiotherapy OR nonoperative treatment OR conservative rehabilitation OR physical therapy. V analizo smo vključili članke s prostim dostopom do celotnega besedila, objavljene leta 2014 ali kasneje in napisane v nam razumljivem jeziku. Rezultati: V končno analizo smo vključili 8 raziskav, ki so preiskovale učinkovitost in primernost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik. V vseh raziskavah je bilo ugotovljeno, da je fizioterapevtska obravnava ustrezna izbira rehabilitacije delno strgane tetive supraspinatusa. Razprava: Za obravnavo delne raztrganine tetive supraspinatusa se najpogosteje uporablja terapevtski vadbeni program, terapija z udarnimi valovi, terapevtski ultrazvok, laser in TENS v kombinaciji s počitkom, prilagojeno aktivnostjo in medikamentozno terapijo. V prihodnje bi bilo smiselno izvesti raziskave na področju učinkovitosti manualnih tehnik pri dotični diagnozi.
Ključne besede: fizioterapija, supraspinatus, delna raztrganina, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 363; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (986,55 KB)

9.
Individualizacija kazenskih sankcij z vidika namena kaznovanja : magistrsko delo
Sara Simončič, 2024, magistrsko delo

Opis: Ko sodišče spozna, da je storilec storil kaznivo dejanje, mora zoper njega ustrezno ukrepati. Klasična reakcija na kriminaliteto je kaznovanje, ki v sodobnem času in pravni državi temelji na individualizaciji kazenskih sankcij. To pomeni, da se mora kazenska sankcija v vsakem posameznem primeru prilagoditi teži kaznivega dejanja in osebnosti storilca. Slovenski kazenski zakonik pozna več vrst kazenskih sankcij, ki so razpisane v razponih, in številne druge institute, ki omogočajo uresničevanje individualizacije tudi v praksi. Sodnik mora v konkretnem primeru presojati, katera kazenska sankcija je najbolj primerna in v kakšni višini. Ker ima sodnik določeno stopnjo diskrecije pri odločanju, je bistveno, da ne sledi lastnim prepričanjem, ampak da ga pri odločitvah vodi namen kaznovanja, ki mora biti jasno opredeljen in predstavlja glavno vodilo pri delu sodišč ter vseh drugih pravosodnih organov, ki morajo zasledovati enake cilje. Skozi zgodovino sta se kaznovanje in namen kaznovanja spreminjala. Tako danes poznamo veliko bolj humane kazenske sankcije, pri katerih naj bi bilo glavno vodilo ponovna reintegracija storilcev kaznivih dejanj v družbo. Določba o namenu kaznovanja je bila ponovno vključena v Kazenski zakonik šele leta 2017. Namen kaznovanja je pomemben z vidika kaznovalne politike, ki je odvisna tudi od usmeritve sodišč. Številne države se danes soočajo s kaznovalnim populizmom, kar pomeni zaostrovanje kazenskih sankcij, večjo uporabo zaporne kazni in posledično prezasedenost zaporov.
Ključne besede: individualizacija kazenskih sankcij, namen kaznovanja, kazenske sankcije, olajševalne in obteževalne okoliščine, rehabilitacija, kaznovalna politika
Objavljeno v ReVIS: 26.02.2025; Ogledov: 365; Prenosov: 22
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

10.
Učinkovitost kinezioterapije po šivu meniskusa
Davor Dolinar, 2025, diplomsko delo

Opis: Rupture meniskusa so pogosta ortopedska patologija. Za uspešno zdravljenje sta ključna pravilno postavljena diagnoza in zadostno znanje o anatomskih strukturah meniskusa. Ne poznamo splošno sprejete metode o postavitvi klinične diagnoze rupture, ker je pogosto težko ločiti rupturo od drugih pogostih poškodb kolena. Pri diagnosticiranju uporabljamo kombinacijo anamneze, fizičnega pregleda z uporabo kliničnih testov ter magnetno resonanco, s katero lahko izključimo pridružene akutne patologije in ocenimo degenerativne spremembe v kolenu. Pri degenerativnih rupturah operacija ni prva izbira, bolniku priporočamo rehabilitacijo s kinezioterapijo. Po travmatskih rupturah pogosto sledi operativno zdravljenje s šivanjem meniskusa, ki mu sledi rehabilitacija. Najpomembnejši in glavni cilj rehabilitacije je zmanjšanje intenzitete bolečine, povrnitev mišične moči in funkcije ter izboljšanje gibljivosti v kolenskem sklepu. Pristop zdravljenja vedno prilagodimo individualno glede na zahtevnost poškodbe, raznolikosti simptomov ter individualne strukturne značilnosti. Pospešen rehabilitacijski program uporabimo pri perifernih RM, bolnik takoj delno obremeni koleno, takoj začne krčiti koleno in ne uporablja ortoze. Pri kompleksnih RM sledimo omejenemu programu in je rehabilitacija končana okvirno po štirih mesecih. Zaradi premalo izvedenih kakovostnih raziskav v pregledu literature nismo zasledili enotnega protokola za pooperativno rehabilitacijo po šivu meniskusa s področja kinezioterapije in drugih fizioterapevtskih metod. Ugotovili pa smo, da je kinezioterapija najučinkovitejša metoda rehabilitacije po operaciji šiva meniskusa.
Ključne besede: ruptura meniskusa, šiv meniskusa, fizioterapija, kinezioterapija, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 11.02.2025; Ogledov: 422; Prenosov: 21
.pdf Celotno besedilo (704,87 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh