131. Učinkovitost pravnega sredstva pred Evropskim sodiščem za človekove praviceLara Kodran, 2021 Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice v skladu z načelom subsidiarnosti na mednarodni ravni skrbi za varstvo posameznikovih temeljnih pravic, saj zagotavljanje varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v prvi vrsti predstavlja ključno nalogo in odgovornost vsake države članice Sveta Evrope, da se v nacionalnem in tudi mednarodnem prostoru lahko smatra za demokratično in pravno državo. Zaradi prevelike obremenjenosti Evropskega sodišča in tendence v smeri dejstva, da to Sodišče še naprej obdrži svojo odločilno vlogo pri zagotavljanju in varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin širom evropskega kontinenta, so bili uvedeni novi kriteriji, ki so posameznikom omejili dostop do Strasbourškega sodišča. Na Evropsko sodišče se tako obračajo tisti posamezniki, ki pred domačimi sodišči niso uspeli dokazati kršitev svojih konvencijskih pravic in svoboščin. Države članice Sveta Evrope pa nosijo obveznost, da sodbe, pri katerih se pojavljajo kot kršiteljice, pravilno izvršijo v nacionalnem pravnem redu, saj izvrševanje sodb Evropskega sodišča predstavlja enega od ključnih dejavnikov, od katerega je odvisna učinkovitost evropskega pravega sredstva. Za nadzor nad izvrševanjem sodb strasbourškega sodišča je v prvi vrsti pristojen Odbor ministrov, ki kot politično telo, za izvajanje učinkovitega nadzora, potrebuje kooperacijo ostalih organov Sveta Evrope. Kadar pa država podpisnica Evropske konvencije, sodbe Evropskega sodišča ne more ali ne želi izvrši v nacionalnem pravnem redu, ima posameznik delno odprto možnost, da se ponovno obrne na konvencijske organe.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, učinkovitost evropskega pravnega sredstva, izvrševanje sodb ESČP, kriteriji dopustnosti zadeve pred ESČP
Objavljeno: 16.12.2021; Ogledov: 1070; Prenosov: 81
 Celotno besedilo (745,94 KB) |
132. Reprezentativnost sindikatov v luči odločbe Ustavnega sodišča U-I-249/10Vladimir Lazić, 2021 Opis: V diplomskem delu so predstavljene ključne težave, s katerimi so soočeni socialni partnerji v javnem sektorju pri sklepanju kolektivnih pogodb dejavnosti ali višje ravni. Težave se kažejo tako pri pridobivanju statusa reprezentativnosti, s katerim lahko sindikat sklene kolektivno pogodbo, kot pri zakonski določitvi ustreznega kvoruma števila sindikatov, ki je potreben, da se Kolektivna pogodba za javni sektor oz. njeni aneksi štejejo za veljavno sklenjene. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-249/10 z dne 15. 3. 2012 naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno neskladnost zakona z Ustavo RS odpravi v roku dveh let, kar se še vedno ni zgodilo. Osrednji problem je, da je Republika Slovenija, ki je sicer stranka Kolektivne pogodbe za javni sektor, med pogajanji za sklenitev aneksa k le-tej v vlogi zakonodajalca spremenila »pravila igre« (kvorum), da bi lažje sklenila aneks. Sindikati, ki jih je država (vlada) na ta način želela zaobiti, so zato zahtevali oceno ustavnosti te zakonske spremembe in bili na ustavnem sodišču uspešni. Ustavno sodišče je svojo odločbo obrazložilo tako, da se je zakonodajalec znašel pred težko nalogo, kako zakon spremeniti, da bo skladen z Ustavo RS. Namen tega diplomskega dela je poiskati možno rešitev, npr. da bi zakon predpisal, da je za sklenitev Kolektivne pogodbe za javni sektor oz. aneksa k njej potrebno soglasje vseh sindikatov, vendar bi to praktično onemogočilo sklepanje kolektivne pogodbe oz. aneksov. S tem bi kaj kmalu ponovno prišli v neustavno stanje zaradi kršitve načel prava, saj kolektivne pogodbe ne bi bilo več mogoče spreminjati in prilagajati novim družbenim okoliščinam.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: sindikat, reprezentativnost sindikatov, kolektivna pogodba, kvorum, ustavno sodišče
Objavljeno: 30.12.2021; Ogledov: 924; Prenosov: 64
Celotno besedilo (454,38 KB) |
133. Analiza sodbe ESČP glede nošenja verskih oblačil – Dakir proti BelgijiŽan Žalec, 2021 Opis: Vprašanja verske svobode, nošenja oz. prepovedi verskih oblačil in islamska radikalizacija postajajo vedno bolj pogosta v evropski in slovenski družbi. Že desetletje vse več evropskih držav sprejema omejitve glede nekaterih verskih oblačil, osredotočajo pa se predvsem na ženska islamska oblačila, kot so burka, hidžab in nikab. Glavni argumenti za prepoved teh oblačil vključujejo enakost spolov, varnost in spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Bistvo raziskave v magistrskem delu je analiza zadnje sodbe ESČP glede nošenja verskih oblačil. V sodnem primeru Dakir proti Belgiji je gospa Dakir izpodbijala podzakonski akt, ki so ga sprejele tri belgijske občine. Le-ta je prepovedoval nošenje oblačil, ki zakrivajo obraz na javnih mestih, gospa Dakir pa je trdila, da ji ta določba omejuje pravico do veroizpovedi. Magistrsko delo temelji na pogovoru s strokovnjakom s področja verskih oblačil oz. s poslancem Državnega zbora mag. Brankom Grimsom. S pomočjo raziskovanja smo prišli do ugotovitve, da islamske verske prakse niso skladne z EKČP. Razlog, da lahko znotraj EU prihaja do različnih pravnih standardov, je pozitivno polje proste presoje, ki določa, da imajo nacionalna sodišča prosto presojo nekaterih pravic glede na kulturo in običaje na nekem regionalnem področju. Cilj magistrskega dela je vključevanje rezultatov analiz v vsakodnevno strokovno in laično razpravo. Poglobljena analiza zakonodaje držav Evropske unije na področju verskih oblačil bi lahko predstavljala odlično osnovo za pripravo zakonodaje na tem področju v Sloveniji.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija za človekove pravice, verska oblačila, islam, pozitivno polje proste presoje
Objavljeno: 30.12.2021; Ogledov: 1052; Prenosov: 121
Celotno besedilo (1,53 MB) |
134. Primerjava Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča in osnutka mednarodne konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločinov zoper človečnostSara Drakulić, 2021 Opis: V magistrskem delu bo predstavljena primerjava med Rimskim statutom Mednarodnega kazenskega sodišča ter osnutkom mednarodne konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločinov zoper človečnost. Gre za področje mednarodnega kazenskega prava, ki se je razvilo predvsem v zadnjih 100 letih. Med njegove največje uspehe štejemo ravno ustanovitev MKS. To je pristojno za preganjanje štirih glavnih kaznivih dejanj: genocida, vojnih hudodelstev, agresije in zločinov proti človečnosti. Magistrsko delo se bo osredotočalo predvsem na proučevanje zločinov proti človečnosti v Rimskem statutu in osnutku mednarodne konvencije, ki ga je zasnovala KMP. V ta namen bodo uporabljene nekatere znanstvene metode, med njimi deskriptivna metoda, s katero bo podan opis zgodovinskih mejnikov v razvoju mednarodnega kazenskega prava, sintetična metoda, s katero se bo preko več vidikov zločinov zoper človečnost skušala podati enotna razlaga, komparativna metoda, s katero bo izvedena primerjava dveh mednarodnih dokumentov na temo zločinov zoper človečnost, ter kompilacijska metoda, s katero se bo navajalo navedbe in citate drugih avtorjev. Namen magistrskega dela je predstavitev primerjave Rimskega statuta in osnutka mednarodne konvencije. Zločini zoper človečnost so namreč že definirani v Rimskem statutu, osnutek mednarodne konvencije pa na drugi strani predstavlja poskus ustvarjanja univerzalne konvencije na temo zločinov zoper človečnost, ki bi pripomogla k uspešnejšemu preganjanju teh zločinov. Cilj magistrskega dela je zajeti vse podobnosti in razlike med tema dokumentoma, ju pred tem podrobno razdelati in predstaviti mehanizme, s katerimi bodo države lažje preganjale zločine zoper človečnost. Magistrsko delo bo pripomoglo k poglobljenemu razumevanju zločinov zoper človečnost.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Mednarodno kazensko sodišče, Rimski statut, zločini zoper človečnost, Komisija za mednarodno pravo, Združeni narodi
Objavljeno: 05.01.2022; Ogledov: 854; Prenosov: 74
Celotno besedilo (678,33 KB) |
135. Afriška unija – opis, način delovanja in problemiTina Hernec, 2021 Opis: Magistrsko delo se osredotoča na Afriško unijo, opisuje njene organe in način delovanja ter varovanje človekovih pravic na celini, ki ga ureja Afriška listina o človekovih pravicah in pravicah ljudstev. Z ustanovitvijo Afriškega sodišča za človekove pravice in pravice ljudstev je bil storjen pomemben korak, saj se je začela razvijati sodna praksa, ki je pomagala pri reševanju konfliktov na nacionalni ravni. Metode, uporabljene v magistrskem delu, so metoda analize, s katero se je preučevala zakonodaja Afriške unije, in aksiološka metoda, s katero so se kritično ovrednotile pravne norme. Primerjava med organi in mednarodnimi telesi se je opravila s primerjalno metodo, sodnost se je preučevala s pomočjo metode in analize, kasneje pa še s pregledom sodne prakse, pri katerem se je ugotovilo, ali se pravna pravila odražajo tudi v praksi. Cilji, ki so bili doseženi v magistrski nalogi, so predstavitev načina delovanja organov Afriške unije in razlaga načina varstva človekovih pravic v Afriki, ki poteka na nadnacionalni ravni, za kar je pristojno Afriško sodišče za človekove pravice in pravice ljudstev. Izpostavljen je bil tudi odnos Afriške unije do drugih mednarodnih organizacij oziroma sui generis teles, kot sta OZN in EU – do OZN predvsem zaradi sodelovanja pri mirovnih misijah v Afriki in varstva človekovih pravic, do Evropske unije pa zaradi finančne pomoči, brez katere bi Afriška unija imela resne težave. Uporabnost ugotovitev magistrskega dela se kaže predvsem pri pomanjkanju literature o Afriški uniji v slovenskem jeziku. Omogoča boljši vpogled v delovanje unije, predstavlja njene probleme in omogoča razumevanje dogajanja na afriški celini.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Afriška unija, Organizacija afriške enotnosti, Afriška listina o varovanju človekovih pravic in pravic ljudstev, Afriško sodišče za človekove pravice in pravice ljudstev, varstvo človekovih pravic
Objavljeno: 05.01.2022; Ogledov: 937; Prenosov: 85
Celotno besedilo (975,10 KB) |
136. Varstvo človekovih pravic pred vrhovnim sodiščem IndijeNina Rupnik, 2021 Opis: Varstvo človekovih pravic se marsikomu zdi samoumevno in lo ič o a ta koncept pravic se v vzhodnem svetu, v konkretnem primeru v Indiji, obravnava nekoliko d u ače. Na podlagi kompilacije in sinteze bomo videli, da je bila Indija s sprejetjem Indijske ustave leta 1950 a laše a za sekularno in demok atič o d avo. Ko pomislimo na besedo demokracija, ne pomislimo samo na obliko vladavine, v kateri vlada ljudstvo, ampak velikokrat pomislimo na enakost pred zakoni, predvsem pa na človekove pravice oz. svobodo. Te besede so v Indiji velikokrat zavite v č i o, lahko bi rekli, da ljudje v določe ih trenutkih nanje kar pozabijo. e av Indijska ustava zajema poglavje, ki obravnava temeljne pravice, so te v določe ih primerih eu es iče e. Z deduktivno metodo bomo pokazali, da je razlogov za nastanek situacije, v kateri pride do k šitev in razhajanj več: raznolika kultura, a lič e verske usmerjenosti, evšči a olitič i vpliv in pomanjkanje izobrazbe. Posledice vsega tega so es oštova je in zloraba Indijske ustave. Induktivna metoda bo pokazala, da v Indiji le obstaja upanje, ki pravicam daje pomen in to ne le papirju, ampak tudi v praksi. Zasluga za upanje gre vrhovnemu sodišču ki na pobudo posameznikov, lastno pobudo in na pobudo javnosti oskuša ešiti nastalo situacijo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove in temeljne pravice, Indijska ustava, vrhovno sodišče, sekularizem, demokracija
Objavljeno: 13.01.2022; Ogledov: 881; Prenosov: 81
Celotno besedilo (862,78 KB) |
137. Volitve sodnikov Ustavnega sodišča RSJerneja Poberaj, 2021 Opis: Magistrsko delo obravnava postopek volitev ustavnih sodnikov Republike Slovenije, pri čemer je poudarek predvsem na prikazu in analizi samega postopka ter ugotavljanju morebitnega vpliva politične usmerjenosti kandidatov na samo imenovanje ter kasnejše volitve. Primerjalno so v delu obravnavani tudi postopki volitev ustavnih sodnikov v nekaterih drugih državah Evropske unije, zlasti v Avstriji, Italiji ter na Hrvaškem, na podlagi katerih lahko ugotovimo, kakšen sistem imenovanja oziroma volitev trenutno prevladuje v Evropi. Magistrsko delo se osredotoča tudi na pomen razmerja in soodvisnosti prava in politike, kar lahko posledično vodi v vprašanje (ne)političnosti ustavnega sodišča. Zastavljene hipoteze so lahko ali potrjene ali zavrnjene, ter obrazložene na podlagi sintetične in aksiološke metode, v katerih je na podlagi združenja bistvenih ugotovitev ter osebnega ovrednotenja in ocenjevanja razvidno kritično osebno stališče, ki je hkrati tudi končni rezultat raziskave. Namen raziskave je prikazati, analizirati in opredeliti sam postopek volitev ustavnih sodnikov ter ugotoviti, kateri dejavniki igrajo v tem postopku bistveno vlogo, v čem je njihova prednost in slabost in predvsem, kdo je zanje odgovoren. Cilj raziskave je dokazati, da je v postopku imenovanja in volitev ustavnih sodnikov v Sloveniji in drugod po Evropi poleg vseh pravnih pogojev, bistvenega pomena politična usmerjenost kandidata. Pričakujem, da bo obravnavana tematika pripomogla k boljšemu razumevanju poteka samega postopka volitev ustavnih sodnikov in utrjevanju postopka volitev v praksi.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: volitve ustavnih sodnikov, Ustavno sodišče RS, političnost ustavnega sodišča, neodvisnost sodstva, delitev oblasti
Objavljeno: 04.02.2022; Ogledov: 777; Prenosov: 70
Celotno besedilo (736,33 KB) |
138. Kolikokrat in zakaj ne soglašajo sodniki na slovenskem ustavnem sodišču?Marko Šerbel, 2021 Opis: Magistrsko delo v uvodnem delu predstavi metodologijo dosedanjih tujih raziskav in metodologijo raziskovalne skupine za raziskovanje ideologije na slovenskem ustavnem sodišču. Nato se usmeri v poglobljeno analizo pritrdilnih in odklonilnih ločenih mnenj vseh sestav slovenskega ustavnega sodišča za obdobje od osamosvojitve Republike Slovenije leta 1991 pa vse do leta 2016. Največ, 44,3 % nesoglasnih odločb, je bilo v prvem raziskovalnem obdobju, od leta 1993 do leta 1997. V tem obdobju so ustavni sodniki najmanj enotni pri svojih odločitvah. Razlog zato lahko najdemo v tem, da je to obdobje tik po osamosvojitvi Slovenije; ustavno sodišče se je reorganiziralo in postavilo na novo, kar je imelo zagotovo posledice tudi v sami strukturi odločanja ustavnih sodnikov. Drugo opazovano obdobje med leti 2002 in 2006 pokaže že malce drugačen slog odločanja ustavnih sodnikov. Izmed 860 odločitev, ki smo jih analizirali, se ustavni sodniki v tisti sestavi niso strinjali v 21,2 % primerov. V zadnjem opazovanem obdobju, med leti 2011 in 2016, smo v našem vzorcu analize odločb pregledali 417 odločitev, v katerih se ustavni sodniki niso strinjali v 29 % primerov. Tako lahko zaključimo, da se je krivulja nestrinjanj v prvem obdobju najprej dvigala, v drugem obdobju se je pričela spuščati, saj je bilo nestrinjanj manj, v zadnjem obdobju pa se je spet začela dvigati. Pritrdilna in odklonilna ločena mnenja natančno pokažejo ideološko usmerjenost posameznega ustavnega sodnika. Z ločenimi mnenji je ustavnim sodnikom omogočeno, da lahko še dodatno izrazijo strinjanje ali pa nestrinjanje z določeno odločbo ustavnega sodišča oz. posameznim stališčem, ki ga je v dotični zadevi zavzela večina ustavnih sodnikov.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ustavni sodniki, ideologija, sodniška ideologija, ustavno sodišče, sodstvo, raziskava ideologije
Objavljeno: 04.02.2022; Ogledov: 721; Prenosov: 66
Celotno besedilo (1,47 MB) |
139. Sovražni govor v praksi Vrhovnega sodišča ZDASara Erdić, 2021 Opis: V današnjem času v javnih razpravah pogosto govorimo o problemu sovražnega govora in pomembnosti njegovega omejevanja. Težava pa je v tem, da o sovražnem govoru ne govorimo kot o pravni kategoriji, ampak ga označujemo kot vsako izražanje nestrpnosti in sovraštva. Da bi razumeli nevarnosti njegovega omejevanja, moramo poznati pomen svobode govora. Svoboda govora je v demokratični družbi ena od temeljnih pravic, brez nje pa si ni mogoče predstavljati izvrševanja drugih pravic, kot je na primer svoboda mišljenja. V demokratični družbi mora biti vsakomur zagotovljeno, da teži k osebnemu in duhovnemu razvoju in samouresničitvi, kar pa ni mogoče brez svobode mišljenja in svobode govora. Hkrati omogoča sodelovanje pri odločanju o zadevah družbenega pomena in je gonilo družbenega napredka. Vsak pravni red pa ji kljub vsemu postavlja meje. Združene države Amerike so v svetu unikum, saj priznavajo izredno široko varstvo svobode govora. Ustava varuje tudi sovražni govor. Ker država vsakega svojega državljana obravnava kot avtonomni in razumni subjekt, mu ne prepoveduje izražanja njegovih prepričanj, tudi kadar so ta skrajna in jih drugi pripadniki družbe ne sprejemajo. Govor je tako varovan, tudi kadar je žaljiv, sovražen in kadar vznemirja. Vseeno pa svoboda govora tudi v ZDA ni absolutna. Obstajajo določene kategorije izražanja, ki jih prvi amandma ne varuje. Katere so te kategorije, je v svoji večdesetletni sodni praksi določilo Vrhovno sodišče ZDA, ki je hkrati izoblikovalo tudi doktrinarne pristope, na podlagi katerih je, v določenih primerih, svobodo govora mogoče omejiti.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: sovražni govor, Vrhovno sodišče ZDA, svoboda govora, prvi amandma, skrajne oblike izražanja
Objavljeno: 09.02.2022; Ogledov: 1297; Prenosov: 100
Celotno besedilo (739,91 KB) |
140. Sovražni govor v sodbah Evropskega sodišča za človekove praviceAna Čermelj, 2021 Opis: V uvodnem delu predstavimo pomen prava, zgodovinska ozadja in razvoj razumevanja varstva vrednot, torej bistva prava. Čemu se uporablja, čemu služi in kako ga je smiselno razlagati, da bo svoje poslanstvo v najboljši možni meri izvrševalo. Prvi del omogoča globlje, vsebinsko razumevanje odločitev Evropskega sodišča v zvezi z obravnavanima 10. in 17. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V osrednjem delu analitično vsebinsko predstavimo 36 sodb ESČP v zvezi z zlorabo pravice do svobode izražanja. Analitično soočenje vsebine sodb s pravno teorijo ter strnjeno in kronološko urejena predstavitev sodb, glede na določeno problemsko polje znotraj omenjene sodne prakse, prikaže razvoj koncepta uporabe »sovražnega govora« od opisne opredelitve le-tega, torej ne neposredno uporabljenega izraza, do neposredne uporabe besedne zveze »hate speech« v zadevi Carla Jóhanna Lilliendahla proti Islandiji. V zaključku predstavimo pobudo uvedbe evropske definicije sovražnega govora in razjasnimo prihodnji pristop ESČP pri obravnavi zadev v zvezi s sovražnim govorom. Opredelimo in na primeru sodb prikažemo, zakaj bo ESČP v novejših sodnih praksah, pri meritorni razlagi zadevo postavilo v ustrezen (širši) kontekst prej, kot se oprlo na posamične sovražne besede in da bo nasploh dalo prednost meritorni obravnavi pred uporabo 17. člena, ki ostaja omejen na izjemne, skrajne primere, ko je »takoj očitno«, da je svoboda izražanja zlorabljena v namene, ki so v jasnem nasprotju z vrednotami Konvencije. Pristop ESČP temelji na zavedanju nujnosti spoštovanja pravice do svobode izražanja v demokratični, pluralni družbi, upoštevajoč najvišjo vrednoto, človekovo dostojanstvo
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, sovražni govor, svoboda izražanja, človekovo dostojanstvo
Objavljeno: 24.02.2022; Ogledov: 1067; Prenosov: 124
Celotno besedilo (1,61 MB) |
