61. Omejevalni ukrepi Evropske unije proti Ruski federaciji zaradi UkrajineNina Ternik, 2023 Opis: Omejevalni ukrepi, ki jih pogosto imenujemo tudi sankcije, so osnovno orodje skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije, katerih namen je doseči spremembe v politiki ali ravnanju tistih, zoper katere so uvedene. Pri njihovem sprejemanju se sledi ključnim ciljem, to so varovanje vrednot in temeljnih pravic, ohranjanje miru, podpiranje demokracije, pravne države in krepitev mednarodne varnosti. V diplomskem delu najprej teoretično opredelimo omejevalne ukrepe in pojasnimo njihovo pravno podlago. Omejevalni ukrepi se lahko uvedejo proti tretjim državam, organizacijam ali posameznikom. V ospredju tega dela pa so omejevalni ukrepi, ki jih Evropska unija sprejema že od leta 2014 proti Ruski federaciji. Ti ukrepi so bili sprva sprejeti zaradi nezakonite priključitve ukrajinskega polotoka Krim Rusiji, kasneje tudi zaradi ruskega priznanja neodvisnosti območij ukrajinskih pokrajin Doneck in Lugansk in na odreditev napotitve ruskih oboroženih sil na ta območja ter zaradi njenega nezakonitega oboroženega napada na Ukrajino. S kvantitativno metodo dela so raziskani in analizirani sprejeti ukrepi ter preučene njihove posledice na rusko gospodarstvo. Te že kažejo svoj učinek, vendar, kot ugotovimo, še ne v celotni željeni meri, saj ruski napad na Ukrajino še traja.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: omejevalni ukrepi, skupna zunanja in varnostna politika, Evropska unija, vojaški napad, Ruska federacija, Ukrajina
Objavljeno: 09.10.2023; Ogledov: 436; Prenosov: 31
 Celotno besedilo (427,13 KB) |
62. |
63. Analiza problematike slovenskih čezmejnih delovnih migrantov v času COVID-19 na meji z Republiko AvstrijoMarjetka Bradač, 2023 Opis: Pandemija virusa SARS-CoV-2 in posledično bolezni COVID-19 je imela za posledico sprejemanje ukrepov na podlagi dogajanja in prilagajanja situaciji ter sprejemanje omejitev in ukrepov, ki se jih je bilo treba držati. Pogostost sprememb zakonodaje je bilo težko obvladovati. Od prebivalstva sta se zahtevali prilagodljivost ter velika mera ozaveščenosti in razumevanja. Še posebej je bilo to problematično za čezmejne delovne migrante. Zanje se je bolj ali manj uspešno spoprijemanje Slovenije in Avstrije s pandemijo izkazalo za oviro, ki so jo morali premagovati vsakodnevno, da so lahko obdržali delovno razmerje v Avstriji. Pogoji prestopa meje so se spreminjali iz dneva v dan, kar je čezmejnim delovnim migrantom oteževalo odhod na delo. V magistrskem delu je skozi proučevanje odzivanja Slovenije in Avstrije ter Evropske unije na epidemijo COVID-19 na eni strani odgovorjeno na vprašanje, kaj je to pomenilo za množico čezmejnih delovnih migrantov oziroma za uresničevanje njihove pravice do dela, in na drugi strani na vprašanje, kako so se ti odzvali pri uveljavljanju ukrepov v boju z epidemijo in s tem ohranjali možnost opravljanja dela v tujini. Posredno je s tem omogočena možnost vpogleda v nekatere vidike kriznega vodenja države (odzivanje na grožnje zdravju) in v svojstveno problematiko dela slovenskih državljanov, ki opravljajo svoje delo v tujini.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: COVID-19, čezmejni delovni migranti, prestop meje, sprememba zakonodaje, ukrepi
Objavljeno: 18.01.2024; Ogledov: 181; Prenosov: 9
Celotno besedilo (4,58 MB) |
64. Posebni varovalni ukrepi v sklopu psihiatričnih bolnišnicSabina Arnault, 2023 Opis: Mentalno zdravje je pomembno tako za posameznika kot družbo kot celoto. Prvi znani zapisi o oviranju pacientov segajo že v čas antične Grčije. Posebni varovalni ukrepi so ukrepi, s pomočjo katerih se pacientu pri procesu zdravstvene obravnave omejuje pravica do svobodnega gibanja ter odločanja o samem sebi. Intenzivna obravnava psihiatričnih pacientov poteka na varovanih oddelkih psihiatričnih bolnišnic in ti so pod nadzorom slovenskih sodišč. Namen magistrskega dela je bil proučiti prostorski, etični in pravni vidik uporabe posebnih varovalnih ukrepov v psihiatričnih bolnišnicah. Z uporabo deskriptivne metode smo opravili pregled znanstvene in strokovne literature v slovenskem in angleškem jeziku. Metoda študije primerov je bila uporabljena pri prostorskemu vidiku ureditve varovanih oddelkov psihiatričnih bolnišnic. Ob pregledu obstoječe strokovne literature smo ugotovili, da posebni varovalni ukrepi pomenijo uporabo sile nad pacienti. Razlogi za njeno uporabo se med seboj razlikujejo. Uvedba posebnih varovalnih ukrepov je lahko travmatična tako za pacienta kot za zdravstvene delavce. V Sloveniji se psihiatrični pacienti večinoma zdravijo klasično, to pomeni v bolnišničnem okolju. Zdravstveni delavci so med izvajanjem posebnih varovalnih ukrepov zavezani etičnim kodeksom posameznih strok, ki jim pomagajo izoblikovati lastne etične vrednote. Slovenska normativna ureditev ureja, da se otroke, mlajše od devet let, lahko ovira eno uro, mladostnike od devet do18 let dve uri, odrasle paciente do največ štiri ure. Pričujoče delo je celostno zajelo več vidikov ureditve varovanih oddelkov psihiatričnih bolnišnic, zato bo pripomoglo k boljšemu razumevanju, kaj posebni varovalni ukrepi dejansko so ter kdaj in kako se jih uporablja. Pripomoglo bo predvsem k destigmatizaciji psihiatrije kot veje medicine. Ne nazadnje je to magistrsko delo spodbuda, da se bo še več avtorjev začelo ukvarjati s področjem prava in medicine, etike in morale, zdravstva in zakonodaje.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: posebni varovalni ukrepi, telesno oviranje, psihiatrična bolnišnica, mentalno zdravje, varovani oddelek
Objavljeno: 13.02.2024; Ogledov: 222; Prenosov: 23
Celotno besedilo (2,30 MB) |
65. Pravica do zasebnosti in posegi vanjo med pandemijo covida-19 (obdobje do leta 2022)Neža Križaj, 2024 Opis: Pravica do zasebnosti je v današnjem času ena izmed bolj strogo varovanih človekovih pravic. Sama pravica, kot jo poznamo danes, se je razvila šele s pojavom zahodnega kapitalizma, torej v 18. stoletju, in se izrazito veže na nastanek individualizma. Čeprav gre pri zasebnosti za obsežen pojem, pa se njen obseg s časom ni širil, temveč ožil. Danes bi lahko rekli, da je pravica čedalje bolj omejena in kot vrednota v družbi izgublja pomen. Na eni strani zasebno sfero »ogroža« država, še večji vpliv nanjo pa ima družba. Z modernimi tehnologijami se je razvil pojav, imenovan družba nadzora. Posegi in vplivi družbe na zasebnost posameznika so bistveno bolj problematični kot vplivi države – sploh na področju informacijske zasebnosti.1 Potemtakem lahko zaključimo, da generalne, enotne definicije zasebnosti in pravice do zasebnosti pravzaprav ni. Glavni vzrok je v tem, da je pravica relativna, subjektivna, spremenljiva in kontekstualna. Vsak izmed nas ima glede zasebnosti drugačna prepričanja in pričakovanja. 2 Drugi glavni junak magistrskega dela je covid-19, bolezen, ki je dobesedno ustavila in spremenila svet do te mere, da še danes ne vemo točno, na kaj vse je vplivala in kakšne posledice je v svetu pustila. Osredotočili se bomo na ukrepe Slovenije, ki so bili izdani v času epidemije. Poskušali bomo najti tudi takšne, ki so mogoče posegali v samo pravico do zasebnosti. V svetovno epidemijo so bile vpletene tudi druge države, zato bo pregled ukrepov dal jasno sliko, kakšen pristop je določena država ubrala. Glede na analizirano literaturo in aktualne informacije lahko trdimo, da so bili določeni ukrepi organov sprejeti prehitro in brez dobrega premisleka, kako bodo na ljudi vplivali. Vendar moramo po drugi strani v prihodnost gledati pozitivno. Virus je bil omejen in z vsako mutacijo je postajal šibkejši. Kot družba smo lahko ponosni na to, kako smo stopili skupaj, ko je bilo to najbolj pomembno.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: covid-19, epidemija, ukrepi, zasebnost, človekova pravica
Objavljeno: 19.02.2024; Ogledov: 152; Prenosov: 9
Celotno besedilo (2,66 MB) |
66. |
67. Poseg v pravico do zasebnosti pri izvajanju policijskih preiskav v luči novejše sodne prakseNika Lošić Ošlak, 2024 Opis: Pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin se je skozi različna obdobja zgodovine širil in krepil, zato lahko danes z gotovostjo trdimo, da le te predstavljajo sestavni in ključni segment našega življenja ter so tretirane kot nekaj samoumevnega. Ena od ključnih človekovih pravic, ki prestavlja pomemben del našega življenja je pravica do zasebnosti. Gre za kompleksno pravico, ki se je skozi čas spreminjala in prilagajala novejšim trendom ter predvsem novemu tehnološkemu razvoju, ki ga narekuje sodobni svet. Ker je pojmovanje pravice do zasebnosti zelo široko, se lahko njeno dojemanje glede na različne družbene kontekste ter različno stopnjo varstva pravic v posameznih družbenih sistemih bistveno razlikuje. Danes pravica do zasebnosti uživa visoko stopnjo varstva tako na nacionalni kot tudi na mednarodni ravni, vendar je zaradi hitrega tehnološkega razvoja slednja nenehno podvržena novim preizkušnjam. Da bi lahko policija kot represivni organ z uporabo policijskih pooblastil tekom izvajanja policijskih preiskav zagotavljala ustrezno stopnjo varstva obravnavane pravice, je v prvi vrsti potrebno dobro poznavanje dovoljenega praga posegov v človekove pravice, ki mora biti skladno z ustavo, zakoni in podzakonskimi določili ter v drugi vrsti zavedanje ljudi o pomembnosti pravic, ki jim pripadajo. Policija danes kot ključni instrument državnega monopola moči in prisile predstavlja sodobno in po evropskih merilih oblikovano organizacijo, ki pri opravljanju svojega dela, kljub nenehnim izzivom sodobne družbe, stremi k čim večji uravnoteženosti policijskih pooblastil in spoštovanju temeljnih človekovih pravic. Ključni pokazatelj spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin pri izvajanju nalog policije je sodna praksa, ki predstavlja temeljno vodilo za krepitev legitimnosti zasledovanih ciljev policije ter za zagotavljanje večje stopnje varnosti, v ustavi in zakonih določenih, človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do zasebnosti, policijska pooblastila, sorazmernost, pričakovana zasebnost, prikriti preiskovalni ukrepi, sodna praksa, sprememba zakonodaje
Objavljeno: 22.03.2024; Ogledov: 169; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,41 MB) |
