11. |
12. |
13. |
14. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja : magistrsko deloAriana Šuc, 2022, magistrsko delo Ključne besede: Zakon o sojenju brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), nadzorstvena pritožba, rokovni predlog, sredstva pravičnega zadoščenja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije, odločba v zadevi Lukenda proti Sloveniji, odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-65/05
Objavljeno v ReVIS: 13.09.2022; Ogledov: 1857; Prenosov: 99
 Celotno besedilo (1,03 MB) |
15. Kršitev ustavne pravice do dedovanja : študija primeraMojca Kovačič, 2021, magistrsko delo Opis: Pravica do dedovanja je ena izmed temeljnih človekovih pravic. Ustava RS jo določa v 33. členu, ki pravi, da je v Republiki Sloveniji zagotovljena pravica do zasebne lastnine in dedovanja. Pravica ima negativen status, kar pomeni, da država brez ustavno dopustnega cilja vanjo ne sme posegati, vsak zakonodajalčev poseg pa mora biti v sladu z načelom sorazmernosti. Država uresničuje pravico do dedovanja predvsem preko Zakona o dedovanju, ki je bil sprejet leta 1976, in od takrat naprej je doživel le malo sprememb. Posamezniku pa pravica v Republiki Sloveniji pripada v trenutku smrti zapustnika. V celotnem postopku dedovanja je vpletenih nekaj institucij. Glavne so upravne enote in sodišča, ki s svojim delom omogočijo, da do dediščine pridejo vsi upravičenci, da prejmejo dediščino v obsegu, ki jim pripada, in v razumnem roku. V magistrskem delu sem preučila študij primera, kjer je bila osebi kršena pravica do dedovanja. Skozi normativno-dogmatično metodo sem prišla do ugotovitve, da sam Zakon o dedovanju ni bil zakonito uporabljen, saj sodišče ni poiskalo vseh dedičev, kot mu nalaga 162. člen Zakona o dedovanju. Uporabnost raziskave je v tem, da sodišča spremenijo svoj način iskanja svojcev zapustnika in vzpostavijo sistem, kjer ne bo več prihajalo do nepravilnosti.
Ključne besede: razvrednotena območja, dedovanje, pravica do dedovanja, Zakon o dedovanju, Ustava, človekove pravice
Objavljeno v ReVIS: 09.09.2022; Ogledov: 1771; Prenosov: 63
Celotno besedilo (886,25 KB) |
16. Samoodločba in ustavnopravni vidik evtanazije v Sloveniji : magistrsko deloAna Graf Mlinar, 2021, magistrsko delo Opis: Države različno pristopajo in se opredeljujejo do vprašanja evtanazije. Tako na nastanek in razvoj t.i. evtanazijskega prava in tozadevnih pravnih predpisov vplivajo številni dejavniki, kot so zdravstvo, etika, družba, zgodovina, vera, pravo in ne nazadnje tudi (javna) politika. Evtanazija in vsakršna pomoč pri skrajševanju življenja sta v Sloveniji nezakonita. Že dalj časa potekajo razprave in intenzivna soočenja, v katerih različne strokovne skupine in posamezniki izražajo stališča do tovrstnih vprašanj. Mnoge ustavne določbe nalagajo državi urejanje pomembnih področij človekovega življenja, med katere nedvomno sodi tudi čas, ko neozdravljivo bolnemu človeku ni več mogoče (u)blažiti trpljenja. Zakonodajalec mora skozi svojo normativno funkcijo urediti način zagotavljanja in uresničevanja človekovih pravic. Da država ne uresničuje obligacije svojega aktivnega ravnanja, skozi katerega bi morala ustvariti optimalne pogoje, se kaže tudi v odsotnosti paliativne oskrbe, z izjemo dveh slovenskih regij. Številne življenjske situacije zahtevajo transformacijo obstoječih sistemov v državi. Kljub številnim določbam predpisov, usmeritvam in priporočilom se zdi, da obstoječi zdravstveni predpisi ne uresničujejo temeljnih vrednot kot so odgovornost, dostojanstvo, humanost, pravičnost in vključenost. V ospredje se ne postavlja posameznika in njegove pravice do samoodločbe. Načelo spoštovanja avtonomije vselej zahteva upoštevanje pravice vsakogar, da sam odloča o sebi. Predpis, ki bi zadostil kriterijem jasnosti in pomenske določljivosti, bi za našo družbo lahko pomenil drzen in pogumen korak naprej. Na novo bi se oblikoval odnos v razmerju zdravnika do pacienta, pacientove avtonomije ter empatije do neozdravljivo bolnih, trpečih in umirajočih. Takšna sprejeta politika bi lahko izkazovala veliko sočutja in široke nazore družbe, stroke in politike. Na podlagi pregleda domače in tuje literature ter analize pravnih norm se v magistrskem delu skuša poiskati izhodišča za uresničevanje temeljne in neodtujljive pravice, pravice do dostojne smrti. Vsebina je izjemno kompleksna, saj uresničevanje tovrstne pravice trči ob številne druge, prav tako temeljne ustavno zavarovane vrednote
Ključne besede: evtanazija, avtonomija pacienta, paliativna oskrba, predpisi, ustava
Objavljeno v ReVIS: 22.08.2022; Ogledov: 1632; Prenosov: 109
Celotno besedilo (676,18 KB) |
17. Ustava Japonske : diplomsko deloOki Petrov, 2021, diplomsko delo Opis: Japonska (日本) je na področju ustavnega prava skozi ves svoj zgodovinski razvoj že od samih začetkov iskala svojo pot skozi vnos tujega sveta v svoj nacionalni habitat. Leta 604 n. št. je tako Princ Šotoku s Konstitucijo Sedemnajstih členov vnesel v ustavo in s tem v državo: budizem, konfucianizem in taoizem, vključno s kitajsko pisano besedo. To prvo ustavo zato lahko identificiramo z vdorom kitajske kulture in budizma (Indija) na Japonsko, kjer so dotlej veljala nepisana običajna pravila in verovanja avtohtone japonske religije šintoizma (神道). Druga ustava je bila napisana v enem najbolj nemirnih obdobij japonske zgodovine, v obdobju Meidži (明治時代), 1868–1912, ko se je po koncu Šogunata, ki je doživel svoj konec predvsem zaradi podpisov neugodnih mednarodnih pogodb, ki so odprle državo trgovskim ladjam Zahodnega sveta, začel vzpostavljati cesarski absolutizem, pod katerim so se Japonci odločili za drugi zgodovinski vnos tuje kulture, tokrat iz Zahodnega sveta. Eden prvih in najpomembnejših temeljev takšnega prehoda je bila prav ustava, sprejeta leta 1899, s katero je Japonska uvedla nekatere zahodne standarde, ki so se nanašali na upravljanja države in družbe.(uvedba prvega parlamentarnega sistema v Aziji). Začelo se je obdobje hitre industrializacije, urbanizacije, pa tudi militarizacije, ki se je zelo hitro prelevila v imperializem svetovnih razsežnosti. Kokutai (国体) je bil osnova takšnega preporoda, ki pa v svojem jedru ni imel miru, ampak konfrontacijo dveh različnih civilizacij, dveh različnih svetov. Temu antagonizmu Vzhoda in Zahoda Japonska ni uspela ubežati, ampak je postajala vse večji talec razlik, ki ji jih ni uspelo odpraviti. Obdobje tako ustvarjenega notranjega neravnovesja se je končalo tragično, saj so Japonci prvič v zgodovini morali podpisati brezpogojno kapitulacijo zavezniškim silam leta 1945. Tako se je poskus vnosa zahodnih meril končal z neuspehom. Američani so prevzeli protektorat nad ekonomsko in duhovno zlomljenim narodom, ki ni mogel spremeniti ustave iz leta 1899, saj so miselno in emocionalno Japonci še vedno ostali v letu 1899. Leta 1946 je nastala nova ustava, ki jo imenujemo »vsiljena ustava«, saj so jo Japonci morali sprejeti pod prisilo. Ustavo pripravijo in zapišejo Američani ter v njej popolnoma odstopijo od temeljev predhodnih dveh ustav.
Ključne besede: Japonska, ustava, Cesar, spremenjena interpretacija, šintoizem, budizem, konfucianizem, radikalizem, harmonija, Zahodni svet, Američani
Objavljeno v ReVIS: 09.06.2022; Ogledov: 1784; Prenosov: 46
Celotno besedilo (1,86 MB) |
18. Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec : diplomsko deloSebastjan Svete, 2021, diplomsko delo Opis: Ustavni sodnik kot moralni zakonodajalec je diplomsko delo, v katerem predstavljamo povezavo med moralo in pravom. Dokazujemo, da ta povezava ni naključna, temveč temeljna. Pri tem se naslanjamo na zglede naravnopravne teorije in kot relevantna sprejemamo razmišljanja Ronalda Dworkina. V pričujočem delu iščemo predvsem odgovor na vprašanje, na kakšen način vstopa morala različnih razsežnosti v ustavnosodno odločanje. V delu najprej analiziramo pomen naslovnih pojmov, sledi deduktivna predstavitev povezave morale in prava, načela delitve oblasti, oblikovanje splošne in sodnikove morale, razmerja med razlago in aktivizmom ter kratka predstavitev slovenskega ustavnosodnega sistema. Z analizo konkretnih primerov ustavnosodnega odločanja o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih s pomočjo induktivne metode posamezne ugotovitve iz primerov posplošimo in na podlagi teoretičnih spoznanj oblikujemo v končno sintezo odgovorov na zastavljena problemska vprašanja. Sinteza je pokazala, da je morala pravu ne le materialni vir, temveč tudi usmerjevalni impulz v miselnem procesu in korektiv kolegialne korekcije. Razjasnili smo, da moralnega občutka za pravičnost ne moremo razumeti kot spremenljivke v enačbi ustavnosodnega odločanja, temveč kot mesto izhodišča. Pokazali smo, da sodnik pri odločanju ni vrednostno in miselno prazen, ampak sledi notranjemu moralnemu občutku za pravičnost in oblikuje intimno presojo, ki jo, če naj ravna pravično, sooči z enakovrstnimi presojami in argumenti drugih ustavnih sodnikov, da bi se tako skupna presoja obrusila do končne pravične odločitve. Sledenje notranjemu moralnemu občutku, medsebojno brušenje stališč in ustavnoskladna razlaga v besedilnem okviru Ustave pa delajo ustavnega sodnika moralnega zakonodajalca.
Ključne besede: morala, razlaga, pravičnost, sodnik, ustava
Objavljeno v ReVIS: 08.06.2022; Ogledov: 1532; Prenosov: 68
Celotno besedilo (929,35 KB) |
19. Pobuda za oceno ustavnosti na primeru financiranja zasebnega osnovnošolskega izobraževanja : diplomsko deloAna Bakše, 2021, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga je posvečena ustavnemu sodišču in pobudi za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče je neodvisen in avtonomen državni organ, ki izvršuje ustavnosodno presojo. Je najvišji organ sodne oblasti na nacionalni ravni. Njegove odločbe so zavezujoče. Kot primer pobude sta izbrani dve odločbi ustavnega sodišča, ki se nanašata na financiranje osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah. V prvi odločbi ustavno sodišče presojalo neskladje 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja z drugim odstavkom 57. člena ustave. Ustava terja od države, da se osnovnošolsko izobraževanje financira iz javnih sredstev. Zagovarja stališče, da je osnovnošolska izobrazba javna korist. Zakonska ureditev pa zasebnim šolam za izvajanje obveznega akreditiranega javnega programa zagotavlja 85- odstotno sofinanciranje. Predhodna odločba ustavnega sodišča, ki se je nanašala na vse tipe in stopnje izobraževanja, določila, da je v zakonodajalčevem polju proste presoje, v kolikšnem deležu bo sofinanciral zasebne šole. Ustavno sodišče je v presoji ugotovilo protiustavnost, zato je izdalo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, da neskladje odpravi v roku enega leta. Nekaj let po odločitvi je ustavno sodišče ponovno pred podobno dilemo, le da se tokratna presoja nanaša na jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje. Ob enem pa pobudniki opomnijo ustavno sodišče na neizvršitev odločbe. Sodniki odločijo, da zadeva ni v neskladju z ustavo, saj da je jutranje varstvo, dopolnilni pouk ter popoldansko bivanje del razširjenega programa in ne obveznega. Ob enem pa ustavo sodišče okara zakonodajalca za neodzivnost, vendar se ne odloči za določitev načina izvršitve
Ključne besede: ustava, ustavno sodišče, pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, odločba ustavnega sodišča, osnovnošolsko izobraževanje
Objavljeno v ReVIS: 25.02.2022; Ogledov: 2029; Prenosov: 103
Celotno besedilo (459,28 KB) |
20. Varstvo človekovih pravic pred vrhovnim sodiščem Indije : diplomsko deloNina Rupnik, 2021, diplomsko delo Opis: Varstvo človekovih pravic se marsikomu zdi samoumevno in lo ič o a ta koncept pravic se v vzhodnem svetu, v konkretnem primeru v Indiji, obravnava nekoliko d u ače. Na podlagi kompilacije in sinteze bomo videli, da je bila Indija s sprejetjem Indijske ustave leta 1950 a laše a za sekularno in demok atič o d avo. Ko pomislimo na besedo demokracija, ne pomislimo samo na obliko vladavine, v kateri vlada ljudstvo, ampak velikokrat pomislimo na enakost pred zakoni, predvsem pa na človekove pravice oz. svobodo. Te besede so v Indiji velikokrat zavite v č i o, lahko bi rekli, da ljudje v določe ih trenutkih nanje kar pozabijo. e av Indijska ustava zajema poglavje, ki obravnava temeljne pravice, so te v določe ih primerih eu es iče e. Z deduktivno metodo bomo pokazali, da je razlogov za nastanek situacije, v kateri pride do k šitev in razhajanj več: raznolika kultura, a lič e verske usmerjenosti, evšči a olitič i vpliv in pomanjkanje izobrazbe. Posledice vsega tega so es oštova je in zloraba Indijske ustave. Induktivna metoda bo pokazala, da v Indiji le obstaja upanje, ki pravicam daje pomen in to ne le papirju, ampak tudi v praksi. Zasluga za upanje gre vrhovnemu sodišču ki na pobudo posameznikov, lastno pobudo in na pobudo javnosti oskuša ešiti nastalo situacijo.
Ključne besede: človekove in temeljne pravice, Indijska ustava, vrhovno sodišče, sekularizem, demokracija
Objavljeno v ReVIS: 13.01.2022; Ogledov: 1752; Prenosov: 92
Celotno besedilo (862,78 KB) |
