Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


41 - 50 / 54
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
42.
Impeachment v teoriji in praksi
Žanet Silič, 2020

Opis: Impeachment ali zanj uveljavljen izraz ustavna obtožba je ustavni institut, izvirajoč iz srednjeveške Anglije, ki omogoča postopek obtožbe državnih funkcionarjev ob kršitvi ustave in zakonov ter s tem omogoči odstranitev neprimernega kandidata iz svoje visoke in odgovorne državne funkcije. V diplomski nalogi je za širše razumevanje instituta na začetku opisan pojem pravne države, demokracije in delitve oblasti, iz katerih posredno in nujno povezano izhaja impeachment. V nadaljevanju je opisan zgodovinski pregled izvora instituta, njegova vključitev v svetovne ustave ter njihove primerjave, saj se ustavne ureditve instituta med seboj razlikujejo. Te razlike so najbolj opazne v odgovornih subjektih, pristojnih organih za ugotavljanje odgovornosti, postopku in sankcijah, ki obtožene doletijo. Končno poglavje je osredotočeno na primere predsedniških obtožb, ki dajejo odgovor podani hipotezi. Med raziskovanjem smo uporabili deskriptivno metodo zaradi vsebinskega izhajanja iz izbrane strokovne literature, zgodovinsko in primerjalno metodo pri primerjanju državnih ustavnih ureditev. Želimo prikazati posebnost in tudi pomembnost zasenčenega instituta, ki s svojim obstojem pripomore k ohranjanju ravnovesja oblasti in ohranjanju pravne in demokratične države. S podano hipotezo pa smo želeli predstaviti vidik ranljivosti in lahke zlorabe instituta, saj je ta nemalokrat izrabljen kot orodje političnih strank v želji po oblasti in odstranitvi tekmecev. Z diplomsko nalogo želimo izpostaviti pomembnost tega posebnega in starodavnega instituta in opozoriti na izkoriščanja ob njegovi uporabi ter spodbuditi nadaljnje raziskave, saj je področje instituta posebno v državah poznih demokracij še neraziskano.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ustava, pravna država, sistem zavor in ravnovesij, politično orodje, ustavna obtožba
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 927; Prenosov: 74
.pdf Celotno besedilo (371,26 KB)

43.
Pojem nepisane ustave
Nina Fridl, 2020

Opis: V magistrski nalogi je predstavljen pojem nepisane ustave. Tako pisana kot nepisana ustava služita kot ključni varovalki človekovih pravic. S formalnega vidika je ustava najvišji pravni akt, s katerim morajo biti usklajeni vsi ostali pravni akti (zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni pravni akti). Večina ustav je kodificiranih, lahko pa so tvorjene iz različnih posamičnih aktov, ki so nastali na podlagi običajev in precedensov in bili v pisno obliko pretvorjeni kasneje, znotraj pomembnejših sodnih odločitev, odločb oz. statutov. Nepisane ustave so se pojavile relativno zgodaj, ko so ljudje bodisi ustno bodisi preko preprostih zapisov ohranjali temeljna pravila, ki so predstavljala okvir za lažjo vzpostavitev reda znotraj posamične družbe. Nenapisana ustava plemena Irokezov po mnenju mnogih strokovnjakov predstavlja temeljno osnovo za izgradnjo današnjega močnega konstitucionalnega sistema Združenih držav Amerike. Izhajajoč iz Magne Charte Libertatum so tudi Britanci postavili trdne temelje za eno najobsežnejših nekodificiranih ustav. Prednost gibkih ustav je v njihovi prilagodljivosti, kar botruje dejstvu, da imajo ustavni sistemi močno zgodovinsko zaledje, ki je narekovalo njihovo obliko in sam obstoj. Z razvojem sodne prakse, ki je močno zaznamovala razvoj ostalih, pozneje razvitih ustavnih sistemov, je nepisana ustava predstavljala zibelko mnogim sodobnim demokratičnim institucijam. S precedenčnimi primeri in močnim teoretičnim zaledjem in tolmačenjem pomen pisane ustave marsikje prednjači pred togo pisano ureditvijo, saj zapolnjuje veliko pravnih praznin. V magistrskem delu želimo raziskati, ali nepisana ustava predstavlja poglavitno oviro pri varovanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: nepisana ustava, Magna Charta Libertatum, ustavno pravo, irokeška ustava, sodna praksa, Ustava Združenih držav Amerike
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 1010; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,49 MB)

44.
Ustavnost Turčije
Lea Gašparin Kavčič, 2020

Opis: Zametki turške ustavnosti segajo že v obdobje Otomanskega cesarstva, ko je bila sprejeta prva ustava leta 1876. V obdobju turške republike so bile sprejete še štiri ustave. V skoraj stoletnem obdobju je država doživela več vojaških posredovanj. Od prvega vojaškega posredovanja leta 1961 je bilo turško politično življenje pod vplivom doktrine o nacionalni varnosti. Omenjeni vpliv je postal še izrazitejši po državnem udaru leta 1980, ki je privedel do priprave ustave, usmerjene v državo. Trenutno veljavna ustava iz leta 1982 je bila že večkrat spremenjena. Njene spremembe skozi leta temeljijo na turški družbeni in politični resničnosti, druge pa so bile pogojene z zahtevami Evropske unije. S pritiski na civilno družbo in medije, ki so se zoperstavljali Erdoganovemu slogu vladanja in vse občutnejšemu odmikanju sekularne Turčije od svoje prvotne ustavne ureditve, se je dogajala vse močnejša erozija človekovih pravic. Čeprav turška ustava razlikuje med individualnimi, socialnimi in ekonomskimi ter političnimi pravicami, so z ustavno pritožbo varovane le pravice, ki so urejene v EKČP. Izrazito poslabšanje na področju varstva pravic sta povzročila neuspeli državni udar leta 2016 in razglasitev izrednega stanja. V času izrednih razmer so bili sprejeti ukrepi, ki so imeli nesorazmerne in dolgotrajno negativne posledice za državljane in varstvo njihovih pravic. ESČP je izdalo številne obsodilne sodbe v zvezi s kršitvijo temeljnih pravic in svoboščin. V duhu izrednih razmer je bila tudi sprememba ustave, ki je med drugim prinesla transformacijo turškega parlamentarnega sistema v predsedniški z obsežnejšimi pooblastili, kot velja za ostale države s predsedniškim sistemom.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ustava, ustavni amandmaji, ustavno sodišče, ustavna pritožba, Turčija
Objavljeno: 01.12.2020; Ogledov: 703; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (897,17 KB)

45.
Splošna deklaracija človekovih pravic
Lina Sadar, 2020

Opis: Splošna deklaracija človekovih pravic je najpomembnejši dokument na področju varstva človekovih pravic, ki ga je sprejela Organizacija združenih narodov. Deklaracijo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 v Parizu. Njen poglavitni avtor je John Peters Humphrey, pri pisanju pa so sodelovali tudi drugi avtorji. Deklaracija je kot ključen dokument prva v zgodovini dosegla, da se je mednarodno dogovorilo in priznalo, da se človekove pravice in temeljne svoboščine nanašajo na vsakogar in so prisotne vsepovsod. Sestavljena je iz preambule in 30-ih členov. Najpomebnejše načelo je načelo univerzalnosti, ki ga prav ta Deklaracija poudari prvič in je temelj prava človekovih pravic. Človekove pravice so prirojene in pripadajo vsakomur ne glede na spol, raso, narodnost, jezik, nacionalno ali etnično pripadnost, ali katero koli drugo osebno okoliščino. Splošna deklaracija človekovih pravic ni formalni instrument, a so ga kljub temu v praksi prevzele skoraj vse države sveta. Dokaz, da so posamezni deli Deklaracije skozi čas postali običajno pravo, je, da se večina držav sveta v svojih aktih sklicuje prav nanjo. Ena izmed teh držav je tudi Slovenija.V nadaljevanju bomo podrobneje opisali, kako se ta raba kaže v slovenskih aktih. Prvi dokaz je viden v Ustavi Republike Slovenije, kjer imamo podrobneje in natančneje opisane vse človekove pravice in temeljne svoboščine, katerih vir je prav Deklaracija.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove pravice, Splošna deklaracija človekovih pravic, OZN, Ustava RS
Objavljeno: 13.01.2021; Ogledov: 829; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (305,20 KB)

46.
Meje svobode izražanja v luči aktualnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice
Yuliya Skyba, 2020

Opis: Diplomsko delo se osredotoča na preučitev aktualne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do svobode izražanja, zagotovljeno v 10. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zadnjem času je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo nekaj odmevnih sodb s tega področja, pravica do svobode izražanja pa svojo aktualnost pridobiva tudi v okviru slovenskega prostora. Diplomsko delo smo zato nadgradili s preučitvijo - časovno gledano - zadnje sodbe, s katero je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila to konvencijsko pravico. Opirajoč se na več znanstvenoraziskovalnih metod smo v diplomskem delu ugotovili, da je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo merila presoje, na podlagi katerih ocenjuje nujnost in upravičenost posegov v pravico do svobode izražanja glede na celoten kontekst vsakega posameznega primera. To sodišče pri tem uporablja tridelni test presoje, ki kot nekakšen minimalni standard daje smernice, kdaj je poseg v opredeljeno pravico upravičen in kdaj ne. Pri slednjem je pomembno tudi polje proste presoje držav, ki se razvija čez leta. Kršitvi pravice do svobode izražanja bi se lahko v večji meri izognili ob skrbnem upoštevanju meril, ki jih postavlja sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere opozarja pričujoče diplomsko delo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: svoboda izražanja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, meje konvencijske pravice, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 710; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (971,41 KB)

47.
Demokracija in človekove pravice v Islamski republiki Iran
Ines Brženda, 2020

Opis: V magistrski nalogi je obravnavana tematika o demokraciji in človekovih pravicah v Islamski republiki Iran. Iran kot teokratična država z državno vero islam ima po določbah ustave vse zakone podrejene verskim zakonikom na temeljih islamskih načel. Metode, uporabljene med magistrskim delom, so bile družboslovno raziskovanje in primerjalna analiza. Uporabljena so bila tudi različna poročila mednarodnih organizacij o kršitvah človekovih pravic v Iranu. Skozi nalogo smo poskušali ugotoviti, ali je lahko Iran s svojim političnim sistemom demokratičen in kako zagotavlja varstvo človekovih pravic. Za razumevanje naloge je bilo pomembno, da je analizirana bogata zgodovine Irana in se tako pridobi razumevanje političnega razvoja. Zgodovinski razvoj ustave in analiza trenutno veljavne ustave nam omogoči pregled ustavnih pravic in spreminjanje le-teh v zadnjem stoletju. Ker je Iran teokratična država z islamsko vero, se je bilo treba seznaniti s pojmom islamske vrednote, božjimi zakoni, šeriatskim pravom. Na podlagi tega bomo lahko razumeli postopke sprejemanja zakonov, ki morajo temeljiti na omenjenih načelih. Spoznali smo lahko, da sta bogata zgodovina Irana in prisotnost vere islam močno vplivala na političen razvoj države, kot jo poznamo danes. Islamska vera ni samo verovanje v Boga, ampak narekuje verniku, kako se obnašati v vseh življenjskih situacijah. Globoka zakoreninjenost islamskih vrednot in prepletenost vere z vsakdanjim življenjem predstavljata za družbo velik izziv pri prilagajanju zahtevam sodobnega časa. To je trenutno največja bitka, ki jo bijejo Iranci med mladimi državljani, ki so željni sprememb, in starejšimi kleriki, ki se strogo upirajo kakršnim koli spremembam ali modernizaciji družbe.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Islamska republika Iran, ustava, človekove pravice, islam, demokracija
Objavljeno: 18.02.2021; Ogledov: 571; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (1,64 MB)

48.
Svoboda izražanja - meje kazenskopravne intervencije v slovenski sodni praksi in sodni praksi ESČP
Aleksandra Samac, 2020

Opis: Svobodna demokracija temelji na ljudstvu in na njihovi svobodni volji, ki je ključna za sodelovanje v političnem procesu. Ta volja se kaže skozi pogovor, kritiko, izražanje misli, idej in mnenj posameznikov, ki skupaj tvorijo celotno demokratično družbo. To dejstvo nas vodi do svobode izražanja, ki varuje in daje posamezniku pravico, da se izraža. Pravica do svobode izražanja je ena izmed najpomembnejših in temeljnih človekovih pravic, saj je nujni pogoj za funkcioniranje drugih človekovih pravic in svoboščin. Svoboda izražanja je širok pojem, ki zajema svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska, oddajanja radia in televizije ter drugih oblik in načinov izražanja ter javnega obveščanja. Poleg Splošne deklaracije človekovih pravic varujejo to pravico tudi drugi mednarodni in ustavni dokumenti. Tako je pravica do svobode izražanja v Evropi varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki jo varuje s svojim 10. členom. Tudi večina svetovnih ustav varuje omenjeno pravico in tudi Ustava Republike Slovenije ni izjema, ki pravico do svobode izražanja varuje s svojim 39. členom. Primerjalno ustavno pravo to pravico šteje za eno izmed najplemenitejših človekovih pravic in je nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode. Svoboda izražanja je ena izmed tistih temeljnih pravic, katere pomen se zaveda tudi širša množica ljudi, večina laikov pa se ne zaveda, da v določenih situacijah, ki navidezno lahko morda delujejo nedolžno, lahko privede do kazenskopravne intervencije. Čeprav je svoboda izražanja temeljna človekova pravica, ki je dana vsakemu, tako zasebni kot tudi javni osebi, morajo obstajati meje pri samem uveljavljanju pravice. Če so te meje presežene, mora v tem primeru nastopiti kazensko pravo, ki je v vlogi %varuha te pravice.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kazenskopravna intervencija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 558; Prenosov: 102
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

49.
Obvezno cepljenje in ustavna pravica do zdravstvenega varstva
Alma Štulanović, 2020

Opis: Medicinska stroka cepljenje označuje kot ključen ukrep za izkoreninenje in omejevanje nalezljivih bolezni. Osrednje vprašanje magistrskega dela Obvezno cepljenje in ustavna pravica do zdravstvenega varstva je, ali je dopustno omejiti posameznikovo pravico do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave Republike Slovenije) na račun zagotavljanja zdravja skupnosti (kolektivna imunost). V iskanju odgovora sta presojana predloga sprememb zakonodaje iz leta 2018. Predlog spremembe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je predvideval, da bi osebe, ki so odklonile obvezno cepljenje iz nemedicinskih razlogov, v primeru zdravstvenih zapletov zaradi nalezljivih bolezni obravnavali kot samoplačnike, drugi predlog, sprememba Zakona o nalezljivih boleznih, pa je določal omejitev vpisa necepljenih otrok v izobraževalne ustanove na podlagi cepilnega statusa. S testom sorazmernosti, ki ga je razvilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, je bilo ugotovljeno, da sta predloga neskladna tako z 51. členom Ustave Republike Slovenije kot s konceptom socialne države. Hipoteza, da je pravico iz 51. člena Ustave Republike Slovenije ustavno dopustno omejiti je bila potrjena, vendar je treba pri omejevanju delovati restriktivno in uporabiti test sorazmernosti, hkrati pa mora država izpolnjevati pozitivne obveznosti iz 51. člena Ustave Republike Slovenije. Magistrsko delo se osredotoča na pravne vidike cepljenja in odprta vprašanja, povezana s cepljenjem, obravnava kot pravna. Osrednje vprašanje magistrskega dela ni odločitev za ali proti cepljenju, temveč analiza, kako naj pravo in praksa pripomoreta pri oblikovanju zakonodaje, ki bo zagotovila ustrezno pravno varnost pacientu, če se odloči za cepljenje.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: obvezno cepljenje, Ustava Republike Slovenije, zdravstveno varstvo, kolektivna imunost, test sorazmernosti
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 1485; Prenosov: 168
.pdf Celotno besedilo (1,02 MB)

50.
Delo varuha človekovih pravic Republike Slovenije
Mirjana Kavčič, 2015

Opis: Problematika kršenja človekovih pravic nas spremlja že skozi zgodovino. Poleg pravic pa imajo ljudje tudi dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati, da bi bili upravičeni do pravic. Velikokrat so nam pravice kršene – predstavitev institucije, kot je Varuh človekovih pravic, je smiselno obravnavati v obliki diplomskega dela, saj nas poznavanje različnih prijemov ščiti, ko ostanemo nemočni in velikokrat brez potrebnega osnovnega znanja kako pristopiti pred državo ali sodstvo. Letno poročilo Varuha poroča o velikem številu kršitev na različnih področjih, kjer se srečuje z obupanimi ljudmi, ki trdijo, da državni organ krši njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. Kljub varovalnim mehanizmom za zmanjšanje kršitev in ozaveščanje o pravicah in dolžnostih statistika kaže o določenem številu upravičenih pobud državljanov. Prvi sklop predstavlja teoretični del, ki sem ga razčlenila na šest poglavij. Prvo je splošni opis pravic in svoboščin človekova in državljana. Sledi poglavje, ki opisuje razvoj varuha človekovih pravic skozi zgodovino, v tretjem poglavju sledi postavitev človekove pravice v slovenski ustavni sistem. Četrto poglavje predstavlja institucijo varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Peto poglavje je namenjeno delu varuha in področja katera pokriva. Šesto poglavje pa ponazarja kakšen je postopek izpolnjevanja obrazca za oddajo pobude Varuhu. Drugi sklop je namenjen empiričnemu delu, kjer s kvantitativno metodo že obstoječe reprezentativne ankete odgovorim na zastavljene hipoteze. Na koncu sledi razprava, kjer sem predstavila ugotovitve na podlagi javnomnenjske raziskave in podala kritično mišljenje.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove pravice, ustava, javne institucije, varuh človekovih pravic, diplomske naloge
Objavljeno: 29.07.2021; Ogledov: 272; Prenosov: 24
.pdf Celotno besedilo (2,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh