Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Impeachment ali zanj uveljavljen izraz ustavna obtožba je ustavni institut, izvirajoč iz srednjeveške Anglije, ki omogoča postopek obtožbe državnih funkcionarjev ob kršitvi ustave in zakonov ter s tem omogoči odstranitev neprimernega kandidata iz svoje visoke in odgovorne državne funkcije. V diplomski nalogi je za širše razumevanje instituta na začetku opisan pojem pravne države, demokracije in delitve oblasti, iz katerih posredno in nujno povezano izhaja impeachment. V nadaljevanju je opisan zgodovinski pregled izvora instituta, njegova vključitev v svetovne ustave ter njihove primerjave, saj se ustavne ureditve instituta med seboj razlikujejo. Te razlike so najbolj opazne v odgovornih subjektih, pristojnih organih za ugotavljanje odgovornosti, postopku in sankcijah, ki obtožene doletijo. Končno poglavje je osredotočeno na primere predsedniških obtožb, ki dajejo odgovor podani hipotezi. Med raziskovanjem smo uporabili deskriptivno metodo zaradi vsebinskega izhajanja iz izbrane strokovne literature, zgodovinsko in primerjalno metodo pri primerjanju državnih ustavnih ureditev. Želimo prikazati posebnost in tudi pomembnost zasenčenega instituta, ki s svojim obstojem pripomore k ohranjanju ravnovesja oblasti in ohranjanju pravne in demokratične države. S podano hipotezo pa smo želeli predstaviti vidik ranljivosti in lahke zlorabe instituta, saj je ta nemalokrat izrabljen kot orodje političnih strank v želji po oblasti in odstranitvi tekmecev. Z diplomsko nalogo želimo izpostaviti pomembnost tega posebnega in starodavnega instituta in opozoriti na izkoriščanja ob njegovi uporabi ter spodbuditi nadaljnje raziskave, saj je področje instituta posebno v državah poznih demokracij še neraziskano.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ustava, pravna država, sistem zavor in ravnovesij, politično orodje, ustavna obtožba
Objavljeno: 29.07.2020; Ogledov: 927; Prenosov: 74
Celotno besedilo (371,26 KB)

Opis: Zametki turške ustavnosti segajo že v obdobje Otomanskega cesarstva, ko je bila sprejeta prva ustava leta 1876. V obdobju turške republike so bile sprejete še štiri ustave. V skoraj stoletnem obdobju je država doživela več vojaških posredovanj. Od prvega vojaškega posredovanja leta 1961 je bilo turško politično življenje pod vplivom doktrine o nacionalni varnosti. Omenjeni vpliv je postal še izrazitejši po državnem udaru leta 1980, ki je privedel do priprave ustave, usmerjene v državo. Trenutno veljavna ustava iz leta 1982 je bila že večkrat spremenjena. Njene spremembe skozi leta temeljijo na turški družbeni in politični resničnosti, druge pa so bile pogojene z zahtevami Evropske unije. S pritiski na civilno družbo in medije, ki so se zoperstavljali Erdoganovemu slogu vladanja in vse občutnejšemu odmikanju sekularne Turčije od svoje prvotne ustavne ureditve, se je dogajala vse močnejša erozija človekovih pravic. Čeprav turška ustava razlikuje med individualnimi, socialnimi in ekonomskimi ter političnimi pravicami, so z ustavno pritožbo varovane le pravice, ki so urejene v EKČP. Izrazito poslabšanje na področju varstva pravic sta povzročila neuspeli državni udar leta 2016 in razglasitev izrednega stanja. V času izrednih razmer so bili sprejeti ukrepi, ki so imeli nesorazmerne in dolgotrajno negativne posledice za državljane in varstvo njihovih pravic. ESČP je izdalo številne obsodilne sodbe v zvezi s kršitvijo temeljnih pravic in svoboščin. V duhu izrednih razmer je bila tudi sprememba ustave, ki je med drugim prinesla transformacijo turškega parlamentarnega sistema v predsedniški z obsežnejšimi pooblastili, kot velja za ostale države s predsedniškim sistemom.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: ustava, ustavni amandmaji, ustavno sodišče, ustavna pritožba, Turčija
Objavljeno: 01.12.2020; Ogledov: 703; Prenosov: 95
Celotno besedilo (897,17 KB)

Opis: Diplomsko delo se osredotoča na preučitev aktualne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do svobode izražanja, zagotovljeno v 10. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zadnjem času je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo nekaj odmevnih sodb s tega področja, pravica do svobode izražanja pa svojo aktualnost pridobiva tudi v okviru slovenskega prostora. Diplomsko delo smo zato nadgradili s preučitvijo - časovno gledano - zadnje sodbe, s katero je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila to konvencijsko pravico. Opirajoč se na več znanstvenoraziskovalnih metod smo v diplomskem delu ugotovili, da je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo merila presoje, na podlagi katerih ocenjuje nujnost in upravičenost posegov v pravico do svobode izražanja glede na celoten kontekst vsakega posameznega primera. To sodišče pri tem uporablja tridelni test presoje, ki kot nekakšen minimalni standard daje smernice, kdaj je poseg v opredeljeno pravico upravičen in kdaj ne. Pri slednjem je pomembno tudi polje proste presoje držav, ki se razvija čez leta. Kršitvi pravice do svobode izražanja bi se lahko v večji meri izognili ob skrbnem upoštevanju meril, ki jih postavlja sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, na katere opozarja pričujoče diplomsko delo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: svoboda izražanja, Evropsko sodišče za človekove pravice, Evropska konvencija o človekovih pravicah, meje konvencijske pravice, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 710; Prenosov: 69
Celotno besedilo (971,41 KB)

Opis: Svobodna demokracija temelji na ljudstvu in na njihovi svobodni volji, ki je ključna za sodelovanje v političnem procesu. Ta volja se kaže skozi pogovor, kritiko, izražanje misli, idej in mnenj posameznikov, ki skupaj tvorijo celotno demokratično družbo. To dejstvo nas vodi do svobode izražanja, ki varuje in daje posamezniku pravico, da se izraža. Pravica do svobode izražanja je ena izmed najpomembnejših in temeljnih človekovih pravic, saj je nujni pogoj za funkcioniranje drugih človekovih pravic in svoboščin. Svoboda izražanja je širok pojem, ki zajema svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska, oddajanja radia in televizije ter drugih oblik in načinov izražanja ter javnega obveščanja. Poleg Splošne deklaracije človekovih pravic varujejo to pravico tudi drugi mednarodni in ustavni dokumenti. Tako je pravica do svobode izražanja v Evropi varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki jo varuje s svojim 10. členom. Tudi večina svetovnih ustav varuje omenjeno pravico in tudi Ustava Republike Slovenije ni izjema, ki pravico do svobode izražanja varuje s svojim 39. členom. Primerjalno ustavno pravo to pravico šteje za eno izmed najplemenitejših človekovih pravic in je nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode. Svoboda izražanja je ena izmed tistih temeljnih pravic, katere pomen se zaveda tudi širša množica ljudi, večina laikov pa se ne zaveda, da v določenih situacijah, ki navidezno lahko morda delujejo nedolžno, lahko privede do kazenskopravne intervencije. Čeprav je svoboda izražanja temeljna človekova pravica, ki je dana vsakemu, tako zasebni kot tudi javni osebi, morajo obstajati meje pri samem uveljavljanju pravice. Če so te meje presežene, mora v tem primeru nastopiti kazensko pravo, ki je v vlogi %varuha te pravice.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kazenskopravna intervencija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 558; Prenosov: 102
Celotno besedilo (1,32 MB)

Opis: Problematika kršenja človekovih pravic nas spremlja že skozi zgodovino. Poleg pravic pa imajo ljudje tudi dolžnosti, ki jih morajo izpolnjevati, da bi bili upravičeni do pravic. Velikokrat so nam pravice kršene – predstavitev institucije, kot je Varuh človekovih pravic, je smiselno obravnavati v obliki diplomskega dela, saj nas poznavanje različnih prijemov ščiti, ko ostanemo nemočni in velikokrat brez potrebnega osnovnega znanja kako pristopiti pred državo ali sodstvo. Letno poročilo Varuha poroča o velikem številu kršitev na različnih področjih, kjer se srečuje z obupanimi ljudmi, ki trdijo, da državni organ krši njihove človekove pravice in temeljne svoboščine. Kljub varovalnim mehanizmom za zmanjšanje kršitev in ozaveščanje o pravicah in dolžnostih statistika kaže o določenem številu upravičenih pobud državljanov. Prvi sklop predstavlja teoretični del, ki sem ga razčlenila na šest poglavij. Prvo je splošni opis pravic in svoboščin človekova in državljana. Sledi poglavje, ki opisuje razvoj varuha človekovih pravic skozi zgodovino, v tretjem poglavju sledi postavitev človekove pravice v slovenski ustavni sistem. Četrto poglavje predstavlja institucijo varuha človekovih pravic Republike Slovenije. Peto poglavje je namenjeno delu varuha in področja katera pokriva. Šesto poglavje pa ponazarja kakšen je postopek izpolnjevanja obrazca za oddajo pobude Varuhu. Drugi sklop je namenjen empiričnemu delu, kjer s kvantitativno metodo že obstoječe reprezentativne ankete odgovorim na zastavljene hipoteze. Na koncu sledi razprava, kjer sem predstavila ugotovitve na podlagi javnomnenjske raziskave in podala kritično mišljenje.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: človekove pravice, ustava, javne institucije, varuh človekovih pravic, diplomske naloge
Objavljeno: 29.07.2021; Ogledov: 272; Prenosov: 24
Celotno besedilo (2,01 MB)