Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretično izhodišče: Ahilova tendinopatija je stanje, za katero so značilni bolečina in otekanje tetive. Zdravljenje le-te velja za zelo počasen, dolgotrajen in velikokrat neuspešen proces. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi pregleda strokovne in znanstvene literature analizirati in odgovoriti na raziskovalna vprašanja. Zanimalo nas je, kako ekscentrična vadba vpliva na bolečino in funkcionalnost pri Ahilovi tendinopatiji, kakšen je vpliv ekscentrične vadbe na bolečino skozi čas, kakšna je uspešnost ekscentrične vadbe v primerjavi z drugimi fizioterapevtskimi pristopi na odpravljanje bolečine in katere so pomanjkljivosti Alfredsonovega protokola. Metoda: V diplomskem delu smo uporabili kvalitativno metodologijo. V teoretičnem delu smo po pregledu znanstvene in strokovne literature povzeli podatke z metodo opisovanja. V empiričnem delu smo po pregledu znanstvene in strokovne literature, ki smo jo izbrali s pomočjo diagrama PRIZMA, analizirali in predstavili 7 izbranih raziskav. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da ima ekscentrična vadba pozitivne dolgoročne učinke na bolečino in funkcionalnost. Po analizi pregledanih raziskav je znano, da do četrtega tedna ekscentrične vadbe skoraj ne vplivajo na bolečino. Pozitivni rezultati nastajajo po četrtem in se eksponentno izboljšujejo do dvanajstega tedna, kjer se nekoliko umirijo, vendar kljub temu napredujejo skozi čas. Razprava in zaključek: Za zdravljenje Ahilove tendinopatije je smiselno ekscentrično vadbo kombinirati z ostalimi fizioterapevtskimi pristopi, ki, kot je ugotovljeno, prinašajo kratkoročne učinke. Alfredsonov protokol se je izkazal kot uspešen, vendar nekoliko pomanjkljiv protokol, ki mu lahko pripišemo začetno stagnacijo pri zdravljenju Ahilove tendinopatije, zato bi bilo glede na posameznika potrebno prilagoditi število ponovitev, intenzivnost in bolje definirati obremenitev pri vadbi.
Ključne besede: Ahilova tendinopatija, ekscentrična vadba, bolečina, fizioterapija, neinsercijski del
Objavljeno v ReVIS: 24.04.2025; Ogledov: 188; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,34 MB)

Opis: Redna gibalna dejavnost in vadba koristita fizičnemu in duševnemu zdravju, a so starejši dosledno premalo gibalno dejavni. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako povečati delež starejših pri organizirani gibalni vadbi. Za pripravo tovrstnih ukrepov je ključno poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na odločanje starejših za udeleževanje organizirane gibalne vadbe, zato je bila raziskava usmerjena v ugotavljanje teh dejavnikov. Uporabljen je bil mešani raziskovalni pristop. Kvantitativni vzorec je vključeval 1777, kvalitativni vzorec pa 29 udeležencev gibalne vadbe v društvu Šola zdravja, starih 60 let in več. Kot instrument je bil v kvantitativnem delu raziskave uporabljen nestandardiziran anketni vprašalnik. Pridobljeni podatki so bili pozneje prepisani in analizirani s programom IBM SPSS, različica 29.0. Kvalitativni del raziskave je bil opravljen s polstrukturiranimi intervjuji, ki so bili analizirani z metodo vsebine. Rezultati raziskave so pokazali, da so se starejši za vključitev v organizirano gibalno vadbo največkrat odločili zaradi izboljšanja psihofizičnega počutja in značilnosti gibalne vadbe, manj pa zaradi socialnega vidika in zdravstvenih težav. Ugotovljeno je bilo tudi, da je udeleževanje organizirane gibalne vadbe v starosti statistično značilno povezano z aktivnim ukvarjanjem s športom v mladosti, z udeleževanjem organizirane gibalne vadbe med delovno-aktivnim življenjem in z ukvarjanjem z drugimi prostočasnimi dejavnostmi. Na podlagi dobljenih rezultatov je bil oblikovan model s poglavitnimi dejavniki, pripravljene pa so bile tudi iztočnice za oblikovanje ukrepov, ki se nanašajo na povečanje deleža starejših pri organizirani gibalni vadbi. Ugotovljeni dejavniki in iztočnice ponujajo strokovno podlago za načrtovanje in promocijo programov organiziranih gibalnih vadb za starejše.
Ključne besede: starejši, gibalna dejavnost, organizirana gibalna vadba, dejavniki, društvo Šola zdravja
Objavljeno v ReVIS: 26.03.2025; Ogledov: 214; Prenosov: 5
Celotno besedilo (5,83 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Izhodišča: Osteoartroza kolena (OA) je kronična, progresivna degenerativna bolezen, ki se vse pogosteje pojavlja tako na globalni kot na nacionalni ravni, kar predstavlja znaten izziv tako za bolnika kot za zdravstveni sistem. Bolezen močno vpliva na kakovost življenja posameznika in povzroča breme tudi za ožje in širše socialno okolje. Poleg uveljavljenih dejavnikov tveganja, kot so genetsko nagnjenje, debelost, travme ter motnje v biomehanskih osnih obremenitvah spodnjega uda, se vse bolj prepoznavajo tudi dolgoročne posledice nezdravljenih poškodb sklepnega hrustanca, meniskusa in vezi. Še posebej pomembno vlogo pri razvoju OA igrajo ponavljajoče se mikrotravme, ki nastajajo kot posledica športnih in poklicnih dejavnosti. V sodobni literaturi se vedno bolj poudarja potreba po zgodnjem prepoznavanju in zdravljenju OA, saj so v začetnih fazah bolezni simptomi običajno blagi, degenerativne spremembe na hrustancu pa minimalne. Intervencije v tej fazi lahko pomembno upočasnijo napredovanje bolezni, saj hrustančno tkivo še vedno ohranja del regenerativnega potenciala. Kljub temu je zgodnja faza pogosto premalo obravnavana v klinični praksi, čeprav nudi največje možnosti za uspešno konservativno zdravljenje. Le-to vključuje fizioterapevtske ukrepe, izobraževanje bolnikov in promocijo samostojnega upravljanja simptomov. Eden ključnih izzivov sodobnega zdravstvenega sistema je pomanjkanje pravočasne in ustrezne oskrbe bolnikov z zgodnjimi simptomi OA, kar pogosto vodi v prepozno napotitev k ortopedu. Hkrati se v kontekstu digitalizacije zdravstvenih storitev pojavlja potreba po razvoju učinkovitejših programov telemedicinske fizioterapije. Ti programi, kljub začetnemu zanimanju bolnikov, pogosto ne dosežejo pričakovanih rezultatov zaradi slabe motivacije uporabnikov in pomanjkanja individualizacije vaj. Zato se postavlja vprašanje, kako izboljšati zasnovo teh programov, da bi ti v večji meri upoštevali specifične potrebe posameznikov in jih učinkoviteje vključevali v proces zdravljenja. Metoda: Raziskava temelji na deskriptivnem kvantitativnem pristopu, pri katerem je bila uporabljena metoda anketiranja. Zbrani podatki so bili pridobljeni s pomočjo strukturiranega vprašalnika, sestavljenega iz 11 vprašanj. Prvi del vprašalnika je obravnaval sociodemografske značilnosti udeležencev, vključno s spolom, starostjo, stopnjo izobrazbe, stopnjo fizične aktivnosti in digitalno zdravstveno pismenostjo. Drugi del vprašalnika je bil osredotočen na ocenjevanje pričakovanj udeležencev do spletnih programov vadbe, pri čemer so bile izpostavljene ključne komponente, kot so: relevantnost informacij o bolezni, določanje terapevtskih ciljev, motivacija bolnikov, možnost komunikacije s fizioterapevtom po telefonu ali video klicu, enostavnost uporabe spletne aplikacije ter organizacija in dostopnost sistemskih informacij. V raziskavi je sodelovalo 82 bolnikov, ki so med marcem in aprilom 2024 obiskali Artros Center za ortopedijo v Ljubljani ter ortopedsko ambulanto v Novem mestu. Med 82 bolniki z osteoartrozo kolena, ki so pravilno in v celoti izpolnili anketni vprašalnik, je bilo 55 žensk (67,1 %) in 27 moških (32,9 %). Rezultati: Rezultati so pokazali, da so uporabniki spletne aplikacije v povprečju najvišje ocenili enostavnost uporabe in jasnost prikaza vaj (M = 4,78). Prav tako so visoko vrednotili pomen natančnih navodil za izvajanje vaj, namenjenih povečanju gibljivosti kolenskega sklepa in krepitvi mišic (M = 4,77), ter podporo pri pravilni izvedbi vaj in dobro organizacijo informacij (M = 4,76). Najnižje ocene je prejela možnost interakcije s fizioterapevtom preko različnih komunikacijskih kanalov (M = 4,41). Analiza rezultatov je razkrila, da imajo bolniki visoka pričakovanja glede uporabnosti spletnih programov vadbe, pri čemer so moški in mlajši posamezniki izražali večjo zaznano koristnost teh digitalnih rešitev v primerjavi z ženskami in starejšimi bolniki. Prav tako je bilo ugotovljeno, da so bolniki z nižjo stopnjo fizične aktivnosti bolj naklonjeni uporabi spletnih programov vadbe. Statistično pomembnih razlik glede na stopnjo formalne izobrazbe in zdravstvene pismenosti nismo ugotovili. Razprava: Nadaljnje raziskave so ključne za razvoj in implementacijo spletnih vadbenih programov za bolnike z osteoartrozo kolena. Kljub naraščajočemu številu aplikacij v zadnjem desetletju je le malo teh prilagojenih specifičnim potrebam bolnikov. Ta raziskava potrjuje znatno zanimanje in visoka pričakovanja bolnikov glede takšnih programov. Za uspešen razvoj in uporabo digitalnega zdravstva sta ključna tako dobra zdravstvena in digitalna pismenost bolnikov kot tudi ustrezno usposobljen zdravstveni kader. Pri razvoju spletnih programov je treba upoštevati elemente, ki so jih bolniki izpostavili kot pomembne za uspešno uporabo.
Ključne besede: osteoartroza kolena, koleno, vadba, fizioterapija, spletne aplikacije, zdravstvena pismenost, bolnik.
Objavljeno v ReVIS: 14.01.2025; Ogledov: 381; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Zaradi staranja prebivalstva so degenerativne spremembe kolenskega sklepa vse bolj prisotne. Najpogosteje se pojavlja osteoartritis in poškodbe meniskov kolenskega sklepa. Na voljo je veliko različnih intervencij. Med najbolj učinkovite sodi terapija z vadbo, ki lahko pacientu povrne samostojnost in funkcionalnost. Namen: S pregledom izbrane literature na temo analize protokolov kinezioterapije pri starejših želimo ugotoviti najbolj učinkovite tehnike za izboljšanje funkcije kolenskega sklepa. Metoda: Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah Google Scholar, PubMed in ProQuest. Iskali smo članke od leta 2014 do 2024, ki so ustrezali vključitvenim kriterijem. Pridobljene podatke smo kvalitativno obdelali. Rezultati: V analizo je bilo vključenih 14 člankov, ki so ustrezali vsem kriterijem in so bili vsebinsko povezani s področjem raziskovanja. Spoznali smo, da obstajajo različni protokoli vadbe, a v večini prevladuje vadba za moč. Razprava: Protokoli vadbe se razlikujejo, vendar kažejo dobre rezultate. Vadba za moč prinaša najboljše rezultate, primerna pa je tudi vadba v vodi, aerobna vadba, vadba za gibljivost, propriocepcija in vadba za ravnotežje.
Ključne besede: degenerativne bolezni kolen, kinezioterapija, starejši, vadba, artroza kolen, gonartroza
Objavljeno v ReVIS: 18.12.2024; Ogledov: 444; Prenosov: 7
Celotno besedilo (966,07 KB)

Opis: Uvod in namen: V magistrski nalogi predstavljamo pomen telesne aktivnosti za duševno zdravje, zlasti v kontekstu pandemije Covid-19. Namen je bil proučiti učinke telesne aktivnosti na telo in duševno zdravje ter oceniti vpliv pandemije. Cilj magistrske naloge je potrditi povezavo med telesno aktivnostjo in duševnim zdravjem ter vpliv pandemije na njiju. Metode: Uporabljen je anonimni anketni vprašalnik, sestavljen iz 28-ih vprašanj, ki je vseboval demografske podatke, dva standardizirana vprašalnika (Mednarodni vprašalnik telesne dejavnosti – IPAQ-SF in Vprašalnik duševnega zdravja – MHC-SF) ter vprašanja, ki se nanašajo na objektivno doživljanje razmer med Covid-19. Povezavo z vprašalnikom smo anketirancem poslali na njihove elektronske naslove. Rezultati: Telesna aktivnost ni statistično pomembno vplivala na duševno zdravje študentov. Prav tako ni statistično pomembnih razlik v telesni pripravljenosti in stopnji telesne aktivnosti pred in med pandemijo. Anketiranci občutenje stresa in kakovost življenja ocenjujejo v enaki meri kot pred pandemijo. Uporabnost: Rezultate raziskave lahko uporabimo kot ključen argument za implementacijo telesne aktivnosti vsakdana študentov in splošne populacije. Ukrepi za zdrav življenjski slog so še posebej pomembni v kriznih situacijah, kot je bila pandemija Covid-19. Omejitve: Majhen vzorec anketirancev in možna pristranskost. Raziskava je bila opravljena v času normaliziranja Covid-19 situacije.
Ključne besede: Telesna aktivnost, vadba, duševno zdravje, fizioterapija, Covid-19.
Objavljeno v ReVIS: 10.05.2024; Ogledov: 925; Prenosov: 41
Celotno besedilo (1,34 MB)