Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


1 - 10 / 174
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Produktna odgovornost v Evropski uniji
Damijan Dolinar, 2016

Opis: Predmet raziskave je produktna odgovornost (PO) v EU. Preučen je s pravnega, ekonomskega, kulturno-zgodovinskega, družbeno-sociološkega in politično-upravnega vidika. Rezultat je več-disciplinarna jedrnata predstavitev objektivne PO, ki jo uvaja zakonodaja EU, in do neke mere tudi civilno-pravne odgovornosti za proizvode z napako, ki se še vedno uporablja v državah članicah (DČ). Evropski model PO vsaj okvirno umesti v svetovni kontekst. Nakaže razmejitve in medsebojne vplive s področji varstva potrošnikov ter kakovosti in splošne varnosti proizvodov. Na kratko analizira in interpretira dostopne podatke o gospodarskih učinkih pravnega urejanja PO. Opravi okviren pregled (vrst) predpisov, ki na ravni EU in v DČ urejajo to področje. Posebej se poglobi v problematiko poenotenja sistema objektivne PO po vsej EU in procesa prenosa predpisov EU v pravne rede DČ. V tem procesu zazna kar nekaj težav, zato v sklepnem delu poda predlog, kako bi hitreje in lažje dosegli želeno končno stanje. Osrednji del naloge je podan v treh vsebinskih poglavjih, in sicer: POJEM PRODUKTNE ODGOVORNOSTI V STROKOVNI LITERATURI, PRESEK SKOZI ZGODOVINO PRAVNEGA UREJANJA PRODUKTNE ODGOVORNOSTI V SVETU in PRAVNA UREDITEV PRODUKTNE ODGOVORNOSTI V EVROPSKI UNIJI. Slednje obravnava tudi problematiko procesa harmonizacije prava PO na ravni EU, vključno z nekaterimi dogodki, ki ta proces zaznamujejo zadnje čase.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: produktivna odgovornost, objektivna odgovornost, varstvo potrošnikov, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 2979; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (1,72 MB)

3.
Učinkovitost inšpekcijskih služb na področju okolja in prostora v Sloveniji
Katarina Draksler, 2016

Opis: Namen magistrskega dela je analizirati delo inšpekcijskih služb na področju okolja in prostora v Sloveniji ter izdelati predloge za njihovo boljšo učinkovitost. V Sloveniji so postopki pridobivanja dovoljenj na področju okolja in prostora predolgi, ker Agencija RS za okolje (ARSO) ne upošteva zakonsko določenih rokov za izdajo dovoljenj. To je razvidno iz kršitev, ki jih zaznavajo inšpekcijske službe. Inšpekcija za okolje in prostor še nima posebnega pravnega okvira za svoje delovanje, ampak so njene pristojnosti razdrobljene med več pravnih aktov. Za ponazoritev učinkovitosti inšpekcijskih služb za okolje in prostor v Sloveniji so v magistrskem delu podani kazalniki učinkovitosti, ki zajemajo stroškovno učinkovitost, rešenost zadev in pravilnost odločitev v rešenih zadevah. Poleg tega je bila izvedena tudi analiza avstrijskega in italijanskega inšpekcijskega sistema. Na podlagi analize in intervjujev z inšpektorji Inšpektorata RS za okolje in prostor so podani predlogi za izboljšanje učinkovitosti. Predlog, ki bi ga bilo treba odobriti v najkrajšem možnem času, je, da bi dali inšpektorjem večja pooblastila za kaznovanje kršiteljev.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: inšpekcijske službe, nadzor, varstvo okolja, okoljska zakonodaja, industrijsko onesnaževanje, ravnanje z odpadki, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 2552; Prenosov: 126
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

4.
Slovenstvo na avstrijskem Koroškem v luči slovenske narodne skupnosti ter političnih in domovinskih organizacij večinskega naroda
Špela Gomboc, 2016

Opis: Ne moremo mimo dejstva, da se koroški Slovenci skozi vso zgodovino vključujejo v avstrijske politične stranke in poskušajo biti del političnega prostora. Žal pa se avstrijske politične stranke skozi zgodovino niso pokazale kot tiste, ki bi bile slovenski narodnostni skupnosti v Republiki Avstriji izrazito naklonjene. Danes, ko so človekove pravice domala dnevna aktualna tema vsakega demokratičnega političnega prostora, se nam samoumevno zastavljajo vprašanja, če je slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem politično sprejeta kot njeno dejstvo oziroma se še vedno najdejo taki, ki se ukvarjajo z vprašanjem vindišarstva na eni strani in slovenstva na drugi ter razlikami med njimi. Zanima nas tudi, če so prepričanja o (ne)obstoju Vindišarjev obratno sorazmerna z odnosom avstrijskih političnih strank in domovinskih organizacij do pravic, ki gredo slovenski manjšini. Zato temo širimo, da bi izvedeli, kako vindišarska društva opredeljujejo svojo identiteto in gledajo na koroške Slovence ter njihove pravice. S tem delom ugotavljamo umestitev slovenske narodne skupnosti v avstrijsko okolje na Koroškem, s tem pa tudi sprejetost te v političnih krogih in med predstavniki koroških Slovencev. Raziskavo podpiramo s pregledom zgodovinskih dejstev, pravne podlage in skozi intervju s pričevanji nekaterih vidnejših predstavnikov te manjšinske skupnosti, predstavniki avstrijskih političnih strank in predstavniki nekaterih tako imenovanih domovinskih organizacij. Kritično prikazujemo trenutne razmere in umeščenost slovenske narodne skupnosti v avstrijsko okolje ter prizadevanja politike za priznanje slovenske narodne skupnosti v Republiki Avstriji in njeno uveljavljanje. Raziskava daje pomembne zaključke o odnosu avstrijskih domovinskih organizacij in tudi uradne politike do slovenske manjšine v Republiki Avstriji, še posebej ker v zadnjem času v tem oziru ne zasledimo nobene vidnejše primerjave. V najbolj bistvenih delih naših zaključnih sklepanj ugotavljamo, da prepričanja o (ne)obstoju Vindišarjev niso obratno sorazmerna z odnosom avstrijskih političnih strank in domovinskih organizacij do pravic, ki gredo slovenski manjšini. Še vedno pa zaznavamo "vindišarski" boj z izpovedano slovensko manjšino glede "količine" pravic, ki gredo eni ali drugi strani. Morda pa so prav vindišarska prizadevanja, da bi - tako kot koroški Slovenci - dosegli svojo ustavnopravno zaščito tisto, kar jih nezavedno spominja na svoje pravo poreklo, pa čeprav preko izražanja "windisch", ki v je v izvornem pomenu tako ali tako sinonim za slovenstvo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: Koroški Slovenci, Vindišarji, Brambovci, Heimatdienst, varstvo manjšin, plebiscit, Avstrijska državna pogodba, Slovenija, Avstrija, Magistrske naloge
Objavljeno: 17.08.2017; Ogledov: 2388; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (1,94 MB)

5.
Nujna medicinska pomoč in zdravstvena oskrba na javnih prireditvah
Anja Kaloper, 2016

Opis: V magistrski nalogi z naslovom ˝Nujna medicinska pomoč in zdravstvena oskrba na javnih prireditvah˝ sem raziskovala področje zdravstvenega varstva na javnih prireditvah, podrobneje problematiko, ki se je pojavljala na tem področju, in reševanje le-te ter reševanje upravnih postopkov v zvezi s to temo. V zvezi s temo sem najprej raziskala področje pravice do javnega zbiranja, in sicer skozi Ustavo Republike Slovenije, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Pri tem sem obravnavala tudi Evropsko konvencijo o nasilju in nedostojnem obnašanju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah, ter Konvencijo Sveta Evrope o udeležbi tujcev v javnem življenju na lokalni ravni. Omenila sem tudi Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Prav tako sem vključila odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije in sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. V nadaljevanju sem navedla področje normativne ureditve javnih zbiranj v Republiki Sloveniji, podrobneje pa na področju zdravstvenega varstva na javnih prireditvah, za katere je treba pridobiti dovoljenje pristojnega organa. Predvsem sta me zanimala problematika v upravnih postopkih na tem področju ter reševanje le-te. Omenjeno temo sem obravnavala tudi skozi normativno ureditev tega področja v Republiki Avstriji, Republiki Hrvaški, Republiki Poljski ter Republiki Finski. Pri raziskovanju hipoteze sem analizirala še vprašalnike, ki sem jih posredovala upravnim enotam, pristojnim za izdajo dovoljenj za izvedbo javnih prireditev, če gre za prireditev na javni cesti, če predstavlja izredno uporabo ceste; za mednarodno športno prireditev in člansko tekmovanje v kolektivnih športih, če na njem sodeluje vsaj en klub prve državne lige; za prireditev, na kateri se uporabljajo odprt ogenj oziroma predmeti ali naprave, zaradi katerih je lahko ogroženo življenje ali zdravje ljudi ali premoženje; za prireditev, na kateri se pričakuje več kot tri tisoč udeležencev. Vprašalnik sem posredovala tudi javnim zdravstvenim zavodom, da bi pridobila podrobnejše odgovore v zvezi z zdravstvenim varstvom na javnih prireditvah. V magistrski nalogi sem v zvezi s prej navedenim ugotavljala, ali v omenjenih državah članicah Evropske unije obstajajo primeri dobrih praks na področju normativne ureditve zdravstvenega varstva na javnih zbiranjih. Ugotavljala sem tudi, ali so primeri dobrih praks na področju dela upravnih enot in zdravstvenih zavodov, ki bi jih bilo primerno prenesti na področje normativne ureditve v Republiki Sloveniji.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: javne prireditve, nujna medicinska pomoč, zdravstvena oskrba, zdravstveno varstvo, pravica do javnega zbiranja, Slovenija, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 22.08.2017; Ogledov: 2134; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

6.
Uspešnost EU pri izvajanju mednarodnih zavez na področju varstva zraka s poudarkom na zmanjševanju emisij toplogrednih plinov
David Kranjc, 2016

Opis: V magistrskem delu obravnavam uspešnost Evropske unije (EU) pri implementaciji in izvajanju mednarodnih sporazumov na področju podnebnih sprememb. Cilj magistrskega dela je oceniti uspešnost EU pri implementaciji in izvajanju zavez, ki jih je sprejela z mednarodnimi sporazumi o omejevanju onesnaževanja zraka na področju podnebnih sprememb. Uspešnost bom meril s tremi merili. Prvi je prenos mednarodnih zavez v notranji pravni red EU skozi uredbe in direktive, drugi je samo izvajanje zavez v državah članicah in kot zadnji je gibanje (zmanjševanje/povečevanje) emisij polutantov v državah članicah EU. V delu predstavim razvoj pravne ureditve varstva okolja v EU skozi ustanovitvene pogodbe in položaj mednarodnih okoljskih sporazumov v hierarhiji prava EU. Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti iz leta 1957 namreč ni vsebovala nobene izrecne določbe o okolju ali njegovem varstvu, šele leta 1987 sprejet Enotni evropski akt je dodal poglavje o varstvu okolja in vzpostavil pravni status varstva okolja s cilji in načeli okoljske politike, ki se je skozi kasnejše reforme pogodb nadgrajevala. V delu obravnavam mednarodne okoljske sporazume s področja varstva zraka, njihova najpomembnejša načela in zaveze, ki jih je tudi EU inkorporirala v svoje notranje pravo. Izpostavim pravilo o medsebojni izravnavi suverenosti, ki je bilo kot prvo mednarodno okoljsko načelo uveljavljeno skozi meddržavno arbitražo Trail Smelter in ne skozi mednarodni okoljski sporazum. Skozi pomembnejše pravne vire varstva zraka v EU sem analiziral uspešnost implementacije in izvajanja obravnavanih pravnih virov v nacionalno pravo držav članic EU. S pomočjo empiričnih podatkov, pridobljenih iz podatkovnih baz Evropske okoljske agencije (EEA), sem analiziral in predstavil gibanje (zmanjšanje/povečanje) emisij polutantov. Tako sem ugotovil, da je EU uspešna pri izvajanju mednarodnih zavez na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: varstvo zraka, varstvo okolja, emisije, toplogredni plini, mednarodni okoljski sporazumi, Evropska unija, magistrske naloge
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 2877; Prenosov: 154
.pdf Celotno besedilo (1,58 MB)

7.
Državni in zasebni vidik implementacije čezmejnega zdravstvenega varstva v Evropski uniji
Tomaž Lampe, 2016

Opis: Zdravje je v sodobnem svetu ena najpomembnejših javnih in zasebnih dobrin, ki ga želimo ohraniti in delovati tudi na njegovo izboljšanje. Dinamične spremembe v družbi, napredek znanosti, staranje prebivalstva, uvajanje novih metod zdravljenja in novih tehnologij, razvoj znanj na številnih področjih ter mnogi drugi dejavniki, ki po naši oceni, vplivajo na spremembe v družbi, zahtevajo tudi ustrezno prilagajanje pravnih norm in uvajanje novih pravnih norm, ki morajo slediti novim potrebam družbe in posameznikov. V magistrskem delu smo raziskovali državnopravni in zasebnopravni vidik implementacije Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta o uveljavljanju pacientovih pravic pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, ki jo je sprejel Evropski parlament 9. marca 2011. Slovenija je kot polnopravna članica EU implementirala direktivo v svoj pravni red. Ukvarjali smo se z razčlembo pomena in vpliva implementacije z državnega in zasebnega vidika ter vidika dejanske uporabe v praksi. Direktiva predvideva možnost obravnave pacientov pri ambulantnih storitvah v tujini, državah članicah EU, brez predhodnega soglasja nacionalnega zdravstvenega sistema. Predstavili smo probleme, ki so povezani z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, kot so: čakalne dobe, enaka dostopnost za vse državljane, enake kakovosti zdravstvenih storitev znotraj držav članic EU, konkurenčnost, stroški financiranja zdravstvenih storitev; različnost zdravstvenih sistemov med državami članicami; zagotavljanje enake kakovosti zdravstvenega osebja; zagotavljanje uporabe najnovejših metod zdravljenja; opremljenost in organiziranost zdravstvenih ustanov ter druge probleme, ki lahko vplivajo na učinkovitost in uporabnost pravnih rešitev, ki jih direktiva prinaša. S pomočjo anketnega vprašalnika, v katerem je sodelovalo 787 oseb smo raziskali posameznikov pogled na področju čezmejnih zdravstvenih storitev in njegovo poznavanje pravic, ki izhajajo iz sprejete direktive o zagotavljanju čezmejnih zdravstvenih storitev. Podali smo tudi nekaj rešitev in izboljšav, ki bi lahko prispevali k izboljšanju slovenskega zdravstvenega sistema v povezavi z implementirano direktivo.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: magistrsko delo, čezmejno zdravstveno varstvo, implementacija, pacientove pravice
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 2412; Prenosov: 131
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

8.
Varstvo nepremične kulturne dediščine na območju nekdanje Jugoslavije v primerjavi z zahodno Evropo
Nataša Nik, 2016

Opis: Magistrsko delo vsebuje predstavitev in analizo sistemov varstva nepremične kulturne dediščine v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji, Avstriji, Franciji, Italiji in Veliki Britaniji, ki imajo vsaka svojo državno in pravno ureditev ter različno organiziranost varstva kulturne dediščine. Za države na območju nekdanje Jugoslavije smo raziskali tudi varstvo kulturne dediščine skozi zgodovino in ugotovili, kako se je začelo. Za vse navedene države smo pregledali njihove ustave in zakone na področju varovanja kulturne dediščine. Ugotovili smo, katere so pomembnejše ustanove v posamezni državi, ki vplivajo na varstvo kulturne dediščine, kakšni so pravni temelji in ustavnosodna praksa s področja varstva kulturne dediščine. Ker so obravnavane države večinoma podpisnice glavnih mednarodnih konvencij s področja kulturne dediščine, ki tudi pomenijo mednarodne pravne standarde na področju varstva kulturne dediščine, smo ugotovili, katere konvencije, priporočila, resolucije in listine so bile sprejete, predvsem s strani Sveta Evrope, Unesca in ICOMOS-a. Predstavili smo programe in projekte s področja ohranjanja kulturne dediščine v Evropski uniji. Osredotočili smo se tudi na varstvo narodnih manjšin in njihove kulturne dediščine in na to, katere ustanove so v pomoč na tem področju ter kateri mednarodni in evropski dokumenti so bili sprejeti za reševanje te problematike. Poglavitni rezultati naloge so poglobljena analiza stanja in vzrokov zanj ter na podlagi tega oblikovana izhodišča, ki lahko pomenijo nadaljnjo usmeritev razvoja tega področja v Republiki Sloveniji
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: nepremična kulturna dediščina, spomeniško varstvo, spomeniki, zavodi za varstvo kulturne dediščine, Unesco, Ministrstvo za kulturo, kulturne dobrine, Svet Evrope
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 2772; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (2,62 MB)

9.
10.
Zahteva za sodno varstvo kot del hitrega prekrškovnega postopka
Dušan Celec, 2014

Opis: Slovensko prekrškovno pravo je v zadnjih letih doživelo presenetljivo nagel razvoj. Diplomsko delo obravnava pravno ureditev hitrega prekrškovnega postopka v Republiki Sloveniji, katerega sestavni del je tudi zahteva za sodno varstvo kot pravno sredstvo za zaščito pravic oseb v postopku. O večini prekrškov na prvi stopnji odločajo prekšrkovni organi v hitrem postopku, ki je enostaven in urejen z ohlapnimi pravili. To naj bi omogočilo hitro in učinkovito obravnavanje prekrškovnih zadev. Kot pravno sredstvo zoper odločbo prekrškovnega organa na prvi stopnji je slovenski zakonodajalec namesto običajne pritožbe vpeljal zahtevo za sodno varstvo, o kateri na drugi stopnji odločajo okrajni sodniki v oddelkih za prekrške. Zahteva za sodno varstvo tako predstavlja relativno nov in svojevrsten pravni institut, ki v sebi združuje elemente rednega pravnega sredstva in sodnega varstva. Kot pravno sredstvo, zahteva za sodno varstvo zagotavlja celovit preizkus zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe prekrškovnega organa. Obenem pa ta institut omogoča tudi preizkus celotnega dejanskega stanja, kakor tudi pravne podlage izrečene sankcije. S tem je slovenski zakonodajalec želel zagotoviti polno sodno varstvo v hitrem prekrškovnem postopku. Diplomsko delo temelji na deskriptivni metodi. V njem je na podlagi analize slovenske prekrškovne zakonodaje mogoče najti odgovore na nekatera osrednja vprašanja, kot npr.: ali je zakonodajna reforma slovenskega prekrškovnega prava prinesla pričakovane pozitivne spremembe; ali so postopki v zvezi z zahtevo za sodno varstvo res kratkotrajni, enostavni in učinkoviti; kakšna je dejanska raven pravne varnosti kršiteljev in njihovih pravic v postopkih o prekrških ipd. Potrjena je teza, da v Sloveniji kršitelji prekrškovne zakonodaje načeloma uživajo precej visoko raven pravnega varstva, vendar pa pešajo predvsem ustrezno in dosledno uresničevanje predpisov o prekrških v praksi ter zakonito in pravilno odločanje in postopanje posameznega prekrškovnega organa, zlasti policije. V zadnjih letih je mogoče zaznati konstantni padec v kakovosti, strokovnosti in pravilnosti delovanja policijskega prekrškovnega organa, saj so upravičenci do zahteve za sodno varstvo čedalje uspešnejši pri izpodbijanju njegovih odločb o prekrških.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: prekrški, zahteve za sodno varstvo, hitri prekrškovni postopek
Objavljeno: 24.08.2017; Ogledov: 2289; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (2,70 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh