Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Huntingtonova bolezen je napredujoča, dedna, redka nevrodegenerativna bolezen, za katero je značilno postopno propadanje živčnih celic v možganih. Zaradi degeneracije osrednjega živčnega sistema bolezen vpliva na širok spekter funkcij, med katerimi izstopajo motorične, kognitivne in vedenjske spremembe posameznika. Pacienti z diagnozo HD sčasoma izgubijo sposobnost samostojnega gibanja, komuniciranja in opravljanja vsakodnevnih opravil, kar vodi v postopno izgubo samostojnosti in kakovosti življenja. Zaradi kompleksne simptomatike in pomanjkanja načinov zdravljenja postajajo sodobne fizioterapevtske metode ključen mejnik ohranjanja funkcionalnosti pacientov. Ena izmed obetavnih terapevtskih možnosti je hidroterapija, ki z uporabo fizikalnih lastnosti vode omogoča učinkovito in varno izvajanje vaj ter ustvarja pogoje za ponavljanje funkcionalnih gibalnih vzorcev. Namen magistrske naloge je bil, da preučimo učinke individualno strukturiranega programa hidroterapije na motorične funkcije posameznika s HD. Cilj raziskave je bil, da ocenimo vpliv hidroterapije na ravnotežje, cikel hoje in funkcionalno neodvisnost ter pripraviti smernice za njeno vključevanje v fizioterapevtsko prakso. Raziskovalno vprašanje se je glasilo ali hidroterapija kot fizioterapevtska obravnava pozitivno vpliva na zaviranje simptomov Huntingtonove bolezni. V empiričnem delu smo uporabili metodo študije primera. V raziskavo je bil vključen en preiskovanec s potrjeno diagnozo HD, ki je tri mesece izvajal individualno prilagojen hidroterapevtski program v terapevtskem bazenu. Vadba je potekala dvakrat tedensko, pod nadzorom fizioterapevta in spremljevalca. Učinke terapije smo ocenjevali s pomočjo validiranih ocenjevalnih lestvic, BBS za ravnotežje, FIM lestvico za funkcionalno neodvisnost in 10MWT za oceno cikla hoje. V teoretičnem delu smo pregledali in analizirali sedem ustreznih znanstvenih študij, izbranih iz baz Google Scholar, PubMed, ScienceDirect, PEDro, Medline in Cobiss+, z namenom še dodatno podpreti našo raziskavo. Rezultati so pokazali, da je hidroterapija pozitivno vplivala na posamezne segmente motoričnih funkcij. Po koncu programa se je rezultat na BBS lestvici izboljšal za 10 točk, kar kaže na znatno izboljšanje ravnotežja in posturalne stabilnosti. Preiskovanec je dosegel napredek pri nalogah, ki vključujejo vstajanje, stojo in transferje med položaji. Tako smo hipotezo H1 potrdili. Čas hoje se je pri 10MWT skrajšal tako pri sproščeni kot pri hitri hoji, kar pomeni statistično značilno izboljšanje hitrosti gibanja in koordinacije. Tudi hipotezo H3 smo potrdili. Nasprotno pa so rezultati FIM lestvice pokazali mešane učinke. Medtem, ko so se pri mobilnosti pokazale pomembne izboljšave, je pri samooskrbi, komunikaciji in kognitivnih funkcijah prišlo do stagnacije, zato smo hipotezo H2 zavrnili. Kljub omejitvam študije posameznega primera, kot so majhen vzorec, omejena posplošljivost rezultatov in večja možnost vpliva individualnih dejavnikov, rezultati kažejo, da ima hidroterapija potencialno vlogo za učinkovito vključevanje v rehabilitacijski program pacientov s HD. Zabeleženi učinki na telesno funkcionalnost, kot so izboljšano ravnotežje, večja varnost hoje in zmanjšan strah pred padci, potrjujejo njen terapevtski učinek. Glede psihološkega počutja pa smo pri preiskovancu opazili povečano motivacijo in občutek sproščenosti med terapijo. Kljub temu smo opazili določene omejitve, povezane predvsem s kognitivnimi spremembami, ki so posledica napredovanja bolezni. Izvedena raziskava predstavlja pomemben prispevek k boljšemu razumevanju terapevtskega potenciala hidroterapije pri pacientih z nevrodegenerativnimi obolenji saj opozarja na potrebne prilagoditve v terapevtskem pristopu in predstavlja izhodišče za nadaljnje klinične študije z večjim vzorcem. Predlagamo, da se hidroterapija obravnava kot ena izmed ključnih terapevtskih tehnik v okviru multidisciplinarne rehabilitacije, ki ne naslavlja le telesnih, temveč tudi psihosocialne vidike bolezni.
Ključne besede: Fizioterapija, hidroterapija, Huntingtonova bolezen, nevromišična obolenja
Objavljeno v ReVIS: 05.07.2025; Ogledov: 82; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,30 MB)

Opis: Vloga fizioterapevtov je izjemno pomembna pri izboljšanju počutja zaposlenih v pretežno sedečih delovnih okoljih. Sodobni način dela in dolgotrajnega sedenja, pogosto povzroča negativne posledice za telesno zdravje z bolečinami v hrbtenici, mišično napetostjo in težavami z držo. Prav tako dolgotrajno sedenje vpliva na duševno počutje, saj povečuje utrujenost, zmanjšuje produktivnost in povzroča višje ravni stresa. V raziskavi smo se osredotočili na proučevanje vpliva fizioterapevtov na izboljšanje počutja zaposlenih s pomočjo preventivnih ukrepov, kot so prilagojene telesne vaje, masaže, svetovanje o ergonomiji in spodbujanju gibanja. Rezultati raziskave potrjujejo, da redno izvajanje terapevtskih vaj in masaž na delovnem mestu pomembno prispeva k boljšemu telesnemu počutju zaposlenih. Analiza odgovorov iz vprašalnikov kaže zmerno pozitivno oceno terapevtskih vaj, saj so preiskovanci poročali o zmanjšanju bolečin in večji motivaciji za delo po opravljenih intervencijah. Povprečna ocena vpliva prisotnosti fizioterapevta na delovnem mestu na telesno počutje je znašala 5,50, kar kaže na pozitiven odnos zaposlenih do teh aktivnosti. Ugotovitve kažejo, da fizioterapevti igrajo ključno vlogo v delovnih okoljih, saj s svojim strokovnim znanjem pomagajo zmanjševati telesne težave, izboljšajo splošno počutje zaposlenih in prispevajo k večji produktivnosti. S pravilno izvedenimi vajami, prilagojenimi posameznikom, s svetovanjem o ergonomiji delovnega prostora, bi se lahko bistveno zmanjšala tveganja za poškodbe in težave, povezane z dolgotrajnim sedenjem.
Ključne besede: fizioterapija, počutje, delovno mesto, sedeče delo, vloga fizioterapevtov
Objavljeno v ReVIS: 05.07.2025; Ogledov: 99; Prenosov: 2
Celotno besedilo (654,27 KB)

Opis: Redna TD je ključnega pomena za zdravo staranje. Naši predniki so v paleolitiku razvili »varčne« gene, ki nam v obdobjih lakota – obilje in TD – počitek omogočajo, da naše telo optimalno deluje. V sodobnem času pa smo ljudje preveč telesno nedejavni in sedeči, to pa ni v skladu z našimi geni; zato se pojavljajo bolezni moderne dobe kot so koronarna in periferna arterijska bolezen, srčno popuščanje, dislipidemija, hipertenzija, debelost, diabetes tipa 2, kognitivno upadanje, osteoartritis, osteoporoza in druge. Posledice sedečega življenjskega stila najbolj prizadenejo starejšo populacijo in kljub priporočilom za izvajanje redne TD, redkokateri starejši odrasli dejansko vzdržujejo starosti primeren nivo TD. V diplomski nalogi smo s proučitvijo literature raziskovali področje TN in njene učinke, z anketo pa smo želeli dobiti uvid s stopnjo TD stanovalcev, ki bivajo v institucionalnem zavodu. Zastavili smo hipotezo H1: »Starejši odrasli v Domu upokojencev Domžale so premalo telesno dejavni«. V sistematski pregled literature smo vključili 12 raziskav v angleškem jeziku. Iz rezultatov je razvidno, da obstaja pomembna povezava med SV, TN ter debelostjo, večjim tveganjem za padce, manjšo kardiorespiratorno kondicijo, mišično močjo in slabšim ravnotežjem. Po drugi strani pa obstaja tudi povezava med kakršnokoli količino TD in manjšim tveganjem za smrt ter nekatere bolezni. Pomembna ugotovitev je tudi, da se je povsod z objektivnimi merilniki gibanja, količina gibanja pri preiskovancih povečala, subjektivni odgovori v vprašalnikih pa k temu niso prispevali. Rezultati ankete kažejo, da so stanovalci dovolj telesno dejavni, da v veliki večini dosegajo minimalno vrednost ZITD, prav tako ugotavljamo, da so anketirani stanovalci aktivni vsaj 5 ur na teden, kar dosega minimalne standarde SZO. S tem smo zavrnili hipotezo H1. Z opravljeno raziskavo smo dodatno potrdili pomen TD, njene pozitivne učinke ter negativne učinke SV, tako prisotnega v naši družbi. Pomembno je, da s tem seznanimo zaposlene, svojce ali skrbnike ter bivajoče v domovih, da bi bili vsi kot populacija bolj telesno dejavni.
Ključne besede: starejši odrasli, telesna dejavnost, telesna nedejavnost, institucionalni zavod, sedeče vedenje
Objavljeno v ReVIS: 06.06.2025; Ogledov: 217; Prenosov: 8
Celotno besedilo (952,04 KB)

Opis: Uvod in namen: Hernia disci (v nadaljevanju: HD) je najpogostejša posledica degenerativnih sprememb hrbtenice. Pacienti običajno navajajo hudo bolečino v ledvenem delu hrbtenice, mravljinčenje, izgubo občutka, šibkost mišic ali celo parezo. Kadar bolečina kljub konservativnemu zdravljenju vztraja, se pacientu predlaga operacija, ki je praviloma povezana s pooperativno bolečino, z zmanjšanim obsegom gibljivosti hrbtenice ter z opravljanjem vsakodnevnih aktivnosti. Zato je zelo pomembno vključevanje pacientov v pooperativno rehabilitacijo. Namen diplomske naloge je bil ugotoviti učinkovitost pooperativne rehabilitacije po operaciji HD ledvene hrbtenice. Metode: Za diplomsko nalogo je bila izvedena raziskava s pomočjo standardiziranega vprašalnika Oswestry Low Back Pain Disability Index za ocenjevanje pacientovih dnevnih in telesnih zmogljivosti. V raziskavo je bilo vključenih 52 pacientov po operaciji HD ledvene hrbtenice. Rezultati: Rezultati raziskave kažejo, da se je pacientom po končani rehabilitaciji po operaciji HD ledvene hrbtenice intenziteta bolečine v ledveni hrbtenici in v nogi statistično pomembno zmanjšala ter se je izboljšala zmogljivost pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Uporabnost: Rezultati naše raziskave so uporabni v postopku rehabilitacije po operaciji HD, saj kažejo da ima pooperativna rehabilitacija ključno vlogo pri zmanjšanju bolečine in povečanju zmogljivosti pacientov pri opravljanju dnevnih in telesnih aktivnosti. Omejitve: Omejitev naše raziskave vidimo v majhnosti vzorca ter krajšem obdobju spremljanja pacientov.
Ključne besede: hernia disci, rehabilitacija, fizioterapija, operacija hernie disci
Objavljeno v ReVIS: 05.06.2025; Ogledov: 209; Prenosov: 5
Celotno besedilo (812,51 KB)

Opis: Zdravljenje poškodbe kosti brez strokovnega vodenja je izjemno težko in lahko povzroči do zaplete ter nepopolno zdravljanje. Fizioterapija je ključna za optimalno okrevanje, saj zagotavlja strukturirano rehabilitacijo, ki izboljšuje rezultate in zmanjšuje tveganje za zaplete. Po operaciji je tkivo pogosto razdraženo, vneto in boleče, zato je fizioterapija osredotočena na lajšanje bolečin, izboljšanje gibljivosti, krepitev mišic in preprečevanje zapletov. Rehabilitacijo začnemo že v prvih tednih po operaciji z aktivnimi in pasivnimi vajami za preprečevanje togosti sklepov in ohranjanje mišične mase. Različni dejavniki, kot so vrsta zloma, način operacije, slabe razvade in zdravstveno stanje, vplivajo na program rehabilitacije. Fizioterapija pomaga tudi pri postopnem obremenjevanju poškodovane noge in učenju hoje z berglami. Vadba z utežmi in vaje za ravnotežje so pomemben del kasnejših faz rehabilitacije, saj prispevajo k hitrejšemu okrevanju in višji funkcionalnosti kolka. Raziskave so pokazale, da dodajanje kalcija in vitamina D, ne vpliva signifikantno na povečanje mineralne gostote kosti, medtem ko vadba z utežmi lahko zmanjša izgubo kostne gostote pri starejših odraslih in jo poveča pri ženskah po menopavzi ter otrocih s cerebralno paralizo. Pravilna fizioterapevtska obravnava lahko omogoči hitrejše in učinkovitejše rezultate, brez nje pa okrevanje traja dlje. Poleg tega kombinacija delovne in fizioterapije dviga samozavest in samostojnost pacientov. OTAGO vadbeni program, razvit za preprečevanje padcev pri starejših, vključuje vaje za moč in ravnotežje, ter dokazano zmanjšuje tveganje zanje padce. Glavni cilji programa so izboljšanje mišične moči, ravnotežja, gibljivosti, koordinacije in funkcionalne neodvisnosti.
Ključne besede: Fizioterapija, rehabilitacija, zlom stegnenice, učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2025; Ogledov: 338; Prenosov: 31
Celotno besedilo (2,73 MB)