291. Ocena dela in zaupanja do slovenskih institucij v boju proti korupcijiAndraž Stibilj, 2013 Opis: Diplomska naloga analizira stopnjo zaupanja in dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje stališč
slovenskih državljanov v tri najpomembnejše institucije za boj proti korupciji (sodišča,
policija in komisija za preprečevanje korupcije) ter jih primerja s samooceno predstavnikov
navedenih institucij. Sestavljena je iz teoretičnega in empiričnega dela.
V teoretičnem delu sem nakazalmetodološki načrt, ki vsebuje opredelitev uporabljenih
raziskovalnih metod, na podlagi katerih sem preverjal postavljene hipoteze, izpeljane iz
raziskovalnih vprašanj. Predstavil sem pojmovno podlago besede korupcija in vse, kar sodi
zraven tematskega področja. Najprej sem se osredotočil na definicijo besede korupcija, ki je
problematična zaradi različnosti poimenovanja med institucijami in avtorji, ki jo v svojih
delih obravnavajo. Sledijo vrste in vzroki korupcije, preprečevanje in odpravljanje korupcije,
protikorupcijske strategije ter posledice le-te. Četrto poglavje zajema izključno vsebinsko
področje korupcije v Sloveniji. Temelji predvsem na poročilu komisije za preprečevanje
korupcije, oceni možnosti razvoja korupcije v Sloveniji, ter predstavitvi slovenskih organov
in institucij za boj proti korupciji. Temu je dodana še statistika in področje prijav, pogoji
preprečevanja korupcije, ter slovenska zakonodaja, ki ureja preprečevanje korupcije.Sledi
empirični del, ki je sestavljen iz kvantitativnega in kvalitativnega dela raziskave. Pri
kvantitativnem delu sem oceno dela in dejavnike zaupanja v slovenske institucije ugotavljal s
pomočjo spremenljivk iz raziskave Stališča o korupciji 2009 iz leta 2010, ki jo je izvedel
Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. S pomočjo hipotez sem
ugotavljal, kako slovenska javnost ocenjuje delovanje institucij za boj proti korupciji, kateri
so dejavniki, ki vplivajo na negativno mnenje o delu institucij in na to, da je korupcija velik
problem v Sloveniji. Poleg tega me je zanimalo, kateri izmed institucij anketiranci najprej
podajo prijavo korupcije. Ko sem izvedel vse statistične analize, sem hipoteze potrdil oziroma
zavrnil, ter odgovore primerjal s samooceno dela vseh treh institucij iz kvalitativnega dela
raziskave. Tu sem opravil intervjuje s tremi predstavniki institucij, kar mi je omogočilo
dodatno širino oziroma pregled nad zastavljeno problematiko. V zaključku diplomske naloge
sem podal še sklepe in ugotovitve preverjanja postavljenih hipotez ter se opredelil do
obravnavane problematike.
Ključne besede: korupcija, zaupanje, dejavniki, sodišča, policija, komisija za preprečevanje korupcije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 903; Prenosov: 106 Celotno besedilo (1,25 MB) |
292. Spodbujanje ustvarjalnih dosežkov študentovAldijana Dizdarević, 2011 Opis: Ustvarjalnost na prvi pogled ljudje predvsem povezujemo z umetniki in znanstveniki, vendar
pa ima ustvarjalnost velik pomen na veĉ razliĉnih podroĉjih. Eno takih podroĉij je tudi
izobraţevanje, ki ĉloveka spremlja celo ţivljenje. Zaĉne se ţe v otroštvu, ko otrok spoznava
svet okoli sebe na svoj naĉin, in nadaljuje z vstopom v strokovno izobraţevanje, ki ga nudijo
institucije kot so osnovne, srednje in visoke šole. Nato pa ĉlovek svoje pridobljeno znanje
nadgrajuje z izkušnjami v sluţbi in osebnem ţivljenju. Med znanjem in izkušnjami pa se
najde tudi mesto za ustvarjalnost, ki se skriva v vsakem posamezniku, za katero pa le-ta
potrebuje neko spodbudo, to je motivacijo, ki je lahko tako zunanja kot tudi notranja. Zato vse
bolj prihajamo do spoznanja, da vlaganje v ustvarjalne in inovativne sposobnosti mladine
predstavlja dolgoroĉno naloţbo za prihodnost. To pomeni, da v današnjem ĉasu izobraţevalne
institucije dajejo ustvarjalnosti vse veĉji pomen in na podlagi tega uvajajo razliĉne naĉine, s
katerimi skušajo motivirati ustvarjalne in nadarjene. Prav zaradi pomembne vloge, ki jo ima
ustvarjalnost pri razvoju in izobraţevanju sem se odloĉila, da razišĉem in predstavim naĉine
spodbujanja ustvarjalnosti pri študentih na treh razliĉnih fakultetah v Sloveniji. S pomoĉjo
primerjave naĉinov spodbujanja ustvarjalnosti pa sem oblikovala model predlogov in
pravilnika za Fakulteto za uporabne druţbene študije, ki bi lahko bili uporabni za nadaljnji
razvoj fakultete.
Ključne besede: ustvarjalnost, motivacija, ustvarjalni dosežki, visokošolsko izobraževanje, študentje Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1201; Prenosov: 48 Celotno besedilo (501,32 KB) |
293. Krepitev integritete v policijiVida Zorc, 2013 Opis: V diplomski nalogi sta uvodoma predstavljena pojma morale in etike. V nadaljevanju so
opisane vrste etike in njene značilnosti v javni upravi. Predstavljeni so rezultati raziskave
empiričnega pregleda ujemanja javnih-zasebnih vrednot v Sloveniji in na Nizozemskem v
hierarhiji organizacijskih vrednot v organizacijah javnega in zasebnega sektorja. Prikazana je
preglednica vrednot organizacije, srednje vrednosti vrednot glede na stopnjo pomembnosti v
javnem in zasebnem sektorju v obeh državah ter vrste kodeksov. V nadaljevanju diplomske
naloge so razloženi pojem, načrt in test integritete. Integriteta ima velik pomen pri
preprečevanju korupcije. V nadaljevanju je predstavljena korupcija v Sloveniji in grafično
prikazani rezultati o stanju korupcije v javni upravi. V tretjem poglavju sta predstavljeni
ustanovitev in strategija delovanje odbora za integriteto in etiko v policiji, Policijska
akademija kor organizacijska enota Generalne policijske uprave, zadolžena za vsa
usposabljanja in izpopolnjevanja policistov v Republiki Sloveniji. Predstavljen je program
krepitve integritete policistov ter rezultati, doseženi po usposabljanju. V zadnjem poglavju so
interpretirani rezultati kvalitativne raziskave, izvedene med člani odbora za integriteto in etiko
v policiji, člani aktiva za socialne veščine Policijske akademije in študenti Višje policijske
šole. V zaključku so podani predlogi za izboljšanje, nadgradnjo in krepitev integritete v
policiji. Ključne besede: etika, morala, integriteta, policija, policijsko izobraževanje, kodeksi ravnanj Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1168; Prenosov: 75 Celotno besedilo (1,26 MB) |
294. Prekomerno uživanje alkohola med brezposelnimi osebamiViljem Sindičič, 2017 Opis: V tej diplomski nalogi se osredotočam na prekomerno uživanje alkoholnih pijač med
brezposelnimi osebami. Živimo v času, ko imamo še vedno dokaj visoko stopnjo
brezposelnosti v primerjavi z drugimi državami. Nekateri ljudi se lahko zato zatečejo tudi k
prekomernem pitju alkoholnih pijač. To bom v tej diplomski nalogi raziskoval. Predstavil sem
problem brezposelnosti in analiziral alkoholizem ter vse posledice. Izvedel sem šest
intervjujev z brezposelnimi osebami in jih povprašal o njihovih pivskih navadah oziroma
kulturi pitja, kar je prestavljalo raziskovalni del moje diplomske naloge.
Predstavil sem vzroke in posledice prekomernega pitja alkohola za posameznika in družbo.
Izvedel sem kvalitativno raziskavo in predstavil rezultate, da pretirano pitje alkoholnih pijač
in stanje brezposelnosti oziroma brezdelja nista nujno povezana. Povezana sta v nekaterih
primerih. To je odvisno od posameznikove osebnosti, čustvene zrelosti, odnosov in
samozavesti. Nekatere osebe lahko oziroma bi lahko posegle po alkoholu v primeru izgube
zaposlitve, nekateri bi postali aktivni iskalci zaposlitve.
Vsekakor je brezposelnost velik družben problem, še posebno, če se ga ne rešuje učinkovito in
s pravilnimi ukrepi, ki bi spodbujali gospodarstvo(javna dela, usposabljanje na delovne
mestu,…). Alkoholizem oziroma pretirano pitje alkoholnih pijač pa je star problem, kot je
staro človeštvo(no, nekoliko manj, če smo natančni). V tej diplomski nalogi sem ga podrobno
analiziral. Ključne besede: alkoholizem, zasvojenost, brezposelnost, metode zdravljenja, pivske navade, diplomske naloge Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1136; Prenosov: 41 Celotno besedilo (0,00 KB) Gradivo ima več datotek! Več...
|
295. Kreativnost v timuVivjana Petretič, 2012 Opis: Brez ustvarjalnosti človek ne bi mogel preživeti. Pred par desetletji pa je prišlo v ospredje tudi
timsko raziskovalno delo. Timsko delo je na eni strani narekovala potreba po novih izdelkih
in znanju, po drugi strani pa to, da se človek kot skupinsko bitje najbolje počuti v skupini.
Namen diplomske naloge je bil spoznati značilnosti dobrega tima, ugotoviti, kakšen vpliv ima
timsko delo na ustvarjalnost, raziskati zakaj in kdaj je primerno oblikovati time in poiskati
oziroma spoznati načine za spodbujanje ustvarjalnosti. Zanimalo nas je tudi, zakaj je
primernejše oblikovati time, kot pa da bi vsak samostojno reševal določeno nalogo. Predvsem
pa smo želeli izvedeti kakšne so razlike v ustvarjalnosti članov tima v primerjavi s tistimi, ki
enako nalogo rešujejo samostojno. Na osnovi prebrane literature in ogledanih video
posnetkov predavanj smo v začetnih poglavjih diplomske naloge predstavili kreativnost, tim
in kreativnost v timu. Nato smo v empiričnem delu izvedli intervjuje s strokovnjaki na
področju gospodarstva (Sumida d.o.o, Blejska Dobrava), šolstva (Osnovna šola Koper) in
zdravstva (Bolnišnica Valdoltra). Po opravljenem transkriptu posnetih intervjujev smo vse
zapise uredili v smiselne enote in s pomočjo kodiranja prišli do sodb. Poleg intervjujev smo
anketirali še člane timov v podjetjih, šolstvu, zdravstvu, športu, turizmu, gledališču, v
glasbeni skupini ter v gasilski brigadi. Ugotovili smo, da je res primernejše delati v timu, in
sicer predvsem zaradi sinergijskih učinkov na vseh področjih, boljše motivacije, večje
prožnosti in hitrosti učenja ter zaradi veliko večje verjetnosti nastajanja ustvarjalnih dosežkov.
Spoznali smo, da mora ustvarjalen tim imeti dober skupinski cilj, plemenitost poslanstva,
radovedne in raznolike člane, med katerimi vlada medsebojno spoštovanje in sproščeno
vzdušje, kjer uporabljajo metode za spodbujanje ustvarjalnosti in kjer se člani kot zadovoljni
posamezniki prostovoljno povežejo med seboj in s skupnimi močmi pripomorejo k
spremembam na boljše. Ključne besede: ustvarjalnost, kreativnost, tim, timsko delo, skupinski cilji Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1261; Prenosov: 56 Celotno besedilo (816,79 KB) |
296. Spremembe v financiranju visokega šolstva v razmerah gospodarske in finančne krizeVesna Skrbinjek, 2015 Opis: Družbe znanja poudarjajo pomen izobraževanja kot enega izmed ključnih dejavnikov
gospodarskega in družbenega napredka. Posledično se akumuliranju človeškega kapitala
pripisuje mnogo pozitivnih učinkov, ki se kažejo skozi ekonomske in neekonomske koristi tako
na ravni posameznika kot celotne družbe. V evropskem visokošolskem prostoru se javno
financiranje visokega šolstva utemeljuje predvsem zaradi njegove družbeno odgovorne vloge,
zaradi česar so pričakovanja družbe do visokošolskih zavodov vse večja. Globalna gospodarska
in finančna kriza je pričakovanja družbe do visokega šolstva še povečala, vendar pa se obseg
javnih sredstev za visoko šolstvo v državah zaradi njenega negativnega učinka pomembno
spreminja, še posebej v tistih, ki jih je gospodarska in finančna kriza ekonomsko bolj oslabila.
Namen doktorske disertacije je z izsledki raziskave obogatiti področje financiranja visokega
šolstva s spoznanji o učinkih globalne gospodarske in finančne krize na evropske visokošolske
sisteme v smislu ugotavljanja sprememb razpoložljivosti finančnih sredstev za visoko šolstvo,
sprememb v povpraševanju po visokem šolstvu in sprememb števila diplomantov v povezavi z
visokošolskim trgom dela. Naše osrednje raziskovalno vprašanje se tako glasi, kako se v
razmerah globalne finančne in gospodarske krize spreminja financiranje visokega šolstva v
evropskih državah glede na specifične razmere v njihovih gospodarstvih. Pri raziskovanju
sprememb financiranja visokega šolstva smo obravnavane države glede na učinek globalne
gospodarske in finančne krize na njihova gospodarstva razdelili v dve skupini: gospodarsko
bolj oslabljene in gospodarsko manj oslabljene države. Na osnovi dobljenih dveh skupin smo
primerjalno raziskovali spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja med letoma 2008
in 2011, torej vse od začetka globalne gospodarske in finančne krize do zadnjega leta, za
katerega smo imeli na voljo podatke. Spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja smo
primerjali med skupinama in znotraj skupin.
Ugotovili smo, da so se javni izdatki za visoko šolstvo glede na druge javne porabnike
spreminjali manj, prav tako tudi v primerjavi z javnimi izdatki za izobraževanje. V začetnih
letih krize so se javni izdatki za visoko šolstvo v gospodarsko bolj oslabljenih državah zniževali
manj, medtem ko so se zaradi dolgotrajnosti in poglabljanja krize v kasnejših letih krize
zniževali bolj. Predvsem države, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev v visoko šolstvo (v
deležu bruto domačega proizvoda; v nadaljevanju BDP), so ta vlaganja med krizo tudi ohranile
oziroma povečale. Ko upoštevamo vlaganja v visoko šolstvo, prilagojena glede na vpisane
študente, ugotavljamo, da so se naložbe v tem pogledu znižale predvsem zaradi povečanega
povpraševanja.
Ugotavljamo tudi, da so gospodarsko bolj oslabljene države javne izdatke za pomoči študentom
ohranjale bolj kot neposredne javne izdatke za visokošolske zavode (kar pa ne velja za
Slovenijo). V gospodarsko manj oslabljenih državah so države, ki so pred krizo vlagale visok
delež BDP-ja v visoko šolstvo, bolj krčile sredstva, namenjena pomoči študentom, kot sredstva
za visokošolske zavode. Prepoznavamo, da so mehanizme in instrumente financiranja visokega
šolstva v nekaterih državah spreminjali v smeri večje učinkovitosti, vendar to ni nujno posledica
učinka krize. Predvsem v gospodarsko bolj oslabljenih državah se je na institucionalni ravni
sprejelo več ukrepov racionalizacije sredstev, kar je vodilo tudi do zniževanja števila
zaposlenega akademskega osebja.
Povpraševanje po visokem šolstvu je bilo sicer večje v gospodarsko manj oslabljenih državah,
vendar se je delež mladih v najznačilnejši starostni skupini, ki se vpisuje v visoko šolstvo, v
gospodarsko bolj oslabljenih državah močno znižal. Bruto stopnja vpisa je bila tako višja v
gospodarsko bolj oslabljenih državah, čeprav tega nismo mogli potrditi na primeru Slovenije.
Med gospodarsko manj oslabljenimi in gospodarsko bolj oslabljenimi državami smo ugotovili
statistično značilne razlike v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov, kjer je bila
sprememba statistično značilno višja v gospodarsko bolj oslabljenih državah. Statistično
značilnih razlik v povečanju diplomantov med skupinama nismo potrdili, ugotovili pa smo, da
so med državami, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev na študenta, in državami, ki so pred
krizo vlagale malo sredstev na študenta, statistično značilne razlike tako v spremembi rasti
števila diplomantov kot v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov.
Študija primera Slovenije je pokazala, da obstajajo tudi razlike med državami znotraj skupine
gospodarsko bolj oslabljenih držav, kamor se je uvrstila tudi Slovenija. Znižanja javnih
izdatkov za visoko šolstvo so se sicer podobno začela šele ob poglabljanju krize, vendar so se
javni izdatki za pomoči študentom znižali bolj kot javni izdatki za visokošolske zavode. Prav
tako se je način financiranja v letu 2011 spremenil, da v manjši meri upošteva elemente
uspešnosti. Hkrati ugotavljamo, da število študentov zaradi demografije upada bolj kot v ostalih
gospodarsko bolj oslabljenih državah. Število diplomantov se je v Sloveniji, nasprotno,
povečevalo bolj v skladu z gospodarsko manj oslabljenimi državami, kar lahko pripišemo
ukrepom racionalizacije sredstev s strani vlade. Prehod diplomantov na trg dela pa je težak, kar
se posledično kaže s povečevanjem stopnje njihove brezposelnosti.
Naše ugotovitve prispevajo novo znanje in razmislek o učinku gospodarske in finančne krize
na spremembe financiranja visokega šolstva, na podlagi česar se lahko oblikujejo priporočila
visokošolskim politikam za doseganje boljših rezultatov v visokem šolstvu in družbi kot celoti. Ključne besede: financiranje visokega šolstva, gospodarska in finančna kriza, javna sredstva, povpraševanje po terciarnem izobraževanju, brezposelnost diplomantov Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1030; Prenosov: 55 Celotno besedilo (4,24 MB) |
297. Relevantnost dvofaktorske motivacijske teorije pri generaciji X in YVesna Rejec, 2012 Opis: Doktorska disertacija spada v širše sociološko polje, saj govori o kompleksni problematiki
relevantnosti Herzbergove dvofaktorske motivacijske teorije, pri čemer se v ospredje
postavlja raziskovalni interes generacijske stratifikacije specifične generacije v današnjem
slovenskem sociološko-kulturološkem kontekstu. Glede na vsakdanjo percepcijo življenja,
torej glede na vrednote, narodnostno poreklo, življenjske izkušnje, poklicno usmerjenost in
demografske značilnosti okolja, iz katerega prihajamo, imamo ljudje lahko zelo različne
interpretacije stvarnosti. V pričujoči disertaciji se fokusiramo na generacijsko, torej starostno
stratifikacijo pripadnikov generacije X in Y v povezavi z motivacijskim okvirom, znotraj
katerega pripadniki obeh generacij delujejo. Dileme, s katerimi smo se v pričujoči doktorski
disertaciji ukvarjali, se nanašajo na vprašanja, ali za motivacijo predstavnikov generacije Y
res veljajo drugačni pristopi kot doslej? So jim v primerjavi s predstavniki generacije X za
notranji delovni zagon res pomembnejši drugi motivacijski dejavniki? Zanimalo nas je torej,
ali med obema generacijama res obstajajo takšne razlike, da bi lahko upravičeno govorili o
generacijski raznolikosti. Za osnovni raziskovalni okvir nam je služila Herzbergova
dvofaktorska motivacijska teorija, ki smo jo z obsežnim teoretičnim študijem razširili na
dodatne dejavnike, ki jih Herzberg v svoje preučevanje ni vključil, so pa zadnje študije mladih
generacij pokazale, da so mladim pomembni. V okviru Herzbergove teorije nas je zanimalo
tudi, ali je teorija dovolj robustna, da se je obdržala skozi čas, in ali je njena aplikacija za
slovenski prostor sploh relevantna. Končni cilj disertacije pa je bila formulacija
motivacijskega modela za povprečnega predstavnika generacije X in povprečnega
predstavnika generacije Y.
Predstavnike obeh generacij smo najprej preučili skozi obsežen znanstveni in literarni korpus,
nato pa preučevali s kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami, s katerimi smo odgovarjali
na v uvodu postavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze. Tako kvalitativna kot tudi
kvantitativna analiza sta pokazali, da se dejavniki, ki jim predstavniki ene in druge generacije
pripisujejo ključen pomen, med seboj razlikujejo. Nadalje smo ugotovili, da prav tako obstaja
razlika, katerim izmed teh dejavnikom pripadniki generacije X in Y pripisujejo vlogo
motivatorja in katerim vlogo higienika. Iz vsega zgoraj naštetega smo torej sklenili, da obstaja
dovolj očitna empirična evidenca, da lahko legitimno in z vso relevantnostjo govorimo o
generacijski raznolikosti tudi v današnjem slovenskem sociološko-kulturološkem okolju. Kot
eden izmed raziskovalnih ciljev je bilo tudi vprašanje, ali je Herzbergova teorija dovolj
robustna, da se je obdržala več kot pol stoletja. Ugotovili smo, da sicer osnovni skelet teorije
še stoji, vendar so družbene spremembe vplivale na spremenjeno konotacijo dejavnikov – iz
higienikov v motivatorje in vice versa.
Pojem generacijske raznolikosti in z njo povezane motivacije je v slovenskem prostoru še
precej neraziskana tema in s pričujočo doktorsko disertacijo smo želeli ravno na tem področju
dodati svoj znanstveni prispevek k teoriji motivacije. Ključne besede: motivacija, motivacijske teorije, Herzberg, generacijske razlike, generacija X, generacija Y, doktorska disertacija Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1136; Prenosov: 84 Celotno besedilo (7,07 MB) |
298. Strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežijUrška Fric, 2019 Opis: Doseganje učinkovitega ravnanja s primarnimi viri je s ponovno uporabo odpadnih virov za
družbene akterje zaradi sledenja okoljskim politikam in prepoznavanja koristi vedno večja
težnja na globalnem trgu. Sočasno doseganje koristi pri ponovni uporabi odpadnih virov
omogoča industrijska simbioza, ki kot eden izmed pristopov h krožnemu gospodarstvu
predstavlja pomemben in trajnostni mehanizem v industrijskih in neindustrijskih procesih.
Proučevanje industrijsko simbiotskih omrežij, znotraj katerih se industrijska simbioza odvija,
je z družboslovnega vidika, za razliko od ekološkega in ekonomskega, v znanstvenem merilu
bistveno manj raziskano, iz česar izhaja tudi pomanjkanje razumevanja socio-kulturnih
dejavnikov pri strukturiranju teh omrežij.
Pričujoče delo se osredinja na proučevanje vpliva šestih socio-kulturnih dejavnikov, ki v
različnih kombinacijah vplivajo na strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij – osredinimo
se na vpliv organizacijske kulture, družbene odgovornosti, odnosa do okolja, kognitivnih
okvirov, socialnega kapitala in medorganizacijskega zaupanja. Eksplicitno nas zanima, kako
lahko družbeni akter ocenjuje vpliv določenega socio-kulturnega dejavnika – ali je vplival in,
v kolikor je vplival, kako se je vpliv odražal pri umestitvi v industrijsko simbiotsko omrežje ter
ali vpliva in kako se to odraža pri trenutnem sodelovanju. Zanima nas torej, ali lahko družbeni
akter vpliv oceni kot pozitiven, negativen ali brez vpliva oz. nevtralen.
Z deskriptivno statistično analizo pokažemo, da je pred pričetkom in tekom sodelovanja
največkrat prisoten pozitiven vpliv medorganizacijskega zaupanja, odnosa do okolja,
socialnega kapitala in družbene odgovornosti, nekoliko manj je prisoten pozitiven vpliv
organizacijske kulture in kognitivnih okvirov, medtem ko sta negativni vpliv in nevtralnost
obravnavnih socio-kulturnih dejavnikov skorajda zanemarljiva.
S kvalitativno komparativno analizo v domeni analize mehkih množic nadalje pokažemo
prisotnost vpliva socio-kulturnih dejavnikov kot kombinacije vzročnih pogojev, kjer glede na
definiran prag članstva obravnavamo prisotnost vpliva vsakega socio-kulturnega dejavnika.
Ugotovimo, da socio-kulturni dejavniki, za razliko od deskriptivne statistične analize, na
strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij vplivajo manj, vendar pa sleherni socio-kulturni
dejavnik pomembno vpliva na strukturiranje.
Ključne besede: industrijska simbioza, industrijsko simbiotsko omrežje, analiza omrežij, strukturiranje, socio-kulturni dejavniki, analiza mehkih množic, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1183; Prenosov: 83 Celotno besedilo (3,91 MB) |
299. Sociokulturne razsežnosti prenosa znanja v okviru akademskega podjetništvaUroš Gojkovič, 2017 Opis: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen
od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni
koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se
prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju
nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska.
V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z
gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v
preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij,
predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega
podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa
znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga
lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter
povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma
organizacij (Adam et al. 2014).
Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z
upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim
kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij.
Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa
znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da
specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost
in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci
organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami
ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost.
Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih
kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi
podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Ključne besede: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 789; Prenosov: 95 Celotno besedilo (3,21 MB) |
300. Smisel življenja v očeh starostnikov, živečih v domovih za stare ljudiŠejla Gazibara, 2018 Opis: Problem, ki smo ga raziskovali v doktorski disertaciji, je pojav videnja starosti kot
življenjskega obdobja, v katerem življenje izgubi smisel. Namen raziskave je bil prek
pričevanja starostnikov, živečih v domovih za stare ljudi, ugotoviti, kako uspešni so stari
ljudje pri odkrivanju smisla v starosti.
Raziskava je bila usmerjena v odkrivanje zmožnosti starih ljudi za odkrivanje smisla v
posameznem trenutku, trpljenju, krivdi in smrti, ki so značilni za življenjsko obdobje starosti.
Zaradi ozke usmerjenosti v smisel življenja v starosti smo za teoretično izhodišče, poleg
ugotovitev predhodnih raziskav, uporabili tudi logoteorijo, ki se usmerja v človekovo iskanje
smisla. V raziskavi so bile uporabljene kvalitativna metoda sekundarne analize podatkov,
kvantitativna metoda anketnega raziskovanja in kvalitativna metoda poglobljenih intervjujev.
Naša glavna ugotovitev je bila, da stari ljudje v domovih življenje v starosti v veliki meri
doživljajo kot smiselno, starost pa je enako ali celo bolj izpolnjena s smislom v primerjavi s
preteklimi življenjskimi obdobji. Smisel v starosti se nanaša in išče večinoma skozi
doživljajske vrednote oziroma prek doživljanja narave, kulture in umetnosti ter v veliki meri
tudi skozi ljubezen do sočloveka. Starost je življenjsko obdobje, ki je na svojevrsten način
prežeto s smislom, v veliki meri ravno zaradi neizogibnega trpljenja. Stari ljudje v veliki
večini uspešno odkrivajo smisel v življenjskem obdobju starosti ter so v veliki večini tudi
srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Svoje življenje v prihodnosti vidijo kot smiselno, o
prihodnosti pa večinoma ne razmišljajo. Stari ljudje se ne bojijo smrti in jo v veliki večini
sprejemajo kot sestavni del in končno dejanje življenja. Ključne besede: smisel življenja, smisel starosti, smisel trpljenja, strah pred smrtjo, smisel smrti, zdravstvena nega, doktorske naloge Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1060; Prenosov: 82 Celotno besedilo (0,00 KB) Gradivo ima več datotek! Več...
|