Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


11 - 20 / 1596
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Uresničevanje pravice do zdrave pitne vode na primeru kraškega vodonosnika
Martina Stegel, 2020

Opis: Voda je življenje. Voda je naravna dobrina, ki je bistvena za življenje, prav tako pa je ključna za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do človekovega dostojanstva itd. Gre za pravice, ki jih ni možno uresničevati brez vode, saj brez nje ni življenja. Zdrava pitna voda ni nekaj samoumevnega, ampak je v sodobnem času cenjena dobrina, ki mora biti kot taka tudi ustrezno priznana in varovana. V letu 2016 je bila pravica do pitne vode vpisana v 70.a člen Ustave RS, kar pomeni, da se zavedamo njene pomembnosti in nenadomestljivosti. Za zaščito pitne vode bi bilo treba spremeniti način življenja, vodne vire uporabljati bolj trajnostno ter zaščititi zaloge pred onesnaženjem. V magistrskem delu so v ospredje postavljeni kraški vodonosniki, ki v sebi skrivajo velike količine pitne vode in zagotavljajo pitno vodo za več kot polovico prebivalcev Slovenije. Kraški vodonosniki so zaradi svojih posebnosti zelo dovzetni za onesnaženja, zato bi jim morali nameniti posebno pozornost in jih ustrezno zavarovati. Dolgoročna in načrtna zaščita kraških vodonosnikov mora temeljiti na poznavanju njihovih posebnih značilnosti in strokovnih podlagah. Ureditev tega področja zahteva določene omejitve urbanizacije in omejitve človekovih dejavnosti, a je to nujno potrebno, če si želimo iz pipe natočiti kozarec dobre pitne vode.
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, pravica do pitne vode, onesnaževanje okolja in voda, kraški vodonosnik
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 77; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

12.
Alternativne oblike bivanja za starejše in pravne podlage za njihovo implementacijo v Sloveniji
Natalija Sovič Jelenko, 2020

Opis: Osrednja tema magistrskega dela je predstaviti nekatere oblike bivanja starejših, ki so v tujini že razvite, v Sloveniji pa se pojavljajo šele v zadnjem obdobju, ter njihovo implementacijo v Sloveniji v povezavi s sprejetimi strategijami in pravnimi podlagami. Za Slovenijo je značilno pomanjkanje raznovrstnih nastanitev za bivanje starejših. V preteklosti je bil poudarek predvsem na institucionalnih oblikah na eni strani in na drugi strani na vlogi neformalnih oskrbovalcev in družine kot osnovne celice, ki je dolžna poskrbeti za ostarele svojce. Zaradi trenda staranja družbe in spremenjenega načina življenja je potrebno prilagoditi zakonodajne okvire in tudi spremeniti miselnost starejše in srednje generacije. S poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju pa ustrezno vključiti mlajšo generacijo. To smo ugotavljali z analizo sprejetih strategij in zakonodaje, analizo raziskav, ki so jo s področja obravnavane teme izvedle različne inštitucije in posamezniki, ter z intervjuji posameznikov, ki so vpeti v uvajanje oz. izvajanje pilotskih projektov in nudenje pomoči starejšim. Namen in cilj tega magistrskega dela je preučiti, kakšen je odnos do dóma in ekonomsko-socialni položaj starejših prebivalcev v Sloveniji v povezavi z možnimi % alternativnimi oblikami bivanja za starejše, kakšne oblike že obstajajo in kako so starejši seznanjeni s tem. Glede ugotovitev podajamo predloge, da se za večjo prepoznavnost o možnih oblikah bivanja in že uveljavljenih pomočeh starejšim v večji meri vključijo občine, krajevne skupnosti, lokalna društva in organizacije, kot npr. organizacije rdečega križa, društva upokojencev, skratka tudi tisti, ki jih starejši poznajo in jim zaupajo. Več bi se morali uporabljati tiskani mediji, v katerih bi bile celovito in jasno predstavljene različne informacije in kontaktni podatki posameznih ustanov in izvajalcev pomoči ter primeri dobrih praks.
Ključne besede: staranje prebivalstva, medgeneracijsko sožitje, dolgotrajna oskrba, bivanjska skupnost, sobivanje, stanovanjske zadruge
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 105; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (1,79 MB)

13.
Svoboda izražanja - meje kazenskopravne intervencije v slovenski sodni praksi in sodni praksi ESČP
Aleksandra Samac, 2020

Opis: Svobodna demokracija temelji na ljudstvu in na njihovi svobodni volji, ki je ključna za sodelovanje v političnem procesu. Ta volja se kaže skozi pogovor, kritiko, izražanje misli, idej in mnenj posameznikov, ki skupaj tvorijo celotno demokratično družbo. To dejstvo nas vodi do svobode izražanja, ki varuje in daje posamezniku pravico, da se izraža. Pravica do svobode izražanja je ena izmed najpomembnejših in temeljnih človekovih pravic, saj je nujni pogoj za funkcioniranje drugih človekovih pravic in svoboščin. Svoboda izražanja je širok pojem, ki zajema svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska, oddajanja radia in televizije ter drugih oblik in načinov izražanja ter javnega obveščanja. Poleg Splošne deklaracije človekovih pravic varujejo to pravico tudi drugi mednarodni in ustavni dokumenti. Tako je pravica do svobode izražanja v Evropi varovana z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki jo varuje s svojim 10. členom. Tudi večina svetovnih ustav varuje omenjeno pravico in tudi Ustava Republike Slovenije ni izjema, ki pravico do svobode izražanja varuje s svojim 39. členom. Primerjalno ustavno pravo to pravico šteje za eno izmed najplemenitejših človekovih pravic in je nepogrešljivi pogoj domala vsake druge oblike svobode. Svoboda izražanja je ena izmed tistih temeljnih pravic, katere pomen se zaveda tudi širša množica ljudi, večina laikov pa se ne zaveda, da v določenih situacijah, ki navidezno lahko morda delujejo nedolžno, lahko privede do kazenskopravne intervencije. Čeprav je svoboda izražanja temeljna človekova pravica, ki je dana vsakemu, tako zasebni kot tudi javni osebi, morajo obstajati meje pri samem uveljavljanju pravice. Če so te meje presežene, mora v tem primeru nastopiti kazensko pravo, ki je v vlogi %varuha te pravice.
Ključne besede: svoboda izražanja, človekove pravice, kazenskopravna intervencija, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Ustava Republike Slovenije
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 123; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (1,32 MB)

14.
Ad hominem v praksi slovenskih sodišč
Kristian Remškar, 2020

Opis: Ad hominem oziroma argument proti človeku je trditev, uperjena proti razpravnemu nasprotniku, ki zagovarja določeno stališče. Ker naslavljanje osebnostnih lastnosti in drugih osebnih okoliščin praviloma ne predstavlja logično utemeljene ovrţbe trditev razpravnih nasprotnikov, se tovrstni vzorec sklepanja v neformalni logiki uvršča med zmote relevance, katerih skupna lastnost je v tem, da sklep ne izhaja iz premis argumenta. Kljub zmotnosti pa je ad hominem postal zimzelena stalnica v vsakodnevnih medijskih, političnih in navsezadnje tudi sodnih razpravah. Razlog za to gre pripisati dejstvu, da omogoča zavračanje trditev razpravnega nasprotnika z izpodbijanjem njegove verodostojnosti, sklicevanjem na nedoslednosti med njegovimi trditvami in dejanji ter drugim diskreditacijskim poskusom, ki onemogočajo nadaljevanje vsebinske razprave. Kljub temu pa to še ne pomeni, da je sleherna raba ad hominemov zmotna. Obstajajo namreč primeri, kjer osebne okoliščine nedvomno predstavljajo upoštevni dejavnik pri presojanju sprejemljivosti določenih trditev, kot tudi primeri, v katerih zaradi prepletanja kontekstualnih nians ni povsem jasno, ali so osebne okoliščine relevantne ali niso. Namen pričujoče raziskave je proučiti lastnosti ad hominem argumentov, ki vplivajo na prepričljivost in smiselnost njihove rabe v sodnih postopkih. V ta namen so bile opravljene analiza in sinteza ključnih poudarkov iz različnih teoretičnih pristopov k argumentaciji in razlaga relevantnih pravnih norm, izhajajoč iz aktualnih stališč sodne prakse in pravne teorije.
Ključne besede: ad hominem, zmotnost, etotična relevantnost, učinkovitost, pravna dopustnost
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 86; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (1,18 MB)

15.
Miselna naravnanost mediatorja
Tjaša Ravnikar, 2020

Opis: Čedalje bolj se zavedamo pomembnosti načina reševanja sporov zaradi ohranjanja čim boljših odnosov, pri čemer pa je še bolj kot tehnična narava mediacije pomembno dejstvo, kdo je mediator. Najnovejša znanstvena dognanja na področju nevroznanosti nam ponujajo odličen vpogled v delovanje človeškega uma in posledično miselne naravnanosti, ki določa vse, kar ljudje smo. Določa naš način delovanja, način čustvovanja ter način upravljanja in reguliranja stresa, kar je še posebej pomembno pri delu mediatorja, ki se vsakodnevno srečuje z zelo stresnimi in čustvenimi situacijami. Miselna naravnanost mediatorja nam pove, kako se z njimi spopada, tako pri mediantih kot pri sebi. Namen magistrskega dela je prikazati korelacijo med miselno naravnanostjo in mediatorjem. Cilj je bil ugotoviti povprečno miselno naravnanost mediatorja v Sloveniji, kako se ta izraža pri njegovem delu ter ugotoviti morebitne izražene skupne lastnosti in interese posameznikov različnih strok, ki se odločajo za delo mediatorja. Ugotovili smo, da mediatorjeva miselna naravnanost vpliva na uspešnost njegovega dela, vendar pa ne vpliva na njegovo subjektivno doživljanje uspeha pri svojem delu. Ugotovili smo tudi, da je znanje s področja miselne naravnanosti premalo vključeno v izobraževanja za mediatorje v Sloveniji ter da miselna naravnanost vpliva na mediatorjev stil vodenja mediacijskih srečanj. Miselna naravnanost je ključna za dobro in uspešno delo mediatorja. To magistrsko delo je pionir na področju poglobljenega uvida v svet mediatorja. Raziskava lahko pripomore k usvajanju novega znanja že delujočim mediatorjem, jim spodbudi razmišljanja in vpogleda vase kot tudi vsem drugim, ki niso mediatorji, pa to delo predstavlja dragocene informacije o zahtevnosti in multidisciplinarnosti mediatorjevega dela.
Ključne besede: mediacija, mediator, miselna naravnanost, nevroznanost, možgani
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 96; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (4,39 MB)

16.
Nagrajevanje zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju
Ines Nekič Leben, 2020

Opis: Sistem nagrajevanja nas spremlja skozi celotno življenjsko obdobje. Pomemben je tako v zasebnem življenju kot na delovnem mestu. Že od malega so nas z nagrajevanjem usmerjali, kaj je prav in kaj narobe, oziroma so nas z nagrado nagradili, ko smo kaj dobro naredili. Na delovnem mestu je popolnoma enako. Delodajalec z nagrado nagradi zaposlenega za uspešno opravljeno delo tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Zaposlene je treba nagrajevati, saj nihče ne bo dajal vsega od sebe in se trudil za prazen nič. Delodajalec mora poskrbeti za zadovoljstvo svojih zaposlenih z dobrim sistemom nagrajevanja, saj le zaposleni, ki se čuti pomembnega, kot del neke organizacije, lahko prispeva k njeni uspešnosti. Po načinu delovanja se javni in zasebni sektor razlikujeta. Javni sektor deluje po nekapitalskih izhodiščih, kar pomeni, da se financira iz proračuna. Zasebni sektor pa deluje po kapitalskih izhodiščih, saj je njegov cilj večanje dobička. V obeh sektorjih poznamo tako finančno kot nefinančno obliko nagrajevanja. Nefinančna oblika nagrajevanja v zadnjem času pridobiva pomembnost, saj ima namen usmerjati razvoj posameznika in ima včasih celo večji pozitivni učinek na zaposlenega kot sama finančna nagrada. Izvajanje poslovne strategije organizacij podpira učinkovit sistem nagrajevanja in prispeva k večji uspešnosti in učinkovitosti zaposlenih. Primerjavo podeljevanja nagrad v javnem in zasebnem sektorju prikazuje raziskava, izvedena z anketo med zaposlenimi v obeh sektorjih. Raziskava prav tako ugotavlja kako so zaposleni zadovoljni z nagrajevanjem v posameznem sektorju.
Ključne besede: nagrajevanje, javni sektor, zasebni sektor, raziskava, Grozd malih domov
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 90; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (2,57 MB)

17.
Analiza športne infrastrukture
Anže Matelič, 2020

Opis: Podobno kot v naravi tudi za človeško telo veljajo nekatere zakonitosti. Nekatere bi lahko opisali z naslednjimi besedami: razvoj, rast, napredek, gibanje, ravnovesje, soodvisnost ipd. Kadar se zakonitosti ne upošteva, prihaja do težav, ki se odražajo v obliki nefunkcionalnosti, mutiranja, bolezni ali celo smrti. Ravno zaradi tega je zelo pomembno upoštevanje osnovnih naravnih zakonitosti. Gibanje je temeljna osnova za človeško telo. Da bi v današnjem času omogočili vsem Slovencem vsaj minimalno predpisano raven gibanja, je treba ukrepati na področju zagotavljanja infrastrukture. Ljudem je treba omogočiti dostopnost do športnih objektov in jih k aktivnosti še bolj spodbuditi. Šele ko jim omogočimo pogoje in jih k aktivnostim spodbujamo, lahko pričakujemo izboljšanje trenutnega stanja. Z glavnima metodama raziskovanja % deskriptivno in analitično % smo najprej predstavili izbrano področje in glavne pojme tega dela. Uporabili smo metodo zbiranja podatkov, s katero je bila določena relevantna literatura, in zgodovinsko, da smo predstavili še zgodovinske okvire tematike. Zakonsko smo opredelili področje, z razlagalno metodo pa izpostavili pomembno zakonodajo. S komparativno metodo raziskovanja smo podatke, ki veljajo za Slovenijo, primerjali tudi s podatki iz tujine. Namen magistrskega dela je analizirati področje športne infrastrukture v Sloveniji ter preveriti vplive, potrebe in donosnost, ki jo dotična infrastruktura predstavlja. Delo bo uporabno predvsem za spodbudo k nadaljnjemu raziskovanju in analiziranju področja športa. Seveda je glavni namen predstaviti pomembnost in povezanost športne infrastrukture z aktivnostjo prebivalstva, predvsem za tiste, ki bi radi pripomogli ali pa imajo možnost izboljšati aktivnost prebivalcev v Sloveniji.
Ključne besede: projektni management, športna infrastruktura, donosnost naložb, potrebe, vplivi, zakon o športu
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 88; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (3,02 MB)

18.
Bivalne razmere starejšega prebivalstva v občini Žiri
Tim Marovt, 2020

Opis: Dejstvo je, da povprečna starost prebivalcev narašča, še posebno v bolj razvitih drţavah, kamor sodi tudi Slovenija. Bistvo magistrskega dela je bilo raziskati bivalne razmere starejših prebivalcev v občini Ţiri. Za raziskovanje smo uporabili metodo spraševanja, in sicer starejše smo spraševali, kako so zadovoljni z bivalnimi razmerami, s pomočjo anketnega vprašalnika. Osrednji namen je bil ugotoviti, kje in s kom bivajo, zakaj bivajo tam, kjer bivajo, ter, ali so z bivalnimi razmerami v občini Ţiri zadovoljni. Predstavili smo jim tudi dom pete generacije, ki ga bodo zgradili v občini Ţiri, saj je bil eden izmed ciljev tudi, da ugotovimo, ali bi si starejši ţeleli bivati v takem domu. Rezultati so pokazali, da ţivijo starostniki v občini Ţiri v dobrih bivalnih razmerah, največ jih sicer moti njihov preveliki bivalni prostor, ki ga je teţko vzdrţevati. Nad dejstvom, da bodo v Ţireh gradili dom za starejše, jih je navdušena velika večina. Vse te ugotovitve bi lahko koristile občini Ţiri, ki bo lahko delala na tem, da bi bila občina v prihodnje še bolj prijetna za bivanje starostnikov. Ugotovitve lahko koristijo tudi drugim občinam, ki si prizadevajo nuditi ugodne bivalne razmere starejšim.
Ključne besede: bivanje, bivalne razmere, starejši ljudje, Žiri, Grozd malih domov
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 82; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

19.
Problematika dodeljevanja službenih stanovanj v najem uslužbencem policije
Gregor Majerič, 2020

Opis: Magistrsko delo celostno obdela pravno-formalno ureditev dodeljevanja službenih stanovanj državnim uslužbencev in upravičencem v sklopu dodeljevanja stanovanj iz fonda Stanovanjskega sklada Republike Slovenije. Cilj dela je širše predstaviti zakonodajo in ureditev dodeljevanje neprofitnih stanovanj ter nadalje predstaviti ureditev dodeljevanja službenih stanovanj uslužbencev državnih organov in jih primerjati s pogoji, pod katerimi stanovanja najemajo uslužbenci policije. Tako je v prvem delu predstavljena stanovanjska politika Republike Slovenije v skladu z resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu do leta 2025, predvsem v kontekstu možnosti, ki jih Republika Slovenija v skladu z zastavljeno stanovanjsko politiko omogoča pri oddaji neprofitnih stanovanj. Najprej je tovrstna tematika predstavljena širše, splošno, nato pa se posveti ožji analizi oddaje neprofitnih stanovanj uslužbencem v javni upravi ter nadalje vsebinsko še posebej podrobneje problematiki najema službenih stanovanj uslužbencem policije. Nadalje so predstavljeni ukrepi, ki bi zagotovili ustreznejšo stanovanjsko politiko, ki bi uslužbencem policije omogočila kvalitetnejše in ugodnejše pogoje za bivanje. Sklepni del magistrskega dela je namenjen analizi ugotovitev, tudi na podlagi opravljene primerjave s primerljivimi drugimi državnimi uslužbenci ter primerjavi z ureditvijo tovrstne problematike v Republiki Avstriji, pri čemer so ključni in najbolj relevantni podatki pridobljeni iz študije primera in izvedbe dveh polstrukturiranih intervjujev, pridobljenih s pomočjo metode spraševanja in metode študija primera. Glavne ugotovitve in uporabnost rezultatov so nato zbrane v zaključku dela, kjer so delno oz.v celoti tudi potrjene zastavljene hipoteze, katere smo preverjali s pomočjoraznih metod. Razultati kažejo, da je področje upravljanja službenih stanovanj in pogoji, pod katerimi uslužbenci policije stanovanja najemajo, pomanjkljivo in potrebno dopolnitve.V zaključku so zato podani predlogi za izboljšanje stanja.
Ključne besede: stanovanjski sklad, neprofitna stanovanja, stanovanjska politika, javni uslužbenci, policija
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 96; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (923,30 KB)

20.
Institut poenostavljene prisilne poravnave in njegova zloraba
Sabina Mahnič, 2020

Opis: Institut poenostavljene prisilne poravnave (PPP) je eden od institutov insolventnega prava in eden od postopkov zaradi insolventnosti. Uveden je bil z novelo ZFPPIPP-E leta 2013, od takrat pa je bil večkrat spremenjen ter še večkrat zlorabljen. Namen njegove uvedbe je bil najmanjšim, tj. mikro družbam in samozaposlenim omogočiti čim ugodnejše prestrukturiranje. Vendar se je njegov namen izjalovil, ko so na podlagi pogojev za vložitev predloga PPP to izkoristila podjetja, ki so se želela po hitri poti znebiti čim več dolgov. Tako so se kmalu po uvedbi PPP v njej znašla podjetja, ki so sicer izpolnjevala dva od treh zahtevanih meril za klasifikacijo v mikro družbo, ki jo ureja 55. člen ZGD-1 1 , nikakor pa niso spadala glede na delovanje in razvpitost med mikro družbe. Zloraba instituta se je še bolj razrasla, ko je bil ukinjen pogoj, da je potrebno upnikom ponuditi vsaj 50% poplačilo terjatev. Takrat so družbe množično vlagale predloge za 5% ali še manjše poplačilo terjatev. Taki primeri na čelu s postopki PPP družb v skupini ELECTA v lasti družine Janković so razlog, zakaj se zadnje leto sestajata implementacijska komisija ZFPPIPP in Komisija za nadzor javnih financ. ZFPPIPP je torej potreben temeljite reforme, predlaga se tudi ali umestitev PPP med redno prisilno poravnavo ali pa njena ukinitev. Vsekakor pa je potrebno postopati dokaj hitro, predvsem pa logično in nevtralno, da se čimprej preprečijo nove zlorabe in da bo PPP končno služila svojemu pravemu namenu, tj. pomagati dolžnikom prestrukturirati družbo za nadaljnje poslovanje.
Ključne besede: poenostavljena prisilna poravnava, zloraba instituta, insolventno pravo, upnik, dolžnik
Objavljeno: 09.03.2021; Ogledov: 96; Prenosov: 12
.pdf Celotno besedilo (873,23 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh