Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V diplomskem delu je predstavljena vloga mednarodnega prava na področju kibernetske varnosti. Mednarodno kibernetsko pravo je dokaj novo področje pravnega raziskovanja in urejanja, ki ga ne regulira noben zavezujoč mednarodnopravni akt. Pri raziskovanju se opiramo na Talinski priročnik, ki pa predstavlja nezavezujoč dokument. Za ugotovitev možnosti aplikacije splošnih načel mednarodnega prava moramo tako pregledati ustanovne listine in ustanovne pogodbe nekaterih mednarodnih organizacij, kot sta na primer Organizacija Združenih narodov in Zveza NATO. Definiramo kibernetsko okolje in kibernetski napad. Podrobno pregledamo literaturo in nekatera nasprotujoča si mnenja avtorjev ter primere mednarodne pravne prakse, poiščemo vzporednice in tako dobimo odgovor na to, ali v kibernetskem okolju lahko govorimo o kršitvah načela suverenosti, načela nevmešavanja, o pravici do samoobrambe in prepovedi uporabe sile. Pomembna je opredelitev in obenem navedba pogojev za pripis škodljivih kibernetskih dejanj državam ter v kakšni povezavi državni akterji delujejo z nedržavnimi akterji. Predstavljeni pa so tudi možni načini odziva držav na kibernetske dejavnosti, v zadnjem delu pa je predstavljena tudi regulacija kibernetske varnosti v slovenskem pravnem redu. S pregledom primarnih virov, kot so nacionalne strategije, v diplomskem delu na koncu izluščimo še pomembnost kibernetske varnosti za Slovenijo zdaj in v prihodnosti.
Ključne besede: kibernetsko okolje, kibernetska varnost, kibernetski napad, načelo dolžne skrbnosti, načelo suverenosti, načelo nevmešavanja, uporaba sile, mednarodno pravo, samoobramba
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1077; Prenosov: 16
Celotno besedilo (362,95 KB)

Opis: V nalogi sem opisal delovanje sistema nadzora nad plačevanjem davkov in prispevkov; najprej z vidika upravnega nadzora in nato še z vidika kazensko-pravnega pregona, kjer pa sem analiziral smotrnost in uspešnost in posledično delovanje pravne države. Vpliv na delovanje pravne države je namreč pri nadzoru nad plačevanjem davkov in prispevkov zelo velik, saj se tu nadzira plačevanje v proračun in ima na podlagi elementa prisile dokaj velik vpliv na količino pobranih davkov in prispevkov. Navedeno ima neposreden učinek na delovanje države, saj se s pobranih davkov in prispevkov zagotavlja funkcioniranje državnega aparata, tako upravni kot sodni del, kar ima velik vpliv na stopnjo zagotovljenega pravnega varstva v državi, povezano pa je tudi s stopnjo kriminala oz. s tem povezano varnostjo v državi. Pri opisu in analizi sem poskušal upoštevati vpliv na uspešnost pobiranja davkov in tudi vpliv na sistem nadzora nad finančnim poslovanjem v širšem smislu in vpliv na delovanje celotnega kazensko-pravnega sistema družbenega nadzora. Poskušal sem ugotoviti, ali je pravni okvir dovolj kvaliteten kot podlaga za funkcioniranje nadzornih inštitucij ter ugotoviti ustreznost kvalitete delovanja nadzornih inštitucij na izbranem področju. S tem pa povezanim zagotavljanjem pravne varnosti in predvidljivosti ter s tem zadovoljivost okvirja za konkurenčni boj poslovnih subjektov na trgu. Pri tem sem se osredotočil bolj na materialno kot na procesno pravo. V nalogi sem uporabil analizo in interpretacijo pravnih virov (ustave, zakonskih in podzakonskih aktov, referatov, analiz, člankov, sodb), s primerjalno metodo sem iskal podobnosti pri različnih tipih neplačevanja davkov iz kazensko-pravne perspektive tako na podlagi zakonskih obveznosti oz. pristojnosti kot tudi na podlagi študije primerov in intervjujev nadzornih inštitucij. V sklepu sem ugotovil, da finančne nadzorne institucije v danem trenutku zagotavljajo zadovoljiv okvir za delovanje trga in pravne države z namenom zagotavljanja predvidljivosti za nemoteno delovanje liberalističnega tipa ekonomske ureditve. Za konec sem nakazal nekatere rešitve in možne smeri razvoja sistema nadzora nad finančnim poslovanjem.
Ključne besede: davki in prispevki, pravna država, družbeni nadzor, kazensko pravo, financiranje
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1006; Prenosov: 17
Celotno besedilo (905,93 KB)

Opis: Tehnološki napredek je s sabo vedno prinesel velike spremembe v človeški družbi. Le redkokatera nova tehnologija pa je tako hitro in temeljito spremenila vsakdanje življenje v tolikšni meri in na toliko področjih, kot ga je spremenil izum svetovnega spleta. Svetovni splet je leta 1989 izumila Evropska organizacija za jedrske raziskave – CERN. V manj kot desetih letih je splet izvedel prehod od omejene uporabe v znanstvenih raziskovalnih središčih do statusa vodilnega globalnega komunikacijskega sredstva. Z globalno razširjenostjo spleta in vse večjo odvisnostjo delovanja sodobne družbe od te nove vrste informacijske tehnologije se je hkrati pojavila nujna potreba po čimprejšnji zakonski regulaciji spleta. Sprejemanje zakonodaje s strani vsake države posebej se je zaradi mednarodne narave spleta kmalu izkazala za neučinkovito. Najbolj učinkovit ukrep proti zlorabam, povezanih s spletom, je bilo zato sprejetje Konvencije o kibernetski kriminaliteti leta 2001, poznane tudi pod imenom Budimpeška konvencija, ki jo je do leta 2023 ratificiralo 68 držav po vsem svetu. Konvencija je bila prvi mednarodni vir prava, ki je poskušal na globalni ravni urediti najbolj nevarni vidik spleta, kibernetsko kriminaliteto. A od sprejetja Budimpeške konvencije je minilo že več kot dvajset let, sprejemanje mednarodne spletne zakonodaje pa se je od tedaj drastično upočasnilo. Splet se je skozi leta razvil v nepričakovane smeri, ki so jasno pokazale pomanjkljivosti in omejitve konvencije. Države podpisnice konvencije so se osredotočile le na učinkovit pregon kiberkriminalitete in niso poskušale sprejeti zakonodaje, ki bi regulirala vse vidike spleta. Sodobna mednarodna spletna zakonodaja zato vsebuje številne pravne praznine. Težave pri izsleditvi in identifikaciji storilcev kibernetskih napadov, nevtralnost interneta in pravna dilema, ali naj se pravica dostopa do spleta šteje za eno izmed človekovih pravic, so le nekatera od ključnih pravnih vprašanj, na katera bo moralo mednarodno pravo v bližnji prihodnosti podati dokončen odgovor
Ključne besede: Budimpeška konvencija, informacijska družba, kibernetska kriminaliteta, spletno pravo, svetovni splet, svetovni splet, digitalni razkorak
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 1171; Prenosov: 23
Celotno besedilo (692,12 KB)

Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene pravne podlage, na katerih je utemeljena državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu in kritični pogled na normativno ureditev. Izpostavljene so ugotovljene pomanjkljivosti uresničevanja pravic pacientov in pojasnjen je njihov pomen pri uresničevanju sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji. V okviru vsebinske utemeljitve ureditve sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji so oblikovana merila za ravnanje v postopkih odločanja o neposlovni odškodninski odgovornosti in utemeljeni mehanizmi za varovanje pravic pacientov. Postavljena so izhodišča za določanje meril za vzpostavitev odgovornosti v zdravstvu. Pričujoča disertacija ponuja drugačen pogled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu, kar izhaja iz pregleda številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč Republike Slovenije. Razpravlja o razumevanju instituta pravičnega zadoščenja, kadar je oškodovanec žrtev kršitve pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in njenih protokolih ter upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja posebnih zakonskih določb, na podlagi katerih bi pacient, ki je prizadet v svojih pravicah, lahko uveljavljal pravico do pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP. Kar pa ne pomeni, da pravno priznana pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu ni urejena. Zastavlja se zgolj vprašanje, ali je pravno urejena v zadostni meri. Iz raziskovalnih ugotovitev te disertacije izhaja, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ne zagotavlja učinkovitega sredstva za uresničevanje sodnega varstva pravic pacientov. Le-to ni zagotovljeno v času trajanja kršitve in vse do odprave njenih posledic.
Ključne besede: pravica do sodnega varstva v zdravstvu, pravično zadoščenje, nepremoženjska škoda, merila nepremoženjske škode, žrtev v zdravstvu, odgovornost za zdravniške napake
Objavljeno v ReVIS: 15.05.2024; Ogledov: 1000; Prenosov: 41
Celotno besedilo (2,29 MB)

Opis: Pravzaprav so medčloveški odnosi nekaj, s čimer se srečujemo vsakodnevno na vseh področjih življenja. Še posebej takrat, ko se zaostrijo do konfliktov, je potrebno preventivno preprečevanje in razreševanje tovrstnih konfliktov, zlasti v delovnem okolju. Prav zaradi tega so delovni spori oz. konflikti zaradi svoje pravne narave in razmerij, tj. med delavci in delodajalci na individualni kot tudi na kolektivni ravni, upoštevaje predvsem relativno trajnost delovnega razmerja, potrebni mirnega reševanja tovrstnih sporov. Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov je ena izmed oblik izvensodnega reševanja delovnih sporov, pri čemer je sicer po svoji naravi nekako najbolj podobna sodnemu odločanju (v primerjavi z drugimi oblikami alternativnega reševanja delovnih sporov), saj pri arbitraži tretja nevtralna oseba avtoritativno odloči o sporu, kar zavezuje stranki. Kljub temu pa imajo stranke v arbitraži bistveno večje možnosti prilagajanja celotnega mehanizma odločanja svojim željam in potrebam v primerjavi s sodnimi postopki. V magistrskem delu so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode: zgodovinska metoda, normativna, dogmatična, deskriptivna (opisna), analitična, aksiološka in primerjalna metoda, na koncu pa še sintetična metoda, pri čemer je bil uporabljen induktivni in deduktivni pristop pri obdelavi pojmov ter izpeljavi vseh omenjenih in uporabljenih raziskovalnih metod. Namen in cilj magistrskega dela je podrobno preučiti alternativne načine reševanja sporov, zlasti arbitražo, na nacionalni ravni kot sredstvo za reševanje delovnih sporov s pregledom strokovne literature, pravnih virov, spletnih virov in analizo sodne prakse, nato pa ugotovitve primerjati še na mednarodnem nivoju.
Ključne besede: arbitraža, delovni spor, arbitražni postopek, delovna razmerja, alternativno reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 992; Prenosov: 34
Celotno besedilo (861,37 KB)