Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


11 - 20 / 707
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
11.
Zakonodaja in financiranje kot omejitve na področju razvoja oskrbovanih stanovanj
Nastja Cinzia Hrobat, 2020

Opis: Z večanjem populacije starejših narašča pomembnost vprašanja solidarnosti, sožitja in umestitve te ranljive skupine ljudi v sodobno družbo. Z daljšanjem življenjske dobe se večajo stroški dolgotrajne, zdravstvene in socialne oskrbe. V Sloveniji prevladuje institucionalen način dolgotrajne oskrbe v domovih za ostarele, ki temelji na kurativi, ne pa tudi na rehabilitaciji in preventivi. Izbira mnogih je staranje v lastnem domu, ker želijo potomcem zapustiti nepremičnino ali si selitve v prilagojeno okolje ne morejo privoščiti zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev. Državna politika predvideva deinstitucionalizacijo v smislu okrepitve izvajanja pomoči na domu, ki je sedaj marsikje nedosegljiva zaradi pretežno ruralne poselitve starejših. Takšna okrepitev socialne oskrbe je potrebna, za ohranjanje samostojnosti starajočih pa je nujen tudi razvoj v smeri izboljšanja prilagojenega grajenega okolja, kar predstavljajo bivanjske skupnosti in oskrbovana stanovanja. Področje oskrbovanih stanovanj je v razvoju zastalo zaradi pomanjkljive, razpršene in na mestih sporne zakonske ureditve, skoraj neobstoječih načinov financiranja in slabe pripravljenosti lokalnih skupnosti na prevzem odgovornosti pri izpolnjevanju svojih nalog. V delu smo povzeli aktualno stanje slovenske stanovanjske zakonodaje in zakonodaje s področja dolgotrajne oskrbe. Za nezadostno izvajanje dolgotrajne oskrbe v oskrbovanih stanovanjih je krivo tako pomanjkanje ustrezne zakonodaje, ki bi primerno urejala pravice starejših in način njihovega izvajanja, kot neenotnost in neizvajanje predpisov. Potrebno je sprejeti predlog ZDOZDO za poenotenje področja. Naknadno je treba uvesti spremembe in dopolnitve zakona tudi s področja oskrbovanih stanovanj, ki je urejeno le z dvema pravilnikoma. Praksa kaže potrebo po regulaciji in nadzoru. Predstavili smo finančne možnosti investiranja v gradnjo in preverili realno stanje bivanja v oskrbovanem stanovanju. Država priporočila EU po deinstitucionalizaciji jemlje v smislu oskrbe na domu, kar ocenjujemo za korak nazaj. V delu smo prikazali spregledane prihranke oziroma možnosti za zmanjšanje izdatkov, ki jih vlada lahko ustvari z upravljanjem z riziki in investiranjem v gradnjo oskrbovanih stanovanj. Pripravljenost občin na ustvarjanje primernih bivališč za starejše smo preverili z metodo intervjuja in izračuna razmerja med ponudbo in povpraševanjem po stanovanjih glede na regijo. Institucije na državni in lokalni ravni so slabo informirane in ne razumejo družbenega pomena oskrbovanih stanovanj. Ugotavljamo apatičnost in nepripravljenost občin ter potrebo po izboljšanju komunikacije med oblikovalci politik. Predstavili smo konkretne načine financiranja gradnje oskrbovanih stanovanj, potrebne zakonske ureditve, metode za zmanjšanje stroškov in pomen razvoja v smeri bivanjskih skupnosti, s čimer smo prispevali k strokovni podlagi za razvoj področja oskrbovanih stanovanj. Glavni doprinos dela je dognanje, da z bivanjem starostnikov v prilagojenem okolju podaljšamo njihove sposobnosti samooskrbe in s tem ustvarimo vzdržno dolgotrajno oskrbo.
Ključne besede: oskrbovana stanovanja, bivanje starejših, dolgotrajna oskrba, družbena vrednost, trajnostno bivanje
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 83; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (1,52 MB)

12.
Zaščita žrtve pred nasilnežem - storilcem kaznivega dejanja nasilje v družini
Gorazd Benotič, 2020

Opis: Kljub današnji razmeroma dobri zaščiti žrtev nasilja v družini v Republiki Sloveniji pred vsemi deviantnimi ravnanji še vedno ostane dvom, ali so organi pregona storili vse potrebno, da je žrtev nasilja v družini dovolj obvarovana pred nasilnežem in ali bi lahko še kako drugače pripomogli k boljši zaščiti le-te. V slovenski zakonodaji je nasilje v družini opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, nasilje v družini kot kaznivo dejanje v Kazenskem zakoniku, nasilje v družini kot prekršek v Zakonu o varstvu javnega reda in miru, nasilje v družini v Zakonu o kazenskem postopku in nasilje v družini v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Kot je opredeljeno v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, je nasilje v družini vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu, kakor tudi zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja. Za žrtev nasilja v družini se po Kazenskem zakoniku šteje vsaka oseba, ki je z nasilnežem oziroma storilcem v kakršnikoli povezavi in živita v skupnem gospodinjstvu. Država je skladno z domačo in mednarodno zakonodajo zavezana nuditi varnost in zaščito šibkejšim državljanom pri zaznavi nasilja v družini, kar je posebnega pomena, saj se kazenskopravni sistem bolj ali manj ukvarja le s storilci deviantnih ravnanj, žrtve teh dejanj pa se nekako zasenčijo oziroma se nanje neuradno pozabi. Razlog za izbor teme je zanimivost, aktualnost in nedorečenost raziskovalnega vprašanja, kar bo vodilo čez vso magistrsko delo.
Ključne besede: nasilje v družini, žrtev, nasilnež, prepoved približevanja, zaščita žrtev nasilja v družini
Objavljeno: 10.03.2021; Ogledov: 119; Prenosov: 8
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

13.
Izvajanje strukturnih sprememb v Sloveniji ter pripravljenost na novo gospodarsko krizo
Nataša Majcen, 2020

Opis: Slovenija je zadnjo gospodarsko krizo občutila močneje kot večina držav članic Evropske unije. Namen magistrskega dela je bil preveriti, v kakšnem stanju je Slovenija izšla iz te krize, in na podlagi sekundarnih virov ugotoviti današnji položaj. Slovenijo smo primerjali s sedmimi državami članicami EU iz Srednje in Vzhodne Evrope (SVE), ki so nam po nekdanjem političnem in gospodarskem sistemu najbolj podobne, Evropski uniji pa so se pridružile istega leta kot Slovenija (Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska in Slovaška). Analizirali smo ključne družbenoekonomske vidike razvoja ter na podlagi teh pripravili zaključke in smernice za razvoj Slovenije. Podrobneje smo preučili področje inovacij in tehnološkega razvoja Slovenije, saj sta oba ključna akterja tako gospodarskega kot tudi socialnega razvoja države. S pomočjo kazalnikov mednarodnih statističnih baz in podatkov mednarodnih raziskav smo ugotavljali, v kakšnem položaju je danes Slovenija, kar smo primerjali z državami članicami EU iz SVE kot tudi povprečjem EU-28. Ugotovili smo, da na večini področij, kljub pretekli pospešeni gospodarski rasti, Slovenija v petletnem obdobju ni uspela odpraviti večine strukturnih pomanjkljivosti in makroekonomskih neravnovesij. V zaključku smo ugotovili, da je Slovenija ob nadpovprečni rasti BDP-ja, spodbujene predvsem s povečanim povpraševanjem iz tujine, pozabila, da so ekspanzije gospodarstva in krize cikličen pojav, zato ji bo za strukturne spremembe, ki prispevajo k dolgotrajni in stabilni gospodarski rasti, zmanjkalo časa. Zavedati se moramo, da je Slovenija danes, zaradi visokega javnega dolga, v precej slabšem položaju, kot je bila leta 2008, to je pred začetkom zadnje gospodarske krize pri nas.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 219; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

14.
Solidarnost kot temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa
Igor Senčar, 2020

Opis: Preučevanje solidarnosti v Evropski uniji (EU) temelji na predpostavki, da je solidarnost temelj in sredstvo evropskega integracijskega procesa ter da je bila na njegovem začetku njegov nosilni koncept. Grška, ukrajinska in migracijska kriza predstavljajo preizkus, ali je še vedno tako. Preučevanje začetka evropskega povezovanja, njegovih kulturnozgodovinskih in idejnopolitičnih osnov omogoči ugotoviti značilnosti izhodiščnega koncepta solidarnosti. Na podlagi preučevanja antropoloških osnov za njeno normativnost je opredeljen teoretski koncept solidarnosti. Analizirana je artikulacija solidarnosti v temeljnih pogodbah o EU. Kot študije primera pa so obravnavane tri krizne situacije. Raziskava potrdi izhodiščno predpostavko, za katero opredeli tudi potrebne in zadostne pogoje. Pokaže negativne učinke nelojalnega delovanja na krizno situacijo in za solidarnostno ukrepanje. Spoznanje sistemske razsežnosti krize je motiviralo k usklajenejšemu ukrepanju, pri katerem je bilo mogoče najmočneje izkušati instrumentalno solidarnost. V primerjavi s konceptom solidarnosti na začetku evropskega povezovanja, ki je bil usmerjen v oblikovanje prihodnosti v zavesti skupne usode, izkazujejo protikrizni odzivi osredotočenost na transakcijske in redistribucijske plati odnosov ter poudarjanje odgovornosti. Zaznavna je transformacija koncepta solidarnosti v pogojevano solidarnost. Zlasti v primeru grške krize ni mogoče potrditi, da je solidarnost še vedno nosilni koncept integracijskega procesa, ki bi nudil trdno oporo za njegovo nadaljevanje. Za učinkovito soočanje z velikimi izzivi je potrebno lojalno sodelovanje, ki presega transakcijske odnose. Nujna pri tem je normativna, ne zgolj instrumentalna solidarnost. Izvirnost raziskave je boljša teoretična artikulacija pojma solidarnosti v kontekstu EU. Uporabna je kot študijsko gradivo in predstavlja praktični odgovor na izzive EU na ekonomskem, varnostnem in političnem področju.
Ključne besede: skupno dobro, soodvisnost, skupni interes, odgovornost, Evropska unija
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 212; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (16,76 MB)

15.
Predsedovanje Slovenije Svetu Evropske unije
Mateja Marolt, 2019

Opis: Republika Slovenije je bila prva med novimi državami članicami Evropske unije, ki je prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. To je bil zanjo kot mlado in majhno državo velik in odgovoren izziv nacionalnega pomena. V podobni vlogi se bo znašla tudi v letu 2021. Magistrsko delo obravnava glavne vidike predsedovanja Republike Slovenije Svetu Evropske unije v prvi polovici leta 2008 v povezavi s pripravami, izvedbo in uspešnostjo uresničitve prednostnih nalog ter trenutno znanih dejstev z vidika priprav za prihajajoče predsedujoče polletje, tj. v drugi polovici leta 2021. V korelaciji z raziskano literaturo in viri ter uporabo znanstvenoraziskovalne metodologije magistrsko delo raziskuje in opredeljuje predstavitev Republike Slovenije kot kompetentne, zaupanja vredne in sposobne države v vlogi predsedujoče Svetu Evropske unije. Obenem opredeljuje tudi morebitne stične točke in razlike med obema predsedovanjema in podaja izhodišča za spremembe ter izboljšave v času prihajajočega mandata v letu 2021. V zvezi z vlogo Republike Slovenije pri predsedovanju Svetu Evropske unije magistrsko delo nadalje ugotavlja, ali majhnost Slovenije v smislu števila prebivalcev ter nizkega BDP-ja oziroma nižjih finančnih sredstev predstavlja prednost ali slabost, ter odgovarja, kako je Slovenija delovala kot organizatorka številnih dogodkov in kakšna država je izpadla v očeh ostalih držav oziroma drugih Evropejcev. Magistrsko delo ugotavlja, da se je pot v evropsko elito uglednih držav še bolj odprla, čeprav jo pri tem čaka še precej dela.
Objavljeno: 11.12.2020; Ogledov: 230; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (1,86 MB)

16.
Sistem zagotavljanja kakovosti v Natovih Centrih odličnosti
Dušan Jager, 2020

Opis: Zagotavljanje in ohranjanje ustrezne kakovosti storitev in produktov je predpogoj uspešnega delovanja sleherne organizacije. Slednje prav gotovo velja tudi za ustanove, ki se ukvarjajo z izvajanjem izobraževanja in usposabljanja. Eden od temeljnih gradnikov in predpogojev za uspeh in splošno napredovanje družbe kot tudi slehernega posameznika je prav gotovo izobraževanje, zato je njegova kakovost še toliko pomembnejša.Tega se zaveda tudi zveza Nato. Zavezništvo izobražuje ter usposablja z razlogom, da bi krepilo odnose tako znotraj zavezništva kot tudi širše, z drugimi partnerskimi državami. Magistrsko delo na celovit način predstavlja standarde sistema zagotavljanja kakovosti, ki so uveljavljeni v zavezništvu in določajo pravila vsem ustanovam, ki ponujajo izobraževalne rešitve za potrebe Nata. Pričujoče magistrsko delo v svojem raziskovalnem delu na primerih postopka institucionalne akreditacije posameznih Natovih Centrov odličnosti dokazuje dobro prepletanje teoretičnih izhodišč ter interpretacijo vseh določenih standardov kakovosti v konkretne rešitve. Pri tem ugotovitve kažejo, da implementacija standardov kakovosti narekuje ustrezno kakovost ustanovi, ne le v delu, ki se ukvarja z izvajanjem izobraževanja, temveč zagotavlja kakovost celotne organizacijske strukture Centra odličnosti. Prav tako raziskava potrjuje, da je za zagotavljanje kakovosti potrebna ustrezna odgovornost ter vzgojeno prepričanje vseh zaposlenih.Sistem obvladovanja kakovosti pa ne govori zgolj o zagotavljanju in ohranjanju kakovosti, temveč tudi o njegovem nadgrajevanju. Rezultati analize kažejo, da imajo ključno vlogo v tem procesu zbiranje povratnih informacij, evalvacija in metoda učenja iz izkušenj. Zaokroženo celoto navedenemu procesu pa dajeta povezovanje in sodelovanje vsebinsko sorodnih interesnih skupnosti, kjer se izmenjujejo dobra praksa, aktualne ugotovitve, rešitve in smernice nadaljnjega razvoja.
Ključne besede: Natovi sistemi zagotavljanja kakovosti, akreditacija, evalvacija, metode učenja iz izkušenj, sistemski pristop k usposabljanju, Natov Center odličnosti
Objavljeno: 30.11.2020; Ogledov: 245; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (2,59 MB)

17.
18.
Delovanje Centrov za socialno delo pri zaščiti pravic otrok
Senijad Čatić, 2012

Objavljeno: 30.07.2020; Ogledov: 355; Prenosov: 23
.pdf Celotno besedilo (735,40 KB)

19.
20.
Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh