1. Fizioterapevtska obravnava poškodb mišicMarko Felja, 2026, diplomsko delo Opis: Uvod in namen: Poškodbe mišic spadajo med najpogostejše poškodbe mišično-skeletnega sistema. Zelo pogoste so pri športnikih, pojavljajo pa se tudi pri splošni populaciji. Zdravljenje je v večini primerov konzervativno, pri katerem je ključna pravilna fizioterapevtska obravnava. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacientov z poškodbami mišic. Metode: Sistematični pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta z poškodbo mišic s pomočjo elektronskih podatkovnih baz PubMed, PEDro in Cochraine Libraine ter virov iz knjižnice Visokošolskega zavoda Fizioterapevtika. Rezultati: V diplomsko nalogo smo vključili 29 raziskav. Rezultati kažejo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti kinezioterapije,krioterapije, TECAR, laserja, elektrostimulacije, udarnih globinskih valov in manualne terapije pri obravnavi pacienta s poškodbo mišice. Uporabnost: Ugotovitve diplomskega dela podpirajo uporabo različnih fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta s poškodbo mišice. Omejitve: Heterogene raziskave in premalo število preiskovancev.
Ključne besede: Poškodba mišice, rehabilitacija, fizioterapija, učinkovitost.
Objavljeno v ReVIS: 29.05.2026; Ogledov: 137; Prenosov: 2
 Celotno besedilo (740,97 KB) |
2. POMEN PROMOCIJE ZDRAVJA ZA USPEŠNOST NA DELOVNEM MESTUMaja Milić, 2026, diplomsko delo Opis: MILIĆ, Maja: Pomen promocije zdravja za uspešnost na delovnem mestu
Uvod in namen: Cilj diplomske naloge je raziskati vpliv promocije zdravja in z njim povezano uspešnost na delovnem mestu, s poudarkom na psihofizičnem počutju zaposlenih ter zmanjševanju bolniških odsotnosti. Namen naloge je osvetliti pomen načrtnega spodbujanja zdravja kot strateške usmeritve organizacij za doseganje večje produktivnosti in zadovoljstva zaposlenih. Metode: V teoretičnem delu smo uporabili metodo analize znanstvene in strokovne literature s področja promocije zdravja in delovne učinkovitosti. Empirični del temelji na kvantitativni raziskavi, opravljeni z anketnim vprašalnikom, ki je vključeval 23 vprašanj. V raziskavi je sodelovalo
54 zaposlenih iz trgovskega podjetja Lidl. Rezultati: Rezultati kažejo, da promocija zdravja pozitivno vpliva na fizično in duševno počutje zaposlenih ter na njihovo delovno motivacijo. Zaposleni programom pripisujejo pomembno vlogo pri izboljšanju vzdušja, zmanjšanju stresa in večji delovni zavzetosti. Uporabnost: Naloga ponuja konkretna priporočila za organizacije, ki želijo izboljšati počutje zaposlenih ter znižati stroške bolniških odsotnosti z uvedbo sistematičnih ukrepov promocije zdravja. Omejitve: Raziskava je bila izvedena le v enem podjetju in na manjšem vzorcu, zato ugotovitve niso v celoti posplošljive. Ključne besede: promocija zdravja, delovno mesto, zadovoljstvo zaposlenih, produktivnost, absentizem.
Tip dela: diplomska naloga 1. stopnje; leto 2025, Fizioterapevtika, 33(48) str., 3 pregl., 20 gr., 1 sl., 1 pril., 23 vir. Mentorica (I. Veljić), Recenzentka (F. Kresal)
Ključne besede: promocija zdravja, delovno mesto, zadovoljstvo zaposlenih, produktivnost, absentizem
Objavljeno v ReVIS: 21.04.2026; Ogledov: 277; Prenosov: 11
Celotno besedilo (602,85 KB) |
3. Psihološki vidiki fizioterapevtske obravnave pri depresivnih pacientihNika Žlajpah, 2026, diplomsko delo Opis: Depresija je pogosta duševna motnja, za katero so značilni vztrajni občutki brezupnosti, žalosti in pomanjkanja zanimanja ali užitka pri vsakodnevnih dejavnostih. Lahko vpliva na misli, vedenje, čustva in telesno počutje. Simptomi lahko vključujejo spremembe apetita, utrujenost, motnje spanja, težave s koncentracijo in občutke ničvrednosti ali krivde. To stanje se lahko razlikuje po intenzivnosti in trajanju, kar vpliva na posameznikovo sposobnost funkcioniranja v vsakdanjem življenju. Poznamo več vrst depresije, katere imajo skupne določene simptome, vendar se razlikujejo po številu in trajanju epizod, času in domnevni etiologiji. Diagnoza se postavi na podlagi obsežnega intervjuja in fizičnega pregleda, katera sta v skladu s kriteriji Diagnostičnega in sistematičnega priročnika psihičnih bolezni oz. DSM-5-TR, 2022. V določenih primerih so potrebne tudi laboratorijske in slikovne preiskave. Zdravljenje depresije pogosto združuje različne pristope za ustvarjanje celovitega podpornega sistema. Psihoterapija, posameznikom omogoča, da se poglobijo v svoje misli in občutke, medtem ko zdravila, pomagajo stabilizirati razpoloženje. Telesna dejavnost s fizioterapijo ne izboljša samo telesno pripravljenost, temveč tudi posameznikovo razpoloženje in posledično boljše funkcioniranje v vsakdanjem življenju. Izobraževanje bolnikov in njihovih bližnjih o depresiji je ključnega pomena, saj razumevanje bolezni spodbuja podporno okolje in tako tudi zdravljenje. Ti elementi skupaj delujejo z roko v roki pri ustvarjanju prilagojenega načrta zdravljenja. V diplomski nalogi smo s pregledom literature analizirali učinkovitost usmerjene fizioterapevtske obravnave pacientov z depresijo. Ugotovili smo da je obstoječa literatura na področju povezovanja fizioterapije in psihičnega zdravja osredotočena predvsem na telesno vadbo, katera potrjeno izboljša pacientove simptome povezane s depresijo. Naši zaključki potrjujejo, da s fizioterapevtsko obravnavo pozitivno vplivamo na depresivno stanje. Analiza v diplomski nalogi lahko bistveno prispeva k boljšemu razumevanju bolezni in izbiri ustreznega fizioterapevtskega pristopa ter s tem izboljša klinično prakso pri zdravljenju pacientov s postavljeno diagnozo depresije.
Ključne besede: depresija, rehabilitacija, fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 21.04.2026; Ogledov: 274; Prenosov: 5
Celotno besedilo (578,80 KB) |
4. UČINKOVITOST FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PRI SKAKALNEM KOLENUMensud Julević, 2026, diplomsko delo Opis: Skakalno koleno ali patelarna tendinopatija je pogosta preobremenitvena poškodba iztegovalnega mehanizma kolena, ki se pojavlja predvsem pri športnikih, katerih dejavnosti vključujejo pogoste skoke, pospeševanja in hitre spremembe smeri. Za poškodbo je značilna lokalizirana bolečina na spodnjem polu pogačice, ki se povečuje ob mehanski obremenitvi in pogosto omejuje športno dejavnost. Patološki proces temelji na neravnovesju med degenerativnimi in regenerativnimi spremembami v patelarnem ligamentu, pri čemer ne gre za klasično vnetje, temveč za degenerativne spremembe tetivnega tkiva. Diagnostika skakalnega kolena vključuje temeljit klinični pregled z anamnezo, palpacijo, funkcionalnimi testi ter po potrebi slikovno diagnostiko, s katero se potrdi obseg strukturnih sprememb tetive. Za uspešno zdravljenje je ključnega pomena pravočasna prepoznava simptomov in natančna opredelitev stopnje poškodbe. Cilj diplomskega dela je bil s pregledom znanstvene in strokovne literature oceniti učinkovitost različnih fizioterapevtskih pristopov ter oblikovati priporočila za optimalno rehabilitacijo skakalnega kolena. Analiza petnajstih raziskav, objavljenih med letoma 2015 in 2025, je pokazala, da je progresivna in individualno prilagojena vadba najpomembnejši dejavnik pri zmanjšanju bolečine in ponovni vzpostavitvi funkcionalnosti. Učinkovite oblike vadbe vključujejo ekscentrično vadbo, vadbo z visoko obremenitvijo in počasnim tempom ter postopno povečanje mehanske obremenitve tetive. Dopolnilne metode, kot so suho iglanje, perkutana elektroliza in terapija z ESWT, se lahko uporabljajo kot podporni del rehabilitacije, vendar same po sebi ne zagotavljajo dolgoročnih rezultatov. Ključni elementi uspešne obravnave so postopno obremenjevanje, pravilno doziran trening, edukacija pacienta ter postopno vračanje v športno aktivnost. Celostno zasnovan fizioterapevtski pristop tako omogoča učinkovito rehabilitacijo, zmanjšuje tveganje za ponovne poškodbe in spodbuja varno vrnitev športnika v trenažni proces.
Ključne besede: Skakalno koleno, patelarna tendinopatija, fizioterapija, obravnava, bolečina v sprednjem delu kolena
Objavljeno v ReVIS: 03.03.2026; Ogledov: 429; Prenosov: 22
Celotno besedilo (747,59 KB) |
5. Učinkovitost fizioterapevtske obravnave po rupturi Ahilove tetiveAneja Beganović, 2026, diplomsko delo Opis: Ruptura ahilove tetive je lahko posledica degeneracijskih ali degenerativnih sprememb. Do poškodbe ahilove tetive najpogosteje pride pri športih, kot so košarka, nogomet in igre z loparji zaradi prekomerne plantarne fleksije ali neposrednega udarca. Poškodbi so bolj izpostavljeni moški kot ženske. Diagnozo postavimo z anamnezo, specifičnimi testi, kot so Thomposonov test, Matlejev test, O'Brienov igelni test in Copelandov test s sfigmomanometrom, in na podlagi slikovne diagnostike ultrazvoka ali magnetne resonance. Za zdravljenje ruptur ahilove tetive obstajata konservativna in operativna metoda. Ključna pri obeh vrstah zdravljenja je fizioterapevtska obravnava. Kot učinkovita izbira zdravljenja po konservativnem ali operativnem zdravljenju se je izkazala zgodnja funkcionalna rehabilitacija. Operativno zdravljenje je bolj primerno za mlajšo aktivno populacijo, medtem ko je konservativno zdravljenje bolj priporočljivo za starejše paciente, ki se zdravijo za sladkorno boleznijo ali perifernimi obolenji. Raziskave so pokazale, da pacienti s poškodbo rupture, ki obsega več kot 50 odstotkov avulzije AT ter diagnozo, postavljeno po več kot dveh dneh od poškodbe, niso primerni za konservativno zdravljenje. Ključno vlogo za uspešnost zdravljenja pripisujemo fizioterapevtski obravnavi in pomenu zgodnje funkcionalne rehabilitacije, ki vključujejo različne fizioterapevtske metode in tehnike, kot so masaža, raztezanje, propriocepcija, elektrostimulacija, krioterapija, vodna terapija, mobilizacija sklepov, samomobilizacija gležnja, koordinacija, proprioceptivna živčno-mišična facilitacija, živčno-mišične vaje in nočna opornica, ultrazvok, interferenčni tokovi z ledom, akupunktura, visokointenzivna laserska terapija, individualno zasnovan program funkcionalnih vaj, vaje za povečanje obsega gibljivosti, krepitev in ravnotežje. Prihodnje raziskave, ki bi opisovale longitudinalno uspešnost posameznih metod in tehnik, bi lahko še dodatno prispevale k uspešnejši vrnitvi posameznikov v vsakodnevne in športne aktivnosti.
Ključne besede: Ahilova tetiva, ruptura ahilove tetive, rehabilitacija, fizioterapija, konservativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 03.03.2026; Ogledov: 435; Prenosov: 22
Celotno besedilo (1,11 MB) |
6. POMEN VADBE RAVNOTEŽJA PRI STAREJŠIH OD 65 LETEva Mrhar, 2026, diplomsko delo Opis: Ravnotežje je kompleksna funkcija senzoričnega, motoričnega in kognitivnega sistema,
ki s starostjo postopno upada. Posledica tega so pogostejši padci, zmanjšana funkcionalna
samostojnost in slabša kakovost življenja. Diplomska naloga obravnava pomen vadbe
ravnotežja pri starejših odraslih nad 65 let ter preučuje učinkovitost različnih vadbenih
pristopov, ki se uporabljajo v fizioterapevtski praksi. Osrednji problem predstavlja
naraščajoče tveganje za padce zaradi oslabljenih strategij ravnotežja, zmanjšane
senzorične odzivnosti in manjše mišične moči spodnjih okončin. Namen naloge je oceniti,
v kolikšni meri vadba vpliva na izboljšanje ravnotežja, zmanjšanje strahu pred padci in
povečanje funkcionalnih sposobnosti. V diplomsko nalogo je bil vključen pregled desetih
mednarodnih raziskav, ki so preučevale različne oblike intervencij, med njimi Otago
program, proprioceptivne in vizualno podprte vaje, pilates, treninge z BlazePodom ter
vadbo z Wii Fit. Raziskave so se razlikovale po trajanju intervencije, velikosti vzorca,
uporabljenih testih, kot so BBS, FRT, TUG in STS, ter intenzivnosti vadbe. Kljub
raznolikosti pristopov rezultati dosledno potrjujejo, da vadba, ki je dovolj dolga,
progresivna in individualno prilagojena, pomembno izboljša statično in dinamično
ravnotežje, hitrost reakcij in zaznavno-motorično integracijo. V nekaterih študijah so bile
zaznane še dodatne izboljšave, med njimi zmanjšanje strahu pred padci, boljša telesna
sestava ter izboljšana sposobnost funkcionalnega gibanja. Hipoteza, da telesna vadba
pomembno izboljša ravnotežje starejših oseb, je tako potrjena. Zaključki poudarjajo
pomen celostnega fizioterapevtskega pristopa, ki vključuje krepitev mišičnih skupin,
senzorično-motorično integracijo, učenje učinkovitih gibalnih strategij ter spodbujanje
motivacije. Ugotovitve predstavljajo in podpirajo oblikovanje dolgoročnih, varnih in
prilagojenih vadbenih programov, ki omogočajo stabilnejše funkcionalne izboljšave in
večjo samostojnost starejših odraslih.
Ključne besede: vadba ravnotežja, starejši, staranje, izboljšanje ravnotežja, telesna aktivnost
Objavljeno v ReVIS: 03.03.2026; Ogledov: 467; Prenosov: 57
Celotno besedilo (500,27 KB) |
7. Fizioterapevtska obravnava ploskega stopalaErika Pust, 2025, diplomsko delo Opis: Tema zaključnega dela je fizioterapevtska obravnava ploskega stopala, ki se pogosto pojavlja tako v otroštvu kot v odrasli dobi, a ostaja premalo prepoznana. Pomembno vlogo prepoznavanja patologije ploskega stopala predstavljajo poznavanje anatomije stopala, dobro zastavljen in izpeljan klinični pregled ter individualno sestavljen program terapije. Posameznikom priporočamo, da najprej posegajo po konservativnih metodah, saj je tak pristop v veliki večini uspešen. Vseeno pa nimamo zanesljivih dokazov, kateri fizioterapevtski program naj bi bil pri tovrstni patologiji splošno priporočljiv za ukrepanje. Glavno težavo predstavlja pomanjkanje enotnih smernic in ustrezno dokazanih fizioterapevtskih metod obvladovanja tovrstnih deformacij. Namen naloge je bil pregledati znanstveno literaturo in ugotoviti učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik pri posameznikih s ploskim stopalom. Cilj je bil pripraviti priporočila za praktično uporabo v klinični fizioterapevtski obravnavi. Raziskovalno vprašanje se je glasilo, ali obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri posameznikih s ploskim stopalom. Na podlagi vključitvenih kriterijev je bilo v sistematični pregled vključenih dvanajst študij. Večina študij je potrdila pozitiven vpliv vaj za krepitev intrinzičnih mišic stopala, predvsem vaje za kratko stopalo, ki so izboljšale višino navikularne kosti, kot vzdolžnega loka in splošno funkcijo stopala. Dodatno so se kot koristne izkazale individualno prilagojene ortoze in nevromišična stimulacija, čeprav le v kombinirani obravnavi. Hipotezo, da obstajajo zanesljivi dokazi o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pri obravnavi posameznikov s ploskim stopalom, smo morali zavrniti zaradi metodoloških omejitev in majhnega števila kakovostnih študij. Kljub temu so rezultati spodbudni in nakazujejo na potrebo po nadaljnjem raziskovanju. Pridobitev za stroko predstavlja oblikovan teoretični okvir fizioterapevtske obravnave, ki vključuje dokazano učinkovite metode ter priporočila za prakso.
Ključne besede: plosko stopalo, deformacija stopala, stopalni lok, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2026; Ogledov: 539; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,24 MB) |
8. Učinkovitost telerehabilitacije v primerjavi s standardnim rehabilitacijskim programom pri pacientih s kronično obstruktivno pljučno boleznijoUrša Skrt, 2026, diplomsko delo Opis: Pacienti z napredovano KOPB se srečujejo z zmanjšano telesno zmogljivost, težavami pri vsakodnevnih aktivnostih in slabo kakovostjo življenja. Čeprav bolezni ni mogoče popolnoma pozdraviti, lahko z ustreznim pristopom bistveno upočasnimo njen napredek. Zato si respiratorna združenja po svetu prizadevajo za preučitev alternativnih pristopov k PR, kot je telerehabilitacija, v prizadevanju za povečanje udeležbe in omogočanje dostopa do PR večjemu številu pacientov. Namen naloge je bil pregled literature o učinkovitosti telerehabilitacije v domačem okolju v primerjavi s standardnimi rehabilitacijskimi programi pri pacientih s KOPB.
Ključne besede: kronična obstruktivna pljučna bolezen, telerehabilitacija, standardna pljučna rehabilitacija, fizioterapija in učinkovitost rehabilitacije.
Objavljeno v ReVIS: 20.01.2026; Ogledov: 708; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,39 MB) |
9. UČINKOVITOST MOBILIZACIJE PERIFERNEGA ŽIVČEVJA PRI PACIENTIH Z UTESNITVENIMI NEVROPATIJAMISebastjan Novak, 2026, diplomsko delo Opis: Pritisk, raztezanje, strig in/ali trenje so mehanizmi nastanka utesnitvenih nevropatij. Simptomi in znaki utesnitvenih nevropatij nastanejo kot posledica poškodbe živčno krvne pregrade, ishemije, edema, spremembe vezivnega tkiva, motenj v aksonskem transportu, nevroinflamacije, demielinizacije in degeneracije aksona. Simptomi in znaki so navadno senzorične in motorične narave, ki se kažejo z zmanjšano funkcijo in bolečino, možna je tudi asimptomatska prezentacija. Utesnitvene nevropatije diagnosticiramo s pomočjo anamneze, kjer povprašamo po vrsti simptomov in času trajanja ter usmerjenega kliničnega pregleda, kjer te simptome s pomočjo specialnih testov izzovemo. Za potrditev diagnoze in v primeru težjih oblik se poslužujemo eletrofizoloških preiskav, ultrazvoka in magnetne resonance. V diplomskem delu smo pregledali literaturo o vzdolžnem in prečnem drsenju perifernih živcev in o učinkovitosti mobilizacije perifernih živcev pri utesnitvenih nevropatijah. Ugotovili smo, da je vzdolžno drsenje na mestu utesnitve omejeno in da enako ne velja vedno za prečno drsenje. Prečno drsenje se v nekaterih primerih celo poveča, vendar je to gibanje patološko. V primeru SZP smo ugotovili spremenjeno pot gibanja tetiv fleksorjev prsta, ki tvori drsno enoto z medialnim živcem in kaže na prisotnost patologije. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno raziskati možnost dinamike drsenja med medialnim živcem in tetivami za diagnostiko. Obenem smo ugotovili, da obstaja dovolj z dokazi podprtih študij, ki kažejo patofiziološko izboljšanje markerjev in simptomov ter znakov utesnitev pri uporabi mobilizacijskih tehnik, kot samostojno terapijo ali kot so-modaliteto. Navkljub pritrdilni hipotezi H2, je pri uporabi mobilizacije živčevja potrebna previdnost in razumevanje biomehanike, za pozitiven rezultat terapije so potrebni pravilno izvajanje, količina, dolžina, vrsta in položaj tehnike. Glede na trenutno literaturo je najprimernejša za kronične bolnike z utesnitvami v hrbtenici, previdnost je potrebna pri akutnih stanjih, njen učinek pa je viden tudi pri zdravi populaciji.
Ključne besede: Utesnitvene nevropatije, drsenje, pomičnost, mobilizacija živčevja.
Objavljeno v ReVIS: 20.01.2026; Ogledov: 532; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,83 MB) |
10. VPLIV SINDROMA RELATIVNEGA ENERGIJSKEGA PRIMANJKLJAJA NA ZDRAVJE ŠPORTNICTina Tonin, 2025, magistrsko delo Opis: Uvod in namen: Sindrom relativnega energijskega primankljaja (SREP) nastane zaradi pomanjkanja razpoložljive energije, ki je namenjena delovanju osnovnih fizioloških funkcij. Namen naloge je pregled literature o vplivu SREP na zdravje športnic in opredeliti vlogo fizioterapevta pri prepoznavanju in obravnavi. Metode: Naloga temelji na pregledu literature podatkovne baze PubMed objavljene med letoma 2015 in 2025. Rezultati: Pregled literature je pokazal, da SREP prizadene več organskih sistemov (reproduktivni, kostni, endokrini, srčno-žilni, prebavni in imunski). Vloga fizioterapevta je pomembna pri diagnosticiranju, vodenju preventivnih in rehabilitacijskih vadbenih programov. Uporabnost: Naloga nudi praktične smernice za fizioterapevte pri obravnavi športnic s SREP. Služila bi lahko kot podlaga za oblikovanje preventivnih strategij in individualiziranih pristopov v športni praksi. Omejitve: Največja omejitev je pomanjkanje raziskav, ki bi celostno obravnavale vlogo fizioterapevtov pri SREP. Prav tako fizioterapevti pogosto nimajo zadostnega znanja o SREP.
Ključne besede: sindrom relativnega energijskega primanjkljaja, nizka energijska razpoložljivost, fizioterapija in SREP, hormoni, menstrualni cikel, športna prehrana in SREP
Objavljeno v ReVIS: 19.12.2025; Ogledov: 658; Prenosov: 20
Celotno besedilo (982,12 KB) |
