201. Spremembe v financiranju visokega šolstva v razmerah gospodarske in finančne krizeVesna Skrbinjek, 2015 Opis: Družbe znanja poudarjajo pomen izobraževanja kot enega izmed ključnih dejavnikov
gospodarskega in družbenega napredka. Posledično se akumuliranju človeškega kapitala
pripisuje mnogo pozitivnih učinkov, ki se kažejo skozi ekonomske in neekonomske koristi tako
na ravni posameznika kot celotne družbe. V evropskem visokošolskem prostoru se javno
financiranje visokega šolstva utemeljuje predvsem zaradi njegove družbeno odgovorne vloge,
zaradi česar so pričakovanja družbe do visokošolskih zavodov vse večja. Globalna gospodarska
in finančna kriza je pričakovanja družbe do visokega šolstva še povečala, vendar pa se obseg
javnih sredstev za visoko šolstvo v državah zaradi njenega negativnega učinka pomembno
spreminja, še posebej v tistih, ki jih je gospodarska in finančna kriza ekonomsko bolj oslabila.
Namen doktorske disertacije je z izsledki raziskave obogatiti področje financiranja visokega
šolstva s spoznanji o učinkih globalne gospodarske in finančne krize na evropske visokošolske
sisteme v smislu ugotavljanja sprememb razpoložljivosti finančnih sredstev za visoko šolstvo,
sprememb v povpraševanju po visokem šolstvu in sprememb števila diplomantov v povezavi z
visokošolskim trgom dela. Naše osrednje raziskovalno vprašanje se tako glasi, kako se v
razmerah globalne finančne in gospodarske krize spreminja financiranje visokega šolstva v
evropskih državah glede na specifične razmere v njihovih gospodarstvih. Pri raziskovanju
sprememb financiranja visokega šolstva smo obravnavane države glede na učinek globalne
gospodarske in finančne krize na njihova gospodarstva razdelili v dve skupini: gospodarsko
bolj oslabljene in gospodarsko manj oslabljene države. Na osnovi dobljenih dveh skupin smo
primerjalno raziskovali spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja med letoma 2008
in 2011, torej vse od začetka globalne gospodarske in finančne krize do zadnjega leta, za
katerega smo imeli na voljo podatke. Spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja smo
primerjali med skupinama in znotraj skupin.
Ugotovili smo, da so se javni izdatki za visoko šolstvo glede na druge javne porabnike
spreminjali manj, prav tako tudi v primerjavi z javnimi izdatki za izobraževanje. V začetnih
letih krize so se javni izdatki za visoko šolstvo v gospodarsko bolj oslabljenih državah zniževali
manj, medtem ko so se zaradi dolgotrajnosti in poglabljanja krize v kasnejših letih krize
zniževali bolj. Predvsem države, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev v visoko šolstvo (v
deležu bruto domačega proizvoda; v nadaljevanju BDP), so ta vlaganja med krizo tudi ohranile
oziroma povečale. Ko upoštevamo vlaganja v visoko šolstvo, prilagojena glede na vpisane
študente, ugotavljamo, da so se naložbe v tem pogledu znižale predvsem zaradi povečanega
povpraševanja.
Ugotavljamo tudi, da so gospodarsko bolj oslabljene države javne izdatke za pomoči študentom
ohranjale bolj kot neposredne javne izdatke za visokošolske zavode (kar pa ne velja za
Slovenijo). V gospodarsko manj oslabljenih državah so države, ki so pred krizo vlagale visok
delež BDP-ja v visoko šolstvo, bolj krčile sredstva, namenjena pomoči študentom, kot sredstva
za visokošolske zavode. Prepoznavamo, da so mehanizme in instrumente financiranja visokega
šolstva v nekaterih državah spreminjali v smeri večje učinkovitosti, vendar to ni nujno posledica
učinka krize. Predvsem v gospodarsko bolj oslabljenih državah se je na institucionalni ravni
sprejelo več ukrepov racionalizacije sredstev, kar je vodilo tudi do zniževanja števila
zaposlenega akademskega osebja.
Povpraševanje po visokem šolstvu je bilo sicer večje v gospodarsko manj oslabljenih državah,
vendar se je delež mladih v najznačilnejši starostni skupini, ki se vpisuje v visoko šolstvo, v
gospodarsko bolj oslabljenih državah močno znižal. Bruto stopnja vpisa je bila tako višja v
gospodarsko bolj oslabljenih državah, čeprav tega nismo mogli potrditi na primeru Slovenije.
Med gospodarsko manj oslabljenimi in gospodarsko bolj oslabljenimi državami smo ugotovili
statistično značilne razlike v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov, kjer je bila
sprememba statistično značilno višja v gospodarsko bolj oslabljenih državah. Statistično
značilnih razlik v povečanju diplomantov med skupinama nismo potrdili, ugotovili pa smo, da
so med državami, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev na študenta, in državami, ki so pred
krizo vlagale malo sredstev na študenta, statistično značilne razlike tako v spremembi rasti
števila diplomantov kot v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov.
Študija primera Slovenije je pokazala, da obstajajo tudi razlike med državami znotraj skupine
gospodarsko bolj oslabljenih držav, kamor se je uvrstila tudi Slovenija. Znižanja javnih
izdatkov za visoko šolstvo so se sicer podobno začela šele ob poglabljanju krize, vendar so se
javni izdatki za pomoči študentom znižali bolj kot javni izdatki za visokošolske zavode. Prav
tako se je način financiranja v letu 2011 spremenil, da v manjši meri upošteva elemente
uspešnosti. Hkrati ugotavljamo, da število študentov zaradi demografije upada bolj kot v ostalih
gospodarsko bolj oslabljenih državah. Število diplomantov se je v Sloveniji, nasprotno,
povečevalo bolj v skladu z gospodarsko manj oslabljenimi državami, kar lahko pripišemo
ukrepom racionalizacije sredstev s strani vlade. Prehod diplomantov na trg dela pa je težak, kar
se posledično kaže s povečevanjem stopnje njihove brezposelnosti.
Naše ugotovitve prispevajo novo znanje in razmislek o učinku gospodarske in finančne krize
na spremembe financiranja visokega šolstva, na podlagi česar se lahko oblikujejo priporočila
visokošolskim politikam za doseganje boljših rezultatov v visokem šolstvu in družbi kot celoti. Ključne besede: financiranje visokega šolstva, gospodarska in finančna kriza, javna sredstva, povpraševanje po terciarnem izobraževanju, brezposelnost diplomantov Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 924; Prenosov: 52 Celotno besedilo (4,24 MB) |
202. Relevantnost dvofaktorske motivacijske teorije pri generaciji X in YVesna Rejec, 2012 Opis: Doktorska disertacija spada v širše sociološko polje, saj govori o kompleksni problematiki
relevantnosti Herzbergove dvofaktorske motivacijske teorije, pri čemer se v ospredje
postavlja raziskovalni interes generacijske stratifikacije specifične generacije v današnjem
slovenskem sociološko-kulturološkem kontekstu. Glede na vsakdanjo percepcijo življenja,
torej glede na vrednote, narodnostno poreklo, življenjske izkušnje, poklicno usmerjenost in
demografske značilnosti okolja, iz katerega prihajamo, imamo ljudje lahko zelo različne
interpretacije stvarnosti. V pričujoči disertaciji se fokusiramo na generacijsko, torej starostno
stratifikacijo pripadnikov generacije X in Y v povezavi z motivacijskim okvirom, znotraj
katerega pripadniki obeh generacij delujejo. Dileme, s katerimi smo se v pričujoči doktorski
disertaciji ukvarjali, se nanašajo na vprašanja, ali za motivacijo predstavnikov generacije Y
res veljajo drugačni pristopi kot doslej? So jim v primerjavi s predstavniki generacije X za
notranji delovni zagon res pomembnejši drugi motivacijski dejavniki? Zanimalo nas je torej,
ali med obema generacijama res obstajajo takšne razlike, da bi lahko upravičeno govorili o
generacijski raznolikosti. Za osnovni raziskovalni okvir nam je služila Herzbergova
dvofaktorska motivacijska teorija, ki smo jo z obsežnim teoretičnim študijem razširili na
dodatne dejavnike, ki jih Herzberg v svoje preučevanje ni vključil, so pa zadnje študije mladih
generacij pokazale, da so mladim pomembni. V okviru Herzbergove teorije nas je zanimalo
tudi, ali je teorija dovolj robustna, da se je obdržala skozi čas, in ali je njena aplikacija za
slovenski prostor sploh relevantna. Končni cilj disertacije pa je bila formulacija
motivacijskega modela za povprečnega predstavnika generacije X in povprečnega
predstavnika generacije Y.
Predstavnike obeh generacij smo najprej preučili skozi obsežen znanstveni in literarni korpus,
nato pa preučevali s kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami, s katerimi smo odgovarjali
na v uvodu postavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze. Tako kvalitativna kot tudi
kvantitativna analiza sta pokazali, da se dejavniki, ki jim predstavniki ene in druge generacije
pripisujejo ključen pomen, med seboj razlikujejo. Nadalje smo ugotovili, da prav tako obstaja
razlika, katerim izmed teh dejavnikom pripadniki generacije X in Y pripisujejo vlogo
motivatorja in katerim vlogo higienika. Iz vsega zgoraj naštetega smo torej sklenili, da obstaja
dovolj očitna empirična evidenca, da lahko legitimno in z vso relevantnostjo govorimo o
generacijski raznolikosti tudi v današnjem slovenskem sociološko-kulturološkem okolju. Kot
eden izmed raziskovalnih ciljev je bilo tudi vprašanje, ali je Herzbergova teorija dovolj
robustna, da se je obdržala več kot pol stoletja. Ugotovili smo, da sicer osnovni skelet teorije
še stoji, vendar so družbene spremembe vplivale na spremenjeno konotacijo dejavnikov – iz
higienikov v motivatorje in vice versa.
Pojem generacijske raznolikosti in z njo povezane motivacije je v slovenskem prostoru še
precej neraziskana tema in s pričujočo doktorsko disertacijo smo želeli ravno na tem področju
dodati svoj znanstveni prispevek k teoriji motivacije. Ključne besede: motivacija, motivacijske teorije, Herzberg, generacijske razlike, generacija X, generacija Y, doktorska disertacija Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1020; Prenosov: 80 Celotno besedilo (7,07 MB) |
203. Strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežijUrška Fric, 2019 Opis: Doseganje učinkovitega ravnanja s primarnimi viri je s ponovno uporabo odpadnih virov za
družbene akterje zaradi sledenja okoljskim politikam in prepoznavanja koristi vedno večja
težnja na globalnem trgu. Sočasno doseganje koristi pri ponovni uporabi odpadnih virov
omogoča industrijska simbioza, ki kot eden izmed pristopov h krožnemu gospodarstvu
predstavlja pomemben in trajnostni mehanizem v industrijskih in neindustrijskih procesih.
Proučevanje industrijsko simbiotskih omrežij, znotraj katerih se industrijska simbioza odvija,
je z družboslovnega vidika, za razliko od ekološkega in ekonomskega, v znanstvenem merilu
bistveno manj raziskano, iz česar izhaja tudi pomanjkanje razumevanja socio-kulturnih
dejavnikov pri strukturiranju teh omrežij.
Pričujoče delo se osredinja na proučevanje vpliva šestih socio-kulturnih dejavnikov, ki v
različnih kombinacijah vplivajo na strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij – osredinimo
se na vpliv organizacijske kulture, družbene odgovornosti, odnosa do okolja, kognitivnih
okvirov, socialnega kapitala in medorganizacijskega zaupanja. Eksplicitno nas zanima, kako
lahko družbeni akter ocenjuje vpliv določenega socio-kulturnega dejavnika – ali je vplival in,
v kolikor je vplival, kako se je vpliv odražal pri umestitvi v industrijsko simbiotsko omrežje ter
ali vpliva in kako se to odraža pri trenutnem sodelovanju. Zanima nas torej, ali lahko družbeni
akter vpliv oceni kot pozitiven, negativen ali brez vpliva oz. nevtralen.
Z deskriptivno statistično analizo pokažemo, da je pred pričetkom in tekom sodelovanja
največkrat prisoten pozitiven vpliv medorganizacijskega zaupanja, odnosa do okolja,
socialnega kapitala in družbene odgovornosti, nekoliko manj je prisoten pozitiven vpliv
organizacijske kulture in kognitivnih okvirov, medtem ko sta negativni vpliv in nevtralnost
obravnavnih socio-kulturnih dejavnikov skorajda zanemarljiva.
S kvalitativno komparativno analizo v domeni analize mehkih množic nadalje pokažemo
prisotnost vpliva socio-kulturnih dejavnikov kot kombinacije vzročnih pogojev, kjer glede na
definiran prag članstva obravnavamo prisotnost vpliva vsakega socio-kulturnega dejavnika.
Ugotovimo, da socio-kulturni dejavniki, za razliko od deskriptivne statistične analize, na
strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij vplivajo manj, vendar pa sleherni socio-kulturni
dejavnik pomembno vpliva na strukturiranje.
Ključne besede: industrijska simbioza, industrijsko simbiotsko omrežje, analiza omrežij, strukturiranje, socio-kulturni dejavniki, analiza mehkih množic, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1072; Prenosov: 75 Celotno besedilo (3,91 MB) |
204. Sociokulturne razsežnosti prenosa znanja v okviru akademskega podjetništvaUroš Gojkovič, 2017 Opis: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen
od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni
koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se
prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju
nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska.
V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z
gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v
preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij,
predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega
podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa
znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga
lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter
povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma
organizacij (Adam et al. 2014).
Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z
upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim
kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij.
Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa
znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da
specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost
in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci
organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami
ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost.
Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih
kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi
podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Ključne besede: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 696; Prenosov: 91 Celotno besedilo (3,21 MB) |
205. Smisel življenja v očeh starostnikov, živečih v domovih za stare ljudiŠejla Gazibara, 2018 Opis: Problem, ki smo ga raziskovali v doktorski disertaciji, je pojav videnja starosti kot
življenjskega obdobja, v katerem življenje izgubi smisel. Namen raziskave je bil prek
pričevanja starostnikov, živečih v domovih za stare ljudi, ugotoviti, kako uspešni so stari
ljudje pri odkrivanju smisla v starosti.
Raziskava je bila usmerjena v odkrivanje zmožnosti starih ljudi za odkrivanje smisla v
posameznem trenutku, trpljenju, krivdi in smrti, ki so značilni za življenjsko obdobje starosti.
Zaradi ozke usmerjenosti v smisel življenja v starosti smo za teoretično izhodišče, poleg
ugotovitev predhodnih raziskav, uporabili tudi logoteorijo, ki se usmerja v človekovo iskanje
smisla. V raziskavi so bile uporabljene kvalitativna metoda sekundarne analize podatkov,
kvantitativna metoda anketnega raziskovanja in kvalitativna metoda poglobljenih intervjujev.
Naša glavna ugotovitev je bila, da stari ljudje v domovih življenje v starosti v veliki meri
doživljajo kot smiselno, starost pa je enako ali celo bolj izpolnjena s smislom v primerjavi s
preteklimi življenjskimi obdobji. Smisel v starosti se nanaša in išče večinoma skozi
doživljajske vrednote oziroma prek doživljanja narave, kulture in umetnosti ter v veliki meri
tudi skozi ljubezen do sočloveka. Starost je življenjsko obdobje, ki je na svojevrsten način
prežeto s smislom, v veliki meri ravno zaradi neizogibnega trpljenja. Stari ljudje v veliki
večini uspešno odkrivajo smisel v življenjskem obdobju starosti ter so v veliki večini tudi
srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Svoje življenje v prihodnosti vidijo kot smiselno, o
prihodnosti pa večinoma ne razmišljajo. Stari ljudje se ne bojijo smrti in jo v veliki večini
sprejemajo kot sestavni del in končno dejanje življenja. Ključne besede: smisel življenja, smisel starosti, smisel trpljenja, strah pred smrtjo, smisel smrti, zdravstvena nega, doktorske naloge Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 959; Prenosov: 77 Celotno besedilo (0,00 KB) Gradivo ima več datotek! Več...
|
206. Sodobna paradigma medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesovSašo Murtič, 2012 Opis: Medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov v transportu je kompleksna in zahtevna
naloga, ki od udeležencev v procesu izvajanja logističnih postopkov transporta zahteva
specifična znanja, sposobnosti ter poslovne spretnosti. Obseg in vrsta logističnih procesov,
vezanih na transportno dejavnost, je tako širok in zahteven, da smo se v nalogi omejili le na
obravnavo logističnih procesov v cestnem transportu in vanj vključili organizacijo transporta,
povezano s špedicijo in dejavnostmi, ki so nujne za izvedbo transporta. Delno in le teoretično
smo se naslonili na dejavnosti skladišča, postopke nakladanja, prekladanja tovora,
zavarovanja tovora ter nekatere druge ožje vrste logističnih procesov, ki so vezani za
transport. Vsi ti postopki imajo časovno in prostorsko dimenzijo in zahtevajo sposobnost
organizirati delo, poznavanje medorganizacijskih postopkov in povezav, poznavanje in
obvladovanje tujih jezikov, domače in tuje kulture ter poslovnih običajev, poznavanje pravnih
in drugih predpisov ter vrste drugih spretnosti, potrebnih za uspešno medorganizacijsko
obvladovanje logističnih procesov. Gre za logistične aktivnosti, ki tvorijo skupek natančno
načrtovanih, med seboj koordiniranih, reguliranih in kontroliranih storitvenih aktivnosti, ki
povezujejo vse postopke transporta, od pošiljatelja tovora do prejemnika tovora, z že vnaprej
določenim ciljem, da se logistične procese opravi z minimalnimi vloženimi sredstvi ter da se z
minimalnim potencialom maksimalno zadovoljijo zahteve naročnika.
Podatke za preverjanje, analiziranje in pridobivanje odgovorov na vprašanja, povezana s
transportom, smo z neposrednimi stiki in anketno raziskavo pridobili pri podjetjih,
gospodarskih družbah in posameznikih (transportnih organizacijah), ki jim je transport
osnovna dejavnost. Znanstvena, strokovna in druga razpoložljiva literatura je bila v pomoč za
pripravo anketnega vprašalnika. Naša naloga je bila ugotoviti, ali v Sloveniji obstaja enoten
model medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov v transportni dejavnosti. Žal
so pridobljeni podatki dali relevantne dokaze, da transportne organizacije v Sloveniji nimajo
izdelanega modela enotnega obvladovanja logističnih procesov. Zato smo z raziskavo in
pregledom znanstvene literature, s pregledom dostopnega gradiva podjetij, gospodarskih
družb in posameznikov, ki se ukvarjajo z organizacijo transporta in izvajanjem logističnih
procesov, s pregledom predpisov in posameznih pogodb ter z anketno raziskavo poskušali
dognati stanje medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov in na podlagi tega
poiskati možnosti za pripravo ustreznega modela, ki bi transportne organizacije povezal in
omogočil enotno medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov.
Za ugotavljanje dejanskega stanja in preverjanje ustreznosti pridobljenih podatkov smo
postavili šest hipotez, ki so bile podlaga za pripravo anketnih vprašanj. Pripravljen anketni
vprašalnik smo po elektronski in klasični pošti pošiljali transportnim organizacijam
(podjetjem, gospodarskim družbam in posameznikom), ki jim je transport osnovna dejavnost.
Odgovore smo prejemali enako. Število prejetih izpolnjenih anketnih vprašalnikov je bilo
zadostno za analizo in preučitev organizacijskega stanja v transportu.
Iz pridobljenega gradiva ter kvantitativne, faktorske in regresijske analize smo spoznali , da
so bile hipoteze pravilno postavljene, rezultati raziskave pa so potrdili našo predpostavko, da
v Sloveniji ne obstaja ustrezen model medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov
v transportu.
Ugotovili smo, da je pri transportu ljudi in njihove prtljage stanje povsem drugačno, saj
država prek gospodarske zbornice razpiše koncesije za šolske in redne potniške linije in jih
razdeli prevoznikom po ustreznem ključu ali po izpolnjevanju zahtevanih kriterijev. Določen
je postopek izvedbe transporta potnikov in dosežena cena za opravljeno storitev, kar za
transport blaga ni mogoče uporabiti, saj je transport blaga prepuščen trgu ponudbe in
povpraševanja.
Ugotovitve v raziskovalnem procesu so bile podlaga za iskanje novih gradnikov in pripravo
sodobne paradigme, ki bi omogočila izdelavo ustreznega modela. Ocenjujemo, da bi bilo
splošno sprejet in potrjen model mogoče ponuditi vsem udeležencem v transportu v obliki
predpisa, ustrezne edukacije ali kot model uspešne transportne prakse. Država bi lahko prek
gospodarske in obrtne zbornice zagotovila enake možnosti medorganizacijskega obvladovanja
logističnih procesov v transportu in v ta namen pripravila lokacijsko podlago za izvajanje
logistične dejavnosti. Država to lahko naredi z državnim prostorskim načrtom, s katerim bi v
prostor (podobno kot Luka Koper) umestila logistične centre, ki bi omogočili obvladovanje
logističnih procesov in zagotovili vsaj približno enake možnosti vsem udeležencem v
transportni dejavnosti. Slovenija bi lahko delovala kot enotna logistična platforma, kar ji
nedvomno omogoča njena geografska in prostorska umeščenost.
Ugotovitev neurejenega stanja je ustrezna podlaga za reorganizacijo in porazdelitev
transportnega območja ter za ustanovitev organizacije ali združenja, ki bi skrbelo za enotno
medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov. Statistična, faktorska in regresijska
analiza pridobljenih podatkov so dale dovolj podlage in argumentov za pripravo nove
paradigme, ki bi rabila kot vodilo podjetjem, gospodarskim družbam in posameznikom v
medorganizacijskem obvladovanju logističnih procesov. Model medorganizacijskega
obvladovanja logističnih procesov je prispevek znanosti, ki bo poskušal vsaj delno urediti
stanje na tem področju. Zavedamo se, da je to dolgotrajen in nenehno spreminjajoč se proces,
vendar smo prepričani, da je skrajni čas, da vsaj modelno poskusimo pomagati udeležencem v
transportu. Ključne besede: medorganizacijsko povezovanje, obvladovanje logističnih procesov, logistika, model, človeški viri, medsebojna komunikacija, medsebojno zaupanje, paradigma Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 957; Prenosov: 61 Celotno besedilo (3,30 MB) |
207. Zadovoljstvo pacientov v zobozdravstvu kot sociomedicinski fenomenSanja Lucija Pečnik, 2013 Opis: V doktorski disertaciji z naslovom »Zadovoljstvo pacientov v zobozdravstvu kot
sociomedicinski fenomen« obravnavamo zaznave pacientov v zvezi z zobozdravstveno
oskrbo in ugotavljamo, kateri izmed preučevanih dejavnikov ima odločujoč vpliv na
zadovoljstvo stomatoloških pacientov. Podrobno evalviramo, kako pacienti ocenjujejo
zadovoljujočo zobozdravstveno oskrbo in čemu dajejo največji pomen. Zanima nas, ali je
zanje ključna zobozdravnikova strokovnost, njegova osebnost ali zobozdravniška
organiziranost. Hkrati ugotavljamo, kako na raven njihovega zadovoljstva in na
razbremenitev strahu pred zobozdravniškimi posegi vplivata vljudnost in ustrezna
komunikacija zobozdravnika.
Nadalje analiziramo vpliv stroškov za zobozdravstveno oskrbo na raven zadovoljstva
uporabnikov in iščemo odgovor na vprašanje, ali obstaja povezava med vrsto
zobozdravstvenih težav, zaradi katerih pacienti sploh iščejo pomoč zobozdravnika in njihovo
oceno zadovoljstva z zobozdravstvom.
Ugotavljamo tudi, kakšno je zadovoljstvo anketirancev glede na tip izvajalca
zobozdravstvenih storitev (javno zobozdravstvo v zdravstvenih domovih, javno
zobozdravstvo s koncesijo in čisto zasebništvo oziroma samoplačniško zobozdravstvo)
približno dvajset let po uvedbi privatizacije na področju zobozdravstva.
Merski instrumenti, ki smo jih uporabili, so mednarodni, standardizirani vprašalniki o
zadovoljstvu ter so specifični za zobozdravstveno področje in omogočajo primerljivost
aktualnosti spoznanj o naravi in dejavnikih, ki vplivajo na raven zadovoljstva pacientov z
zobozdravstvom.
Na podlagi analize dejavnikov, ki so se izkazali kot pomembnejši dejavniki za zadovoljstvo in
na podlagi preverjene kolinearnosti smo izdelali model, ki je zajemal tako vidike
profesionalnosti in sposobnosti zaposlenih, tehnično dovršenost in opremljenost, odnos
zaposlenih, upoštevaje prijaznost, uslužnost individualno pozornost, razlago postopkov,
dostopnost, komunikacijo, prilagodljivost, odzivnost, zanesljivost, zaupanje, ugled in
kredibilnost kot tudi vpliv okolja in izkušenj z drugimi ponudniki. Rezultati kažejo, da so s
skupno oceno zadovoljstva v zadnjih dvanajstih mesecih najmočneje pozitivno korelirale
strokovnost zobozdravnikov, sočutnost, čas, ki ga namenijo pacientom, razlaga postopkov
zdravljenja, prijazno vzdušje in odprava bolečin oziroma brezbolečinsko delo. Negativno pa
so vplivali dostopnost zobozdravnika zunaj delovnega časa, seznanjenost z zadnjimi
kliničnimi dosežki ter izobrazba anketirancev.
Rezultati, ki so nas najbolj presenetili, se nanašajo na zadovoljstvo anketirancev z različnimi
tipi izvajalcev zobozdravniških storitev približno dvajset let po uvedbi privatizacije v
zdravstvu. V nasprotju z do zdaj narejenimi študijami smo namreč ugotovili, da so anketiranci
najbolj zadovoljni z zobozdravniki v zdravstvenih domovih, sledijo pa jim samoplačniški
zobozdravniki oziroma koncesionarji, med katerimi ni bilo pomembnih razlik. Ključne besede: storitve, komunikacija, strah, zadovoljstvo, zobozdravstvo, zdravstvena dejavnost, zobozdravstvena dejavnost, zobozdravnikova strokovnost, osebnost Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1003; Prenosov: 69 Celotno besedilo (2,03 MB) |
208. Vpliv notranjega dialoga na agresivno vožnjo voznikov avtomobilovPrimož Rakovec, 2018 Opis: Namen doktorske disertacije je ugotoviti, kako sta povezana notranji dialog in agresivna vožnja.
Predpostavili smo, da: (1) se voznik v času vožnje zaveda notranjega dialoga, (2) bo notranji
dialog agresivnega voznika negativen, (3) da negativen notranji dialog povečuje agresivno
vožnjo voznikov avtomobilov. Z namenom odgovoriti na zastavljeno vprašanje in preveriti
predpostavke v disertaciji opišemo različne teorije agresivnega vedenja in notranjega dialoga,
dejavnike vpliva in razlike v pojavnosti obeh konstruktov. V nadaljevanju notranji dialog in
agresivno vožnjo povežemo in predstavimo v teoretičnem modelu vpliva notranjega dialoga na
agresivno vožnjo. Povezanost notranjega dialoga in agresivne vožnje preverimo tudi s pomočjo
raziskave na vzorcu populacije 727 slovenskih voznic in voznikov. V raziskavo, ki združuje
kvantitativne in kvalitativne metode, smo vključili tudi eksperiment z uporabo simulatorja
vožnje in polstrukturirani intervju. Namen slednjega je bil pridobiti še bolj poglobljen opis
notranje izkušnje voznika v času vožnje. Izsledki raziskave pokažejo, da se voznice in vozniki
v veliki meri zavedajo notranjega dialoga v času vožnje, da notranji dialog sovpliva na pojav
agresivne vožnje, ter da je notranji dialog agresivnih voznikov negativen. Hkrati se potrdi tudi
prisotnost drugih funkcij notranjega dialoga (samo-ocenjevanje, samousmerjanje, samonadzor
…), ki prav tako vplivajo na način vožnje in ostala vedenja v času vožnje.
Ključne besede: varnost v prometu, vedenje, agresivna vožnja, notranji dialog, eksperiment, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1094; Prenosov: 104 Celotno besedilo (2,76 MB) |
209. Mednarodna razširjenost joge kot manifestacija globalnega trenda individualizacijeMarjan Krajnik, 2016 Opis: V doktorski disertaciji predstavljamo procese in mehanizme, ki v kontekstu strukturne in
akterske dimenzije globalnega trenda individualizacije prispevajo k mednarodni širitvi joge.
Omenjene procese in mehanizme prikazujemo v obliki konceptualnega okvira, s katerim smo
operacionalizirali ključne koncepte in ideje proučevanega fenomena. Za verifikacijo
konceptualnega okvira smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Podatke in informacije, s
katerimi smo testirali omenjene hipoteze, smo zbrali s spletno anketo in poglobljenimi
intervjuji. Za izvedbo spletne ankete smo oblikovali študijsko populacijo, za poglobljene
intervjuje pa namenski vzorec dobro obveščenih posameznikov. V kulturno-geografskem
smislu smo se z raziskavo omejili na področje Slovenije, Italije in Avstrije. Iz izidov
statistične analize, usmerjene kvalitativne analize vsebine in testiranja raziskovalnih hipotez
smo ugotovili, da ključne elemente proučevanega fenomena predstavljajo: (1) strukturna
dimenzija individualizacije, oziroma institucionalno okolje, mediji in družbene mreže, (2)
akterska dimenzija individualizacije, oziroma preplet refleksivnega mišljenja, znanja,
izobrazbe in veščin na ravni posameznika, (3) kvantitativna širitev joge, oziroma rast števila
vadečih, rast trga storitev in izdelkov povezanih z jogo ter zavzemanje dodatnega družbenega
prostora, (4) kvalitativna širitev joge, oziroma spremembe v trializmu telo-um-duh,
refleksivnih identitetah in življenjskih poteh vadečih. Ključne besede: joga, mednarodna širitev joge, globalni trendi, individualizacija, življenjske poti, refleksivne identitete, dinamični model telo-um-duh, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 708; Prenosov: 61 Celotno besedilo (8,35 MB) |
210. Vpliv socialnega kapitala na regionalno inovacijsko zmogljivostMaja Gojkovič, 2016 Opis: Sodobne študije, ki proučujejo razvojno, pa tudi ekonomsko učinkovitost različnih
sistemov in okolij, kot so regije, ob diskusiji, kaj določa razvojno uspešnost, razvijajo tudi
smernice za podporna okolja ter metodologije za identifikacijo in spodbujanje človeškega
kapitala, intelektualnega kapitala, socialnega kapitala in drugih dejavnikov. Socialni
kapital je pri tem velikokrat obravnavan samostojno ter predstavlja posebno obliko
družbene moči znotraj proučevanja sociokulturnih dejavnikov razvojne uspešnosti in
dejavnikov spodbujanja konkurenčnosti.
Pričujoča doktorska disertacija pojem socialnega kapitala postavlja v okvir regionalne
inovacijske zmogljivosti, pri tem ugotavlja umeščenost, vrednost in pomen socialnega
kapitala za doseganje inovativnega preboja na eni strani ter na drugi strani ponuja
strukturirano obravnavo elementov in komponent pojma inovacijske zmogljivosti v
regionalnem kontekstu.
Identifikacija pojmov s statistično zadostno, preverljivo determinanto socialnega kapitala
in determinanto inovacijske zmogljivosti z razvojem novih metodologij oziroma
reinterpretacijo obstoječih, je ključni in najbolj kompleksni del naloge. Ob ugotovitvi
smiselnosti povezovanja in vzročno-posledične korelacije določilnic obeh pojmov je
mogoče tudi ugotavljanje pogojenosti inovacijske zmogljivosti s koncentracijo socialnega
kapitala v izbrani regiji. Tako doktorska disertacija preizkusi pozitivni in negativni vpliv
povezovalne, premostitvene in združevalne oblike socialnega kapitala na segmente
inovacijske zmogljivosti, kot so prenos in dostopnost tihega znanja, povezovanje
gospodarstva z akademsko sfero, pretok in ustvarjanje delovnih mest ter absorpcijsko
zmogljivost in odprtost relevantnih deležnikov, kar sicer velja za kreativna, učeča se
okolja.
Skozi temeljit teoretični premislek ter kombinacijo kvantitativne in kvalitativne analize na
nacionalni ravni in ravni slovenskih kohezijskih regij smo v pričujoči doktorski disertaciji
podali argumente o nedvomni povezanosti ravni socialnega kapitala z inovacijsko
zmogljivostjo nekega območja.
Doktorska disertacija ob povezovanju pojmov socialnega kapitala in regionalne
inovacijske zmogljivosti ponuja tudi kritični premislek o celovitem modelu in indikatorjih
razvojne uspešnosti ter ponudi tudi smernice za aplikativni razvojni model kot skupek
dolgoročno usmerjenih in ustrezno raziskovalno-analitično podprtih nacionalnih strategij,
iz njih izhajajočega interdisciplinarnega, medresorskega oblikovanja mrežnih organizacij
in povezav, pri čemer se dotakne tudi vprašanja nujnosti in pomembnosti obstoja
podpornih institucij. Inovativni preboj je skupek več dejavnikov, katerih optimalnega
prepletanja in delovanja zagotovo ne moremo doseči zgolj s strukturiranjem formalnih
upravljavskih in administrativnih okvirjev, niti ne zgolj z osredotočenostjo na socialni
kapital – ta mora nastajati, se krepiti in uporabljati ob drugih pogojih in dejavnikih. Ključne besede: socialni kapital, inovacije, regije, inovacijske zmogljivosti, inovacijsko okolje, razvojni modeli, disertacije Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 736; Prenosov: 47 Celotno besedilo (2,99 MB) |