Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


201 - 210 / 360
Na začetekNa prejšnjo stran17181920212223242526Na naslednjo stranNa konec
201.
Spremembe v financiranju visokega šolstva v razmerah gospodarske in finančne krize
Vesna Skrbinjek, 2015

Opis: Družbe znanja poudarjajo pomen izobraževanja kot enega izmed ključnih dejavnikov gospodarskega in družbenega napredka. Posledično se akumuliranju človeškega kapitala pripisuje mnogo pozitivnih učinkov, ki se kažejo skozi ekonomske in neekonomske koristi tako na ravni posameznika kot celotne družbe. V evropskem visokošolskem prostoru se javno financiranje visokega šolstva utemeljuje predvsem zaradi njegove družbeno odgovorne vloge, zaradi česar so pričakovanja družbe do visokošolskih zavodov vse večja. Globalna gospodarska in finančna kriza je pričakovanja družbe do visokega šolstva še povečala, vendar pa se obseg javnih sredstev za visoko šolstvo v državah zaradi njenega negativnega učinka pomembno spreminja, še posebej v tistih, ki jih je gospodarska in finančna kriza ekonomsko bolj oslabila. Namen doktorske disertacije je z izsledki raziskave obogatiti področje financiranja visokega šolstva s spoznanji o učinkih globalne gospodarske in finančne krize na evropske visokošolske sisteme v smislu ugotavljanja sprememb razpoložljivosti finančnih sredstev za visoko šolstvo, sprememb v povpraševanju po visokem šolstvu in sprememb števila diplomantov v povezavi z visokošolskim trgom dela. Naše osrednje raziskovalno vprašanje se tako glasi, kako se v razmerah globalne finančne in gospodarske krize spreminja financiranje visokega šolstva v evropskih državah glede na specifične razmere v njihovih gospodarstvih. Pri raziskovanju sprememb financiranja visokega šolstva smo obravnavane države glede na učinek globalne gospodarske in finančne krize na njihova gospodarstva razdelili v dve skupini: gospodarsko bolj oslabljene in gospodarsko manj oslabljene države. Na osnovi dobljenih dveh skupin smo primerjalno raziskovali spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja med letoma 2008 in 2011, torej vse od začetka globalne gospodarske in finančne krize do zadnjega leta, za katerega smo imeli na voljo podatke. Spremembe v financiranju terciarnega izobraževanja smo primerjali med skupinama in znotraj skupin. Ugotovili smo, da so se javni izdatki za visoko šolstvo glede na druge javne porabnike spreminjali manj, prav tako tudi v primerjavi z javnimi izdatki za izobraževanje. V začetnih letih krize so se javni izdatki za visoko šolstvo v gospodarsko bolj oslabljenih državah zniževali manj, medtem ko so se zaradi dolgotrajnosti in poglabljanja krize v kasnejših letih krize zniževali bolj. Predvsem države, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev v visoko šolstvo (v deležu bruto domačega proizvoda; v nadaljevanju BDP), so ta vlaganja med krizo tudi ohranile oziroma povečale. Ko upoštevamo vlaganja v visoko šolstvo, prilagojena glede na vpisane študente, ugotavljamo, da so se naložbe v tem pogledu znižale predvsem zaradi povečanega povpraševanja. Ugotavljamo tudi, da so gospodarsko bolj oslabljene države javne izdatke za pomoči študentom ohranjale bolj kot neposredne javne izdatke za visokošolske zavode (kar pa ne velja za Slovenijo). V gospodarsko manj oslabljenih državah so države, ki so pred krizo vlagale visok delež BDP-ja v visoko šolstvo, bolj krčile sredstva, namenjena pomoči študentom, kot sredstva za visokošolske zavode. Prepoznavamo, da so mehanizme in instrumente financiranja visokega šolstva v nekaterih državah spreminjali v smeri večje učinkovitosti, vendar to ni nujno posledica učinka krize. Predvsem v gospodarsko bolj oslabljenih državah se je na institucionalni ravni sprejelo več ukrepov racionalizacije sredstev, kar je vodilo tudi do zniževanja števila zaposlenega akademskega osebja. Povpraševanje po visokem šolstvu je bilo sicer večje v gospodarsko manj oslabljenih državah, vendar se je delež mladih v najznačilnejši starostni skupini, ki se vpisuje v visoko šolstvo, v gospodarsko bolj oslabljenih državah močno znižal. Bruto stopnja vpisa je bila tako višja v gospodarsko bolj oslabljenih državah, čeprav tega nismo mogli potrditi na primeru Slovenije. Med gospodarsko manj oslabljenimi in gospodarsko bolj oslabljenimi državami smo ugotovili statistično značilne razlike v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov, kjer je bila sprememba statistično značilno višja v gospodarsko bolj oslabljenih državah. Statistično značilnih razlik v povečanju diplomantov med skupinama nismo potrdili, ugotovili pa smo, da so med državami, ki so pred krizo vlagale veliko sredstev na študenta, in državami, ki so pred krizo vlagale malo sredstev na študenta, statistično značilne razlike tako v spremembi rasti števila diplomantov kot v spremembi stopnje brezposelnosti diplomantov. Študija primera Slovenije je pokazala, da obstajajo tudi razlike med državami znotraj skupine gospodarsko bolj oslabljenih držav, kamor se je uvrstila tudi Slovenija. Znižanja javnih izdatkov za visoko šolstvo so se sicer podobno začela šele ob poglabljanju krize, vendar so se javni izdatki za pomoči študentom znižali bolj kot javni izdatki za visokošolske zavode. Prav tako se je način financiranja v letu 2011 spremenil, da v manjši meri upošteva elemente uspešnosti. Hkrati ugotavljamo, da število študentov zaradi demografije upada bolj kot v ostalih gospodarsko bolj oslabljenih državah. Število diplomantov se je v Sloveniji, nasprotno, povečevalo bolj v skladu z gospodarsko manj oslabljenimi državami, kar lahko pripišemo ukrepom racionalizacije sredstev s strani vlade. Prehod diplomantov na trg dela pa je težak, kar se posledično kaže s povečevanjem stopnje njihove brezposelnosti. Naše ugotovitve prispevajo novo znanje in razmislek o učinku gospodarske in finančne krize na spremembe financiranja visokega šolstva, na podlagi česar se lahko oblikujejo priporočila visokošolskim politikam za doseganje boljših rezultatov v visokem šolstvu in družbi kot celoti.
Ključne besede: financiranje visokega šolstva, gospodarska in finančna kriza, javna sredstva, povpraševanje po terciarnem izobraževanju, brezposelnost diplomantov
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 924; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (4,24 MB)

202.
Relevantnost dvofaktorske motivacijske teorije pri generaciji X in Y
Vesna Rejec, 2012

Opis: Doktorska disertacija spada v širše sociološko polje, saj govori o kompleksni problematiki relevantnosti Herzbergove dvofaktorske motivacijske teorije, pri čemer se v ospredje postavlja raziskovalni interes generacijske stratifikacije specifične generacije v današnjem slovenskem sociološko-kulturološkem kontekstu. Glede na vsakdanjo percepcijo življenja, torej glede na vrednote, narodnostno poreklo, življenjske izkušnje, poklicno usmerjenost in demografske značilnosti okolja, iz katerega prihajamo, imamo ljudje lahko zelo različne interpretacije stvarnosti. V pričujoči disertaciji se fokusiramo na generacijsko, torej starostno stratifikacijo pripadnikov generacije X in Y v povezavi z motivacijskim okvirom, znotraj katerega pripadniki obeh generacij delujejo. Dileme, s katerimi smo se v pričujoči doktorski disertaciji ukvarjali, se nanašajo na vprašanja, ali za motivacijo predstavnikov generacije Y res veljajo drugačni pristopi kot doslej? So jim v primerjavi s predstavniki generacije X za notranji delovni zagon res pomembnejši drugi motivacijski dejavniki? Zanimalo nas je torej, ali med obema generacijama res obstajajo takšne razlike, da bi lahko upravičeno govorili o generacijski raznolikosti. Za osnovni raziskovalni okvir nam je služila Herzbergova dvofaktorska motivacijska teorija, ki smo jo z obsežnim teoretičnim študijem razširili na dodatne dejavnike, ki jih Herzberg v svoje preučevanje ni vključil, so pa zadnje študije mladih generacij pokazale, da so mladim pomembni. V okviru Herzbergove teorije nas je zanimalo tudi, ali je teorija dovolj robustna, da se je obdržala skozi čas, in ali je njena aplikacija za slovenski prostor sploh relevantna. Končni cilj disertacije pa je bila formulacija motivacijskega modela za povprečnega predstavnika generacije X in povprečnega predstavnika generacije Y. Predstavnike obeh generacij smo najprej preučili skozi obsežen znanstveni in literarni korpus, nato pa preučevali s kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami, s katerimi smo odgovarjali na v uvodu postavljena raziskovalna vprašanja in hipoteze. Tako kvalitativna kot tudi kvantitativna analiza sta pokazali, da se dejavniki, ki jim predstavniki ene in druge generacije pripisujejo ključen pomen, med seboj razlikujejo. Nadalje smo ugotovili, da prav tako obstaja razlika, katerim izmed teh dejavnikom pripadniki generacije X in Y pripisujejo vlogo motivatorja in katerim vlogo higienika. Iz vsega zgoraj naštetega smo torej sklenili, da obstaja dovolj očitna empirična evidenca, da lahko legitimno in z vso relevantnostjo govorimo o generacijski raznolikosti tudi v današnjem slovenskem sociološko-kulturološkem okolju. Kot eden izmed raziskovalnih ciljev je bilo tudi vprašanje, ali je Herzbergova teorija dovolj robustna, da se je obdržala več kot pol stoletja. Ugotovili smo, da sicer osnovni skelet teorije še stoji, vendar so družbene spremembe vplivale na spremenjeno konotacijo dejavnikov – iz higienikov v motivatorje in vice versa. Pojem generacijske raznolikosti in z njo povezane motivacije je v slovenskem prostoru še precej neraziskana tema in s pričujočo doktorsko disertacijo smo želeli ravno na tem področju dodati svoj znanstveni prispevek k teoriji motivacije.
Ključne besede: motivacija, motivacijske teorije, Herzberg, generacijske razlike, generacija X, generacija Y, doktorska disertacija
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1020; Prenosov: 80
.pdf Celotno besedilo (7,07 MB)

203.
Strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij
Urška Fric, 2019

Opis: Doseganje učinkovitega ravnanja s primarnimi viri je s ponovno uporabo odpadnih virov za družbene akterje zaradi sledenja okoljskim politikam in prepoznavanja koristi vedno večja težnja na globalnem trgu. Sočasno doseganje koristi pri ponovni uporabi odpadnih virov omogoča industrijska simbioza, ki kot eden izmed pristopov h krožnemu gospodarstvu predstavlja pomemben in trajnostni mehanizem v industrijskih in neindustrijskih procesih. Proučevanje industrijsko simbiotskih omrežij, znotraj katerih se industrijska simbioza odvija, je z družboslovnega vidika, za razliko od ekološkega in ekonomskega, v znanstvenem merilu bistveno manj raziskano, iz česar izhaja tudi pomanjkanje razumevanja socio-kulturnih dejavnikov pri strukturiranju teh omrežij. Pričujoče delo se osredinja na proučevanje vpliva šestih socio-kulturnih dejavnikov, ki v različnih kombinacijah vplivajo na strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij – osredinimo se na vpliv organizacijske kulture, družbene odgovornosti, odnosa do okolja, kognitivnih okvirov, socialnega kapitala in medorganizacijskega zaupanja. Eksplicitno nas zanima, kako lahko družbeni akter ocenjuje vpliv določenega socio-kulturnega dejavnika – ali je vplival in, v kolikor je vplival, kako se je vpliv odražal pri umestitvi v industrijsko simbiotsko omrežje ter ali vpliva in kako se to odraža pri trenutnem sodelovanju. Zanima nas torej, ali lahko družbeni akter vpliv oceni kot pozitiven, negativen ali brez vpliva oz. nevtralen. Z deskriptivno statistično analizo pokažemo, da je pred pričetkom in tekom sodelovanja največkrat prisoten pozitiven vpliv medorganizacijskega zaupanja, odnosa do okolja, socialnega kapitala in družbene odgovornosti, nekoliko manj je prisoten pozitiven vpliv organizacijske kulture in kognitivnih okvirov, medtem ko sta negativni vpliv in nevtralnost obravnavnih socio-kulturnih dejavnikov skorajda zanemarljiva. S kvalitativno komparativno analizo v domeni analize mehkih množic nadalje pokažemo prisotnost vpliva socio-kulturnih dejavnikov kot kombinacije vzročnih pogojev, kjer glede na definiran prag članstva obravnavamo prisotnost vpliva vsakega socio-kulturnega dejavnika. Ugotovimo, da socio-kulturni dejavniki, za razliko od deskriptivne statistične analize, na strukturiranje industrijsko simbiotskih omrežij vplivajo manj, vendar pa sleherni socio-kulturni dejavnik pomembno vpliva na strukturiranje.
Ključne besede: industrijska simbioza, industrijsko simbiotsko omrežje, analiza omrežij, strukturiranje, socio-kulturni dejavniki, analiza mehkih množic, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1072; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (3,91 MB)

204.
Sociokulturne razsežnosti prenosa znanja v okviru akademskega podjetništva
Uroš Gojkovič, 2017

Opis: Akademskega podjetništva ni mogoče natančno ukalupiti, saj je pojav močno odvisen od družbenega oziroma kulturnega konteksta. Kljub temu pa je gotovo, da omenjeni koncept predstavlja vez med akademsko sfero in zunanjim okoljem, v okviru katere se prepletata tržni vidik, torej logika dobička, ter sama želja po prenosu znanja in ustvarjanju nove vrednosti, ki ni nujno le ekonomska. V različnih družbah postaja koncept akademskega podjetništva v povezavi z gospodarstvom in državo osrednje težišče teorije in prakse inovacij. Univerze so tako v preteklih desetletjih postale pomemben vir za nastanek visokotehnoloških podjetij, predvsem malih in srednje velikih, ki so najbolj ustrezna za proučevanje akademskega podjetništva, saj so razvila specifične karakteristike organizacijske kulture in prenosa znanja. Tovrstne karakteristike so se razvile predvsem na podlagi socialnega kapitala, ki ga lahko opredelimo kot ogrodje vozlišč, ki sestojijo iz posameznikov in organizacij ter povezav, na katere pomembno vplivajo norme, želje in odnos posameznikov oziroma organizacij (Adam et al. 2014). Pričujoča doktorska disertacija ugotavlja, ali je proces izmenjave znanja pogojen z upravljanjem pretoka informacij preko omrežij in povezav, ki so bogate s socialnim kapitalom, ki obenem tudi vpliva na izoblikovanje vzorcev organizacijske kulture podjetij. Tovrstni vzorci organizacijske kulture podjetjem omogočajo večjo sposobnost prenosa znanja iz akademske sfere v gospodarsko sfero (komercializacija znanja). Iz tega izhaja, da specifični vzorci organizacijske kulture podjetij omogočajo večjo inovacijsko sposobnost in konkurenčno prednost le-teh, saj predpostavljamo, da podjetja, kjer vzorci organizacijske kulture temeljijo na socialnem kapitalu, več sodelujejo z JRO in univerzami ter drugimi podjetji doma in v tujini, s tem pa pridobivajo ključno konkurenčno prednost. Namreč, kot je rekel Schumpeter (1939), vsaka inovacija oziroma ustvarjanje novih kombinacij znanja za podjetje pomeni večjo konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi podjetji, ki se ukvarjajo s podobno dejavnostjo.
Ključne besede: akademsko podjetništvo, organizacijska kultura, prenos znanja, socialni kapital, visokotehnološka podjetja, inovativnost, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 696; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (3,21 MB)

205.
Smisel življenja v očeh starostnikov, živečih v domovih za stare ljudi
Šejla Gazibara, 2018

Opis: Problem, ki smo ga raziskovali v doktorski disertaciji, je pojav videnja starosti kot življenjskega obdobja, v katerem življenje izgubi smisel. Namen raziskave je bil prek pričevanja starostnikov, živečih v domovih za stare ljudi, ugotoviti, kako uspešni so stari ljudje pri odkrivanju smisla v starosti. Raziskava je bila usmerjena v odkrivanje zmožnosti starih ljudi za odkrivanje smisla v posameznem trenutku, trpljenju, krivdi in smrti, ki so značilni za življenjsko obdobje starosti. Zaradi ozke usmerjenosti v smisel življenja v starosti smo za teoretično izhodišče, poleg ugotovitev predhodnih raziskav, uporabili tudi logoteorijo, ki se usmerja v človekovo iskanje smisla. V raziskavi so bile uporabljene kvalitativna metoda sekundarne analize podatkov, kvantitativna metoda anketnega raziskovanja in kvalitativna metoda poglobljenih intervjujev. Naša glavna ugotovitev je bila, da stari ljudje v domovih življenje v starosti v veliki meri doživljajo kot smiselno, starost pa je enako ali celo bolj izpolnjena s smislom v primerjavi s preteklimi življenjskimi obdobji. Smisel v starosti se nanaša in išče večinoma skozi doživljajske vrednote oziroma prek doživljanja narave, kulture in umetnosti ter v veliki meri tudi skozi ljubezen do sočloveka. Starost je življenjsko obdobje, ki je na svojevrsten način prežeto s smislom, v veliki meri ravno zaradi neizogibnega trpljenja. Stari ljudje v veliki večini uspešno odkrivajo smisel v življenjskem obdobju starosti ter so v veliki večini tudi srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Svoje življenje v prihodnosti vidijo kot smiselno, o prihodnosti pa večinoma ne razmišljajo. Stari ljudje se ne bojijo smrti in jo v veliki večini sprejemajo kot sestavni del in končno dejanje življenja.
Ključne besede: smisel življenja, smisel starosti, smisel trpljenja, strah pred smrtjo, smisel smrti, zdravstvena nega, doktorske naloge
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 959; Prenosov: 77
URL Celotno besedilo (0,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

206.
Sodobna paradigma medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov
Sašo Murtič, 2012

Opis: Medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov v transportu je kompleksna in zahtevna naloga, ki od udeležencev v procesu izvajanja logističnih postopkov transporta zahteva specifična znanja, sposobnosti ter poslovne spretnosti. Obseg in vrsta logističnih procesov, vezanih na transportno dejavnost, je tako širok in zahteven, da smo se v nalogi omejili le na obravnavo logističnih procesov v cestnem transportu in vanj vključili organizacijo transporta, povezano s špedicijo in dejavnostmi, ki so nujne za izvedbo transporta. Delno in le teoretično smo se naslonili na dejavnosti skladišča, postopke nakladanja, prekladanja tovora, zavarovanja tovora ter nekatere druge ožje vrste logističnih procesov, ki so vezani za transport. Vsi ti postopki imajo časovno in prostorsko dimenzijo in zahtevajo sposobnost organizirati delo, poznavanje medorganizacijskih postopkov in povezav, poznavanje in obvladovanje tujih jezikov, domače in tuje kulture ter poslovnih običajev, poznavanje pravnih in drugih predpisov ter vrste drugih spretnosti, potrebnih za uspešno medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov. Gre za logistične aktivnosti, ki tvorijo skupek natančno načrtovanih, med seboj koordiniranih, reguliranih in kontroliranih storitvenih aktivnosti, ki povezujejo vse postopke transporta, od pošiljatelja tovora do prejemnika tovora, z že vnaprej določenim ciljem, da se logistične procese opravi z minimalnimi vloženimi sredstvi ter da se z minimalnim potencialom maksimalno zadovoljijo zahteve naročnika. Podatke za preverjanje, analiziranje in pridobivanje odgovorov na vprašanja, povezana s transportom, smo z neposrednimi stiki in anketno raziskavo pridobili pri podjetjih, gospodarskih družbah in posameznikih (transportnih organizacijah), ki jim je transport osnovna dejavnost. Znanstvena, strokovna in druga razpoložljiva literatura je bila v pomoč za pripravo anketnega vprašalnika. Naša naloga je bila ugotoviti, ali v Sloveniji obstaja enoten model medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov v transportni dejavnosti. Žal so pridobljeni podatki dali relevantne dokaze, da transportne organizacije v Sloveniji nimajo izdelanega modela enotnega obvladovanja logističnih procesov. Zato smo z raziskavo in pregledom znanstvene literature, s pregledom dostopnega gradiva podjetij, gospodarskih družb in posameznikov, ki se ukvarjajo z organizacijo transporta in izvajanjem logističnih procesov, s pregledom predpisov in posameznih pogodb ter z anketno raziskavo poskušali dognati stanje medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov in na podlagi tega poiskati možnosti za pripravo ustreznega modela, ki bi transportne organizacije povezal in omogočil enotno medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov. Za ugotavljanje dejanskega stanja in preverjanje ustreznosti pridobljenih podatkov smo postavili šest hipotez, ki so bile podlaga za pripravo anketnih vprašanj. Pripravljen anketni vprašalnik smo po elektronski in klasični pošti pošiljali transportnim organizacijam (podjetjem, gospodarskim družbam in posameznikom), ki jim je transport osnovna dejavnost. Odgovore smo prejemali enako. Število prejetih izpolnjenih anketnih vprašalnikov je bilo zadostno za analizo in preučitev organizacijskega stanja v transportu. Iz pridobljenega gradiva ter kvantitativne, faktorske in regresijske analize smo spoznali , da so bile hipoteze pravilno postavljene, rezultati raziskave pa so potrdili našo predpostavko, da v Sloveniji ne obstaja ustrezen model medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov v transportu. Ugotovili smo, da je pri transportu ljudi in njihove prtljage stanje povsem drugačno, saj država prek gospodarske zbornice razpiše koncesije za šolske in redne potniške linije in jih razdeli prevoznikom po ustreznem ključu ali po izpolnjevanju zahtevanih kriterijev. Določen je postopek izvedbe transporta potnikov in dosežena cena za opravljeno storitev, kar za transport blaga ni mogoče uporabiti, saj je transport blaga prepuščen trgu ponudbe in povpraševanja. Ugotovitve v raziskovalnem procesu so bile podlaga za iskanje novih gradnikov in pripravo sodobne paradigme, ki bi omogočila izdelavo ustreznega modela. Ocenjujemo, da bi bilo splošno sprejet in potrjen model mogoče ponuditi vsem udeležencem v transportu v obliki predpisa, ustrezne edukacije ali kot model uspešne transportne prakse. Država bi lahko prek gospodarske in obrtne zbornice zagotovila enake možnosti medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov v transportu in v ta namen pripravila lokacijsko podlago za izvajanje logistične dejavnosti. Država to lahko naredi z državnim prostorskim načrtom, s katerim bi v prostor (podobno kot Luka Koper) umestila logistične centre, ki bi omogočili obvladovanje logističnih procesov in zagotovili vsaj približno enake možnosti vsem udeležencem v transportni dejavnosti. Slovenija bi lahko delovala kot enotna logistična platforma, kar ji nedvomno omogoča njena geografska in prostorska umeščenost. Ugotovitev neurejenega stanja je ustrezna podlaga za reorganizacijo in porazdelitev transportnega območja ter za ustanovitev organizacije ali združenja, ki bi skrbelo za enotno medorganizacijsko obvladovanje logističnih procesov. Statistična, faktorska in regresijska analiza pridobljenih podatkov so dale dovolj podlage in argumentov za pripravo nove paradigme, ki bi rabila kot vodilo podjetjem, gospodarskim družbam in posameznikom v medorganizacijskem obvladovanju logističnih procesov. Model medorganizacijskega obvladovanja logističnih procesov je prispevek znanosti, ki bo poskušal vsaj delno urediti stanje na tem področju. Zavedamo se, da je to dolgotrajen in nenehno spreminjajoč se proces, vendar smo prepričani, da je skrajni čas, da vsaj modelno poskusimo pomagati udeležencem v transportu.
Ključne besede: medorganizacijsko povezovanje, obvladovanje logističnih procesov, logistika, model, človeški viri, medsebojna komunikacija, medsebojno zaupanje, paradigma
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 957; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (3,30 MB)

207.
Zadovoljstvo pacientov v zobozdravstvu kot sociomedicinski fenomen
Sanja Lucija Pečnik, 2013

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom »Zadovoljstvo pacientov v zobozdravstvu kot sociomedicinski fenomen« obravnavamo zaznave pacientov v zvezi z zobozdravstveno oskrbo in ugotavljamo, kateri izmed preučevanih dejavnikov ima odločujoč vpliv na zadovoljstvo stomatoloških pacientov. Podrobno evalviramo, kako pacienti ocenjujejo zadovoljujočo zobozdravstveno oskrbo in čemu dajejo največji pomen. Zanima nas, ali je zanje ključna zobozdravnikova strokovnost, njegova osebnost ali zobozdravniška organiziranost. Hkrati ugotavljamo, kako na raven njihovega zadovoljstva in na razbremenitev strahu pred zobozdravniškimi posegi vplivata vljudnost in ustrezna komunikacija zobozdravnika. Nadalje analiziramo vpliv stroškov za zobozdravstveno oskrbo na raven zadovoljstva uporabnikov in iščemo odgovor na vprašanje, ali obstaja povezava med vrsto zobozdravstvenih težav, zaradi katerih pacienti sploh iščejo pomoč zobozdravnika in njihovo oceno zadovoljstva z zobozdravstvom. Ugotavljamo tudi, kakšno je zadovoljstvo anketirancev glede na tip izvajalca zobozdravstvenih storitev (javno zobozdravstvo v zdravstvenih domovih, javno zobozdravstvo s koncesijo in čisto zasebništvo oziroma samoplačniško zobozdravstvo) približno dvajset let po uvedbi privatizacije na področju zobozdravstva. Merski instrumenti, ki smo jih uporabili, so mednarodni, standardizirani vprašalniki o zadovoljstvu ter so specifični za zobozdravstveno področje in omogočajo primerljivost aktualnosti spoznanj o naravi in dejavnikih, ki vplivajo na raven zadovoljstva pacientov z zobozdravstvom. Na podlagi analize dejavnikov, ki so se izkazali kot pomembnejši dejavniki za zadovoljstvo in na podlagi preverjene kolinearnosti smo izdelali model, ki je zajemal tako vidike profesionalnosti in sposobnosti zaposlenih, tehnično dovršenost in opremljenost, odnos zaposlenih, upoštevaje prijaznost, uslužnost individualno pozornost, razlago postopkov, dostopnost, komunikacijo, prilagodljivost, odzivnost, zanesljivost, zaupanje, ugled in kredibilnost kot tudi vpliv okolja in izkušenj z drugimi ponudniki. Rezultati kažejo, da so s skupno oceno zadovoljstva v zadnjih dvanajstih mesecih najmočneje pozitivno korelirale strokovnost zobozdravnikov, sočutnost, čas, ki ga namenijo pacientom, razlaga postopkov zdravljenja, prijazno vzdušje in odprava bolečin oziroma brezbolečinsko delo. Negativno pa so vplivali dostopnost zobozdravnika zunaj delovnega časa, seznanjenost z zadnjimi kliničnimi dosežki ter izobrazba anketirancev. Rezultati, ki so nas najbolj presenetili, se nanašajo na zadovoljstvo anketirancev z različnimi tipi izvajalcev zobozdravniških storitev približno dvajset let po uvedbi privatizacije v zdravstvu. V nasprotju z do zdaj narejenimi študijami smo namreč ugotovili, da so anketiranci najbolj zadovoljni z zobozdravniki v zdravstvenih domovih, sledijo pa jim samoplačniški zobozdravniki oziroma koncesionarji, med katerimi ni bilo pomembnih razlik.
Ključne besede: storitve, komunikacija, strah, zadovoljstvo, zobozdravstvo, zdravstvena dejavnost, zobozdravstvena dejavnost, zobozdravnikova strokovnost, osebnost
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1003; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

208.
Vpliv notranjega dialoga na agresivno vožnjo voznikov avtomobilov
Primož Rakovec, 2018

Opis: Namen doktorske disertacije je ugotoviti, kako sta povezana notranji dialog in agresivna vožnja. Predpostavili smo, da: (1) se voznik v času vožnje zaveda notranjega dialoga, (2) bo notranji dialog agresivnega voznika negativen, (3) da negativen notranji dialog povečuje agresivno vožnjo voznikov avtomobilov. Z namenom odgovoriti na zastavljeno vprašanje in preveriti predpostavke v disertaciji opišemo različne teorije agresivnega vedenja in notranjega dialoga, dejavnike vpliva in razlike v pojavnosti obeh konstruktov. V nadaljevanju notranji dialog in agresivno vožnjo povežemo in predstavimo v teoretičnem modelu vpliva notranjega dialoga na agresivno vožnjo. Povezanost notranjega dialoga in agresivne vožnje preverimo tudi s pomočjo raziskave na vzorcu populacije 727 slovenskih voznic in voznikov. V raziskavo, ki združuje kvantitativne in kvalitativne metode, smo vključili tudi eksperiment z uporabo simulatorja vožnje in polstrukturirani intervju. Namen slednjega je bil pridobiti še bolj poglobljen opis notranje izkušnje voznika v času vožnje. Izsledki raziskave pokažejo, da se voznice in vozniki v veliki meri zavedajo notranjega dialoga v času vožnje, da notranji dialog sovpliva na pojav agresivne vožnje, ter da je notranji dialog agresivnih voznikov negativen. Hkrati se potrdi tudi prisotnost drugih funkcij notranjega dialoga (samo-ocenjevanje, samousmerjanje, samonadzor …), ki prav tako vplivajo na način vožnje in ostala vedenja v času vožnje.
Ključne besede: varnost v prometu, vedenje, agresivna vožnja, notranji dialog, eksperiment, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1094; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (2,76 MB)

209.
Mednarodna razširjenost joge kot manifestacija globalnega trenda individualizacije
Marjan Krajnik, 2016

Opis: V doktorski disertaciji predstavljamo procese in mehanizme, ki v kontekstu strukturne in akterske dimenzije globalnega trenda individualizacije prispevajo k mednarodni širitvi joge. Omenjene procese in mehanizme prikazujemo v obliki konceptualnega okvira, s katerim smo operacionalizirali ključne koncepte in ideje proučevanega fenomena. Za verifikacijo konceptualnega okvira smo oblikovali pet raziskovalnih hipotez. Podatke in informacije, s katerimi smo testirali omenjene hipoteze, smo zbrali s spletno anketo in poglobljenimi intervjuji. Za izvedbo spletne ankete smo oblikovali študijsko populacijo, za poglobljene intervjuje pa namenski vzorec dobro obveščenih posameznikov. V kulturno-geografskem smislu smo se z raziskavo omejili na področje Slovenije, Italije in Avstrije. Iz izidov statistične analize, usmerjene kvalitativne analize vsebine in testiranja raziskovalnih hipotez smo ugotovili, da ključne elemente proučevanega fenomena predstavljajo: (1) strukturna dimenzija individualizacije, oziroma institucionalno okolje, mediji in družbene mreže, (2) akterska dimenzija individualizacije, oziroma preplet refleksivnega mišljenja, znanja, izobrazbe in veščin na ravni posameznika, (3) kvantitativna širitev joge, oziroma rast števila vadečih, rast trga storitev in izdelkov povezanih z jogo ter zavzemanje dodatnega družbenega prostora, (4) kvalitativna širitev joge, oziroma spremembe v trializmu telo-um-duh, refleksivnih identitetah in življenjskih poteh vadečih.
Ključne besede: joga, mednarodna širitev joge, globalni trendi, individualizacija, življenjske poti, refleksivne identitete, dinamični model telo-um-duh, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 708; Prenosov: 61
.pdf Celotno besedilo (8,35 MB)

210.
Vpliv socialnega kapitala na regionalno inovacijsko zmogljivost
Maja Gojkovič, 2016

Opis: Sodobne študije, ki proučujejo razvojno, pa tudi ekonomsko učinkovitost različnih sistemov in okolij, kot so regije, ob diskusiji, kaj določa razvojno uspešnost, razvijajo tudi smernice za podporna okolja ter metodologije za identifikacijo in spodbujanje človeškega kapitala, intelektualnega kapitala, socialnega kapitala in drugih dejavnikov. Socialni kapital je pri tem velikokrat obravnavan samostojno ter predstavlja posebno obliko družbene moči znotraj proučevanja sociokulturnih dejavnikov razvojne uspešnosti in dejavnikov spodbujanja konkurenčnosti. Pričujoča doktorska disertacija pojem socialnega kapitala postavlja v okvir regionalne inovacijske zmogljivosti, pri tem ugotavlja umeščenost, vrednost in pomen socialnega kapitala za doseganje inovativnega preboja na eni strani ter na drugi strani ponuja strukturirano obravnavo elementov in komponent pojma inovacijske zmogljivosti v regionalnem kontekstu. Identifikacija pojmov s statistično zadostno, preverljivo determinanto socialnega kapitala in determinanto inovacijske zmogljivosti z razvojem novih metodologij oziroma reinterpretacijo obstoječih, je ključni in najbolj kompleksni del naloge. Ob ugotovitvi smiselnosti povezovanja in vzročno-posledične korelacije določilnic obeh pojmov je mogoče tudi ugotavljanje pogojenosti inovacijske zmogljivosti s koncentracijo socialnega kapitala v izbrani regiji. Tako doktorska disertacija preizkusi pozitivni in negativni vpliv povezovalne, premostitvene in združevalne oblike socialnega kapitala na segmente inovacijske zmogljivosti, kot so prenos in dostopnost tihega znanja, povezovanje gospodarstva z akademsko sfero, pretok in ustvarjanje delovnih mest ter absorpcijsko zmogljivost in odprtost relevantnih deležnikov, kar sicer velja za kreativna, učeča se okolja. Skozi temeljit teoretični premislek ter kombinacijo kvantitativne in kvalitativne analize na nacionalni ravni in ravni slovenskih kohezijskih regij smo v pričujoči doktorski disertaciji podali argumente o nedvomni povezanosti ravni socialnega kapitala z inovacijsko zmogljivostjo nekega območja. Doktorska disertacija ob povezovanju pojmov socialnega kapitala in regionalne inovacijske zmogljivosti ponuja tudi kritični premislek o celovitem modelu in indikatorjih razvojne uspešnosti ter ponudi tudi smernice za aplikativni razvojni model kot skupek dolgoročno usmerjenih in ustrezno raziskovalno-analitično podprtih nacionalnih strategij, iz njih izhajajočega interdisciplinarnega, medresorskega oblikovanja mrežnih organizacij in povezav, pri čemer se dotakne tudi vprašanja nujnosti in pomembnosti obstoja podpornih institucij. Inovativni preboj je skupek več dejavnikov, katerih optimalnega prepletanja in delovanja zagotovo ne moremo doseči zgolj s strukturiranjem formalnih upravljavskih in administrativnih okvirjev, niti ne zgolj z osredotočenostjo na socialni kapital – ta mora nastajati, se krepiti in uporabljati ob drugih pogojih in dejavnikih.
Ključne besede: socialni kapital, inovacije, regije, inovacijske zmogljivosti, inovacijsko okolje, razvojni modeli, disertacije
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 736; Prenosov: 47
.pdf Celotno besedilo (2,99 MB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh