Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Kronične vnetne črevesne bolezni (KVČB) so trajna vnetna obolenja prebavnega trakta, predvsem črevesja. Pri nastanku, nihanju in poslabšanju bolezni ima veliko vlogo stres. Zato je zelo pomembna posameznikova sposobnost za spoprijemanje s stresnimi dogodki. Spoprijemanje s stresom je definirano kot stalen trud za spreminjanje kognitivnih in vedenjskih načinov za obvladovanje specifičnih zunanjih in/ali notranjih zahtev, ki so ocenjene kot take, ki so posamezniku v breme ali celo presegajo njegove spretnosti. Spoprijemanje lahko raziskujemo na ravni mikro- in makrostrategij. Tujih raziskav na to temo je veliko, vendar v Sloveniji še ni bilo izvedene nobene takšne. V teoretičnem delu magistrske naloge sta predstavljeni temi KVČB in spoprijemanja s stresom, empirični del pa se ukvarja z načinom spoprijemanja s stresom, ki se ga poslužujejo osebe s KVČB v slovenskem prostoru. V ta namen je uporabljena metoda kvantitativne raziskave, natančneje »Ways of Coping Questionnaire«. V raziskavo sta za namene primerjave zajeta dva vzorca, poleg skupine oseb s KVČB še skupina oseb brez KVČB. V empiričnem delu so nadalje predstavljeni zbrani rezultati: osebe s KVČB kot strategije za spoprijemanje s stresom uporabljajo predvsem načrtovano reševanje problema, pozitivno prevrednotenje in iskanje socialne podpore. Več uporabljajo problemsko osredotočenih strategij. Mikrostrategije in makrostrategije, ki jih uporabljajo osebe s KVČB, se glede na pogostost rabe ne razlikujejo od strategij, ki jih uporabljajo osebe brez KVČB. Izjema je le pozitivno prevrednotenje, ki se ga statistično pomembno v večji meri poslužujejo osebe brez KVČB. Pridobljeni rezultati se ujemajo z nekaterimi tujimi raziskavami. Ugotovitve te magistrske naloge ponujajo teoretično in praktično izhodišče za nadaljnje raziskave in terapevtske implikacije.
Ključne besede: kronične bolezni, vnetne črevesne bolezni, stres, strategije, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1422; Prenosov: 72
Celotno besedilo (2,11 MB)

Opis: Kognitivno-vedenjski coaching predstavlja enega izmed načinov uporabe kognitivno-vedenjske terapije izven klinične prakse. Ker temelji na osnovnih predpostavkah kognitivno-vedenjske terapije, ocenjujemo, da gre za znanstveno utemeljen in strokoven proces učenja klienta kako izboljšati učinkovitost v vsakodnevnem življenju. V magistrski nalogi raziskujemo, ali je kognitivno-vedenjski coaching tudi učinkovit proces učenja veščin čustvene inteligence. V teoretičnem delu s pomočjo podatkov, zbranih v strokovni literaturi, najprej opišemo kognitivno-vedenjsko terapijo in coaching kot izvorno podlago kognitivno-vedenjskega coachinga. V nadaljevanju predstavimo strukturo in modele kognitivno-vedenjskega coachinga in modela čustvene inteligence. V zadnjem delu teoretičnega dela magistrske naloge opišemo uporabo tehnik kognitivno-vedenjskega coachinga za učenje posameznih veščin čustvene inteligence, opisanih v Bar-Onovem modelu čustvene inteligence. Izpostavimo tudi odnos med klientom in coachem kot zelo pomembnim predpogojem uspešnosti procesa učenja in možne ovire na strani klienta, ki se lahko pojavijo v procesu učenja. V empiričnem delu naloge predstavljamo rezultate, zbrane s polstrukturiranim intervjujem. Rezultati predstavljajo odgovore šestih klientk, ki so se udeležile kognitivno-vedenjskega coachinga čustvene inteligence. Analiza predstavljenih rezultatov je podlaga za odgovore na zastavljeno raziskovalno vprašanje in podvprašanji, ki so potrdili našo domnevo, da je učinkovitost kognitivno-vedenjskega coachinga za učenje veščin čustvene inteligence visoka, da je klientu v pomoč pri prepoznavi negativnih nezdravih čustev in pri razvijanju racionalnih vedenjskih vzorcev.
Ključne besede: kognitivno-vedenjska terapija, psihično nasilje, tehnike, učinkovitost, coaching, učenje, čustvena inteligenca
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 2131; Prenosov: 108
Celotno besedilo (893,75 KB)

Opis: Pričujoča magistrska naloga se posveča reševanju konfliktov v partnerskem odnosu. Omenjena tema nas je pritegnila iz več razlogov. Menimo, da sta veliko število razvez v naši družbi ter vse večje nezadovoljstvo v partnerskih odnosih največkrat posledica nerazrešenih konfliktov med partnerjema. Dejstvo je, da nerazrešeni partnerski konflikti, ki se odražajo v obliki potlačenih čustev (jeze, žalosti), slabo vplivajo na psihofizično zdravje posameznika in na kvaliteto njegovega življenja. Ker se tudi sami srečujemo s konflikti v partnerskem odnosu (le-ti so po našem mnenju neizbežni), smo želeli raziskati, kako pari rešujejo konflikte, ki nastanejo med njimi, in v čem vidijo smisel reševanja le-teh. Obenem nas je zanimalo, kako sprotno reševanje konfliktov vpliva na nadaljnji partnerski odnos. V teoretičnem delu so predstavljeni pojem partnerskega odnosa in razvoj le-tega, izražanje čustev in osnovnih človekovih potreb v odnosu ter pojem partnerskega konflikta skozi posamične stopnje in njegovo razreševanje. Nadalje je nekoliko podrobneje predstavljen model kognitivne terapije pri reševanju partnerskih konfliktov. V naši raziskavi smo izvedli sedem strukturiranih intervjujev med pari, pri čemer smo intervjuvali tri ženske in štiri moške kot predstavnike posameznega para. Vsak izmed njih je dobil trinajst enakih vprašanj, ki so se nanašala na partnerski odnos, partnerski konflikt, reševanje partnerskega konflikta ter na vzdušje med partnerjema ob nastalem konfliktu. Na koncu sledi empirični del. V empiričnem delu so predstavljeni rezultati analize, preko katerih lahko vidimo, da intervjuvani pari povečini nimajo večjih burnih prepirov v medsebojnih odnosih, pač pa manjše prepire, ki jih običajno rešujejo s pogovorom, nekateri tudi z umikom. Sprotno reševanje konfliktov vidijo pari kot veliko priložnost za nadaljnji razvoj samega odnosa in njegovo pozitivno rast. Obenem pari v tem odkrijejo najgloblji smisel reševanja medosebnih konfliktov.
Ključne besede: partnerski odnos, konflikt, viri konflikta, čustva, reševanje konflikta, komunikacija, osebnostna rast
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 2210; Prenosov: 112
Celotno besedilo (991,87 KB)

Opis: V magistrski nalogi smo raziskovali doživljanje pornografije skozi prizmo navezanosti v odraslosti, kar bi lahko pripomoglo k boljšemu razumevanju zanimanja za seksualnost in seksualno vedenje preko interneta. Živimo v kulturi, kjer sta seks in pornografija vedno bolj prisotna v življenju ljudi. Pri trženju spolne industrije igra internet nedvomno pomembno vlogo, saj predstavlja način povezovanja posameznikov med seboj in hkrati vpliva na meje svobode seksualnih aktivnosti. Sama seksualnost in seksualno vedenje prek interneta sta tako v zadnjih desetletjih postala nekakšen problem sodobne družbe, saj na posameznika vplivata tako s psihološkega kot tudi s sociološkega vidika. Dostopanje do pornografije deluje kot epidemija, ki lahko izolira posamezne družinske člane in zabriše mejo med resničnim spolnim odnosom in iluzijo. Kaj je tisto, kar dela internetno pornografijo tako privlačno? Različni strokovnjaki, poleg organskih iščejo vzroke tudi v psiholoških dejavnikih. Ti so pogosto v navzkrižju med tem, kar je v družbi splošno zakoreninjeno in med tem, kar posameznik tudi zares čuti oziroma doživlja. Cilj raziskave ni usmerjen v raziskovanje kdaj je nekdo seksualno zasvojen. Pridobljeni odgovori nam bodo v pomoč k oceni razumevanja povezav med stili navezanosti in uporabo pornografije. Z izborom takšnega vedenja lahko sklepamo, da negotova ali odklonilna navezanost služi kot pomoč pri zadovoljevanju temeljnih psihičnih potreb. Predvidevali smo, da bodo anketiranci imeli v visokem odstotku razviti varen stil navezanosti. Iskanje pornografije je pri njih drugotnega pomena. Primarna je potreba po spolni stimulaciji z namenom doseganja izpolnitve, zadovoljstva, fantazij in iskanja novosti.
Ključne besede: seksualnost, psihoseksualni razvoj, stili navezanosti, virtualna pornografija, seksualni skript, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1629; Prenosov: 91
Celotno besedilo (2,17 MB)

Opis: Za uspešnost in konkurenčnost podjetja in njegov dolgoročni obstoj, je pomemben človeški kapital. A, da posameznik sploh opravlja delo in obveznosti, pa tudi, da so slednje vestno in dobro opravljene, mora imeti določene vzgibe in motivacijo. Zato je ključno, da podjetja skrbijo za motiviranost zaposlenih, saj taki zaposleni delajo bolje in več, ker se čutijo bolj pripadajoče podjetju in s tem tudi odgovornejše za (ne)uspeh slednjega. Notranje lastništvo v podjetjih upošteva te lastnosti in z vključevanjem zaposlenih v lastniško strukturo omogoča, da zaposleni vidijo v svojem delu večji smisel. Obstajajo različni sistemi, ki nudijo tovrstno prakticiranje v podjetjih, pri čemer je najuporabnejši sistem ESOP, ki je bil najprej uveljavljen v ZDA. Zadnja leta pa je moč opaziti porast notranjega lastništva tudi v Evropi. Slovenija zakonsko s politiko davčnih olajšav spodbuja notranje lastništvo, vendar je na tem področju še premalo storjenega. Obstajajo številni zakoni, ki podpirajo takšno prasko lastništva, vendar so slednji nedovršeni. Poleg tega v Sloveniji delujejo številna zdruţenja, ki opozarjajo na pozitivne vplive lastništva zaposlenih na motivacijo. Na tem področju so bile opravljene številne raziskave, ki sicer priznavajo pozitiven vpliv, vendar ni vidna jasna vzorčna povezava. S kvalitativno raziskavo v nalogi smo ugotovili, da pozitivna povezava med lastništvom zaposlenih in motivacijo resnično obstaja, ni pa lastništvo nujen faktor za dodatno motivacijo pri delu. Pomembne so razne spodbude s strani podjetij zaposlenim, kot je na primer moţnost osebnega razvoja.
Ključne besede: notranje lastništvo, motivacija, zaposleni, človeški kapital, zakonodaja, magistrske naloge
Objavljeno v ReVIS: 28.07.2021; Ogledov: 1451; Prenosov: 52
Celotno besedilo (2,22 MB)