Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: V sodobnem času je rak bolezen, za katerim zboli mnogo ljudi. Prizadene ljudi vseh starosti in spola ter posledično vpliva na njihove bližnje družinske člane. Ker je telesno zdravje zelo povezano z duševnim, ima psihično stanje bolnika velik vpliv na potek bolezni. Ljudje, ki imajo podporo, vidijo smisel v svojem življenju, se z boleznijo lažje soočijo kot bolniki, ki tega nimajo. Pričakovan odziv na postavljeno diagnozo je lahko stres, ki se lahko razširi v čustveno stisko. Vse več je rakavih bolnikov, ki imajo čustvene stiske. Lahko je to depresija, anksioznost ali katera koli druga čustvena stiska. Veliko vlogo pri tem ima celoten onkološki tim. Z ustrezno komunikacijo in empatijo zdravstvenih delavcev lahko ti ogromno pripomorejo k poteku rehabilitacije bolnika. Bolniki se namreč tedaj počutijo sprejete in slišane. Namen raziskave je proučiti čustveno stisko bolnikov z rakom. Metoda: V raziskavo smo vključili šest ljudi, ki so zboleli za rakom in so hkrati imeli čustvene stiske. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Na podlagi predhodnega pregleda znanstvene in strokovne literature ter podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Učenjak smo pripravili vprašanja za polstrukturirani intervju. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov smo upoštevali etična načela raziskovanja. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore intervjuvancev zapisali in uredili v tabele, podatke pa razvrstili po posameznih kodah in jih interpretirali. Rezultati: Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Vsak je imel določeno čustveno stisko, ki pa so jo pravi čas odkrili in si poiskali pomoč. Vedeli so, kje lahko poiščejo pomoč, hkrati pa je bila družina vsem v največjo oporo. Intervjuvani ljudje so bolniki, ki so zboleli za rakom in imajo čustvene stiske. Povprečna starost intervjuvancev je 41,2 leta. V raziskavi smo ugotovili, da so se vsi bolniki s svojimi čustvenimi stiskami soočali na svoj način, kljub vsemu pa nihče od njih ni potreboval psihološke pomoči. Ob postavitvi diagnoze se je vsem intervjuvancem spremenilo življenje, v veliki meri so prioritete intervjuvancev postale družina, prijatelji in njihovo zdravje. Poudarili so pomembnost psihološke podpore ob tako težki bolezni, kot je rak. Ves čas so jim v veliko oporo družina, prijatelji in vsi bližnji. Določeni intervjuvanci imajo sedaj po končanem zdravljenju še kdaj občasne stiske glede ponovitve bolezni. Razprava: Rezultati raziskave zajemajo paciente, ki so preboleli raka in so imeli čustveno stisko. Čeprav so se soočali s težko boleznijo, intervjuvanci večjih težav s prebolevanjem bolezni in čustvenih stisk niso imeli. Vsak se je soočal s čustvenimi stiskami na svoj način, v življenje so vpeljali stvari, ki so jih pomirjale. Rezultati raziskave potrjujejo, da so bolniki imeli dobro psihološko podporo, hkrati pa so v večini povedali, da so bili zelo zadovoljni s pomočjo zdravstvenega tima. Ta jim je bil zmeraj na razpolago, kadar so karkoli potrebovali. Intervjuvanci poudarjajo pomen podpore bližnjih, ki dobro vpliva na bolnika tako na fizičnem kot na psihičnem področju. Na ta način imajo bolniki kakovostnejše možnosti za ozdravitev.
Ključne besede: rak, čustvene stiske, psihološka pomoč, depresija.
Objavljeno v ReVIS: 20.04.2025; Ogledov: 180; Prenosov: 20
Celotno besedilo (933,87 KB)

Opis: Teoretična izhodišča: Diabetično stopalo je eden izmed najbolj pogostih zapletov sladkorne bolezni in je najpogostejši vzrok za amputacijo. Za zdravljenje diabetičnega stopala izvajajo kirurške posege, s katerimi skušajo preprečiti amputacijo, odstraniti uničene dele stopala in vzpodbuditi celjenje rane. Izvajalci zdravstvene nege imajo pomembno vlogo pri preprečevanju nastanka diabetičnega stopala, zdravljenju diabetičnega stopala in njegovih zapletov. Namen raziskave je proučiti kirurški pristop zdravljenja zapletov diabetičnega stopala in vlogo medicinskih sester pri tej obliki zdravljenja. Metode: Raziskava je kvantitativna in je temeljila na deskriptivni metodi dela. Podatki za analizo empiričnega dela so bili pridobljeni s tehniko anketiranja, v vzorec so bile vključene srednje in diplomirane medicinske sestre, zaposlene v Splošni bolnišnici Brežice in v Zdravstvenem domu Brežice. V raziskavi smo prejeli 102 v celoti izpolnjena anketna vprašalnika. Podatke, pridobljene z anketnim vprašalnikom, smo obdelali s pomočjo programa Microsoft Excel. Rezultati: Raziskava je pokazala, da je zdravstveno osebje, ki je bilo vključeno v raziskavo, ustrezno izobraženo glede dejavnikov tveganja za nastanek diabetičnega stopala. 33 % anketirancev je kot najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek diabetičnega stopala izbralo neustrezno obutev, neprimerno nego stopal in nevropatije. Večina anketirancev (90 %) pozna dejavnike, ki vplivajo na proces celjenja diabetičnega stopala. Poznajo in vestno opravljajo svojo vlogo pri zdravljenju zapletov diabetičnega stopala in pripravi bolnika z diabetičnim stopalom na kirurški poseg. Razprava: Najpogostejša dejavnika tveganja za nastanek diabetičnega stopala pri bolniku s sladkorno boleznijo sta periferna senzorično-motorična nevropatija in periferna arterijska bolezen. Pri pripravi bolnika s sladkorno boleznijo na kirurški poseg sta pomembni fizična in psihična priprava. Pri pripravi bolnika na kirurški poseg moramo biti pozorni na to, da ima sladkorno bolezen, zaradi preprečevanja akutnih zapletov, kot je hipoglikemija. Sestre imajo pomembno vlogo pri oskrbi pooperativne rane, pri čemer jim napotke daje zdravnik, ki ga morajo obvestiti in seznaniti o morebitnih zapletih pri celjenju kirurške rane pri sladkornem bolniku.
Ključne besede: sladkorna bolezen, zapleti sladkorne bolezni, diabetično stopalo, kirurški pristop.
Objavljeno v ReVIS: 02.04.2025; Ogledov: 224; Prenosov: 23
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Bolnišnične okužbe so okužbe, povezane z zdravstveno nego, in dandanes predstavljajo velik izziv po celem svetu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije bolnišnične okužbe povečujejo možnost za nastanek večjih stroškov, povečane obolevnosti in invalidnosti ter v nekaterih primerih celo vodijo v smrt. Operacijski prostori predstavljajo veliko tveganje za širjenje in prenos mikroorganizmov. Ti se lahko prenašajo prek zdravstvenega osebja, okolja, materiala ter pacienta in imajo možnost povzročitve bolnišničnih okužb in resnih pooperativnih zapletov. Namen raziskave v diplomski nalogi je raziskati morebitne možnosti za preprečevanje bolnišničnih okužb v operacijskih prostorih. Cilji raziskave so bili ugotoviti pomen higiene rok in naloge zdravstvenega osebja, raziskati vloge okolijskih dejavnikov ter identificirati dejavnike tveganja za nastanek bolnišničnih okužb v operacijskih prostorih. Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem načinu raziskovanja in deskriptivni metodi dela. Podatke smo pridobili z anketnim vprašalnikom. Raziskovalni vzorec je predstavljalo 110 anketirancev (27 moških in 83 žensk). Med celotno raziskavo in obdelavo podatkov so bila upoštevana etična načela raziskovanja. Rezultati: Večina (68 %) anketirancev meni, da je največji dejavnik tveganja za nastanek bolnišničnih okužb v operacijskih prostorih neustrezna higiena rok, kamor spadata umivanje in razkuževanje rok. Takoj za tem pa je kontaminacija instrumentov (67 %). Okoli 85 % anketirancev meni, da je higiena rok zanje zelo pomembna, in 13 %, da je pomembna. Kot največji razlog za nepravilno izvajanje higiene rok je 59 % anketirancev izbralo pomanjkanje časa. Kar 80 % anketirancev je mnenja, da sta čistoča in sterilizacija operacijskih prostorov zelo pomembno opravilo. Večina (67 %) anketirancev pa meni, da je čistoča površin največji vpliv iz okolja. Razprava: Ugotovili smo, da so glavni dejavniki za nastanek bolnišničnih okužb v operacijskih prostorih neustrezna higiena rok, nepravilna sterilizacija instrumentov, neuporaba osebne zaščitne opreme, slabo očiščeni prostori in pomanjkljivo usposabljanje osebja. Neustrezna higiena rok je najpogostejši dejavnik za nastanek okužbe, pri čemer smo ugotovili, da kljub visoki ozaveščenosti zdravstvenega osebja v praksi pogosto prihaja do pomanjkljive higiene rok. Tudi druge raziskave omenjajo, da je ustrezna higiena rok eden najpomembnejših, najcenejših in najpreprostejših ukrepov za preprečevanje okužb. Prav tako smo ugotovili, da ima zdravstveno osebje ključno vlogo pri preprečevanju bolnišničnih okužb v operacijskih prostorih. To vključuje pravilno higieno rok, pravilno sterilizacijo instrumentov in pravilno uporabo osebne varovalne opreme. Kljub dejavnikom tveganja, ki so povezani z zdravstvenimi delavci, pacientom, ne smemo pozabiti na dejavnike iz okolja. Ugotovili smo, da so dejavniki iz okolja, kot so umivanje in razkuževanje površin v operacijskih prostorih, kakovost zraka, temperatura in vlaga, še kako pomembni za varno delovanje v operacijski sobi. Pri vseh kategorijah se pojavljajo razne ovire, vendar moramo kljub vsem tem delovati strokovno in po naših najboljših močeh, da pacientu zagotovimo varno zdravstveno obravnavo.
Ključne besede: bolnišnične okužbe, operacijski prostor, izolacija, dejavniki tveganja
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 229; Prenosov: 33
Celotno besedilo (1,52 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Duševno zdravje je ključno za posameznika in družbo, duševne motnje pa še vedno predstavljajo velik izziv. Po ocenah WHO bodo do leta 2030 prav te največji javnozdravstveni problem. Slovenija je z Nacionalnim programom duševnega zdravja in Centri za duševno zdravje odraslih naslovila nekatere težave, a stigma, neenak dostop do obravnave in povečane potrebe po zagotavljanju duševnega zdravja ostajajo izzivi tako za strokovnjake, ki delajo na tem področju, kot za odločevalce. Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo, ki je temeljila na deskriptivni metodi dela, izvedena je bila v okviru ciljnega raziskovalnega projekta CRP2023:V3-2311, Vrzeli med potrebami in celovito, integrirano in kontinuirano zdravstveno obravnavo različnih skupin marginaliziranih odraslih na področju duševnega zdravja. Za instrument zbiranja podatkov smo uporabili fokusno skupino in polstrukturiran intervju. V Fokusni skupini je sodelovalo šest strokovnjakov iz različnih služb, ki se v regiji Posavje vključujejo v skrb za osebe s težavami v duševnem zdravju. Polstrukturirane intervjuje smo opravili s petimi strokovnjaki različnih profilov (psihiatrinja, psihologinja, socialna delavka, delovna terapevtka in diplomirana medicinska sestra), zaposlenimi v Centru za duševno zdravje odraslih Posavje. Intervjuvali smo tudi štiri paciente, obravnavane v istem centru ter politično odločevalko na področju duševnega zdravja. Rezultati: Pacienti ocenjujejo oskrbo v Centru za duševno zdravje odraslih kot kakovostno zaradi individualnega pristopa in dostopnosti. Strokovnjaki izpostavljajo napredek pri skrbi za osebe s težavami v duševnem zdravju, hkrati opozarjajo na pomanjkanje kadrov, infrastrukture in dolgotrajnost rehabilitacije. Omejena dostopnost do podpornih storitev je posledica geografskih dejavnikov in pomanjkanja dnevnih centrov. Stigma ovira iskanje pomoči, preventivni programi so slabo razviti. Posebno ranljive skupine (starejši, brezdomci, socialno ogroženi) imajo omejen dostop do storitev. Razprava: Skupnostna psihiatrična obravnava izboljšuje oskrbo, a ključni izzivi ostajajo: kadrovski primanjkljaj, dolge čakalne dobe, geografske omejitve in stigma. Sodelovanje med psihiatričnimi bolnišnicami in primarno ravnjo oskrbe je pomanjkljivo. Potrebno je okrepiti preventivo, izboljšati sodelovanje med službami znotraj regije, povečati dostopnost in doseči bolj enakomerno razporeditev virov ter izboljšati kulturne kompetence strokovnjakov. Ukrepi so nujni za bolj vključujoč in učinkovit sistem oskrbe.
Ključne besede: duševno zdravje, skupnostna obravnava, celostna obravnava, multidisciplinarni pristop, kakovost obravnave
Objavljeno v ReVIS: 27.03.2025; Ogledov: 179; Prenosov: 12
Celotno besedilo (2,55 MB)

Opis: Izhodišča: Rak prostate je druga najpogostejša maligna bolezen pri moških po vsem svetu. V Sloveniji je v letu 2020 zbolelo za rakom prostate 1.460 oseb. V letu 2020 je v Sloveniji zaradi raka prostate umrlo 460 oseb. Raka prostate zdravimo na različne načine, najpogosteje pa je treba uporabiti kombinirane metode. Posledice raka prostate so predvsem posledice zdravljenja, ki so odvisne od načina zdravljenja. Metode: Podatke smo pridobili s sistematičnim pregledom strokovne in znanstvene literature ter analizirali pridobljene vire. Za namen raziskave smo uporabili literaturo znanstvenoraziskovalnega in strokovnega publiciranja, ki je prosto dostopna v celem obsegu iz časovnega obdobja 2014?2024. Uporabili smo naslednje ključne iskalne besedne zveze: »rak prostate«, »vloga medicinske sestre« in »zdravstvena vzgoja« v slovenskem jeziku ter: »prostate cancer«, »the role of the nursehealth care« in »health education« v angleškem jeziku. Zbiranje podatkov je potekalo v mesecih aprilu in maju 2024. Pri pregledu literature smo izvedli vsebinsko analizo spoznanj raziskav, vključenih v pregled. Uporabili smo tehniko kodiranja in oblikovanja vsebinskih kategorij. Rezultati: V končno vsebinsko analizo smo uvrstili 12 najustreznejših zadetkov, ki so ustrezali vsem vključitvenim kriterijem. V analizo smo vključili tri randomizirane kontrolne študije, prospektivno kohortno študijo, randomizirano intervencijsko študijo s kontrolnim seznamom, kvazieksperimentalno raziskavo z neekvivalentno kontrolno skupino, randomizirano naključno raziskavo, sistematični pregled literature, presečno raziskavo, kvalitativno-kvantitativno raziskavo, kvantitativno raziskavo in kvazieksperimentalno študijo. Razprava: Z naraščajočim številom moških z diagnozo raka prostate je pomembno zmanjšati breme zdravstvene oskrbe, ne da bi zmanjšali zaznano zadovoljstvo in varnost pacienta, pri čemer je pomembna vloga zaposlenih v zdravstvu pri informiranju in zdravstveni vzgoji pacientov. V informiranost o zdravljenju je treba vključiti tudi partnerje pacientov in njihove svojce. Glede na visoko razširjenost raka prostate pri moških je zelo pomembno sprejeti na učne posege, ki temeljijo na teoriji, za spodbujanje preventivnega in spodbuditi paciente k presejalnemu vedenju. Paciente je treba zgodaj vključiti v zdravstveno vzgojo, saj bi lahko programi zdravstvene vzgoje, ki temeljijo na izobraževanju na podlagi modela zdravstvenih prepričanj, spodbudno vplivali na preventivno vedenje. Podpora pacientov z rakom prostate je lahko podprta z izobraževanji, brošurami, spletnim izobraževanjem in video vsebinami, pri katerih lahko pomembno sodelujejo medicinske sestre.
Ključne besede: rak prostate, zdravljenje, posledice, zdravstvena vzgoja, informiranost.
Objavljeno v ReVIS: 21.03.2025; Ogledov: 252; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,65 MB)