Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Zaradi staranja prebivalstva se povečuje pojavnost aortne stenoze (AS) kot ene glavnih bolezni srčnih zaklopk, zlasti pri starejših moških. Perkutana vstavitev aortne zaklopke (TAVI) je minimalno invaziven postopek, ki se uporablja kot alternativa kirurški zamenjavi zaklopke pri bolnikih z visokim operativnim tveganjem. Postopek omogoča hitrejše okrevanje, vendar zahteva posebno pozornost zaradi tveganja za zaplete, kot so tromboza, krvavitve, okužbe in motnje srčnega ritma. Zdravstvena nega po TAVI vključuje skrbno spremljanje, zgodnjo mobilizacijo ter ustrezno izobraževanje bolnika in njegove družine. Namen raziskave je bil preučiti zdravstveno nego pacienta po perkutani vstavitvi aortne zaklopke s pregledom literature in obstoječih raziskav. Raziskava je temeljila na analizi domače in tuje znanstvene ter strokovne literature, ki obravnava vlogo medicinskih sester po perkutani vstavitvi aortne zaklopke. Uporabljene so bile bibliografske baze podatkov PubMed, Google Scholar, ScienceDirect, Springer Link in COBISS. Iskanje je potekalo s pomočjo Boolovih operatorjev (and, or, not) za ključne besede v angleščini in slovenščini. Gradivo je bilo omejeno na obdobje od 2014 do 2024. Zbrani podatki so bili tematsko analizirani, da se izpostavijo glavne metode, izzivi in priporočila. Rezultati raziskave so pokazali, da je vloga medicinskih sester pri negi bolnikov po TAVI pomembna za preprečevanje zapletov in izboljšanje izidov zdravljenja. Medicinske sestre so odgovorne za spremljanje vitalnih funkcij, preprečevanje zapletov, skrb za rane, izvajanje predpisane farmakoterapije, mobilizacijo, rehabilitacijo ter psihosocialno podporo bolnikom. Tudi zdravstvena vzgoja bolnikov in njihovih družin prispeva k boljšim izidom zdravljenja. Raziskava je potrdila pomembno vlogo medicinskih sester pri negi bolnikov po TAVI. Njihov pristop k preprečevanju zapletov in zagotavljanju kontinuirane oskrbe bistveno vpliva na izide zdravljenja. Priporočamo redna specializirana izobraževanja in simulacijske treninge za medicinske sestre, razvoj in implementacijo standardiziranih protokolov za nego ter uporabo naprednih tehnologij za spremljanje bolnikovega stanja. Zgodnja mobilizacija bolnikov po posegu in vključevanje v nadzorovane rehabilitacijske programe zmanjšujeta tveganje za zaplete in izboljšujeta kakovost življenja.
Ključne besede: nega, srce, aortna stenoza, TAVI
Objavljeno v ReVIS: 26.04.2025; Ogledov: 415; Prenosov: 42
Celotno besedilo (999,28 KB)

Opis: Izhodišča: Akutni koronarni sindrom (AKS) je ena vodilnih srčno-žilnih bolezni, ki zaradi svoje pogostosti in resnosti predstavlja velik izziv za zdravstvene sisteme. AKS vključuje nestabilno angino pektoris, miokardni infarkt z elevacijo ST spojnice (STEMI), miokardni infarkt brez elevacije ST spojnice (NSTEMI) in nenadno srčno smrt. Ključni dejavnik pri obravnavi bolnikov z AKS je hitro in učinkovito ukrepanje, saj čas od začetka simptomov do začetka zdravljenja neposredno vpliva na prognozo bolnika. Poleg akutne oskrbe je pomemben tudi dolgoročen pristop, ki vključuje rehabilitacijo in preprečevanje ponovitve bolezni. Medicinske sestre igrajo ključno vlogo v vseh fazah obravnave bolnikov z AKS, od prepoznavanja simptomov do izvajanja zdravstvene vzgoje za zmanjšanje dejavnikov tveganja. Namen raziskovalne naloge je bil proučiti zdravstveno nego pacienta z akutnim koronarnim sindromom. Cilji raziskovalne naloge so bili ugotoviti prepoznavanje akutnega koronarnega sindroma s strani medicinskih sester, ugotoviti aktivnosti medicinske sestre pri celostni oskrbi pacientov z akutnim koronarnim sindromom, ugotoviti, kakšno je zdravstveno vzgojno delo medicinski sester pri pacientu z akutnim koronarnim sindromom ter raziskati dejavnike, ki vplivajo na povečanje tveganja za nastanek akutnega koronarnega sindroma. Metode: Raziskava temelji na kvantitativni metodologiji. Podatki so bili zbrani s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda domače in tuje literature. Anketni vprašalnik je vseboval 16 vprašanj, ki so se osredotočala na prepoznavanje AKS, aktivnosti medicinskih sester pri oskrbi bolnikov in vlogo zdravstvene vzgoje. V raziskavi je sodelovalo 61 medicinskih sester, zaposlenih na kardiološkem oddelku, oddelku za intenzivno medicino in v urgentnih centrih. Podatki so bili analizirani s programom Microsoft Excel in predstavljeni v obliki tabel. Pri raziskavi so bila upoštevana etična načela, vključno z anonimnostjo in prostovoljnim sodelovanjem anketirancev. Rezultati: Raziskava je pokazala, da medicinske sestre v veliki meri prepoznajo akutni koronarni sindrom (AKS), pri čemer se osredotočajo na ključne simptome, kot je prsna bolečina, in pogosto uporabljajo diagnostične metode, kot sta elektrokardiogram (EKG) in merjenje troponinov. Ključne naloge medicinske sestre vključujejo snemanje EKG-ja, merjenje vitalnih funkcij, opazovanje pacienta in uporabo protokola MONA. Medicinske sestre poudarjajo pomen zdravstveno-vzgojnega dela, ozaveščanja o dejavnikih tveganja in podpore pri spreminjanju življenjskega sloga, čeprav opažajo izzive zaradi časovnih omejitev in potrebe po dodatnem izobraževanju. Rezultati kažejo, da imajo medicinske sestre ključno vlogo pri zgodnjem prepoznavanju, kakovostni obravnavi in izboljšanju izidov pacientov z AKS, vendar še vedno obstajajo možnosti za krepitev njihovega znanja in samozavesti. Razprava: Rezultati raziskave potrjujejo pomembnost vloge medicinskih sester pri obravnavi bolnikov z AKS. Poleg tehničnih veščin in kliničnega znanja so ključnega pomena tudi komunikacijske in izobraževalne sposobnosti, saj bolniki pogosto potrebujejo usmeritve za dolgoročne spremembe življenjskega sloga. Raziskava je poudarila potrebo po nadaljnjem izobraževanju medicinskih sester na področju prepoznavanja in zdravljenja AKS. Poleg tega so rezultati potrdili, da je celostni pristop, ki vključuje tako akutno obravnavo kot rehabilitacijo in zdravstveno vzgojo, ključnega pomena za dolgoročno uspešnost zdravljenja.
Ključne besede: Akutni koronarni sindrom, srčno-žilne bolezni, zdravstvena nega, medicinska sestra, zdravstveno-vzgojno delo.
Objavljeno v ReVIS: 02.04.2025; Ogledov: 362; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Izhodišča: Spanje je ena najosnovnejših fizioloških potreb, ki močno vpliva na človekovo telesno in duševno zdravje. Zaradi potrebe po stalni prisotnosti medicinskih sester v bolnišnicah te pogosto trpijo za motnjami spanja. Medicinske sestre opravljajo zdravstveno dejavnost podnevi, zvečer in tudi ponoči. Posledica tega so nenadna odstopanja od normalnega časa za spanje, kar moti biološko uro in vodi do slabe kakovosti spanja, vse to pa se pozna na človekovem vsakodnevnem delovanju. Ugotovljeno je, da je neustrezna higiena spanja eden od vzrokov nespečnosti. Negativne prakse higiene spanja vključujejo vzburjenje ali motnje normalnega cikla spanja in budnosti. Namen diplomske naloge je raziskati higieno spanja v povezavi z izmenskim delom medicinskih sester. Cilji so ugotoviti, kakšna je higiena spanja medicinskih sester, koliko so prisotne čustvena izčrpanost zaradi slabe higiene spanja, motnje spanja medicinskih sester v izmenskem delu, obremenjenost in utrujenost zaradi pomanjkanja spanja ter kakšno je psihično in fizično počutje medicinskih sester v nočni izmeni in po končani nočni izmeni. Metoda: Raziskovanje je temeljilo na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Primarni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anketiranja. Vir podatkov je bil tudi pregled domače in tuje literature ter internetnih baz (bibliografske baze podatkov PubMed, SpringerLink, Cobiss). Za zbiranje podatkov je bilo uporabljeno spletno anketiranje, in sicer med medicinskimi sestrami oddelkov Splošne bolnišnice Jesenice. Raziskovalni vzorec je obsegal 130 medicinskih sester. Rezultati: Skoraj polovica anketiranih meni, da je nočna izmena (46,9 %) med vsemi najtežja, nato sledijo celodnevna izmena (29,2 %), dopoldanska izmena (18,5 %) in dežurstvo (16,2 %), najmanjši delež anketiranih pa meni, da je najtežja popoldanska izmena (13,8 %). Več kot polovica anketirancev ima od 3 do 6 delovnih noči na mesec (55,4 %), od 7 do 10 delovnih noči ima 43, 8 % anketirancev, najmanjši delež (0,8 %) ima od 11 do 14 delovnih noči na mesec. Medicinske sestre najpogosteje hodijo spat ob različnih urah, redko pa spijo na neudobni postelji in v neustrezni spalnici. Večinoma imajo občutek, da preveč delajo, le malo pa jih je odgovorilo, da jim delo z ljudmi predstavlja prevelik stres. Medicinske sestre so najbolj utrujene po nočni izmeni, najmanj pa za volanom na poti v službo. Največji delež anketirancev bi prvi dan po nočni izmeni samo spal, ni jim do aktivnosti ali druženja s prijatelji, manj pa so navajali boleče sklepe oziroma mišice, glavobol in težave pri osredotočenosti na delo v nočni izmeni. Razprava: Ugotavljamo, da medicinskim sestram delo z ljudmi le redko predstavlja velik stres, verjetno zaradi empatije in srčnosti, ki sta za ta poklic poleg skrbi za dobrobit pacienta najpomembnejši lastnosti. Ugotovili smo, da so medicinske sestre po nočni izmeni utrujene in jim je nočno delo psihično in fizično naporno.
Ključne besede: higiena spanja, medicinske sestre, izmensko delo, utrujenost, motnje spanja.
Objavljeno v ReVIS: 28.03.2025; Ogledov: 395; Prenosov: 23
Celotno besedilo (2,12 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Bolnišnične okužbe v enotah intenzivne terapije zahtevajo celovit in dosleden pristop k preprečevanju, saj so pacienti v tem okolju izjemno ranljivi. Ključni preventivni ukrepi vključujejo dosledno higieno rok, pravilno uporabo osebne zaščitne opreme, sterilizacijo medicinske opreme, upoštevanje aseptičnih tehnik pri vseh postopkih, nadzor nad uporabo antibiotikov, multidisciplinarno sodelovanje med zdravstvenimi delavci ter redno izobraževanje in spremljanje skladnosti s protokoli. Namen naše raziskave je bil raziskati preprečevanje bolnišničnih okužb v intenzivni terapiji. Cilji raziskave pa so bili raziskati prakse preprečevanja bolnišničnih okužb v intenzivni terapiji, ugotoviti najpogostejše dejavnike tveganja za razvoj bolnišničnih okužb v intenzivni terapiji, raziskati pridobivanje znanja zdravstvenega osebja o preprečevanju bolnišničnih okužb, ugotoviti ovire in izzive pri izvajanju strategij preprečevanja bolnišničnih okužb v intenzivni terapiji. Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Kot inštrument za zbiranje podatkov smo izdelali predlogo za polstrukturirani intervju. Primarni podatki so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Vzorec je bil namenski in je vključeval diplomirane medicinske sestre z vsaj 3 leti delovnih izkušenj v enoti intenzivne terapije. V intervju smo zajeli šest diplomiranih medicinskih sester. Raziskava je potekala v oktobru 2024. Rezultati: Intervjuvanke za preprečevanje bolnišničnih okužb izpostavljajo predvsem dosledno umivanje in razkuževanje rok, uporabo osebne zaščitne opreme, čiščenje in razkuževanje opreme, površin in pacientove okolice ter izolacijo pacienta. Za nadzor in spremljanje bolnišničnih okužb vse intervjuvanke opisujejo odvzem nadzornih kužnin. Za najučinkovitejši preventivni ukrep so intervjuvanke izbrale higieno rok, ki je hkrati tudi najpogosteje izvajani preventivni postopek. Dejavnike tveganja za razvoj bolnišničnih okužb intervjuvanke prepoznavajo s pomočjo ocene stanja pacienta. Intervjuvanke se o preprečevanju bolnišničnih okužb izobražujejo na različnih seminarjih, spletinarjih, delavnicah, tečajih in predavanjih v bolnišnici, kjer so zaposlene, ali izven njih. Ovire in izzivi pri izvajanju strategij za preprečevanje bolnišničnih okužb, s katerimi se intervjuvanke srečujejo, so neenotne prakse, pomanjkanje sredstev, nedobavljivost materialov, prostorska stiska, neupoštevanje protokolov in odpornost mikroorganizmov na antibiotike, kar otežuje pravilno izvajanje preventivnih ukrepov za preprečevanje bolnišničnih okužb. Razprava: V raziskavi smo preučili preprečevanje bolnišničnih okužb v enoti intenzivne terapije, podprto s strokovno literaturo s tega področja. Raziskava se je osredotočila na protokole in strategije za preprečevanje bolnišničnih okužb, prepoznavanje dejavnikov tveganja za razvoj bolnišničnih okužb, izobraževanja medicinskih sester o preprečevanju bolnišničnih okužb in na ovire in izzive, s katerimi se medicinske sestre vsakodnevno srečujejo na svojem delovnem mestu. Ključni preventivni ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb je higiena rok. Ugotovili smo, da je za prepoznavanje dejavnikov tveganja za nastanek bolnišničnih okužb potrebna dobra ocena stanja pacienta. Medicinske sestre se redno izobražujejo o novih smernicah za preprečevanje prenosa bolnišničnih okužb. Naša raziskava je tudi pokazala, da so ovire in izzivi, s katerimi se medicinske sestre vsakodnevno srečujejo, zelo pogosti in otežujejo upoštevanje protokolov za preprečevanje prenosa bolnišničnih okužb.
Ključne besede: bolnišnične okužbe, higiena rok, medicinska sestra, enota intenzivne terapije
Objavljeno v ReVIS: 06.02.2025; Ogledov: 497; Prenosov: 40
Celotno besedilo (1,68 MB)

Opis: Izhodišča: Sladkorna bolezen je stanje, ki vpliva na krvne žilice po celem telesu, najbolj pa v ledvicah in v očesu. Diabetična retinopatija je kot nevrodegenerativno in vaskularno obolenje najpogostejši kronični zaplet sladkorne bolezni in tudi najpogostejši vzrok slepote med delovno populacijo v razvitem svetu. Vloga medicinske sestre se začne z zdravstvenim vzgojnim delom, saj je pri bolnikih pomembno učenje in pridobivanje znanj o uvajanju inzulinskega zdravljenja ter prepoznavanje simptomov diabetične retinopatije. Ravno z učenjem se bolnika navadi, da je samostojen, hkrati pa se ta nauči zdravega načina življenja. Namen diplomske naloge je ugotoviti, kakšna je vloga medicinske sestre pri presejalnem programu diabetične retinopatije. Eden izmed ciljev je tudi raziskati, katere aktivnosti izvaja medicinska sestra pri presejalnem programu diabetične retinopatije. Metoda: Pri raziskavi smo uporabili kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Tehnika zbiranja podatkov je bila intervjuvanje. Vir podatkov je bil pregled domače in tuje literature ter internetnih baz (bibliografske baze podatkov, Cobiss, PubMed, SpringerLink). Vzorec je namenski. Opravili smo intervju s šestimi medicinskimi sestrami, ki so zaposlene na očesnem oddelku in delajo tudi v ambulanti za presejanje diabetične retinopatije. Podatke smo kodirali, rezultate pa smo prikazali v razpravi in zaključku. Rezultati: Ključna vloga medicinske sestre pri presejanju diabetične retinopatije je, da izvaja psihično in fizično pripravo pacienta na pregled. Pri pacientu opravi oceno vidne ostrine, izpolni vprašalnik in mu nato aplicira midriatične kapljice v oko za razširitev zenice. Vse intervjuvanke so tudi omenile, da opravijo slikanje očesnega ozadja pri pacientu. Štiri intervjuvanke so povedale, da pri pregledu opravljajo tudi zdravstveno vzgojno delo, od tega sta dve poudarili, da je zdravstveno vzgojno delo zelo pomembno. Ena intervjuvanka je navedla, da imajo pomembno vlogo tudi pri sami diagnostiki diabetične retinopatije. Štiri intervjuvanke so izpostavile, da je preventivno ozaveščanje pacientov zelo pomembno. Razprava: Vloga medicinske sestre pri presejalnem programu diabetične retinopatije je pomembna. Medicinske sestre imajo ključno vlogo pri fizični in psihični pripravi pacienta na pregled, slikovni diagnostiki očesa in pri vzgojno izobraževalnem procesu. Prav tako delujejo na vseh segmentih zdravljenja in pri preventivi. Pomembno je, da paciente ozaveščajo o urejenem krvnem sladkorju, redni udeležbi na preventivnem presejalnem pregledu enkrat letno, saj le tako lahko spremljajo in pravočasno zdravijo diabetično retinopatijo in preprečujejo zaplete, kot sta delna izguba vida ali celo slepota. Pomembno je tudi, da so medicinske sestre dobro izobražene in informirane o diabetični retinopatiji. Intervjuvanke so s svojo vlogo pri presejalnem programu dobro seznanjene in jo glede na odgovore v intervjuju tudi dobro opravljajo.
Ključne besede: sladkorna bolezen, diabetična retinopatija, presejalni program, medicinska sestra.
Objavljeno v ReVIS: 22.12.2024; Ogledov: 636; Prenosov: 25
Celotno besedilo (1,16 MB)