Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Lateralni epikondilitis, znan tudi kot teniški komolec, je pogost vzrok bolečine pri športnikih in drugem prebivalstvu. Pojavnost pri splošnem prebivalstvu je približno od 1 % do 3 %, pri teniških igralcih pa med 9 % in 35 %. Najpogosteje prizadeta je tetiva mišice ekstenzor carpi radialis brevis. Med dejavnike tveganja za preobremenitvene poškodbe komolca spadajo starost nad 40 let, indeks telesne mase (ITM) nad 30, sindrom karpalnega kanala v preteklosti in pozicioniranje prizadetih sklepov v zahtevnih obsegih. Metoda: Diplomsko delo temelji na pregledu obstoječe strokovne in znanstvene literature. Poslužil sem se kvalitativne metode analize strokovnih in znanstvenih prispevkov, pri čemer sem uporabil vključitvene in izključitvene kriterije. Literaturo sem iskal v mednarodnih podatkovnih bazah, kot so Google Scholar, Research Gate, PEDro, PubMed in ScienceDirect. Ključne besede pri iskanju so bile: teniški komolec, lateralni epikondilitis, fizioterapevtsko zdravljenje in učinkovitost. V pregled sem vključil sistematične pregledne študije, randomizirane in nerandomizirane klinične študije ter korelacijske študije, ki so bile objavljene v obdobju med letoma 2014 in 2024. Rezultati: V raziskavo sem vključil 22 člankov. Rezultati pregleda literature kažejo, da je učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik odvisna od vrste uporabljene intervencije in faze bolezni. Razprava: Na podlagi analizirane literature lahko zaključim, da sodobna fizioterapevtska obravnava lateralnega epikondilitisa temelji na individualiziranem in fazno usmerjenem pristopu. Čeprav se pasivne metode pogosto uporabljajo zaradi svojega analgetičnega učinka, njihova dolgoročna učinkovitost ostaja omejena. V nasprotju s tem aktivni pristopi, ki vključujejo progresivno obremenjevanje tetive in izboljšanje mišične zmogljivosti, predstavljajo temelj dolgoročne rehabilitacije.
Ključne besede: teniški komolec, lateralni epikondilitis, fizioterapevtsko zdravljenje in učinkovitost
Objavljeno v ReVIS: 05.08.2026; Ogledov: 144; Prenosov: 9
Celotno besedilo (3,04 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Diplomsko delo obravnava fizioterapevtsko rehabilitacijo alpskih smučarjev po operativnem zdravljenju kombinirane poškodbe sprednje križne vezi (ACL) in medialnega kolateralnega ligamenta (MCL). Tovrstne poškodbe so posledica kompleksnih biomehanskih obremenitev kolenskega sklepa, značilnih za alpsko smučanje, in zahtevajo celosten rehabilitacijski pristop. Metodologija: Raziskava temelji na kvantitativni metodi z uporabo anketnega vprašalnika. V raziskavo so bili vključeni alpski smučarji po operativnem zdravljenju poškodbe ACL in MCL. Podatki so bili analizirani z namenom ugotavljanja značilnosti rehabilitacije, vračanja v šport in subjektivne stabilnosti kolena. Rezultati: Ugotovili smo, da kombinirane poškodbe ACL in MCL niso redkejše od izoliranih poškodb ACL. Rehabilitacija je bila v večini primerov dolgotrajna, pri čemer imajo vključno vlogo vaje za krepitev mišične moči in proprioceptivni trening. Večina anketirancev se je vrnila na enako raven športne aktivnosti, vendar popolna funkcionalna obnova ni bila vedno dosežena. Prisotni so bili tudi psihološki dejavniki, predvsem strah pred ponovno poškodbo. Razprava: Rezultati poudarjajo pomen celostnega in individualno prilagojenega rehabilitacijskega pristopa, ki vključuje tako fizične kot psihološke vidike. Ugotovitve kažejo, da uspešna vrnitev v šport ni odvisna zgolj od fizične pripravljenosti, temveč tudi od psihološke stabilnosti. Raziskava predstavlja pomembno izhodišče za nadaljnje raziskave in izboljšanje klinične prakse.
Ključne besede: sprednja križna vez (ACL), medialni kolateralni ligament (MCL), alpsko smučanje, rehabilitacija, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 07.07.2026; Ogledov: 219; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,36 MB)

Opis: Teoretično izhodišče: Poškodbe sprednje križne vezi (ACL) sodijo med najpogostejše in najzahtevnejše poškodbe kolenskega sklepa v športu, pri čemer so nogometaši zaradi visokih biomehanskih obremenitev še posebej izpostavljeni tveganju za rupturo. Poškodba pomembno vpliva na funkcionalno sposobnost kolena, kakovost življenja in na možnost nadaljevanja športne kariere. Čeprav operativno zdravljenje omogoča obnovo mehanske stabilnosti kolena, uspešna vrnitev v šport zahteva kakovostno in strokovno vodeno fizioterapevtsko rehabilitacijo. Namen: Namen diplomskega dela je bil na podlagi sistematičnega pregleda strokovne in znanstvene literature predstaviti vlogo fizioterapije po operativnem zdravljenju poškodbe sprednje križne vezi pri nogometaših ter ovrednotiti njen vpliv na funkcionalno okrevanje in vračanje v šport. Metoda: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu s sistematičnim pregledom literature. Iskanje virov je potekalo v podatkovnih bazah: PubMed, ProQuest, ScienceDirect, PEDro, Cobiss in Google Učenjak. Literatura je bila izbrana na podlagi vnaprej določenih vključitvenih in izključitvenih meril, celoten postopek pa je bil prikazan z metodologijo Prisma. Rezultati: V končno analizo je bilo vključenih 13 znanstvenih raziskav. Rezultati kažejo, da strukturirana, kriterijsko vodena in individualno prilagojena fizioterapevtska obravnava pomembno izboljšuje mišično moč, stabilnost kolena, nevromišično kontrolo, zmanjšuje pa tveganje za ponovne poškodbe. Poseben pomen imajo športno specifični rehabilitacijski programi in postopna vrnitev v obremenitve. Razprava in zaključek: Ugotovitve potrjujejo, da fizioterapija predstavlja ključen element rehabilitacije po operativnem zdravljenju ACL pri nogometaših. Uspešnost vračanja v šport je odvisna od individualno prilagojenih rehabilitacijskih programov, upoštevanja psiholoških dejavnikov in od uporabe objektivnih meril napredovanja. Celostno vodena fizioterapevtska obravnava pomembno prispeva k varni, učinkoviti in k dolgoročno stabilni vrnitvi nogometašev v tekmovalni proces.
Ključne besede: sprednja križna vez, fizioterapija, rehabilitacija, nogometaši, operativno zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 17.04.2026; Ogledov: 529; Prenosov: 35
Celotno besedilo (1,26 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: Poškodba sprednje križne vezi je ena izmed najpogostejših poškodb kolena. Pojavlja se predvsem pri športnih aktivnostih, ki vključujejo pivotiranje, skoke in nenadne spremembe smeri. V rehabilitaciji po rekonstrukciji sprednje križne vezi se uporabljajo vaje v odprti in zaprti kinetični verigi. Vaje v odprti kinetični verigi omogočajo izolirano aktivacijo mišic in izboljšanje gibljivosti sklepa, medtem ko vaje v zaprti kinetični verigi aktivirajo več mišičnih skupin, izboljšajo stabilnost in funkcionalni nadzor kolena. Namen: Namen diplomskega dela je bil preučiti in primerjati vpliv vaj v odprti in zaprti kinetični verigi na izboljšanje funkcionalnosti kolena po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Metode: Uporabljena je kvalitativna metodologija. V teoretičnem delu smo predstavili anatomijo kolena, mehanizme poškodb sprednje križne vezi in značilnosti vaj v zaprti kinetični verigi ter odprti kinetični verigi. V empiričnem delu smo izvedli kvalitativno analizo strokovnih raziskav, sistematičnih pregledov in metaanaliz. Rezultati: V natančno analizo smo zajeli osem strokovnih člankov, ki so preučevali vpliv vaj v odprti in zaprti kinetični verigi na obseg giba, mišično moč, bolečino in funkcionalnost kolena. Vaje v zaprti kinetični verigi so bolj učinkovite pri zmanjšanju bolečine, povečanju obsega giba, mišične moči in funkcionalnosti kolena. Vaje v odprti kinetični verigi izboljšajo omenjene parametre v manjši meri, omogočajo pa dodatno izolirano krepitev mišic. Razprava: Obe vrsti vaj pozitivno vplivata na izboljšanje funkcionalnosti kolena. Kombinacija vaj v odprti in zaprti kinetični verigi omogoča najbolj optimalne rezultate po rekonstrukciji sprednje križne vezi.
Ključne besede: rekonstrukcija sprednje križne vezi, vaje v odprti kinetični verigi, vaje v zaprti kinetični verigi, rehabilitacija, funkcionalnost kolena
Objavljeno v ReVIS: 16.03.2026; Ogledov: 474; Prenosov: 24
Celotno besedilo (2,14 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: Gleženj povezuje distalni del golenice s stopalom. Predstavlja pomembno vlogo v lokomotornem sistemu človeka, saj sodeluje pri skoraj vsakem gibanju. Lateralni zvin gležnja predstavlja eno izmed najpogostejših poškodb spodnje ekstremitete. Povzroči lahko dolgotrajne posledice, kot sta zmanjšana gibljivost in nestabilnost gležnja. Ustrezen terapevtski pristop je zato ključen za uspešno rehabilitacijo. V akutni fazi se poslužujemo protokolov, ki zagovarjajo imobilizacijo in mirovanjeali zgodnjo mobilizacijo. Metoda: V diplomskem delu smo izvedli pregled literature. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop. Podatke smo iskali s pomočjo ključnih besed v bazi podatkov PubMed, PEDro, Science Direct, ProQuest, COBISS in Google scholar. Končni izbor člankov, ki smo jih vključili v raziskavo, smo naredili na podlagi vključitvenih kriterijev. Rezultati: V pregled literature smo vključili 12 raziskav, ki smo jih izbrali na podlagi vključitvenih kriterijev. Vse raziskave so obravnavale pristop rehabilitacije po akutnem lateralnem zvinu gležnja. Prav tako so vključevale vsaj eno komponento protokolov, ki zagovarjajo mirovanje, ali protokolov, ki zagovarjajo zgodnjo mobilizacijo. Razprava: Pri sistematičnem pregledu literature smo protokole, ki zagovarjajo mirovanje, primerjali s protokoli, ki zagovarjajo zgodnjo mobilizacijo po akutnem lateralnem zvinu gležnja. Ugotovili smo, da med protokoli ni bistvenih razlik pri zmanjšanju bolečine in povečanju gibljivosti. Ugotavljamo, da ima uspešno zmanjšanje bolečine v akutni fazi vpliv na hitrejše izboljšanje gibljivosti. Kot bolj učinkovit pristop k povečanju stabilnosti sklepa pa se je izkazal protokol z zgodnjo mobilizacijo, ki je pokazal tudi pozitivne učinke na dolgoročno funkcionalnost sklepa.
Ključne besede: zvin gležnja, PRICE protokol, akutna faza, zgodnja mobilizacija
Objavljeno v ReVIS: 06.11.2025; Ogledov: 1114; Prenosov: 37
Celotno besedilo (946,89 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...