Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Diplomsko delo predstavlja pregled literature o fizioterapevtski obravnavi okvare brahialnega pleteža pri bolnikih s težjim potekom COVID-19. Raziskovali smo učinke zgodnje fizioterapevtske obravnave in pronacijskega položaja kot vzroka za nastanek okvare brahialnega pleteža. Poleg tega smo raziskali najučinkovitejše fizioterapevtske metode za rehabilitacijo bolnikov z okvaro brahialnega pleteža. Metoda: Metodologija v diplomskem delu je kvalitativna. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo, metodo komparacije in kompilacije. V pregled literature smo vključili devet ustreznih raziskav, ki smo jih pridobili iz različnih podatkovnih baz in so ustrezale vnaprej določenim vključitvenim kriterijem. Postopek iskanja in izbire literature smo ponazorili s PRISMA diagramom. Rezultati: Ugotovili smo, da lahko položaj na trebuhu poveča tveganje za okvaro brahialnega pleteža pri bolnikih s težjim potekom COVID-19. Pravočasen začetek fizioterapevtske obravnave zmanjša tveganje za zaplete in pospeši proces okrevanja. Fizioterapija je ključnega pomena za izboljšanje funkcionalne sposobnosti bolnikov in njihovo vrnitev k vsakdanjim aktivnostim. Razprava: Fizioterapevtska obravnava ima ključno vlogo pri pacientih s COVID-19, saj preprečuje pojav nevroloških zapletov, izboljšuje splošno telesno stanje in pospešuje rehabilitacijo. Pri nameščanju bolnikov v pronacijski položaj je potrebno upoštevati tveganje za razvoj okvare brahialnega pleteža, saj le-ta vpliva na funkcijo zgornjega uda in poveča potrebo po fizioterapiji. Med najučinkovitejše fizioterapevtske pristope pri okvari brahialnega pleteža sodijo elektroterapija, kinezioterapija in proprioceptivna nevromišična facilitacija (PNF).
Ključne besede: COVID-19, pronacijski položaj, okvara brahialnega pleteža, fizioterapija
Objavljeno v ReVIS: 04.12.2025; Ogledov: 230; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,95 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: Fantomska bolečina je najpogostejši bolečinski pojav po amputaciji uda. Gre za bolečino, ki se pojavlja v manjkajočem delu uda in omejuje posameznikov vsakdan. Ker vključuje mehanizme na različnih ravneh, natančen izvor pa še ni povsem pojasnjen, je njeno učinkovito zdravljenje omejeno. Fizioterapija predstavlja ključen del rehabilitacije, saj omogoča zmanjšanje fantomske bolečine, izboljšanje funkcionalnosti in ponovno vključevanje v vsakdanje aktivnosti. Namen: Raziskati najpogosteje uporabljene in najučinkovitejše fizioterapevtske pristope pri zmanjšanju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda ter posebej ugotoviti učinek terapije z ogledalom. Metode dela: Metodologija diplomskega dela je kvalitativna. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo in metodo kompilacije ter komparacije podatkov. V empirični del diplomskega dela smo vključili devet raziskav, ki so bile izvedene med letoma 2014 in 2024. Raziskave so bile izbrane na podlagi vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Za prikaz izbire pregledane literature smo uporabili diagram PRISMA. Rezultati: Ugotovili smo, da se uporabljajo različni fizioterapevtski pristopi pri zdravljenju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda. Najpogosteje se uporablja terapija z ogledalom, ki je tudi najučinkovitejši pristop, prav tako je učinkovito kombiniranje različnih metod med seboj v primerjavi z zgolj izvajanjem klasične fizioterapije. Ne obstaja točno določen protokol, ki bi pri vsakemu posamezniku enako vplival na zmanjšanje fantomske bolečine. Terapija z ogledalom vpliva na zmanjšanje intenzivnosti fantomske bolečine, njena učinkovitost je dolgoročna z rednim izvajanjem. Razprava: Multimodalen pristop je v primerjavi s samostojnim izvajanjem bolj smiseln in učinkovit pri zdravljenju fantomske bolečine po amputaciji spodnjega uda. Raznolikost parametrov fantomske bolečine pri posameznikih opozarja na individualno prilagoditev protokola zdravljenja in neuspešnost univerzalnega pristopa.
Ključne besede: fantomska bolečina, fizioterapevtski pristopi, terapija z ogledalom, amputacija, spodnji ud
Objavljeno v ReVIS: 30.10.2025; Ogledov: 422; Prenosov: 25
Celotno besedilo (1,39 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Teoretična izhodišča: Transplantacija srca je priznana kot učinkovit operativni poseg za bolnike z najtežjo obliko srčnega popuščanja, saj pomembno podaljša življenje prejemnika srčnega transplantata in izboljša njegovo kakovost življenja. Za uspešno okrevanje in povrnitev telesne zmogljivosti je potrebna celostna rehabilitacija, ki vključuje individualno prilagojeno fizioterapevtsko obravnavo. Namen: Na podlagi pregleda literature in prikaza primera zbrati in predstaviti podatke o najpogosteje uporabljenih fizioterapevtskih metodah pri obravnavi pacienta po transplantaciji srca in o omejitvah, ki se upoštevajo v obdobju fizioterapevtske obravnave pacienta po transplantaciji srca. Metode: Strokovno literaturo smo iskali v bazah PEDro in PubMed ter jo v našo raziskavo vključili na podlagi zastavljenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Izvedli smo tudi študijo primera namenskega vzorca, ki je temeljila na terapijah in testiranjih. Rezultate izvedenih testov smo kvantitativno prikazali in kvalitativno interpretirali. V sklopu lastne raziskave smo izvedli tudi dva polstrukturirana intervjuja. Rezultati: Po pregledu literature smo v ožji izbor vključili štiri študije in rezultate pregledanih študij primerjali z lastno raziskavo. Rehabilitacija pacienta po transplantaciji srca vključuje različne metode in tehnike, ki jih fizioterapevt individualno prilagaja sposobnostim in omejitvam posameznega pacienta. To je ključnega pomena pri načrtovanju varne in uspešne fizioterapevtske obravnave pacienta po transplantaciji srca. Razprava: Ugotovili smo, da je visoko intenzivna intervalna vadba z nadzorom fizioterapevta varna in učinkovita metoda za izboljšanje funkcionalnosti in kakovosti življenja pacienta po transplantaciji srca, vendar so dolgoročni učinki sčasoma primerljivi z rezultati zmerno intenzivne kontinuirane vadbe. Celosten fizioterapevtski pristop vključuje nadzor fizioloških odzivov, postopno krepitev telesne zmogljivosti in spremljanje nezaželenih simptomov.
Ključne besede: transplantacija srca, fizioterapija, metode, omejitve
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 337; Prenosov: 9
Celotno besedilo (2,62 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Poškodba hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice pogosto vodi v zmanjšano mišično moč, motnje ravnotežja in oteženo hojo, zato je izbira učinkovitih fizioterapevtskih pristopov ključna za izboljšanje funkcionalnih sposobnosti in kakovosti življenja posameznika. Cilji: Raziskati in opredeliti najučinkovitejše pristope pri obravnavi poškodb hrbtenjače v torakalnem delu hrbtenice ter jih prenesti v prikaz primera. Metode: Izveden je bil pregled sedmih randomiziranih raziskav (PEDro ≥ 6), ki so preučevale krepilno vadbo, izboljšanje ravnotežja in vadbo hoje, vključno s tehnologijami povratne informacije. Postopek iskanja in selekcije raziskav je bil prikazan s pomočjo PRISMA diagrama. Rezultati: Ciljno usmerjeni, progresivni programi in programi, usmerjeni v specifične naloge (progresivna vadba moči, krožni trening, FES-kolesarjenje, napredne vaje na blazini, VR-vadba in hoja z vizualno ter zvočno povratno informacijo o obremenitvi) so dosledno izboljšali mišično moč in vzdržljivost, dinamično ravnotežje, hitrost hoje ter funkcionalno sposobnost. Posebej učinkovite so se izkazale intervencije z neposredno in merljivo povratno informacijo o prenosu teže na spodnje okončine. V prikazu primera so se kratkoročno izboljšali ključni kazalniki mobilnosti: hitrost hoje se je povečala z 0,45 m/s na 0,65 m/s, razdalja v šestminutnem testu hoje pa z 170 m na 205 m. Zaključek: Optimalna obravnava temelji na individualizirani kombinaciji progresivnih, ponovljivih in funkcionalno usmerjenih vaj, dopolnjenih s sprotno povratno informacijo ter vključevanjem konvencionalnih fizioterapevtskih tehnik. Kljub spodbudnim izsledkom so za potrditev ugotovitev potrebne metodološko strožje in dolgoročnejše raziskave o učinkih fizioterapije pri obravnavi oseb s poškodbo hrbtenjače.
Ključne besede: poškodba hrbtenjače torakalnega dela hrbtenice, kronična poškodba hrbtenjače, paraplegija, fizioterapija, rehabilitacija
Objavljeno v ReVIS: 27.10.2025; Ogledov: 342; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,55 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Motnje gibanja zgornjih udov po možganski kapi pomembno vplivajo na samostojnost posameznika in kakovost njegovega življenja. Ena izmed fizioterapevtskih metod je terapija z ogledalom, ki temelji na uporabi vizualne povratne informacije za spodbujanje nevroplastičnosti možganov. Uporaba terapije z ogledalom v različnih fazah okrevanja po možganski kapi se kaže kot učinkovit pristop pri obnovi motoričnih funkcij, zlasti kadar je metoda ustrezno prilagojena posamezniku in kombinirana z drugimi terapevtskimi pristopi. Cilji: Raziskati učinkovitost terapije z ogledalom na motorično funkcijo zgornjih udov pri osebah po možganski kapi, ovrednotiti terapevtske pristope v kombinaciji z terapijo z ogledalom in na podlagi pregleda literature podati priporočila za prakso ter možnosti za nadaljnje raziskovanje. Metode: Diplomsko delo temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu. Izvedel sem pregled strokovne in znanstvene literature s pomočjo ključnih besed ter upoštevanjem določenih vključitvenih in izključitvenih kriterijev. Namen raziskave je bil analizirati in preučiti obstoječe raziskave, ki obravnavajo učinke terapije z ogledalom na motorične funkcije zgornjega uda pri bolnikih po možganski kapi, ter primerjati te učinke z drugimi fizioterapevtskimi pristopi. Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da terapija z ogledalom statistično pomembno prispeva k izboljšanju motoričnih funkcij zgornjih udov, še posebej, kadar je kombinirana z drugimi fizioterapevtskimi pristopi. Zaključek: Terapija z ogledalom predstavlja pristop v nevrorehabilitaciji bolnikov po možganski kapi. Učinkovitost je večja, kadar se uporablja v kombinaciji z drugimi metodami in ob individualno prilagojenem pristopu. Za celovitejšo oceno dolgoročnih učinkov ter razvoj standardiziranih protokolov so potrebne nadaljnje raziskave z večjimi vzorci in daljšim časovnim okvirom.
Ključne besede: terapija z ogledalom, možganska kap, rehabilitacija, zgornji ud, motorična funkcija
Objavljeno v ReVIS: 26.09.2025; Ogledov: 506; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,37 MB)