Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Stres predstavlja telesni odziv človeškega organizma na dogodke, ki jih dojema kot grožnjo ali ki na kakršen koli drug način vplivajo na njegovo ravnovesje. Zunanji elementi niso neposredni povzročitelji stresa, temveč je to človekovo notranje dojemanje, ki povzroča tesnobo in negativna čustva v določeni življenjski situaciji, za katero meni, da je pretežka, da bi jo lahko uspešno premagal. Pod vplivom stresa v človeškem organizmu prihaja do povečanega delovanja žleze z notranjim izločanjem (nadledvične žleze) in živčnega sistema, zlasti avtoimunskega živčnega sistema, ki nadzira delovanje notranjih organov zaradi povečanja energije za obrambno dejanje. Del možganov, ki je odgovoren za prepoznavanje nevarnosti, sproži delovanje možganskega priveska (hipofize), ki sprosti izločanje hormonov adrenalina in kortizola v nadledvični žlezi. Pri otrocih lahko prisotnost stalno visokih ravni adrenalina in kortizola v organizmu vpliva na spomin in sposobnost učenja, zaradi česar postanejo depresivni, razdražljivi, slabo razpoloženi in nenehno utrujeni. Ko stres postane del človekovega življenja, je škodljiv za njegovo zdravje in spodbuja razvoj različnih bolezni. Izvajanje sprostitvenih tehnik prispeva k vnovičnemu vzpostavljanju ravnovesja, saj se lahko zelo hitro poruši v preobremenjenem vsakdanjiku. Naloga sprostitve je prilagajanje odzivov organizma na okolje, tako pa je omogočen prostor psihološkim in vedenjskim prilagoditvam, s čimer oseba spet doseže mirno stanje.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: sprostitev, sprostitvene tehnike, stres, preprečevanje stresa, ravnovesje, magistrske naloge
Objavljeno: 12.01.2021; Ogledov: 1226; Prenosov: 93
Celotno besedilo (1,32 MB)

Opis: V diplomski nalogi obravnavam povezavo med razumevanjem osebne svobode in oblikovanimi stili navezanosti v primarni družini ter kasneje v partnerskem odnosu. Posebej sem se posvetila partnerskemu odnosu in izbiri partnerja. Izhajala sem iz dejstva, da stil navezanosti, ki ga oseba oblikuje v otroštvu vpliva tudi na razumevanje svobode. Pri svojih intervjuvancih sem skušala najprej ugotoviti, kako so v primarni družini razumeli pojem osebne svobode, nato sem to povezala s stilom navezanosti, ki ga je sogovornik oblikoval. Zanimalo me je, kakšno sporočilo o svobodi izhaja iz različnih stilov navezanosti. V nadaljevanju sem raziskovala, ali so sogovorniki stil navezanosti prenesli tudi v svoj partnerski odnos, oziroma ali so si izbrali partnerja, ki jim je omogočil nadaljevanje prvotnega stila navezanosti. Moja kvalitativna raziskava črpa izhodišča iz teorije navezanosti Johna Bowlbyja in Mary Ainsworth. V vprašanjih za polstrukturiran intervju pa sem skušala zajeti temeljne potrebe, ki naj bi jih posameznik zadovoljil v družini, kot jih navaja Gabi Čačinovič-Vogrinčič. Opravila sem štiri poglobljene polstrukturirane intervjuje, s tremi ženskami in enim moškim. Hipoteze sem preverjala s pomočjo opisov stilov navezanosti Johna Bowlbyja in Mary Ainsworth ter Intervjuja navezanosti v odraslosti. Zavedam se, da je pojem svobode zelo kompleksen, vendar sem v kontekstu diplomske naloge iskala predvsem morebitne dejavnike psihičnega ali celo fizičnega nasilja v odnosih. Prav tako sem preverjala prisotnost fleksibilnih ali nefleksibilnih prepričanj, prisotnost sprejemanja in spoštovanja. Rezultati so pokazali, da se stili navezanosti iz otroštva v večini primerov prenesejo tudi v partnerski odnos, kar pomeni, da so si intervjuvanci izbrali partnerja, ki jim je tak stil omogočil. Odgovori so še pokazali, da so sogovorniki v partnerskem odnosu navadno zadovoljili enake potrebe kot v primarni družini. Ker sem pri vsakem odgovoru skušala oceniti tudi prisotnost »svobode«, sem pričakovano prišla do ugotovitve, da je bil v varno navezanih družinah, pojem osebne svobode neprimerno bolj prisoten kot pri ostalih. Te družine so izkazovale več strpnosti, spoštovanja, člani družine so si bolj zaupali in večkrat so med seboj podelili čustva.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: družina, partnerstvo, osebna svoboda, stili navezanosti, ljubezen, diplomske naloge
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 930; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1021,69 KB)

Opis: Anksioznost je doživeta kot pretiran strah, kot odziv na bolj ali manj nepomembne dražljaje. Simptomi anksioznosti se izražajo na telesni, čustveni, miselni in vedenjski ravni. Na telesni ravni se kažejo kot povišana vzburjenost simpatičnega živčevja; na miselni ravni kot rigidno, zaskrbljeno, katastrofično razmišljanje; na čustveni ravni osebo spremlja napetost in hromeč strah, na vedenjski ravni pa uporablja varna vedenja izogibanja, pretiranega nadzora in pretirane zaskrbljenosti. Anksioznost vzdržuje strah pred ponovnim napadom anksioznosti in neželenimi posledicami, ki bi jih to stanje lahko povzročilo. Opisane vrste anksioznosti so: obsesivno kompulzivna motnja, posttravmatska stresna motnja, socialna anksioznost, fobije, panična motnja in generalizirana anksiozna motnja. Kako bo anksioznost vplivala na življenje posameznika, je odvisno od odnosa, ki ga razvije do nje. Posameznik lažje shaja z njo, če sprejme svoja anksiozna in panična doživljanja, ne da bi jih zavračal ali se jim izogibal. Opisali smo različne možne strategije samopomoči, kot so izpostavljanje, tehnike sprostitve, preusmerjanja pozornosti, prepoznavanja avtomatskih misli in ustvarjanja alternativnih interpretacij dogodkov. Z raziskavo smo potrdili domnevo, da posamezniki poskušajo omiliti doživljanje tesnobe z uporabo bolj ali manj uspešnih načinov spopadanja z njo. Spontano razvijejo in uporabljajo tehnike samopomoči, podobne tem, ki so v literaturi teoretično obdelane in se uporabljajo v psihoterapiji. Posamezniki, ki pri spopadanju s svojo anksioznostjo v večji meri uporabljajo strategije samopomoči in v manjši meri varna vedenja, so pri obvladovanju svojih težav z anksioznostjo oziroma življenja bolj uspešni.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: anksioznost, samopomoč, strategije, reševanje problemov, magistrske naloge
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1079; Prenosov: 86
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: Ker lahko na stres gledamo z več vidikov, ga posledično tudi različni strokovnjaki različno definirajo. Stres je normalen odziv na različne situacije in življenjske dogodke, s katerimi se posamezniki dnevno soočamo. Stres avtorji največkrat opredeljujejo kot psihološki, fiziološki in vedenjski odgovor na posameznika, ki se poskuša prilagoditi in privajati na notranje ter zunanje dražljaje. Stres je rezultat številnih kompleksnih dejavnikov in njihove interakcije, kot je interakcija med stresorji in zaznavanjem stresa posameznika. Nekateri dogodki so lahko že sami po sebi boleči, kot je npr. smrt ljubljene osebe ali neozdravljiva bolezen. Večina stresorjev, s katerimi se posameznik sreča pa so vsakodnevne težave. Njegovo zaznavanje teh dogodkov je odvisno predvsem od osebne zaznave teh stresorjev. Nekateri ljudje so uspešnejši pri soočenju s stresnimi situacijami, drugi pa se nanje odzivajo z večjo stopnjo stresa. V magistrskem delu smo raziskali kako “vsakodnevni stres” oziroma stres, ki ne izvira iz življenjsko ogrožajočih stresorjev, kot so soočenje s smrtjo, napad ali življenjsko ogrožajoče bolezni vpliva na posameznika. S pomočjo kvalitativnega raziskovanjem smo ugotovili kakšni so kognitivni dejavniki (negativne avtomatske misli, pravila in jedrna prepričanja) posameznika v stresni situaciji in kako ti vplivajo na pojavljanje in obvladovanje stresa pri posameznikih. Raziskali smo kako se posamezniki uspešno ali neuspešno soočajo s stresom in kaj pri tem doživljajo.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: stres, vrste stresa, simptomi stresa, psihološka narava stresa, kognitivna ocena, kognitivno vedenjska terapija, magistrske naloge
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 915; Prenosov: 90
Celotno besedilo (1,66 MB)

Opis: V magistrski nalogi sem pisala o obsesivno kompulzivni motnji (OKM), ki se lahko razvije tako pri moških kot pri ženskah. V zadnjih desetletjih se je pokazalo, da se pojavlja pri 2–3 % ljudi celotne svetovne populacije. OKM zasledimo v vseh kulturah. Lahko se začne že pri otrocih, mladostnikih ali mladih odraslih. Razvija se postopoma. Začne se z malo simptomi, ki jih je sčasoma vedno več in več. Potek je običajno kroničen z izboljšanji in poslabšanji. Bistveni simptomi OKM so vsiljive, neželjene, ponavljajoče se prisilne misli - obsesije in rituali - kompulzije. Kompulzije so lahko miselne ali okolici vidni rituali (umivanje, čiščenje, štetje ...). Obstajajo različne vsebine obsesij in različni načini izvajanja kompulzij. S pomočjo kompulzij oseba nevtralizira anksioznost in sprosti napetost. OKM je posledica neustreznega obvladovanja anksioznosti. Povezana je z delovanjem možganov in vpliva na mišljenje, čustvovanje in vedenje. Za zdravljenje OKM se uporablja zdravljenje s psihoterapijo, ki vpliva na anatomske spremembe v možganih ter zdravljenje z antidepresivi. Kognitivno vedenjska terapija (KVT) je najbolj primerna za zdravljenje OKM, predvsem je uspešna tehnika izpostavljanja in preprečevanje odziva. Oče kognitivno vedenjske terapije je Aaron Beck. KVT pomaga ljudem razumeti, da med dogodkom in končnimi občutji ter dejanji leži mišljenje ljudi oziroma njihova prepričanja. Misli, mnenja in pomen, ki ga ljudje pripisujejo dogodku, porodijo čustvene in vedenjske odzive. KVT in nekatere tehnike tega pristopa sem v magistrski nalogi podrobno opisala. V raziskovalnem delu pa sem predstavila, kako kognitivno vedenjski terapevti v terapiji obravnavajo kliente z OKM.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: obsesivno kompulzivna motnja, obsesije, kompulzije, anksioznost, kognitivno vedenjska terapija, tehnika izpostavljanja in preprečevanje odziva, magistrske naloge
Objavljeno: 28.07.2021; Ogledov: 1284; Prenosov: 210
Celotno besedilo (1,17 MB)