Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Iskanje po repozitoriju
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po

Možnosti:
  Ponastavi


21 - 30 / 44
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
21.
Učinkovitost fizioterapevtske obravnave tendinopatij spodnjih okončin
Vesna Wolf, 2022

Opis: Tendinopatije predstavljajo velik delež športnih poškodb, vzrok za njihov nastanek pa se skriva v čezmernih ponavljajočih se obremenitvah. Simptomi tendinopatij zavzemajo bolečino, občutljivost na dotik, omejeno funkcijo in morebitno otekanje tetive. Med najpogostejše tendinopatije spodnjih udov se uvrščajo tedinopatija patelarnega ligamenta, ahilove tetive in glutealnih mišic. Zdravljenje tendinopatij je v prvi vrsti konzervativno, v primeru njegove neuspešnosti pa sledi operativni poseg. Konzervativna obravnava tendinopatij je sestavljena iz različnih fizioterapevtskih modalitet, med katerimi se v največji meri uporablja kinezioterapevtske pristope. V diplomskem delu smo želeli preveriti ter med seboj primerjati učinkovitost različnih fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi tendinopatij spodnjih okončin. Namen je bil tudi preveriti uporabnosti biomarkerjev za sledenje napredku zdravljenja ter na podlagi rezultatov podati smernice za rehabilitacijo tendinopatij. Na podlagi pregleda literature smo ugotovili, da je kinezioterapija učinkovita pri zmanjševanju bolečine in izboljšanju funkcije, pri čemer EKS vadba po Alfredsonovem protokolu ni učinkovitejša od EKC-KON vadbenih protokolov (Silbernagelov, Stanish in Curwinov ter HSR) kot je veljalo prepričanje v preteklosti. Metode fizikalne terapije (NL in UGV) naj se uporabljajo kot dodatno sredstvo za zmanjševanje bolečine, poglavitni del zdravljenja pa naj predstavlja kinezioterapija. Glede na smernice naj se vadba začne z IZOM vadbo, nadaljuje z IZOT vadbo ter zaključi z vadbo pliometrije ter športno specifičnimi gibanji. Vadbeni programi naj upoštevajo načela postopnega stopnjevanja obremenitve in naj bodo individualno prilagojeni značilnostim pacienta. Biološki biomarkerji, opazovani z UZ in MRI, so učinkoviti pri zaznavanju sprememb v strukturni zgradbi tetiv ter razlikovanju med asimptomatsko in simptomatsko stranjo. Kljub temu postavitev diagnoze tendinopatije v osnovi ostaja klinične narave, slikovna diagnostika pa naj se uporabi kot dodatno diagnostično sredstvo. Študije si niso enotne v trditvi, da so biološki biomarkerji učinkoviti pri spremljanju napredka zdravljenja. Zaključujemo, da so trenutno najbolj učinkoviti parametri za spremljanje napredkov v zdravljenju klinični kazalniki, in sicer spremembe v bolečini, funkciji, moči in gibljivosti prizadetega telesnega predela. Menimo, da so v prihodnosti potrebne nadaljnje raziskave, ki bi med seboj primerjale učinkovitost kinezioterapije ter fizikalne terapije dolgoročno (> 12 tednov), treba pa bi bilo tudi postaviti nove smernice obravnave za vsako tendinopatijo spodnjih okončin posebej.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: tendinopatija, kinezioterapija, biomarkerji
Objavljeno: 28.07.2022; Ogledov: 753; Prenosov: 81
.pdf Celotno besedilo (1,01 MB)

22.
UČINKOVITOST METOD ZA ODPRAVLJANJE SIMPTOMOV ZAPOZNELE MIŠIČNE BOLEČINE
Matevž Mazgon, 2022

Opis: Uvod in namen: Zapoznela mišična bolečina (ZMB) se najpogosteje pojavi 12 do 24 ur po visokointenzivni vadbi. Simptomi svoj vrhunec navadno dosežejo v 24 do 72 urah. Klinično se ZMB kaže kot pekoča bolečina v mišicah, občutljivost na pritisk, poslabšanje bolečine ob pasivnem raztegu ali aktivni mišični kontrakciji, lokalni edem, povišana temperatura, togost in zmanjšan obseg gibljivosti ter mišične moči. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti metod preprečevanja in odpravljanja simptomov ZMB. Metode: Sistematični pregled literature. Pri iskanju smo uporabili podatkovni zbirki PubMed in PEDro. Vključitveni kriteriji so zajemali študije v angleškem jeziku, objavljene po letu 1985, pregledne znanstvene članke, metaanalize, randomizirane kontrolirane klinične raziskave in strokovne članke. Izključitveni kriterij je bila velikost vzorca, manjša od 10 preiskovancev. Rezultati: V analizo literature smo vključili 22 študij. Za najučinkovitejšo metodo zmanjševanja oziroma preprečevanja simptomov ZMB se je izkazala metoda postopnega povečevanja obremenitve in intenzivnosti vadbe (ang. RBE). Uporabnost: Uporaba metode RBE je učinkovito sredstvo preventive pred pojavom simptomov ZMB. Omejitve: Večina študij ima majhno število preiskovancev in kratkoročno proučevanje, zato je metodološka kakovost večine študij slaba.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: zapoznela mišična bolečina, učinkovitost metod, preventiva, zdravljenje
Objavljeno: 05.07.2022; Ogledov: 956; Prenosov: 79
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

23.
Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pacientov z amiotrofično lateralno sklerozo
Tina Vintar, 2022

Opis: Uvod in namen: Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je najpogostejša oblika bolezni motoričnega nevrona, ki prizadene tako spodnji kot zgornji motorični nevron. Obravnava pacientovz ALS je kompleksna, multidisciplinarni tim pa lahko s simptomatskim zdravljenjem pozitivno vpliva na kakovost in podaljšanje življenja pacientov. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtske obravnave pacienta z ALS. Poudariti želimo pomembno vlogo fizioterapije za izboljšanje pacientove samostojnosti in izkoriščanje polnega potenciala kljub kronični in hitro napredujoči bolezni. Metode: Sistematični pregled literature o učinkovitosti fizioterapije pri pacientih z ALS je zajemal podatkovne baze Google Scholar, PubMed, ScienceDirect, Cochrane library ter PEDro. Vključena literatura je obsegala obdobje objav med leti 2010 in 2021. Rezultati: Na podlagi 19 vključenih študij smo ugotovili, da nekatere tehnike kinezioterapije, respiratorne fizioterapije in protibolečinske terapije kažejo pozitiven vpliv na izboljšanje funkcije, zmanjšanje respiratorne disfunkcije, povečanje pacientove samostojnosti, izboljšanje kakovosti življenja in podaljšanje življenjske dobe pacientov z ALS. Uporabnost: Predstavitev nabora učinkovitih fizioterapevtskih metod in tehnik, primernih za obravnavo pacientov z ALS. Omejitve: Omejitvene dejavnike pripisujemo nenatančnemu in neenotnemu definiranju uporabljenih protokolov, majhnemu številu preiskovancev v študijah in njihovemu osipu.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: amiotrofična lateralna skleroza, fizioterapija, vadba, respiratorna terapija, bolečina.
Objavljeno: 06.07.2022; Ogledov: 1092; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (965,64 KB)

24.
Klinične smernice za fizioterapevtsko obravnavo bolnikov po okvari hrbtenjače
Maša Slevec, 2022

Opis: Okvara hrbtenjače je lahko posledica travme, bolezni ali degenerativnih sprememb. Posledice se kažejo v izgubi telesnih funkcij kavdalno od ravni okvare. V diplomski nalogi smo raziskovali, ali obstajajo klinične smernice za fizioterapevtsko obravnavo bolnikov po okvari hrbtenjače. Ugotovili smo, da je vsa literatura namenjena posameznim področjem obravnave (npr. respiratornih funkcij), ki pa bolezensko niso specifična. Po pregledu literature smo smernice strnili in jih razvrstili glede na raven okvare hrbtenjače. Ugotovljeno je bilo, da je obravnava okvar vratnega dela hrbtenice najbolj kompleksna. Z upadanjem ravni okvare upada tudi prizadetost pacienta in se veča stopnja samostojnosti. Pri višjih vratnih okvarah je obravnava osredotočena na nemoteno respiracijo, saj je ta bistvena za preživetje. Z nižanjem ravni okvare se obravnava osredotoča na obvladovanje ročnega vozička in učenje transferja. Nekateri pacienti se učijo tudi stoje in hoje z različnimi pripomočki. Z nižanjem ravni okvare se pacienti osredotočajo na učenje čim bolj funkcionalne hoje z ali celo brez pripomočkov. Nekateri pacienti se na tej ravni še vedno srečujejo z motnjami križnih funkcij. Ugotovljeno je bilo, da se fizioterapevtska obravnava precej razlikuje glede na raven okvare. Dejstvo pa je, da se ne glede na raven okvare osredotoča na doseganje najvišje stopnje samostojnosti, ki je za to raven dosegljiva.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: Poškodba hrbtenjače, rehabilitacija, fizioterapevtska obravnava, klinične smernice
Objavljeno: 13.09.2022; Ogledov: 833; Prenosov: 98
.pdf Celotno besedilo (627,37 KB)

25.
Pomen telesne dejavnosti pri depresivnih pacientih
Tadeja Pukšič, 2022

Opis: Uvod in namen: Depresija je resna in zelo pogosta psihološka motnja in je eden izmed vodilnih razlogov globalne umrljivosti. Telesna dejavnost ima številne dokazane pozitivne učinke tako na fizično kot psihično zdravje ljudi. Namen diplomske naloge je določiti učinke telesne dejavnosti na zmanjšenje simptomov depresije. Metode: Pregled literature s pomočjo elektroskih baz podatkov Pub Med in Cochrane Library. Rezultati: Vključitvenim, izključitvenim ter PICO kriterijem je ustrezalo 14 metaanaliz, ki so preučevale učinke telesne dejavnosti na zmanjšanje simptomov depresije. Uporabnost: Diplomska naloga je namenjena predvsem fizioterapevtom in ostalim zdravstvenim delavcem, pacientom z depresijo in njihovim družinam ter drugim, ki jih zanimajo učinki telesne dejavnosti na simptome depresijo. Omejitve: Glavno tveganje za pristranskost vključenih študij je zagotavljanje sleposti preiskovancev ali preiskovalcev.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: Depresija, telesna dejavnost, vadba
Objavljeno: 29.11.2022; Ogledov: 789; Prenosov: 67
.pdf Celotno besedilo (644,90 KB)

26.
Vpliv telesne vadbe na kostno gostoto in število zlomov pri pacientih z osteoporozo
Kaja Verdnik, 2022

Opis: Osteoporoza je degenerativna bolezen, za katero sta značilna zmanjšanje kostne gostote in sprememba arhitekture kosti, kar vpliva na krhkost in posledične zlome že ob manjših obremenitvah, kot so dvigovanje lahkih bremen, kašelj in vstajanje iz sedečega ali ležečega položaja. Najpogostejši so zlomi zapestja, kolka in vretenc. Za osteoporozo so dovzetnejše ženske v primerjavi z moškimi, proces razgradnje kosti pa se pospešeno začne v prvih petih letih po menopavzi zaradi zmanjšane sinteze estrogena, ki je naravni zaviralec kostne razgradnje. Ženske imajo v primerjavi z moškimi tudi nižjo kostno maso. Za osteoporozo je značilna dolga latentna doba pred razvojem kliničnih simptomov in znakov. Najpogostejši prvi simptom je akutna bolečina v hrbtu, ki se pojavi ob mirovanju ali med vsakodnevnimi opravili. Osteoporozo največkrat diagnosticiramo s pomočjo merjenja kostne gostote in laboratorijskimi preiskavami. Pomemben dejavnik preprečevanja osteoporoze je spodbujanje telesne aktivnosti v fazi rasti, saj pripomore k večji kostni gostoti v odrasli dobi. Največji vpliv na povečanje kostne gostote ima vadba proti uporu, raziskave pa so pokazale, da aerobika in gimnastične vaje nimajo vpliva na strukturo in karakteristiko kostne mase. Osebe z osteoporozo imajo navadno tudi težave s koordinacijo ali ravnotežjem, zato je pri njih prisoten tudi strah pred padci. Dober program vadbe mora vsebovati tudi vaje za izboljšanje ravnotežja. Vrsta, pogostost, trajanje in intenzivnost vadbe so pri pacientih z osteoporozo odvisni predvsem od starosti, spola, izrazitosti osteoporoze in fizične pripravljenosti. Priporoča se večkomponentni program vadbe, ki vključuje vaje proti uporu in vaje za ravnotežje v dolžini 30-40 minut tri- do štirikrat tedensko. Splošna priporočena intenzivnost znaša 70–80 odstotkov. Zavedati se je treba, da se oseba z osteoporozo ne bo nikoli mogla vrniti k prejšnjemu življenjskemu slogu, ne glede na to, koliko vadi. Kljub široki uporabi vadbenih programov pri obravnavi pacientov z osteoporozo vpliv vadbe na povečanje kostne gostote in preprečevanje padcev ni povsem znan, saj so raziskave nizke kakovosti. Zato potrebujemo kakovostne raziskave, ki bi natančno določile učinkovitost posameznih komponent vadbe in s tem programa vadbe za paciente z osteoporozo.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: osteoporoza, vadba, padci, preventiva, kostna gostota
Objavljeno: 01.12.2022; Ogledov: 693; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (668,07 KB)

27.
Učinkovitost fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta z boleznijo motoričnega nevrona
Jure Vodopivec, 2023

Opis: Skupino pacientov z BMN izraža paleta najrazličnejših potekov bolezni, ki jim je skupna mišična oslabelost in posledično težave pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti, kar ob koncu rezultira v odvisnosti od tuje pomoči. Postavitev diagnoze je izjemno zapletena in dolgotrajna, saj specifičnega testa v tem trenutku ne poznamo, zato se lahko nevrolog zanaša zgolj na klinični pregled, slikovno diagnostiko, laboratorijske preiskave in svoje izkušnje Za obravnavo številnih simptomov, ki spremljajo te bolezni, je zadolžen multidisciplinaren tim, v katerem pomembno vlogo igra tudi fizioterapevt. V Sloveniji so pacienti takšne obravnave deležni v UKC Ljubljana v sodelovanju z URI RS – Soča in Domom dva topola. Ker so bolezni v tem trenutku neozdravljive, zdravljenje poteka simptomatsko (farmakološko in nefarmakološko). Farmakološko zdravljenje lahko upočasni napredovanje bolezni, medtem ko nefarmakološke intervencije lahko pripomorejo k izboljšanju kakovosti življenja pacientov z BMN. Fizioterapija predstavlja nefarmakološki, torej podporni del zdravljenja, pri delu pa si fizioterapevt lahko pomaga z RFT, fizioterapevtsko vadbo in fizikalnimi modalitetami. V diplomski nalogi smo poskušali izpostaviti vlogo fizioterapevta znotraj multidisciplinarnega tima in njegov vpliv na samo obravnavo. Kljub izjemno majhnemu vzorcu kakovostnih raziskav in delitvi mnenj smo v diplomskem delu terapevtsko vadbo pod nadzorom in navodili fizioterapevta prepoznali kot varno in učinkovito. Kot najučinkovitejši vadbeni protokol se je pokazala kombinacija aerobne vadbe z vadbo proti uporu, izvedena pri submaksimalni obremenitvi. Zgodnji začetek izvajanja terapevtske vadbe kaže boljše rezultate kot začetek izvajanja pozno, predvsem pri oblikah bolezni, katerih progresija ni tako intenzivna. Podobno velja za tehnike RFT, ki ne izboljšajo le kakovosti življenja, temveč ga v primeru NIMV lahko tudi podaljšajo. Najpomembnejše je, da je fizioterapevtska obravnava celostna, popolnoma individualizirana in prilagojena pacientovim potrebam/ciljem. Fizioterapevt je dolžan ves čas obravnave evalvirati program dela in ga prilagajati zmožnostim in ciljem pacienta.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: bolezen motoričnega nevrona, simptomatsko zdravljenje, fizioterapevtska vadba, respiratorna fizioterapija
Objavljeno: 12.05.2023; Ogledov: 477; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

28.
Učinkovitost fizioterapevtske obravnave pri pacientu z lateralnim epikondilitisom
Andrej Kumin, 2023

Opis: Uvod in namen: Za lateralni epikondilitis (LE) je značilna bolečina in/ali pekoč občutek na lateralnem epikondilu ob iztegu zapestja proti uporu. Bolečina se pojavi predvsem zaradi dinamične stabilizacije zapestja in ponavljajočih se obremenitev tetive. Zaradi pogoste spontane ozdravitve je prva izbira zdravljenja konservativna terapija, pod katero spada tudi fizioterapevtska obravnava. Namen diplomske naloge je pregled literature o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacientov z LE. Metode: Sistematični pregled literature, pridobljene s pomočjo elektronskih baz podatkov PubMed, PEDro in Cochrane library. Rezultati: V analizo smo vključili 38 študij. Rezultati kažejo, da zanesljivih dokazov o učinkovitosti fizioterapevtskih metod in tehnik pri obravnavi pacienta z LE ni. Kljub temu se pri obravnavi pacienta z LE priporoča kinezioterapija, opornica, mobilizacija, laserska terapija, terapija s kineziološkimi trakovi in lokalna uporaba NSAID. Pri kroničnem LE in pri pacientih, ki se na ostale konservativne tehnike zdravljenja ne odzivajo, se priporoča terapija z globinskimi udarnimi valovi in PRP terapija. Uporabnost: Izsledki diplomske naloge so uporabni v vsakodnevni fizioterapevtski praksi. Omejitve: Majhno število visokokakovostnih študij in majhni vzorci preiskovancev.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: Lateralni epikondilitis, fizioterapevtska obravnava, zdravljenje
Objavljeno: 15.06.2023; Ogledov: 552; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

29.
Vadba namenjena preprečevanju padcev pri starostnikih
Alma Isakoska Drole, 2023

Opis: Staranje je neizogiben fiziološki proces, ki ga opredeljuje postopno poslabšanje telesnih funkcij in upočasnitev različnih procesov. V procesu staranja se zmanjša delovanje različnih organskih sistemov, kar vodi v spremembe telesne sestave in upad telesnih dejavnosti. Najopaznejše spremembe se kažejo s slabšanjem gibljivosti sklepov, upadom mišične mase in mišične moči, zmanjšanjem trdnosti kosti, poslabšanjem refleksov ter počasnejšim premikanjem in hojo starostnikov. Slabše delovanje proprioceptivnega sistema otežuje zaznavanje položaja telesa in posledično vodi v padce. Padci predstavljajo enega izmed glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti, ki se s starostjo stopnjujejo. Vsako leto kar tretjina ljudi starejših od 65 let in več, doživi vsaj en padec. Najpogostejši so med izvajanjem vsakodnevnih dejavnosti sklanjanja, vstajanja in hoje. Povzročajo številne poškodbe, med katerimi so najpogostejši zlomi kolka, mehkih tkiv, glave, in druge lažje poškodbe, kot so udarci, zvini in natrganine. V diplomski nalogi smo preučevali učinkovitost vadbenih programov, namenjenih preprečevanju padcev pri starostnikih. Pri izbiri študij smo se osredotočili na tiste, ki so raziskovale vpliv različnih vadbenih programov na padce. Po pregledu literature in 10 člankov smo ugotovili, da je vadba proti uporu ključna za izboljšanje ravnotežja, vzdržljivosti in gibljivosti starostnikov. Prav tako smo ugotovili, da vadbeni programi s poudarkom na ravnotežju vplivajo na zmanjšanje števila padcev ter z njimi povezanih zlomov in izboljšanje sposobnosti ravnotežja. Za izboljšanje ali ohranjanje telesne pripravljenosti starostnikov priporočamo večkomponentno vadbo, ki je poleg vadbe ravnotežja usmerjena tudi v vadbo proti uporu. Smernice, namenjene preprečevanju padcev, priporočajo vključitev vsaj treh vadbenih komponent, vzdržljivosti, gibljivosti, moči in ravnotežja, v trajanju 150 minut tedensko ali 30 minut vadbe na dan, petkrat na teden. Upoštevati je treba starostnikove omejitve in zmožnosti ter slediti načelu progresije oz. postopnosti povečanja obsega, intenzivnosti in zmožnosti vaj. Za učinkovitejšo vadbo sta pomembna redno izvajanje, pod nadzorom terapevta, in vključitev kognitivnega treninga, ki vsebuje informacije v povezavi s padci.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: padci, preventiva, starejši odrasli, vadba proti uporu, vadba ravnotežja, vadba vzdržljivosti
Objavljeno: 10.07.2023; Ogledov: 450; Prenosov: 62
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

30.
Pomen fizioterapevtske obravnave za ohranjanje kakovosti življenja pacientov z amiotrofično lateralno sklerozo
Tina Bahar, 2023

Opis: Amiotrofična lateralna skleroza je nevrodegenerativna, progresivna, neozdravljiva in smrtna bolezen. V ospredju obravnave pacientov je reševanje težav motenj dihanja, gibanja, hranjenja, govora in požiranja. V multidisciplinarnem zdravstvenem timu ima fizioterapija ključno vlogo pri celostnem zdravljenju pacientov z ALS. Fizioterapevtska obravnava vpliva na funkcionalni status pacienta, bolečino in gibljivost pacienta z ALS in preko tega na kakovost njegovega življenja. Izbor vaj obsega: raztezne vaje, vaje za izboljšanje gibljivosti in mobilizacijo sklepov, vaje za ravnotežje, vaje za moč neprizadetih mišic, vaje za moč prizadetih mišic ter aerobno aktivnost. Kombinirani program aerobne vadbe, vaj za moč in standardne rehabilitacije ima največji vpliv na izboljšanje kakovosti življenja in zmanjšanje utrujenosti pri pacientih z ALS. Vse oblike vadbe so za paciente varne, če se izvajajo prilagojeno stanju, z vsemi previdnostnimi ukrepi in preventivo padcev. Terapevtska telesna vadba pripomore k upočasnitvi propadanja mišic in funkcionalnosti pacientov z ALS in jim tako olajša opravljanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti, četudi ne podaljša preživetja. Vaje inspiratornih in ekspiratornih mišic vodijo v izboljšanje funkcije respiratornih mišic, a kljub kljub temu preživetja pacientov ne podaljšajo, izboljša se kakovost življenja do konca bolezni. Zaenkrat veljavna priporočila za vadbo pacientov z ALS so: 20 do 60 minut aerobne aktivnosti, 3 do 5 dni v tednu, z intenziteto 40 do 85 odstotkov maksimalne srčne frekvence. Vaje za moč naj pacienti izvajajo dvakrat tedensko, zmerne intenzitete. Visoko intenzivni trening priporočila odsvetujejo. Pacienti z ALS so deležni različne podporne terapije. NIV najbolj pripomore k podaljšanju preživetja in večji kakovosti življenja. Zdravljenje sialoreje z botulinskim toksinom izboljša kakovost življenja pacientov z ALS. Hranjenje po gastrostomi izboljša tako preživetje kot kakovost življenja. Izjemnega pomena je uvedba nadomestne komunikacije. Zdravljenje psiholoških težav, anksioznosti in depresije s pomočjo VKT, psihoterapije in zdravil močno izboljšajo kakovost življenja pacientov z ALS. Kakovost življenja pacienta z ALS je povezana z individualnim dojemanjem samega sebe, le to pa je kljub različnim oblikam pomoči slabo, zaradi same narave in napredovanja bolezni.
Najdeno v: osebi
Ključne besede: amiotrofična lateralna skleroza, fizioterapevtska obravnava, kakovost življenja
Objavljeno: 04.07.2023; Ogledov: 552; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (547,06 KB)

Iskanje izvedeno v 0 sek.
Na vrh