Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: V današnjem času si je težko predstavljati svet brez človekovih pravic in temeljnih svoboščin, a temu ni bilo vedno tako. Gre za temeljna pravna načela tako EU, kot tudi vsake sodobne države danes. Kršitve, kot so se dogajale med II. svetovno vojno, so razlog, da imamo danes vrsto mednarodnih dokumentov, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Trdimo lahko, da je ravno II. svetovna vojna podlaga za sprejetje mednarodnega pravnega akta Splošne deklaracije človekovih pravic in posledično vseh nadaljnjih kodifikacij z dotičnega področja. Sprejetje Deklaracije nedvomno predstavlja bolj usklajeno ter organizirano borbo za človekove pravice. Človekove pravice so danes univerzalne in pripadajo vsakomur, ne glede na osebnostne okoliščine. To dejstvo je sicer znano slehernemu posamezniku, a kljub temu v praksi še vedno prihaja do kršitev le-teh. Ena izmed značilnosti človekovih pravic je tudi v tem, kakšna je obveznost države glede njene implementacije in spoštovanja, na tem mestu govorimo o pozitivnem in negativnem vidiku človekovih pravic. Človekove pravice danes praviloma niso absolutne. Ena izmed temeljnih konstitutivnih pravic, ki jih mora zagotavljati vsaka demokratična in pravna država, je pravica do svobode izražanja. Gre za pravico, ki je zagotovljena tako na mednarodnopravni ravni, kot tudi na evropski ter nacionalni. Zapisana je v Listini EU in prav tako v Evropski konvenciji za človekove pravice, saj le-ta sodi med najpomembnejše stebre svobodne demokratične družbe. Čeprav sama pravica praviloma ni absolutna, pa ima v sodni praksi pogosto prednost pred drugimi pravicami. Slovenska Ustava se tukaj razlikuje od drugih evropskih ustav, saj ureja dotično pravico v dveh ustavnih določilih, medtem ko večina ustav le-to ureja v enem. Sodna praksa, ki se navezuje na svobodo izražanja je zelo pestra, saj v praksi še vedno prihaja do kršitev in zlorab pravice, tako da je obravnavana tema magistrskega dela tudi pregled pilotnih in aktualnih sodb tako ESČP kot USRS.
Ključne besede: Evropska unija, begunec, mednarodna zaščita, migracije, migrant, reforma
Objavljeno v ReVIS: 14.04.2025; Ogledov: 386; Prenosov: 22
Celotno besedilo (838,36 KB)

Opis: V magistrskem delu smo obravnavali temo kolektivnega varstva potrošnikov pri spletnem nakupovanju s poudarkom na ugotovitvi stopnje poznavanja tega področja s strani potrošnikov v Evropski uniji. V prvem delu magistrskega dela smo opredelili in predstavili predmet in probleme raziskovanja ter temeljne pojme, ki so vezani na obravnavano tematiko. Opredelili smo normativno ureditev varstva potrošnikov tako na individualni kot tudi na kolektivni ravni, pri čemer smo se osredotočili na sekundarne pravne akte Evropske unije in zakonodajo v Republiki Sloveniji. Predstavili smo potrošniške organizacije in javne zavode, ki lahko pomagajo pri reševanju potrošniških sporov ter pripomorejo k informiranju potrošnikov s področja uveljavljanja njihovih pravic. Pregledali smo možnosti, ki jih imajo potrošniki pri reševanju sporov s ponudniki, tudi alternativne načine reševanja sporov, proučili pa smo še obstoječo sodno prakso. Analizirali smo rezultate opravljenih raziskav, ki so nam pomagale pri iskanju odgovorov na raziskovalna vprašanja, pri čemer smo se osredotočali na ankete in raziskave, ki so bile opravljene med potrošniki na temo nakupovanja in varovanja potrošniških pravic v Evropski uniji. Opravili smo anketo, s pomočjo katere smo analizirali rezultate o potrošniških navadah in obnašanju potrošnikov ter samem poznavanju njihovih pravic. V magistrskem delu smo ugotovili, da je (kolektivno) varstvo potrošnikov normativno obširno urejeno in se stalno dopolnjuje, s tem pa se izboljšuje tudi nivo varstva pravic potrošnikov v Evropski uniji. Pomanjkljiva pa je informiranost oziroma seznanjenost potrošnikov s svojimi pravicami in mehanizmi, ki jih lahko uporabijo za reševanje potrošniških individualnih in skupinskih sporov.
Ključne besede: potrošnik, kolektivno varstvo potrošnikov, spletno nakupovanje, zastopniška tožba, skupinska tožba
Objavljeno v ReVIS: 04.12.2024; Ogledov: 507; Prenosov: 33
Celotno besedilo (1,80 MB)

Opis: Že nekaj časa se pojavljajo razprave in premisleki o reorganizaciji sodstva v Republiki Sloveniji. Ker se med predlogi pojavlja tudi možnost ukinjanja manjših sodišč, nas je predvsem to spodbudilo k raziskovanju te teme. Magistrsko delo je sistematičen pregled sodne veje oblasti v Sloveniji s poudarkom na delovanju okrajnih sodišč, predvsem delovanje Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni. Na podlagi primerjave sodnega sistema Republike Slovenije s primerjavo sodnih sistemov Nemčije, Avstrije in Hrvaške, predvsem na področju zapuščinskih in zemljiškoknjižnih postopkov, na podlagi primerjave nekaterih okrajnih sodišč v Sloveniji ter statističnih poročil o delovanju teh sodišč, pa tudi na podlagi preučitve anket med zaposlenimi na Okrožnem sodišču v Murski Soboti ter med notarji in odvetniki smo ugotovili, da je slovenski sodni sistem ustrezno organiziran, vendar so ponekod potrebne določene spremembe. Reorganizacija prvostopenjskega sodstva bi bila potrebna in smiselna v določenem obsegu, na primer z uvedbo enotnega sodnika prve stopnje, ki bo bodisi na okrajnem ali okrožnem sodišču, morda tudi s preoblikovanjem okrajnih sodišč, da bi ta postala izpostave okrožnih sodišč. Glede zapuščinskih postopkov smo ugotovili, da je takšen sistem, kot ga imamo v Republiki Sloveniji na okrajnih sodiščih, lahko dober zgled ostalim tujim sodiščem in v tem delu reorganizacija ni potrebna. Prav tako ni potrebe po reorganizaciji zemljiške knjige, saj kazalniki uspešnosti kažejo na učinkovitost obstoječega sistema. Vsi ti rezultati lahko služijo kot izhodišče za nadaljnje poglabljanje v problematiko reorganizacije sodstva.
Ključne besede: sodstvo, ukinjanje okrajnih sodišč, reorganizacija, zapuščinski postopki, zemljiška knjiga
Objavljeno v ReVIS: 18.01.2024; Ogledov: 1318; Prenosov: 33
Celotno besedilo (1,99 MB)

Opis: Od sprejetja prvega Akcijskega programa za okolje iz leta 1973 do sprejetja evropskega zelenega dogovora leta 2019 je minilo 42 let, v katerih so se prizadevanja Evropske unije na področju okolja spremenila iz obrobnih v vodilni politični in gospodarski program Evropske unije za spopadanje z okoljskimi in podnebnimi izzivi. Zaradi večplastnosti, medsebojne povezanosti in kompleksnosti predlaganih ukrepov je predstavitev naletela na različne odzive, od vprašanj zakonitosti dogovora do vprašanj institucionalnih pristojnosti Evropske unije za izvedbo dogovora in od vprašanj dosegljivosti zastavljenih ciljev do vprašanj posledic predlaganih ukrepov za deležnike, zlasti države članice in njene prebivalce. Namen magistrskega dela je prikazati celostni pogled na evropski zeleni dogovor in na njegovi podlagi kritično oceniti interakcije med ključnimi deležniki, tj. Evropsko komisijo, Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropskim svetom pri sprejemanju, uresničevanju in izvajanju evropskega zelenega dogovora, prav tako pa opozoriti na vlogo in pomen držav članic v teh interakcijah. V magistrskem delu preučimo evropski zeleni dogovor in predstavimo ključna področja urejanja, zaveze in cilje, ki bodo vplivali na omenjene interakcije. Ugotovili smo, da vzpostavljeni sistem kontrol in ravnovesij med institucijami Evropske unije deluje, da uresničevanje evropskega zelenega dogovora poteka v skladu s pričakovano časovnico, da pa se v okviru izvajanja bodočih ukrepov nakazuje povečan interes držav članic za dosego lastnih ciljev in ambicij na področjih posebnega pomena zanje, kar bo po eni strani preizkusilo obstoječe mehanizme interakcij med deležniki (institucije Evropske unije in države članice), po drugi strani pa bo vplivalo na zmožnost uresničitve končnega cilja evropskega zelenega dogovora.
Ključne besede: evropski zeleni dogovor, Evropska komisija, Evropski parlament, Svet Evropske unije, Evropski svet, Evropska unija, države članice, institucije Evropske unije
Objavljeno v ReVIS: 27.06.2023; Ogledov: 1494; Prenosov: 98
Celotno besedilo (640,53 KB)

Opis: Neplodnost je vse pogostejša, še posebej, ker se številni pari odločajo za otroke pozneje v življenju. Opredeljena je kot stanje, ko po enem letu poskusov zanositve ženska še vedno ne more zanositi. Pri ženskah, starejših od 35 let, je ta doba pol leta. Delež žensk, ki ne morejo zanositi, se z njihovo starostjo viša, ne glede na to, ali gre za spontane nosečnosti ali nosečnosti s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo. Prav tako pa na uspešnost zanositve vpliva tudi starost moškega. Vse več parov ima težave z zanositvijo in vse več je takšnih, ki so vključeni v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Uspešnost teh postopkov se z razvojem medicine povečuje, vendar pa se močno zmanjša s starostjo ženske. Po 40. letu starosti ženske se plodnost zmanjša kar za 95 %. Področje oploditve z biomedicinsko pomočjo je treba zelo dobro regulirati in nadzorovati, saj je lahko podvrženo možnosti hudih zlorab. Namen magistrskega dela je proučiti problematiko neplodnosti z vidika starostne meje. S pomočjo metode analize smo preučili domačo in tujo literaturo glede oploditve z biomedicinsko pomočjo in vpliva starosti. Z deskriptivno metodo smo opisovali pojme,kot sta neplodnost in oploditev z biomedicinsko pomočjo. Pomembna je tudi primerjalnopravna metoda, s pomočjo katere smo preučili tuje ureditve obravnavanega področja. Izvedli smo intervju s priznanim strokovnjakom na področju postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. V Evropi je zdravljenje neplodnosti s temi postopki v večini držav zakonsko urejeno, vendar se pogoji oziroma omejitve razlikujejo. Večina držav določa najvišjo starost ženske za vključitev v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki se giblje od 42, kot na primer Hrvaška, pa vse do 51 let za Bolgarijo. Nekaj držav je starostni pogoj uredilo z zakoni, druge s pravilniki oziroma smernicami. Večina držav – podobno kot Slovenija – v zakonu opredeljuje pogoj, da mora biti ženska v starosti primerni za rojevanje. Menimo, da je obstoječa slovenska ureditev ustrezna in ženskam ne omejuje pravic do postopkov oploditve. Tak način zajema širok izbor upravičenk in jih zakon ne omejuje z leti. Res pa je, da je za vključitev v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo potrebno zdravo stanje reproduktivnega sistema vsake posameznice.
Ključne besede: neplodnost, oploditev z biomedicinsko pomočjo, zakonska ureditev, upravičenci, vpliv starosti
Objavljeno v ReVIS: 27.01.2023; Ogledov: 1574; Prenosov: 60
Celotno besedilo (832,54 KB)