Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Uvod: Sladkorna bolezen pomembno vpliva na psihološko stanje posameznika, kar potrjujejo številne tuje in slovenske raziskave. Več kot 20 % sladkornih bolnikov doživlja depresijo in diabetično stisko, kar zmanjšuje kakovost življenja in vpliva na motivacijo za samooskrbo. Psihološke težave so razširjene po vsem svetu in se pojavljajo v vseh kulturnih okoljih, še posebej ogroženi so mlajši odrasli, bolniki na inzulinski terapiji in tisti iz nižjih socialno-ekonomskih okolij. Metode: Izvedli smo sistematičen pregled literature. Pregled je bil izveden po strokovnih bazah. Naš izbor baz je bil naslednji; PubMed, Cochrane Library in ScienceDirect. Po pregledu vseh zadetkov smo jih analizirali po PRISMA diagramu ter dobili deset končnih člankov, ki smo jih vključili v končni pregled in analizo. Rezultati: Naši rezultati so pokazali, da so najpogostejši psihološki problemi depresija, anksioznost, občutek izgube nadzora, preobremenjenost ter tudi suicidalne misli. Diabetična stiska je še posebej izražena pri slabši glikemični kontroli, kar kaže na povezavo med telesnim in duševnim zdravjem. Rezultati analiz literature so pokazali, da celostna obravnava in ustrezna podpora pomembno zmanjšujeta pojav psiholoških težav ter izboljšujeta dolgoročno stabilnost in kakovost življenja sladkornih bolnikov. Mlajši odrasli so posebej ranljiva skupina, saj se pri njih pogosteje pojavljajo samomorilne misli in občutek izgube nadzora. Psihološki problemi, kot so socialna izolacija, zmanjšana samopodoba, motnje hranjenja in naučena nemoč, negativno vplivajo na zdravljenje in kakovost življenja. Razprava: Zdravstvena nega ima ključno vlogo pri zmanjševanju teh težav – z zgodnjim prepoznavanjem simptomov, vključevanjem psihosocialne podpore in uporabo terapevtskih pristopov, kot so kognitivno-vedenjska terapija, motivacijsko intervjuvanje in edukacija. Sladkorna bolezen povzroča številne psihološke težave, kot so depresija, anksioznost, diabetična stiska in občutek nemoči, ki vplivajo na vsakdanje življenje in zdravljenje bolnikov.
Ključne besede: sladkorna bolezen, psihološki problemi, bolniki s kroničnim obolenjem
Objavljeno v ReVIS: 07.07.2026; Ogledov: 235; Prenosov: 8
Celotno besedilo (1,25 MB)

Opis: Uvod: Mehanska trombektomija je ključnega pomena pri izboljšanju kakovosti življenja bolnikov pri ishemični možganski kapi. Raziskovanje in uporaba mehanske trombektomije je zaenkrat malo raziskovano področje. Diplomska naloga bo analizirala obstoječo literaturo s ciljem boljšega razumevanja pomena, učinkovitosti in uporabe mehanske trombektomije v klinični praksi. Metode dela: Podatke smo pridobili iz različnih virov. Za iskanje slovenske literature smo uporabili Google Učenjak, dLib in knjižnico v Murski Soboti. Za angleško literaturo smo uporabili Google Schoolar, PubMed in Science Direct. Za analizo zbranih virov, ki so relevantni za naše raziskovalne cilje in vprašanja, smo uporabili PRISMA pristop. Rezultati: Rezultati kažejo, da mehanska trombektomija igra ključno vlogo pri pacientih z ishemično možgansko kapjo, saj izboljšuje funkcionalne rezultate, kakovost življenja in zmanjšuje smrtnost. Starost bolnika vpliva na izid zdravljenja, vendar v nekaterih primerih kljub visoki starosti pride do ugodnega izida. Zdravstveni delavci morajo pri mehanski trombektomiji ukrepati hitro in usklajeno, saj je čas ključen za uspešen izid zdravljenja. Na pojav zapletov pri mehanski trombektomiji vplivajo različni dejavniki. Razprava in zaključek: Mehanska trombektomija predstavlja pomemben napredek medicine v zdravljenju ishemične možganske kapi, saj povečuje možnosti za boljši nevrološki izid. Kakovost življenja je odvisna od raznih dejavnikov, kot so čas od izvedbe posega, obseg možganske okvare, rehabilitacije in raznih drugih dejavnikov. Kakovost življenja po mehanski trombektomiji pri bolnikih z ishemično možgansko kapjo se v številnih primerih izboljša, če je poseg opravljen pravočasno in je bila izvedena ustrezna rehabilitacija.
Ključne besede: kakovost življenja, možganska kap, trombektomija, zdravljenje
Objavljeno v ReVIS: 15.06.2026; Ogledov: 301; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,47 MB)

Opis: Teoretični del: Diplomsko delo obravnava primerjavo uporabe dveh teoretičnih modelov zdravstvene nege – modela Virginie Henderson in modela Monike Krohwinkel – v enem izmed domov za starejše v Sloveniji in Avstriji. Namen naloge je bil primerjati uporabo obeh modelov v praksi, opredeliti njihove prednosti in omejitve ter analizirati razlike med uporabo obeh modelov v teoriji. Metoda: V teoretičnem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda, v raziskovalnem delu pa smo se odločili za kvalitativno raziskavo s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketirali smo zaposlene v zdravstveni negi, ki so zaposleni v domovih za starejše v Prekmurju in avstrijskem Štajerskem. Vzorec je bil 100 anket. Rezultati: Pridobljeni podatki so pokazali, da je v Sloveniji še vedno prevladujoč model Virginie Henderson, ki se v zadnjem obdobju postopno dopolnjuje z uvajanjem modela M. Gordon. V Avstriji je bolj uveljavljen model Monike Krohwinkel, prilagojen lokalnemu kontekstu. Rezultati anketnega vprašalnika so potrdili razlike v percepciji in uporabi modelov med zaposlenimi v obeh državah; v Sloveniji je pristop zaposlenih v zdravstveni negi bolj osredotočen na pomoč pri osnovnih življenjskih aktivnostih, v Avstriji pa se več poudarka namenja celostni in partnerski obravnavi med pacientom in zaposlenimi. Razprava: Potrjuje, da oba modela ponujata ustrezno strokovno osnovo za izvajanje kakovostne zdravstvene nege, vendar se njuna praktična uporabnost razlikuje glede na organizacijski in kulturni kontekst. Hipoteze niso bile potrjene, čeprav so bila določena odstopanja, ki jih pa ni bilo mogoče dokazati. Zaključek: Poznavanje in kritična uporaba različnih modelov zdravstvene nege pomembno prispevata k izboljšanju kakovosti uporabe modelov v praksi, predvsem v domovih za starejše občane.
Ključne besede: zaposleni v zdravstveni negi, zdravstvena nega, modeli zdravstvene nege
Objavljeno v ReVIS: 13.05.2026; Ogledov: 354; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,56 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: Diplomsko delo obravnava čustveno doživljanje posameznikov ob diagnozi rakavega obolenja in med samim potekom bolezni. Rak predstavlja eno najtežjih kroničnih bolezni sodobnega časa, ki ne vpliva zgolj na telesno, temveč tudi na psihično stanje bolnikov. Diagnoza pogosto povzroči šok, strah in negotovost ter pomeni pomemben mejnik v posameznikovem življenju, kar zahteva celostno obravnavo – tako medicinsko kot psihosocialno. Metodologija: Raziskava je temeljila na kvantitativni metodi zbiranja podatkov z uporabo anketnega vprašalnika, ki je bil razdeljen bolnikom z različnimi vrstami rakavih obolenj. Analizirani so bili demografski podatki, prvi odzivi na diagnozo, izražanje čustev, strategije spoprijemanja ter pomen podpore okolice in zdravstvenih delavcev. Zbrani podatki so bili statistično obdelani in predstavljeni s pomočjo grafov. Rezultati: V empiričnem delu je sodelovalo 67 oseb, ki so kadarkoli v življenju zbolele za rakavim obolenjem. Raziskava je pokazala, da so anketirani ob prejemu diagnoze najpogosteje doživeli šok, ki so mu sledila močna čustva, kot so žalost, strah, nemoč, zmedenost in potrtost. Ugotovljeno je bilo, da se čustva skozi obdobje zdravljenja spreminjajo – intenzivna so na začetku bolezni, nato upadajo, vendar se pogosto znova okrepijo ob koncu zdravljenja, zlasti zaradi strahu pred ponovitvijo bolezni. Razprava: Rezultati kažejo, da je čustvena stiska pri obolelih za rakom pogosta in dolgotrajna, pogosto pa se krepi v ključnih fazah zdravljenja. Podpora bližnjih in medicinskega osebja igra pomembno vlogo pri lajšanju čustvene bolečine in soočanju z boleznijo. Prav tako imajo pomembno vlogo osebni cilji, ohranjanje rutine in psihološka podpora. Na osnovi ugotovitev diplomsko delo poudarja pomen psihoonkološke obravnave in čustvene opore kot ključne sestavine celostnega zdravljenja raka.
Ključne besede: rakava obolenja, psihoonkologija, rak, doživljanje čustev
Objavljeno v ReVIS: 02.04.2026; Ogledov: 392; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,81 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Uvod: V diplomskem delu smo raziskali tematiko sporočanja slabe novice na Enoti intenzivne nege in terapije Pediatrične klinike Maribor. Spraševali smo se, po kateri metodi zdravstveni delavci sporočajo slabe novice in ali se ob tem srečujejo s stresom. Sporočanje slabe novice predstavlja zahtevno, čustveno obremenjujoče in kompleksno dejanje, s katerim se zdravstveni delavci srečujejo vsakodnevno. Od njih zahteva primerno komunikacijo in visoko mero empatije. Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo v teoretičnem delu uporabili deskriptivno metodo raziskovanja, v empiričnem delu pa kvantitativno. Med zdravstvenimi delavci smo razdelili anonimni anketni vprašalnik, ki smo ga oblikovali na podlagi pregleda strokovne literature Vidigal Soeiro idr. (2022), Baile (2014), Atienza-Carrasco idr. 2018 in Kmetec idr. (2021). Rezultate smo obdelali s programom IBM SPSS statistics verzija 22. Izračunali smo frekvence in odstotke ter vzročno-posledične odvisnosti med spremenljivkami. Rezultate smo predstavili tabelarično. Rezultati: Ugotovili smo, da na Enoti ne uporabljajo nobenega od večstopenjskih modelov sporočanja slabe novice, temveč se ravnajo po svojem občutku. Izražajo pomanjkanje znanja za sporočanje slabe novice in si želijo več izobraževanj in delavnic, povezanih s to tematiko. Sporočanje slabih novic predstavlja tretji najpogostejši dejavnik doživljanja stresa pri delu. Ob tem si zaposleni od ustanove želijo več podpore v obliki pogovorov s psihologom in delavnice. Diskusija in zaključek: Sporočanje slabe novice od zdravstvenih delavcev zahteva primerno strokovno usposobljenost. Raziskava lahko predstavlja iztočnico za nadaljnje raziskovanje obravnavanega področja, za namen oblikovanja smernic in modela za sporočanje slabih novic.
Ključne besede: sporočanje slabe novice, medicinska sestra, intenzivna nega, modeli sporočanja
Objavljeno v ReVIS: 02.07.2025; Ogledov: 1550; Prenosov: 11
Celotno besedilo (1,23 MB)