171. Vrednotenje nepremičnin – primerjalno pravni vidikBorut Klemenčič Hočevar, 2024 Opis: V magistrskem delu smo predstavili in analizirali pravno podlago za vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ter naredili primerjavo vrednotenja nepremičnin z določenimi izbranimi evropskimi državami (Velika Britanija, Irska, Avstrija, Nemčija, Švedska, Italija, Hrvaška). Prav tako smo analizirali cene in njihovo gibanje v Sloveniji v primerjavi z zgoraj izbranimi evropskimi državami. Vrednost nepremičnine je dokaj abstrakten pojem, vse dokler ne določimo namena, katero vrednost nepremičnine točno iščemo. Največkrat govorimo o tržni vrednosti, ki je po Mednarodnem standardu ocenjevanja vrednosti definirana kot ocenjeni znesek, za katerega naj bi zainteresirani kupec in zainteresirani prodajalec zamenjala sredstvo ali obveznost. Iz raziskave smo ugotovili, da vsaka od izbranih držav uporablja svojo specifično metodologijo. V Sloveniji tržno vrednost nepremičnin ocenjujejo izvedenci, ki uporabljajo mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (MSOV). To lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje nepremičnin, kar so potrdili tudi odgovori nepremičninskih cenilcev in posrednikov iz raziskave. Z množičnim vrednotenjem nepremičnin lahko pregledneje spremljamo in analiziramo trg nepremičnin in ga lahko uporabimo kot podlago za individualno vrednotenje. Naša raziskava je pokazala, da vrednotenje nepremičnin v Sloveniji ne odraža realne tržne vrednosti nepremičnin.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: vrednotenje nepremičnin, lastninska pravica, metode vrednotenja, nepremičninski cenilec, nepremičninski posrednik, cene nepremičnin
Objavljeno: 16.04.2024; Ogledov: 109; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (1,19 MB) |
172. Obvezna mediacijaLucija Osim, 2024 Opis: Mediacijo se, kot eno izmed oblik alternativnega reševanja sporov, obravnava kot prostovoljni postopek. Načelo prostovoljnosti velja v vseh fazah, kar pomeni, da se postopek začne, teče in konča ob soglasju strank. Omenjeno načelo spada med redke kogentne norme Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah in predstavlja bistveno značilnost mediacije. Kljub temu načelo prostovoljnosti ni absolutno, saj v slovenskem pravnem prostoru obstajajo zakonske izjeme. Te zakonske izjeme uvajajo in določajo institut obvezne mediacije, ki omejuje, če ne celo izključuje, načelo prostovoljnosti in dopušča prekinitev sodnega postopka za maksimalen čas treh mesecev. Med vsemi zakoni izstopa Zakon o brezplačni pravni pomoči, ki je uvedel obvezno mediacijo za upravičenca brezplačne pravne pomoči. V tem primeru zakon določa obveznost soglašanja in sodelovanja v postopku. Glede na zakonsko dikcijo, načelo prostovoljnosti v primeru Zakona o brezplačni pomoči ni več relevantno. Prav tako pod vprašaj postavlja uresničevanje ustavnega načela enakopravnosti, ki naj bi ga prav ta zakon uresničeval. Skozi analizo pravnih predpisov in sodne prakse, ter na podlagi statističnih podatkov uspešnosti mediacijskih postopkov, bodo podani odgovori na vprašanja, ki se postavljajo pri institutu obvezne mediacije. Namen magistrskega dela je ugotoviti, ali je obvezna mediacija skladna s temeljnim načelom prostovoljnosti in pravico do poštenega sojenja, ki jo določa Evropska konvencija o človekovih pravicah, ter ali je ureditev v Zakonu o brezplačni pravni pomoči v dopustnih mejah ustavne pravice do sodnega varstva in načela enakopravnosti.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: obvezna mediacija, pravica do sodnega varstva, načelo enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja, brezplačna pravna pomoč, načelo prostovoljnosti
Objavljeno: 16.04.2024; Ogledov: 94; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,13 MB) |
173. Državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki SlovenijiAnka Mohorič Kenda, 2024 Opis: V doktorski disertaciji so predstavljene pravne podlage, na katerih je utemeljena državna ureditev sodnega varstva pravic v zdravstvu in kritični pogled na normativno ureditev. Izpostavljene so ugotovljene pomanjkljivosti uresničevanja pravic pacientov in pojasnjen je njihov pomen pri uresničevanju sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji. V okviru vsebinske utemeljitve ureditve sodnega varstva pravic v zdravstvu v Republiki Sloveniji so oblikovana merila za ravnanje v postopkih odločanja o neposlovni odškodninski odgovornosti in utemeljeni mehanizmi za varovanje pravic pacientov. Postavljena so izhodišča za določanje meril za vzpostavitev odgovornosti v zdravstvu. Pričujoča disertacija ponuja drugačen pogled k pomenu pravičnega zadoščenja v zdravstvu, kar izhaja iz pregleda številnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča Evropske unije in nacionalnih sodišč Republike Slovenije. Razpravlja o razumevanju instituta pravičnega zadoščenja, kadar je oškodovanec žrtev kršitve pravic po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) in njenih protokolih ter upravičen do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Uresničevanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ne zagotavlja posebnih zakonskih določb, na podlagi katerih bi pacient, ki je prizadet v svojih pravicah, lahko uveljavljal pravico do pravičnega zadoščenja na podlagi 41. člena EKČP. Kar pa ne pomeni, da pravno priznana pravica do sojenja v razumnem roku v našem pravnem redu ni urejena. Zastavlja se zgolj vprašanje, ali je pravno urejena v zadostni meri. Iz raziskovalnih ugotovitev te disertacije izhaja, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji v celoti ne zagotavlja učinkovitega sredstva za uresničevanje sodnega varstva pravic pacientov. Le-to ni zagotovljeno v času trajanja kršitve in vse do odprave njenih posledic.
Najdeno v: ključnih besedah
Ključne besede: pravica do sodnega varstva v zdravstvu, pravično zadoščenje, nepremoženjska škoda, merila nepremoženjske škode, žrtev v zdravstvu, odgovornost za zdravniške napake
Objavljeno: 15.05.2024; Ogledov: 9; Prenosov: 2
Celotno besedilo (2,29 MB) |
