1. |
2. |
3. |
4. Psihološki problemi pri kroničnih bolnikih s sladkorno boleznijo : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa prve bolonjske stopnje Zdravstvena negaMojca Zorko, 2026, diplomsko delo Opis: Uvod: Sladkorna bolezen pomembno vpliva na psihološko stanje posameznika, kar potrjujejo številne tuje in slovenske raziskave. Več kot 20 % sladkornih bolnikov doživlja depresijo in diabetično stisko, kar zmanjšuje kakovost življenja in vpliva na motivacijo za samooskrbo. Psihološke težave so razširjene po vsem svetu in se pojavljajo v vseh kulturnih okoljih, še posebej ogroženi so mlajši odrasli, bolniki na inzulinski terapiji in tisti iz nižjih socialno-ekonomskih okolij. Metode: Izvedli smo sistematičen pregled literature. Pregled je bil izveden po strokovnih bazah. Naš izbor baz je bil naslednji; PubMed, Cochrane Library in ScienceDirect. Po pregledu vseh zadetkov smo jih analizirali po PRISMA diagramu ter dobili deset končnih člankov, ki smo jih vključili v končni pregled in analizo. Rezultati: Naši rezultati so pokazali, da so najpogostejši psihološki problemi depresija, anksioznost, občutek izgube nadzora, preobremenjenost ter tudi suicidalne misli. Diabetična stiska je še posebej izražena pri slabši glikemični kontroli, kar kaže na povezavo med telesnim in duševnim zdravjem. Rezultati analiz literature so pokazali, da celostna obravnava in ustrezna podpora pomembno zmanjšujeta pojav psiholoških težav ter izboljšujeta dolgoročno stabilnost in kakovost življenja sladkornih bolnikov. Mlajši odrasli so posebej ranljiva skupina, saj se pri njih pogosteje pojavljajo samomorilne misli in občutek izgube nadzora. Psihološki problemi, kot so socialna izolacija, zmanjšana samopodoba, motnje hranjenja in naučena nemoč, negativno vplivajo na zdravljenje in kakovost življenja. Razprava: Zdravstvena nega ima ključno vlogo pri zmanjševanju teh težav – z zgodnjim prepoznavanjem simptomov, vključevanjem psihosocialne podpore in uporabo terapevtskih pristopov, kot so kognitivno-vedenjska terapija, motivacijsko intervjuvanje in edukacija. Sladkorna bolezen povzroča številne psihološke težave, kot so depresija, anksioznost, diabetična stiska in občutek nemoči, ki vplivajo na vsakdanje življenje in zdravljenje bolnikov.
Ključne besede: sladkorna bolezen, psihološki problemi, bolniki s kroničnim obolenjem
Objavljeno v ReVIS: 07.07.2026; Ogledov: 235; Prenosov: 8
 Celotno besedilo (1,25 MB) |
5. Sodobni pristopi zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 in vloga medicinske sestre : pregled literatureMatic Kuhar, 2025, diplomsko delo Opis: Uvod: Sladkorna bolezen tipa 2 predstavlja eno najhitreje naraščajočih kroničnih bolezni sodobnega časa in pomemben izziv za zdravstvene sisteme po svetu. Zdravljenje te bolezni je zapleteno zaradi njene heterogenosti, številnih pridruženih bolezni ter potrebe po celostnem, interdisciplinarnem pristopu. Namen diplomskega dela je bil predstaviti sodobne pristope k zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 ter poudariti ključno vlogo medicinske sestre pri celostni obravnavi bolnika. Metode: V diplomskem delu je bila uporabljena deskriptivna metoda dela. Delo je bilo zasnovano kot pregled literature, tj. z iskanjem virov v bazah Web of Science, Scopus in PubMed. V analizo so bili vključeni pregledi in raziskave, ki obravnavajo sodobne farmakološke in nefarmakološke pristope ter vlogo zdravstvene nege pri vodenju bolezni. Na podlagi pregledane literature smo odgovorili na raziskovalni vprašanji. Rezultati: Rezultati pregleda kažejo, da kombinacija sodobne farmakološke terapije (npr. agonisti GLP-1, inhibitorji SGLT2) in spremembe življenjskega sloga bistveno izboljšajo urejenost glikemije, zmanjšajo tveganje za zaplete ter izboljšajo kakovost življenja bolnikov. Ključno vlogo pri doseganju teh ciljev ima medicinska sestra, ki s kontinuirano edukacijo, svetovanjem in spremljanjem bolnika spodbuja samokontrolo. Razprava in zaključek: Ugotovitve kažejo, da je uspeh zdravljenja sladkorne bolezni tipa 2 odvisen od individualiziranega načrta obravnave, ki vključuje aktivno sodelovanje bolnika, učinkovito komunikacijo ter stalno podporo medicinske sestre pri vsakodnevnem obvladovanju bolezni. Tak pristop prispeva k trajnejšemu izboljšanju zdravstvenih izidov in večjemu zadovoljstvu bolnikov.
Ključne besede: sladkorna bolezen tipa 2, sodobni pristopi zdravljenja, samoupravljanje bolezni, edukacija bolnika, medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 17.06.2026; Ogledov: 343; Prenosov: 12
Celotno besedilo (881,11 KB) |
6. Uporaba adaptacijskega modela pri bolniku s sladkorno boleznijoNina Jovanović, 2026, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je kronična bolezen, ki zahteva trajne prilagoditve življenjskega sloga in obvladovanje zapletov, zato je pri bolnikih ključna celostna podpora. Royev adaptacijski model posameznika obravnava kot celostno bitje in poudarja prilagajanje na fiziološkem, psihološkem, socialnem in medosebnem področju. Model omogoča medicinskim sestram, da z individualno prilagojeno nego, izobraževanjem in svetovanjem podpirajo bolnikovo samopodobo, socialno vključenost in sposobnost obvladovanja stresa, kar prispeva k uspešnejšemu prilagajanju na kronično bolezen in zmanjšanju tveganja za zaplete. Namen raziskave je preučiti uporabo Royevega adaptacijskega modela pri obravnavi bolnikov s sladkorno boleznijo v klinični praksi zdravstvene nege.
Metode: Izvedli smo kvalitativno raziskavo s pomočjo polstrukturiranega intervjuja. Glede na
cilje smo sestavili predlogo za intervju, ki je bila sestavljena iz dveh delov in je vsebovala 24 vprašanj. Prvi del se je nanašal na sociodemografske podatke intervjuvancev (spol, starost, delovna doba, izobrazba), drugi del pa na vprašanja, povezana s poznavanjem in uporabo adaptacijskega modela pri bolniku s sladkorno boleznijo med diplomiranimi in srednjimi sestrami v zdravstveni negi. V raziskavo smo zajeli namenski vzorec 4 diplomiranih medicinskih sester in 4 srednjih medicinskih sester, ki imajo več kot eno leto delovnih izkušenj s področja diabetoloških pacientov.
Rezultati: Rezultati raziskave pokažejo, da medicinske sestre pri obravnavi bolnika s sladkorno boleznijo uporabljajo elemente Royevega adaptacijskega modela predvsem posredno, skozi celostno in individualno obravnavo. Pri ocenjevanju bolnika upoštevajo fiziološke, psihološke in socialne dejavnike ter uporabljajo klinične kazalnike, kot so HbA1c, nihanje glukoze, sodelovanje bolnika in njegova sposobnost samovodenja bolezni. Samoocena znanja o teorijah zdravstvene nege je bila večinoma srednja do dobra, pri čemer diplomirane medicinske sestre izkazujejo več teoretičnega znanja in pogostejšo uporabo modelov kot srednje medicinske sestre.
Razprava: Ugotovitve v raziskavi potrjujejo, da Royev adaptacijski model v klinični praksi ni sistematično implementiran, temveč se uporablja implicitno kot del vsakodnevnega kliničnega razmišljanja. Kljub prisotnosti njegovih elementov v praksi ostaja razkorak med teorijo in njeno uporabo. Rezultati poudarjajo potrebo po boljšem povezovanju teoretičnega znanja z delom v kliničnem okolju ter po dodatnem strokovnem izobraževanju. S tem bi lahko izboljšali uporabo modelov zdravstvene nege, okrepili celostno obravnavo bolnika ter prispevali k večji kakovosti in učinkovitosti zdravstvene nege pri bolnikih s kroničnimi boleznimi.
Ključne besede: sladkorna bolezen, kronična bolezen, adaptacija bolnika, Royev model, zdravstvena nega, samopodoba, vloga medicinske sestre
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 362; Prenosov: 7
Celotno besedilo (1,30 MB) |
7. Obravnava starostnika s sladkorno boleznijo v domu starejših občanovDavorin Božič, 2026, magistrsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je ena najpogostejših kroničnih bolezni v starostnem obdobju in predstavlja pomemben zdravstveni, socialni ter organizacijski izziv, zlasti v domovih za starejše. Proces staranja prinaša telesne, kognitivne in psihološke spremembe, ki vplivajo na potek bolezni, sposobnost samooskrbe in pojav akutnih ter kroničnih zapletov. Starostniki s sladkorno boleznijo zato potrebujejo celostno in individualno prilagojeno obravnavo, ki vključuje zdravstveno nego, urejeno prehrano, spodbujanje telesne dejavnosti, psihološko podporo ter učinkovito interdisciplinarno sodelovanje. Namen naloge je bil preučiti obravnavo starostnikov s sladkorno boleznijo v domovih za starejše z vidika zaposlenih ter opredeliti ključne izzive in predloge za izboljšanje prakse.
Metode: Empirični del naloge temelji na kvalitativni raziskavi. Podatki so bili zbrani s polstrukturiranimi intervjuji med zaposlenimi v domovih za starejše, v raziskavo pa so bile vključene srednje in diplomirane medicinske sestre. Zbrane podatke smo analizirali z vsebinsko analizo in oblikovali tematske kategorije, povezane z znanjem in usposobljenostjo zaposlenih, spremljanjem bolezni, izzivi v oskrbi ter predlogi za izboljšanje obravnave.
Rezultati: Rezultati kažejo, da zaposleni razpolagajo z dobrim osnovnim znanjem in bogatimi praktičnimi izkušnjami pri rutinskih postopkih (npr. spremljanje glikemije, izvajanje terapije, prepoznavanje hipo- in hiperglikemije). Najpogosteje izpostavljeni izzivi so neupoštevanje dietnih priporočil in uživanje priboljškov, kognitivne omejitve stanovalcev (zlasti demenca), nestabilna glikemija ter organizacijske omejitve, kot sta pomanjkanje časa in kadra. Med pogostimi zapleti so zaposleni navajali diabetično stopalo, kronične rane in hipoglikemije, kar zahteva stalno preventivno delovanje in timsko usklajevanje.
Razprava: Ugotovitve potrjujejo, da je obravnava starostnikov s sladkorno boleznijo v domovih za starejše kompleksna in zahteva celosten ter interdisciplinaren pristop. Ključni dejavniki za izboljšanje oskrbe so kontinuirano strokovno izobraževanje zaposlenih (zlasti glede sodobnih pristopov, tehnologij in obravnave zapletov), standardizacija postopkov, boljša organizacija dela in učinkovitejša komunikacija v timu. Dodatno se kot pomembno kaže sodelovanje s kuhinjo, vključevanje svojcev ter smiselna uvedba sodobnih načinov spremljanja pri stanovalcih z večjim tveganjem za zaplete.
Ključne besede: starostnik, sladkorna bolezen, dom za starejše, zdravstvena nega, interdisciplinarni pristop.
Objavljeno v ReVIS: 02.06.2026; Ogledov: 317; Prenosov: 6
Celotno besedilo (1,75 MB) |
8. |
9. Evalvacija presejalnih aktivnosti za diabetično retinopatijoRenata Vovk, Marta Kavšek, 2025, izvirni znanstveni članek Ključne besede: sladkorna bolezen, presejalni program, diabetična retinopatija, zapleti, slikanje očesnega ozadja, krvni sladkor, dejavniki tveganja, inzulin
Objavljeno v ReVIS: 30.01.2026; Ogledov: 797; Prenosov: 6
Celotno besedilo (443,93 KB) |
10. Koncept samooskrbe pri pacientu s sladkorno boleznijoSašo Kozoderc, 2025, diplomsko delo Opis: Teoretična izhodišča: Sladkorna bolezen je kronična presnovna motnja, za katero je značilna hiperglikemija zaradi pomanjkanja ali neučinkovitosti inzulina. Zaradi pogostosti bolezni in njenih zapletov postaja sposobnost bolnika za učinkovito samooskrbo ključen dejavnik pri obvladovanju bolezni. Samooskrba po teoriji Dorothee Orem temelji na posameznikovi zmožnosti, da samostojno izvaja dejanja, ki prispevajo k ohranjanju zdravja, preprečevanju zapletov in izboljšanju kakovosti življenja. Namen diplomske naloge je preučiti koncept samooskrbe pri pacientu s sladkorno boleznijo.
Metode: Raziskava je bila izvedena s kvalitativnim raziskovalnim pristopom in deskriptivno metodo dela. Podatki so bili zbrani s tehniko polstrukturiranega intervjuja. V raziskavo je bilo vključenih pet diplomiranih medicinskih sester in en diplomirani zdravstvenik z najmanj enoletnimi izkušnjami pri delu s pacienti s sladkorno boleznijo. Podatki so bili zbrani avgusta 2025, analizirani s kodiranjem in tematsko analizo.
Rezultati: Ugotovljeno je bilo, da medicinske sestre dobro poznajo koncept samooskrbe, vendar obstajajo razlike v praktični izvedbi. Glavne težave, s katerimi se srečujejo, so pomanjkanje pacientove motivacije, nerazumevanje bolezni, težave pri dietni prehrani in nezadostna podpora okolja. Medicinske sestre poudarjajo pomen individualiziranega pristopa, stalnega izobraževanja in medpoklicnega sodelovanja.
Razprava: Rezultati potrjujejo, da je uspešna samooskrba odvisna od kombinacije pacientovega znanja, notranje motivacije in podpore zdravstvenega osebja. Vloga medicinske sestre je pri tem osrednja – ne le v izobraževanju, temveč tudi pri krepitvi bolnikovega opolnomočenja in samostojnosti.
Ključne besede: sladkorna bolezen, samooskrba, Dorothea Orem, pacient, medicinska sestra
Objavljeno v ReVIS: 26.12.2025; Ogledov: 1123; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,86 MB) |
