Repozitorij samostojnih visokošolskih in višješolskih izobraževalnih organizacij

Izpis gradiva
A+ | A- | Pomoč | SLO | ENG

Naslov:Samopredstavljanje predsedniškega kandidata na televizijskih soočenjih: študija primera Borut Pahor
Avtorji:ID Bratina, Rok (Avtor)
ID Tomšič, Matevž (Mentor) Več o mentorju... Novo okno
ID Kleindienst, Petra (Komentor)
Datoteke:.pdf 16480$$zakljucno_delo.pdf (3,40 MB)
MD5: 5C0CF27CE09EB3ECBB2BE5A824B42C27
 
Jezik:Slovenski jezik
Vrsta gradiva:Doktorsko delo/naloga
Organizacija:FUDS - Fakulteta za uporabne družbene študije
Opis:Doktorska disertacija osvetli fenomen Boruta Pahorja, kar se tiče opravljanja najvišjih političnih funkcij v državi, enega najbolj uspešnih, kar pa zadeva lestvice priljubljenosti prav tako enega najbolj popularnih slovenskih politikov v zgodovini samostojne Slovenije. Osredotočamo se na značilnosti njegovega nastopanja na televizijskih soočenjih za predsedniške volitve 2012 in 2017. Na teoretski podlagi simboličnega interakcionizma je Pahor a priori razumljen kot objekt, pomen katerega nastaja in se spreminja v procesu družbene interakcije in pod vplivom vsakokratnih okoliščin. Glede na to, da je v primeru Pahorja govora tudi ali predvsem o človeku kot družbenemu bitju, se teorija samopredstavljanja ponuja kot logičen korak naprej v razumevanju tega fenomena sui generis. V tem smislu se pričujoča doktorska disertacija opira na Goffmanovo metaforo družbenega življenja kot gledališča. Pahorja razume kot igralca, pri čemer njegovo vsakokratno nastopanje na televizijskih soočenjih dojema kot oder, na katerem uprizarja vtis, skladen z vlogo, ki mu je dodeljena. Sklicujoč se na funkcionalno teorijo političnega komuniciranja Williama Benoita, v raziskavi razločujemo med dvema vlogama, in sicer je na eni strani vloga predsedniškega kandidata – izzivalca in na drugi vloga predsedniškega kandidata – nosilca funkcije. Temu primerno je analiza razdeljena na dva dela, prizadevajoč si identificirati strategije, namenjene upravljanju in nadzorovanju želenega vtisa, tj. samopredstavljanja. Sledeč Goffmanovi teoriji samopredstavljanja, poleg že omenjene vloge, ki jo v središče svojega zanimanja postavlja Benoitova funkcionalna teorija političnega komuniciranja, v tej disertaciji dajemo večji poudarek tudi konceptu maske, katero razumemo kot simbolno podobo oz. videz, ki jo igralec oblikuje za občinstvo. Na podlagi kvalitativne vsebinske analize transkribiranega govora z izbranih televizijskih soočenj tako ugotavljamo, da je bila Pahorjeva maska v vlogi izzivalca prvenstveno usmerjena k izražanju imidža empatičnega in zagnanega politika, ki bo s položaja predsednika republike v slovenski politiki uveljavljal vizijo sodelovanja. Na drugi strani se za Pahorjevo masko v vlogi nosilca funkcije ugotavlja utrjevanje uveljavljajoče se vizije, izpostavljajoč izbrana pretekla dejanja z dosežki na področju sprave, ki so usklajena z njegovo že uveljavljeno podobo oz. predsedniško držo.
Ključne besede:Borut Pahor, predsedniške volitve, televizijska soočenja, samopredstavljanje, funkcionalna teorija
Leto izida:2026
PID:20.500.12556/ReVIS-13241 Novo okno
Datum objave v ReVIS:28.02.2026
Število ogledov:17
Število prenosov:0
Metapodatki:XML DC-XML DC-RDF
:
Kopiraj citat
  
Objavi na:Bookmark and Share


Postavite miškin kazalec na naslov za izpis povzetka. Klik na naslov izpiše podrobnosti ali sproži prenos.

Sekundarni jezik

Jezik:Angleški jezik
Naslov:Self-Presentation of the Presidential Candidate in Televised Debates: the Case Study of Borut Pahor
Opis:This doctoral dissertation sheds light on the phenomenon of Borut Pahor, one of the most successful performers of the highest political functions in the country and, according to popularity rankings, also one of the most popular Slovenian politicians in the history of independent Slovenia. It focuses on the characteristics of his performance in televised debates during the 2012 and 2017 presidential elections. Grounded in the theoretical framework of symbolic interactionism, Pahor is a priori understood as an object whose meaning emerges and transforms through social interaction and under the influence of the circumstances of the moment. Since Pahor is, in this case, considered above all as a social being, the theory of self-presentation serves as a logical next step in understanding this sui generis phenomenon. In this regard, the present doctoral dissertation—drawing on Goffman’s metaphor of social life as theatre—conceptualises Pahor as an actor, viewing each of his performances in televised debates as a stage on which he enacts an impression consistent with the role assigned to him. Referring to William Benoit’s functional theory of political communication, the research distinguishes between two roles: on the one hand, that of the presidential candidate – challenger, and on the other, that of the presidential candidate – incumbent. Accordingly, the analysis is divided into two parts, aiming to identify the strategies employed to manage and control the desired impression, i.e., self-presentation. Following Goffman’s theory of self-presentation, in addition to the role highlighted by Benoit’s functional theory of political communication, this dissertation places particular emphasis on the concept of the mask, understood as a symbolic image or appearance that the actor shapes for the audience. Based on a qualitative content analysis of transcribed speech from selected televised debates, the findings show that Pahor’s mask as a challenger was primarily aimed at projecting the image of an empathetic and driven politician, who, from the position of president, would promote a vision of cooperation within Slovenian politics. On the other hand, Pahor’s mask as an incumbent was seen as reinforcing this established vision by highlighting selected past actions—most notably his achievements in the field of national reconciliation—that align with his already established image and presidential bearing.
Ključne besede:Borut Pahor, presidential elections, television debates, self-presentation, functional the


Nazaj