1. ANATOMIJA STEGNENICE, ZLOMI IN NJIHOVA OSKRBAMajda Jakše, 2024, not set Abstract: Teoretična izhodišča: Zlomi stegnenice predstavljajo velik delež hospitalizacij med vsemi primeri travmatskih zlomov. Velika večina teh bolnikov je starejših od 50 let, večja je pogostnost v ženski po-pulaciji. Zlomi stegnenice so razvrščeni glede na mesto zloma. Pri sprejemu pacienta z zlomljenim kolkom v bolnišnici gre za nenačrtovan dogodek, ki predstavlja za pacienta hud telesni in duševni stres, kar se odraža v njegovem reagiranju na okolje.
Metode: Uporabljena je znanstvena metoda pregleda literature kvalitativnega značaja. Za iskanje tuje literature so uporabljene podatkovne baze PubMed, CINAHL, spletni brskalnik Google (Google scho-lar), ter baze podatkov slovenskih knjižnic COBISS. Pridobljeno literaturo in članke smo iskali z dolo-čenimi kriteriji, ki so vključevali angleški in slovenski jezik, časovno omejitev objavljene in dostopne literature na obdobje desetih let in sicer od leta 2010 do leta 2023. Iskana literatura vključuje znan-stvene in strokovne članke objavljene v znanstvenih revijah, zbornikih in drugih publikacijah. V izbor literature smo vključili recenzirane članke, pri katerih je mogoč dostop do polnega obsega besedila.
Rezultati: Namen teoretičnega dela je predstavitev anatomije kolčnega sklepa, vrste zlomov stegne-nice, dejavnikov tveganja, ciljev zdravljenja, posebnosti zdravstvene nege pacienta, aktivnosti zdrav-stvene nege pri opazovanju pooperativnih zapletov ter zdravstvena nega bolnika po operaciji stegne-nice. Namen raziskovalnega dela je s pomočjo pregleda literature, objavljene med leti 2010 in 2023 preučiti vlogo diplomirane medicinske sestre pri obravnavi pacienta ob zlomu stegnenice, pri čemer je analizirana zdravstvena nega pred, med in po operativnem posegu. Ugotovljeno je, da ima medicin-ska sestra pomembno vlogo v vseh fazah, od sprejema pacienta z zlomom stegnenice do končnega odpusta iz bolnišnice ter nadaljnje rehabilitacije.
Razprava: Medicinska sestra je ob sprejemu pacienta soočena s številnimi izzivi. Medicinska sestra se z njimi sooča ves čas bivanja pacienta v bolnišnici. Ustrezna medicinska nega in pravilna rehabilita-cija, včasih tudi kompleksno rehabilitacijsko zdravljenje pomaga izboljšati funkcionalno stanje in hitre-je doseči stanje, ki omogoča približno enako kvaliteto življenja, kot jo je imel poškodovanec pred poškodbo. Uporaba kliničnih poti, katerih izdelava temelji na sprejetih smernicah zdravljenja, nam omogoča izvajanje vseh potrebnih aktivnosti za poškodovanca z zlomom kolka med hospitalizacijo, pa tudi kasneje, po odpustu v drugo ustanovo ali domov. Veliko odprtih vprašanj ostaja glede ustreznega zdravljenja zlomov stegnenice. Potrebe po nadaljnjih raziskavah in pristopu, ki temelji na dokazih, niko-li ne moremo preveč poudariti v prizadevanju, da bi nadgradili svoje znanje o tej temi in posledično izboljšali klinične rezultate. Keywords: stegnenica, poškodba stegnenice, zdravljenje poškodbe stegnenice, zdravstvena nega. Published in ReVIS: 31.05.2024; Views: 80; Downloads: 4 Full text (1,60 MB) |
2. |
3. |
4. |
5. |
6. |
7. UČINKOVITOST FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE PACIENTOV Z NATRGANINO ROTATORNE MANŠETEAljoša Hodnik, 2023, undergraduate thesis Abstract: Ramenski sklep je zaradi svoje izjemne gibljivosti podvržen številnim poškodbam in okvaram. Ena izmed najpogostejših je natrganina mišic rotatorne manšete (RM) in njena incidenca se s starostjo povečuje. Značilni simptomi so bolečina v ramenskem sklepu ter zmanjšan obseg gibljivosti in mišična jakost. Natrganina RM je lahko simptomatska ali asimptomatska. Pravilna diagnoza je ključnega pomena za načrtovanje ustreznega zdravljenja. Pri postavljanju diagnoze so nam v pomoč klinični testi, vendar so slikovne metode MRI in MRA najbolj zanesljive. Možnost zdravljenja natrganin RM je konzervativno ali operativno. Za ustrezno določanje možnosti zdravljenja moramo upoštevati splošno zdravstveno stanje posameznika, funkcionalne zahteve, resnost natrganine in temeljito poznati morfološke lastnosti posameznika. Konzervativno zdravljenje je učinkovito in se priporoča pri starešjih bolnikih, saj imajo nizke funkcionalne zahteve. Nasprotno velja za operativno zdravljenje, ki je bolj priporočljivo za mlajše bolnike z nizkimi funkcionalnimi zahtevami. Raziskave so pokazale, da ima konzervativno zdravljenje primerljive učinke kot kirurško zdravljenje. Fizioterapevtske metode kot so vadbena terapija, manualna terapija, ultrazvočna terapija, akupunktura v kombinaciji s korekcijskimi vajami, specifično vadbo za aktivacijo im moč lopatičnih mišic ter vaje za gibljivost in raztezanje ramenskih mišic. Po menju avtorjev je najpogostejši kriterij za odločanje o kirurškem posegu delna ali popolna izguba funkcije in mišične moči v ramenskem sklepu. Kljub temu so indikacije za kirurško zdravljenje pomanjkljive in neenotne. Keywords: rotatorna manšeta, natrganina, konzervativno zdravljenje, fizioterapija, operativno zdravljenje Published in ReVIS: 14.01.2024; Views: 369; Downloads: 48 Full text (926,19 KB) |
8. |
9. Uporaba antidepresivov pri zdravljenju motenj hranjenjaMilla Petkovšek, 2023, not set Abstract: Motnje hranjenja so ene izmed duševnih bolezni, ki so v sodobni družbi vedno pogostejše. Zdravljenja motenj hranjenja se stroka loteva na različne terapevtske načine, med drugim tudi z uporabo antidepresivov. V tem delu smo se posvetili ravno povezanosti med zdravljenem motenj hranjenja in antidepresivi.
Teoretični del naloge vsebuje pregled literature glavnih dveh področij, motenj hranjenja in antidepresivov. Naloga opredeli in razloži različne vrste motenj hranjenja, dejavnike za njihov nastanek in načine zdravljenja, kjer se najprej osredotoči na psihoterapevtski pristop. Poglavje o antidepresivih prav tako opredeli različne vrste antidepresivov in bolj podrobno opiše njihovo delovanje. Zajeti so tudi stranski učinki antidepresivov. Na koncu teoretičnega dela sledi še pregled literature in preteklih raziskav na temo zdravljenja motenj hranjenja z antidepresivi.
Empirični del naloge zajema analizo intervjujev devetih žensk, starih med 20 in 35 let (natančno od 21 do 33 let), ki imajo diagnosticirano eno od treh oblik motenj hranjenja: anoreksija nervoza, bulimija nervoza ali kompulzivno prenajedanje in so v času zdravljenja motnje prejemale tudi antidepresive kot eno izmed oblik terapije. Z analizo odgovorov v intervjujih smo potem oblikovali odgovore na glavna raziskovalna vprašanja. Izkazalo se je, da ni enostavnega odgovora na to, kako učinkoviti so antidepresivi pri tovrstnih motnjah, saj je vsak primer tako individualen, da rezultatov ni moč posploševati. Ugotovili smo, da so antidepresivi v nekaterih primerih pomagali pri zdravljenju, v drugih pa ne. Prevladala je nevtralna izkušnja z jemanjem antidepresivov v procesu zdravljenja motenj hranjenja s 44,5 %, malo manj je bilo pozitivne izkušnje s 33,3 % in najmanj je bilo negativne izkušnje in sicer 22,2 % rezultatov. Vsekakor so ti rezultati dober povod za nadaljevanje raziskovanje na tem področju, saj lahko iz rezultatov sklepamo, da kljub temu, da antidepresivi niso v prvi vrsti namenjeni zdravljenju motenj hranjenja, njihov potencial vseeno ni zanemarljiv. Keywords: motnje hranjenja, anoreksija nervoza, bulimija nervoza, kompulzivno prenajedanje, antidepresivi, zdravljenje. Published in ReVIS: 07.11.2023; Views: 422; Downloads: 19 Full text (1023,54 KB) |
10. |