Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko hrambe in upravljanja premoženja, ki je bilo v kazenskem postopku predmet zasega, začasnega zavarovanja oziroma odvzema. Namen disertacije je ugotoviti, ali je upravljanje z zaseženim, začasno zavarovanim oziroma odvzetim premoženjem v Sloveniji učinkovito, in odgovoriti na vprašanje, kakšne so možnosti za izboljšavo. Da se lahko na teoretični in praktični ravni ugotavlja, ali nek sistem deluje učinkovito ali ne, je bilo pred tem treba postaviti merila, katerih izpolnjevanje se je v nadaljevanju skozi teorijo in prakso presojalo. Disertacija obravnava in opisuje obstoječo pravno ureditev hrambe in upravljanja v Republiki Sloveniji, pa tudi hrambo in upravljanje po posameznih vrstah premoženja, pri čemer je posebno poglavje namenjeno nepremičninam. Za namen ugotavljanja dejanskega stanja v praksi so bile proučene odločbe sodišč, ki se posredno ali neposredno nanašajo na upravljanje premoženja, ki je bilo zaseženo, začasno zavarovano oziroma odvzeto v kazenskem postopku, od Policije, Državnega tožilstva, Vrhovnega sodišča in Finančne uprave Republike Slovenije pa se je poskušalo pridobiti tudi čim več primarnih statističnih podatkov. Skozi doktorsko disertacijo se tako pokaže, da je ureditev na področju hrambe in upravljanja v kazenskem postopku decentralizirana ter mestoma pomanjkljiva in nekonsistentna, kar povečuje pravno negotovost, veča stroške hrambe in upravljanja ter onemogoča nadzor nad upravljanjem. Ugotovljeno je bilo, da centralna baza podatkov kot eden od elementov centralizacije pripomore k sledljivosti premoženja in transparentnosti delovanja ter omogoča sprejemanje odločitev pristojnih deležnikov. Omogoča tudi vzpostavitev širše slike o tem, kaj se s premoženjem dogaja, koliko se ga zaseže ali začasno zavaruje ter koliko se ga na koncu dejansko odvzame, kar pokaže na dejansko učinkovitost (kazenskega) sistema in predstavlja osnovo, na kateri se gradi centralizacija. Doktorska disertacija z identificiranjem centralne baze podatkov kot enega od ključnih elementov centralizacije in iz tega elementa izhajajočih pooblastil AMO poda predlog umestitve AMO v slovensko ureditev ter s tem ponudi alternativno in kompromisno rešitev.
Ključne besede: kazenski postopek, upravljanje s premoženjem, zaseg, začasno zavarovanje, odvzem, premoženjska korist, Urad za hrambo in upravljanje premoženja, centralizacija, baza podatkov, nepremičnine
Objavljeno v ReVIS: 14.06.2024; Ogledov: 30; Prenosov: 0
Celotno besedilo (4,16 MB)

Opis: V diplomskem delu je predstavljen institut pravnega interesa v ustavo-sodnem postopku oziroma dosedanji razvoj tega pravnega instituta v Sloveniji, delno pa je podan tudi primerjalni vidik obravnavanega vprašanja v nekaterih državah, ki so primerljive s Slovenijo. V slovenskem pravnem sistemu je ta institut pomemben predvsem zato, ker že Ustava Republike Slovenije določa, da se postopek ustavnosodne presoje predpisov lahko začne na podlagi zahteve oziroma na podlagi pobude (162. člen). Ključni problem, ki sem ga v tej zvezi raziskoval je, kako je Ustavno sodišče Republike Slovenije v preteklosti in kako danes obravnava procesne predpostavke za sprožitev postopka ustavno-sodne presoje glede na izjemno obremenjenost tega sodišča. Pri tem je ključnega pomena dejstvo, da se pri tem vprašanju srečujeta dve pomembni pravni dobrini: na eni strani pravica različnih strank (tudi fizičnih oseb) do ustavno-sodnega varstva pravic, na drugi strani pa omejena možnost Ustavnega sodišča, da obravnava prav vse zahteve in pobude v postopku ustavno-sodne presoje. Preobremenjenost ustavnih sodnikov bi namreč lahko povzročila prav nasproten učinek – in bi zaradi včasih bagatelnih zadev lahko ostala nerešena nekatera pomembna pravna vprašanja (ali pa bi se vsaj bistveno zamujalo z reševanjem pomembnih pravnih vprašanj).
Ključne besede: Ustavno sodišče, ustavna pravica, ustavnost in zakonitost, pravni interes, ustavno-sodni postopek, zahteva za sprožitev postopka, pobuda za sprožitev postopka, abstraktna in konkretna kontrola ustavnosti, procesna predpostavka, procesna legitimacija
Objavljeno v ReVIS: 18.01.2024; Ogledov: 367; Prenosov: 24
Celotno besedilo (744,37 KB)

Opis: V magistrskem delu obravnavamo temo o (ne)zagotavljanju primernega delovnega mesta invalidu s strani delodajalca. Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih je temeljna obveznost delodajalca tudi zagotavljanje dela, zagotavljanje plačila za delo, zagotovitev varnih in zdravih delovnih razmer ter spoštovanje delavčeve zasebnosti, osebnosti, dostojanstva in osebnih podatkov. Razmerje z delodajalcem praviloma predstavlja dalj časa trajajoče pogodbeno razmerje. V času njegovega trajanja lahko pride do sprememb na strani delavca ali na strani delodajalca, zaradi katerih so potrebne spremembe v pogodbi o zaposlitvi. Skleniti je treba novo pogodbo o zaposlitvi. Ena izmed sprememb na strani delavca je lahko tudi ta, da delavec iz takšnega ali drugačnega razloga pridobi status invalida z določenimi omejitvami. Delodajalec mora zagotavljati primerno delovno mesto, tudi v primeru, če delavec pridobi odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), s katero posameznik pridobi status invalida in s tem določene omejitve pri delu. Delodajalec pa ne more vedno zagotavljati primernega delovnega mesta invalidom, zato se v praksi velikokrat zgodi, da ko invalidska komisija izda odločbo o invalidnosti, ki vsebuje omejitve invalida, delodajalec ugotovi, da nima več ustreznega delovnega mesta za tega zaposlenega. V magistrskem delu obravnavamo in prikažemo postopek v primeru, ko delodajalec ne zagotavlja primernega delovnega mesta invalidu. Predmet proučevanja je širši, saj pristopimo k širšemu pojmu, predstavimo in proučimo teoretična izhodišča in se nato osredotočimo na posamezni primer. Proučili smo postopek v primeru, ko delodajalec ne more zagotavljati primernega delovnega mesta invalidu po izdani odločbi invalidske komisije. Z deskriptivno metodo smo podrobno obravnavali posamezne akte na mednarodni ravni in v Sloveniji. S pomočjo študije primera pa smo obravnavali postopek.
Ključne besede: invalidnost, nezagotavljanje primernega delovnega mesta, delodajalec, odločba invalidske komisije, postopek, pogodba o zaposlitvi
Objavljeno v ReVIS: 28.11.2023; Ogledov: 433; Prenosov: 24
Celotno besedilo (1,12 MB)

Opis: Potrošniki so dnevno izpostavljeni živilom in kozmetičnim izdelkom, ki jim pravne osebe pripisujejo najrazličnejše pozitivne lastnosti oziroma prednosti z namenom pospeševanja njihove prodaje. Navedbe oziroma trditve na izdelkih so koristne, saj potrošnikom pomagajo izbrati izdelek, ki jim najbolj ustreza in se loči od konkurenčnih izdelkov, kar spodbuja tudi razvoj in inovacije. Predstavitev izdelkov pa je lahko tudi zavajajoča, zato je za zaščito potrošnikov nujno, da zakonodajalec določi jasna pravila na tem področju. V magistrskem delu sta s pomočjo različnih metod raziskovanja podrobno predstavljeni evropska in nacionalna zakonodaja, ki urejata obravnavano področje, predstavljene so tudi posamezne sodbe Evropskega sodišča, ki razlagajo posamezne člene uredb, in opisani so posamezni primeri predstavljanja živil in kozmetičnih izdelkov. Za zagotavljanje skladnosti predstavljanja s postavljenimi zakonodajnimi merili je nujen učinkovit inšpekcijski nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem teh meril. V magistrskem delu so celostno obravnavane naloge Zdravstvenega inšpektorata RS kot upravnega in prekrškovnega organa na področju predstavljanja živil in kozmetičnih izdelkov. S statistično analizo upravnih in prekrškovnih postopkov ter izrečenih upravnih ukrepov in prekrškovnih sankcij v obdobju od leta 2018 do vključno leta 2022 se je preverila učinkovitost inšpekcijskega nadzora z vidika zakonitosti, sorazmernosti in odvračilnosti, katerega končni cilj je skladnost zavezancev s pravnimi normami. Inšpekcijski nadzor je namreč učinkovit le, če ima za posledico manjšo pojavnost kršitev na področju oziroma se te kršitve (predvsem pri istih zavezancih) ne ponavljajo. Ugotovitve analize kažejo na le delno učinkovitost inšpekcijskega nadzora, saj delež večkratnih kršiteljev na področju predstavljanja živil, predvsem pri velikih gospodarskih subjektih, ostaja visok. Analiza kaže tudi na večjo učinkovitost usmerjenih akcijskih inšpekcijskih pregledov v primerjavi z rednim inšpekcijskim pregledom, saj je razmerje ugotovljenih neskladnosti pri akcijskih pregledih znatno večje kot pri rednih pregledih. Izpostavljene so posamezne omejitve, ki otežujejo učinkovitost ukrepanja. Med njimi so zakonodaja, ki ne omogoča izrekanja glob v razponu, in nove oblike trženja, ki otežujejo ali celo onemogočajo identifikacijo zavezancev, ti pa svoje izdelke komercialno predstavljajo z namenom pospeševanja prodaje. V zaključku magistrskega dela so na podlagi ugotovitev in statistične analize podani predlogi sprejetja zakonodaje, ki bi omogočala izdajo glob v razponu in tako omogočila večjo učinkovitost pri inšpekcijskem nadzoru obravnavanega področja, kar je lahko podlaga za nadaljnje raziskovanje in diskusijo.
Ključne besede: varovanje potrošnikov, nepoštene poslovne prakse, oglaševanje in predstavljanje, živila, kozmetični izdelki, inšpekcijski nadzor, upravni inšpekcijski postopek, prekrškovni postopek
Objavljeno v ReVIS: 27.06.2023; Ogledov: 637; Prenosov: 67
Celotno besedilo (1,70 MB)

Opis: Osrednja tema magistrskega dela je postopek s pogajanji brez predhodne objave, opredeljen v 46. členu ZJN-3. V povezavi s tem je preverjena resničnost treh hipotez, in sicer: (1) da postopek s pogajanji brez predhodne objave, v primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, v manjši meri spoštuje temeljna načela ZJN-3, (2) da razlogi, ki upravičujejo uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave, se ne razlagajo dovolj restriktivno, čeprav praksa Sodišča Evropske Unije to zahteva in (3) da je primerjavi z ostalimi postopki javnega naročanja, zoper postopek s pogajanji brez predhodne objave, v manjši meri zagotovljeno učinkovito pravno varstvo. Pri preverjanju prve hipoteze sta uporabljeni primerjalna in induktivno-deduktivna metoda, ki je bila osrednja metoda tudi pri preverjanju resničnosti druge hipoteze. Tretja hipoteza je preverjena na podlagi komparativne in deskriptivne metode. Vse tri vnaprej predvidene hipoteze so bile v magistrskem delu potrjene, pri čemer je v povezavi s prvo hipotezo poudarjeno, da postopek s pogajanji brez predhodne objave v manjši meri spoštuje predvsem temeljno načelo transparentnosti in z njim pogosto povezano načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Ugotovitve in rezultati magistrskega dela se kažejo v natančni analizi postopka s pogajanji brez predhodne objave, kar je uporabno tako za ponudnike, kot tudi naročnike, saj se zdi, da so pri obravnavanem postopku številne nejasnosti, zaradi katerih prihaja do kršitev temeljnih načel javnega naročanja. Z natančnim poznavanjem postopka, kot tudi uveljavljanja pravnega varstva zoper ta postopek, pa je mogoče stremeti k manj kršitvam in bolj premišljeni uporabi tega postopka, ki naj bi bila zgolj skrajna in izjemna možnost naročnikov.
Ključne besede: Postopek s pogajanji brez predhodne objave, javno naročanje, pravno varstvo v postopkih javnega naročanja, Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), nabava zaščitne in medicinske opreme
Objavljeno v ReVIS: 08.06.2023; Ogledov: 500; Prenosov: 53
Celotno besedilo (949,39 KB)