1. Vpliv dednopravnih pogodb na vrednost zapuščine : diplomsko deloAlja Kočevar, 2024, diplomsko delo Opis: Na obseg zapuščine pomembno vplivajo nekatere pogodbe, ki jih posameznik sklepa za čas življenja. Pogodbe, s katerimi se posameznik zavezuje glede premoženja za primer smrti ali pogodbe, pri katerih kdo razpolaga s pričakovano dediščino, so po našem pravu neveljavne. Izjema je sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, ki se lahko sklepa med posameznikom in njegovimi potomci ali zakoncem. Posameznik pa za čas življenja lahko razpolaga s trenutnim premoženjem. Pomembne pogodbe, ki imajo pri tem vpliv na zapuščino, so izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku. Vse pogodbe morajo biti sklenjene v obliki notarskega zapisa. Izročilna pogodba je lahko odplačna ali neodplačna, odplačnost pa ni bistvena sestavina. Sklepa se lahko samo med izročiteljem in njegovimi potomci, pri tem pa je lahko upoštevan tudi zakonec izročitelja. Za veljavno sklenitev so obvezne stranke pogodbe potomci izročitelja, ki morajo podati soglasje. S soglasjem potomcev izročeno premoženje ni del zapuščine, potomci pa po podanem soglasju ne morejo več uveljavljati zahtevkov, vezanih na pogodbeno premoženje. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku sta odplačni pogodbi, zato za veljavno sklenitev niso zahtevana soglasja ali sorodstveno razmerje pogodbenikov. Bistveni element teh dveh pogodb je poleg odplačnosti aleatornost, tj. tveganost in nedoločljivost prevzetih obveznosti. V kolikor sta elementa izpolnjena, ob smrti zapustnika pogodbeno premoženje ne spada v njegovo zapuščino.
Ključne besede: dedovanje, zapuščina, dednopravne pogodbe, sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju, izročilna pogodba, pogodba o dosmrtnem preživljanju, pogodba o preužitku, razpolaganje s premoženjem
Objavljeno v ReVIS: 17.05.2024; Ogledov: 124; Prenosov: 3
 Celotno besedilo (409,09 KB) |
2. Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov : magistrsko deloTamara Mijanović, 2024, magistrsko delo Opis: Pravzaprav so medčloveški odnosi nekaj, s čimer se srečujemo vsakodnevno na vseh področjih življenja. Še posebej takrat, ko se zaostrijo do konfliktov, je potrebno preventivno preprečevanje in razreševanje tovrstnih konfliktov, zlasti v delovnem okolju. Prav zaradi tega so delovni spori oz. konflikti zaradi svoje pravne narave in razmerij, tj. med delavci in delodajalci na individualni kot tudi na kolektivni ravni, upoštevaje predvsem relativno trajnost delovnega razmerja, potrebni mirnega reševanja tovrstnih sporov. Arbitraža kot sredstvo mirnega reševanja delovnih sporov je ena izmed oblik izvensodnega reševanja delovnih sporov, pri čemer je sicer po svoji naravi nekako najbolj podobna sodnemu odločanju (v primerjavi z drugimi oblikami alternativnega reševanja delovnih sporov), saj pri arbitraži tretja nevtralna oseba avtoritativno odloči o sporu, kar zavezuje stranki. Kljub temu pa imajo stranke v arbitraži bistveno večje možnosti prilagajanja celotnega mehanizma odločanja svojim željam in potrebam v primerjavi s sodnimi postopki. V magistrskem delu so bile uporabljene naslednje raziskovalne metode: zgodovinska metoda, normativna, dogmatična, deskriptivna (opisna), analitična, aksiološka in primerjalna metoda, na koncu pa še sintetična metoda, pri čemer je bil uporabljen induktivni in deduktivni pristop pri obdelavi pojmov ter izpeljavi vseh omenjenih in uporabljenih raziskovalnih metod. Namen in cilj magistrskega dela je podrobno preučiti alternativne načine reševanja sporov, zlasti arbitražo, na nacionalni ravni kot sredstvo za reševanje delovnih sporov s pregledom strokovne literature, pravnih virov, spletnih virov in analizo sodne prakse, nato pa ugotovitve primerjati še na mednarodnem nivoju.
Ključne besede: arbitraža, delovni spor, arbitražni postopek, delovna razmerja, alternativno reševanje sporov
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 216; Prenosov: 11
Celotno besedilo (861,37 KB) |
3. Sekundarna viktimizacija v R Sloveniji z vidika Evropske direktive o pravicah žrtev kaznivih dejanj : diplomsko deloViviana Ganzitti, 2024, diplomsko delo Opis: Postati žrtev kaznivega dejanja pomeni za prizadeto osebo in njene bližnje nepravičen in nasilen poseg zoper osnovne zaščitene dobrine. Ta sporna dejanja lahko za seboj pustijo težke poledice, zato je za vsako skupnost, ki naj bi temeljila na socialnem in pravnem sistemu, pomembno, da se primerno odzove na stiske in potrebe prizadetih ljudi in tako poskusi ponovno vzpostaviti porušeno pravičnost. Potreba po pravičnosti in socialni podpori sta eni izmed osnovnih človeških potreb, zato je lahko pomanjkanje primernega odziva za človeka travmatično. Takšni napačni reakciji zato rečemo sekundarna viktimizacija. Takšni zgrešeni odzivi so lahko posledica pomanjkanja spoznanj ali motivacije posameznikov iz okolice ter neprimerno zastavljenih politik in postopkov pri obravnavi žrtev. Direktiva 2012/29/EU se posveča preprečevanju teh napačnih odzivov do žrtev kaznivih dejanj na ozemlju Evropske unije. Republika Slovenija je imela 3 leta časa prenesti direktivo v svoje notranje pravo z namenom doseganja zastavljenih ciljev, ki bodo izboljšali položaj obravnavanih žrtev. V preverbo prisotnosti sekundarne viktimizacije so se izvedli in analizirali intervjuji z žrtvami kaznivih dejanj. Analiza teh intervjujev je potrdila ugotovitve Evropske komisije iz leta 2022, da je izvajanje direktive prispevalo k izboljšanju položaja žrtev v Sloveniji, a je treba izboljšati zlasti ozaveščanje teh, ki žrtve obravnavajo, in informiranje žrtev, saj sta zavedanje o pravicah in razumevanje fenomena žrtve ključna za zmanjševanje tveganj sekundarne viktimizacije. Poročanje žrtev pa je pokazalo na pasivnost države ob kršenju zakonodaje, namenjene zaščiti žrtev. Za državo bo torej pomembno evalvirati in nadgraditi delovanje in doseganje ciljev direktive v praksi.
Ključne besede: sekundarna viktimizacija, žrtev, Evropska direktiva, pravice žrtev, viktimologija
Objavljeno v ReVIS: 16.04.2024; Ogledov: 193; Prenosov: 5
Celotno besedilo (585,87 KB) |
4. Pravne, tehnološke in politične razsežnosti e-volitev in e-demokracije : magistrsko deloMatija Zidarević, 2024, magistrsko delo Opis: Demokracija je družbenopolitična ureditev, ki je prisotna že od obdobja antike. V luči družbenih sprememb skozi zgodovino tehnoloških inovacij in napredka, ki je bil sploh v bližnji preteklosti eksponenten, me je zanimalo, kako z novimi informacijskimi tehnologijami lahko oplemenitimo demokratične procese, ki so bili sicer tekom svojega obstoja priča maloštevilnim drastičnim spremembam. V tem prepletu klasičnega z novim sem iskal ugotovitve, kako nove tehnologije s poudarkom na svetovnem spletu lahko vplivajo na procese, ki sestavljajo moderno demokracijo – z volitvami v ospredju, ter kakšni so izzivi in težave, ki se pri tem pojavljajo in jih je treba nasloviti. Namen magistrskega dela je osvetliti trenutno stanje in skozi pravne okvire posameznih držav, stanje tehnološke infrastrukture in razvitosti, politične ureditve ter družbene klime priti do dognanj, na katerih področjih in v kakšnem obsegu bi lahko vzpostavili sistem e-volitev in e demokracije. S pomočjo primerjalnopravne metode in empiričnih izkustev v obliki praktičnih primerov uporabe in teoretičnih analiz bom iskal rezultate, ali je globalno gledano celostna implementacija že smiselna in izvedljiva, in argumente, ki bodo govorili tako v prid kot tudi proti klasični demokratični ureditvi in njeni sodobnejši e-različici. Magistrsko delo predstavlja skupek razmišljanj in aktualnega stanja na relevantnih področjih ter iztočnico za nadaljnji razmislek in raziskovanje.
Ključne besede: e-volitve, e-demokracija, internetno glasovanje, participativna demokracija, volilna udeležba, varnost, transparentnost, informacijska tehnologija, demokratični procesi
Objavljeno v ReVIS: 25.03.2024; Ogledov: 263; Prenosov: 9
Celotno besedilo (997,76 KB) |
5. Postopek za ugotavljanje pogojev posvojitve v Sloveniji in primerjava z drugo državo Evropske unije : diplomsko deloEva Majcen, 2024, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo podrobno opisuje institut posvojitve, ki ga uvrščamo na področje družinskega prava. Natančno opredeli postopek za ugotavljanje pogojev posvojitve v Sloveniji, ki je primerjan tudi s postopkom posvojitve na Hrvaškem, ki je prav tako članica Evropske unije. Posvojitev je ena najbolj znanih oblik socialnega starševstva in je zelo tesno povezana z družbenimi normami, moralo in osebnimi prepričanji o dobrem starševstvu, materinstvu in očetovstvu, ki se kažejo preko nacionalne in mednarodne zakonodaje. S pravnega vidika je posvojitev temeljni pravni institut družinskega prava, ki ga ureja Družinski zakonik, ter mednarodne pogodbe, katere podpisnica je tudi Republika Slovenija. S tega vidika je to posebna oblika varstva otrok, ki niso dopolnili osemnajst let ali nimajo staršev. Tako med posvojitelji in otroki nastane enako razmerje, kakršno je med biološkimi starši in njihovimi otroki. Podrobno so opredeljeni pogoji, ki so pomembni za postopek posvojitve v Sloveniji, kjer ima center za socialno delo ključno vlogo za ugotavljanje primernosti prijavitelja, o katerem se pripravi strokovno mnenje, ki se ga pred posvojitvijo preveri. Postopek za posvojitev po Družinskem zakoniku je sestavljen iz dveh faz. V zadnjih letih je prišlo do spremembe Družinskega zakonika, ki je prinesla novost, da je danes v Sloveniji posvojitev otrok omogočena istospolnim partnerjem, saj se po novem za zakonsko zvezo oziroma zunajzakonsko zvezo smatra življenjska skupnost dveh oseb, ne glede na spol. Ustavno sodišče je sprejelo dve novi odločbi, saj je presodilo, da dosedanja ureditev zakonske zveze in skupne posvojitve diskriminira istospolne pare. Poleg teoretičnega dela je sestavni del tega diplomskega dela tudi intervju s pristojno osebo, ki je zaposlena na Centru za socialno delo Ljubljana. Tako je teoretični del povezan tudi s prakso.
Ključne besede: institut posvojitve, posvojitev, posvojenec, posvojitelj, Družinski zakonik, istospolni partnerji, center za socialno delo
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2024; Ogledov: 285; Prenosov: 24
Celotno besedilo (835,98 KB) |
6. Izboljšanje zaščite žvižgačev z Zakonom o zaščiti prijaviteljev : magistrsko deloEdwina Muratović, 2024, magistrsko delo Opis: Razprava o žvižgaštvu je vse bolj pereča ne le v neskončnem boju proti korupciji, pač pa tudi na področju akterjev, ki se običajno v prvi vrsti ne ukvarjajo z zagotavljanjem zaščite potencialnim žvižgačem. Aktualnost samega področja predstavlja zavedanje, da je korupcija rak demokratične in ustavnopravne države. V Sloveniji so bili posamezniki, ki prijavijo nezakonita ravnanja, posebej zaščiteni le s posamičnimi predpisi, saj je bila zakonodaja razdrobljena. Z novo sprejetim Zakonom o zaščiti prijaviteljev (ZZPri) se v Republiki Sloveniji celostno uredi področje žvižgaštva in prenesejo določbe Direktiva (EU) 2019/1937 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava EU v slovenski pravni red. Sistematična urejenost materije s specialnim zakonom, kot je ZZPri, nedvomno nudi zavedanje o obstoju zaščite in notranjo homogenost ureditve. V magistrskem delu bomo obravnavali trenutno stanje položaja zaščite žvižgačev v družbi in ga primerjali s preteklo zakonodajno ureditvijo. Delo analizira sodne primere na temo zaščite žvižgačev s pomočjo nacionalne in tuje sodne prakse. Z namenom zagotovitve uporabnosti magistrskega dela v praksi je nazadnje s pomočjo preučitve strokovne literature, določb ZZPri in primerov najboljših praks pripravljen osnutek notranjega akta za zavezance v zasebnem sektorju. Magistrsko delo izpostavlja primere dobrih praks držav članic EU, ki so do sedaj implementirale določbe Direktive EU o zaščiti žvižgačev. Posebnost magistrskega dela je uporaba vseh ugotovitev in raziskovanj na primeru študije primera v določeni organizaciji, česar rezultat je oblikovanje predlogov, ki bodo referenčna točka pri morebitni vpeljavi izboljšav v konkretni organizaciji. S pomočjo raziskovanja bomo razjasnili meglo nad vprašanjem, ali zaščita žvižgačev, čeprav je večina držav sprejela zakonodajo s področja zaščite žvižgačev, ostaja ponekod odprto vprašanje, in urejena le na papirju, kot se glasi slovenski frazem »papir vse prenese«.
Ključne besede: žvižgaštvo, žvižgač, Zakon o zaščiti prijaviteljev, korupcija, prepoved povračilnih ukrepov, zaupnik, notranja prijava, zunanja prijava, javno razkritje
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2024; Ogledov: 299; Prenosov: 18
Celotno besedilo (1,20 MB) |
7. Unovčenje stečajne mase pri osebnem stečaju : magistrsko deloMiha Toš, 2023, magistrsko delo Opis: Postopek osebnega stečaja imenujemo tudi postopek generalne izvršbe nad premoženjem neke fizične osebe, ki se je znašla v položaju, ko daljši čas ni sposobna plačevati vseh svojih zapadlih obveznosti v določenem časovnem obdobju, ali je na dolgi rok postala plačilno nesposobna, kar pomeni, da so njene zapadle obveznosti višje od vrednosti njenega premoženja. Glavni namen postopka osebnega stečaja je omogočiti poplačilo upnikov v največji možni meri. Do poplačila upnikov pride s prodajo premoženja, ki je vključeno v stečajno maso in se med stečajnim postopkom prodaja. V okviru stečajnega postopka lahko dolžnik zaprosi za odpust svojih dolgov. Postopek se imenuje postopek odpusta obveznosti. Sodišče določi t. i. preizkusno obdobje, v katerem dolžnik poskuša dokazati, da je upravičen do odpusta dolgov. Dolžnik mora ves čas tega obdobja izpolnjevati svoje obveznosti, določene v zakonu, medtem ko stečajni upravitelj nadzoruje njegovo ravnanje. Cilj postopka osebnega stečaja je zadovoljiti upnike v največji možni meri, pri čemer so terjatve upnikov izplačane sočasno in sorazmerno. Dolžnik si v tem postopku prizadeva doseči odpust svojih obstoječih dolgov, da bi si omogočil svež začetek brez bremena dolgov. Stečajno maso sestavlja premoženje, ki ga ima stečajni dolžnik v lasti, ko se začne postopek osebnega stečaja, in tudi premoženje, ki ga med postopkom pridobi stečajni dolžnik, na primer s prejemanjem dediščine.
Ključne besede: osebni stečaj, stečajna masa, unovčevanje stečajne mase, stečajni dolžnik, odpust obveznosti
Objavljeno v ReVIS: 29.01.2024; Ogledov: 313; Prenosov: 17
Celotno besedilo (606,20 KB) |
8. Etični in pravni vidiki nadomestnega materinstva : magistrsko deloIvana Hodak, 2023, magistrsko delo Opis: V rimskem pravu je veljala domneva, da je mama otroka ženska, ki otroka rodi. Z razvojem novih reproduktivnih tehnologij in možnostjo zunajtelesne oploditve ta domneva v mnogih državah ne drži več. Nove reproduktivne tehnologije posameznikom, ki otroka ne morejo ali nočejo imeti po naravni poti, omogočajo alternativne možnosti pridobitve otroka. Ena od možnosti je tudi nadomestno materinstvo, ki je za mnoge edini način, da postanejo starši. Nadomestno materinstvo je pogodbeno razmerje, s katerim se nadomestna mati zaveže, da bo za plačilo ali neodplačno zanosila, donosila in rodila otroka ter ga po rojstvu prepustila nameravanim staršem. Nadomestno materinstvo je kompleksen pojav, ki ustvarja nove oblike družin in družinskih razmerij. Realnost postopka pridobivanja otrok z nadomestnim materinstvom sproža mnoga etična, pravna, sociološka, družbena in medicinska vprašanja. Z razmahom pojava nadomestnega materinstva se širi tudi praksa čezmejnega nadomestnega materinstva, ki je precej nepregledna, zato se pogosto izvaja nestrokovno, neetično in nezakonito. Nadomestno materinstvo na svetovni ravni ni enotno urejeno. Prav zaradi kompleksnosti instituta nadomestnega materinstva in vseh dilem, ki izhajajo iz njega, pa je potreba po nacionalni in mednarodni ureditvi vse večja. V prihodnje bo potrebno sprejeti mednarodni pravni akt, ki bo nadomestno materinstvo urejal celostno, enovito ter na vseh ravneh. V magistrskem delu so zbrane in analizirane obstoječe teorije in ugotovitve dosedanjih znanstvenih in strokovnih raziskav etičnih, pravnih, socioloških, družbenih ter medicinskih vidikov nadomestnega materinstva. Predstavljena je pravna ureditev instituta nadomestnega materinstva na nacionalni in mednarodni ravni. Analizirani so primeri, ki so jih obravnavala nacionalna in mednarodna sodišča. Magistrsko delo predstavlja tudi predlog regulacije instituta nadomestnega materinstva.
Ključne besede: nadomestno materinstvo, postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo, nadomestna mati, nameravani starši, otrok, starševstvo
Objavljeno v ReVIS: 29.12.2023; Ogledov: 445; Prenosov: 28
Celotno besedilo (1,26 MB) |
9. Raziskava stresa med študenti prava na Evropski pravni fakulteti : magistrsko deloMaruša Fortun, 2023, magistrsko delo Opis: Namen magistrskega dela je raziskati stres med študenti prava na Evropski pravni fakulteti, ki se v praktičnem delu magistrskega dela ugotavlja z uporabo kvantitativne raziskovalne metode s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika. Zaradi boljšega razumevanja in povezovanja teorije s prakso so v teoretičnem delu magistrskega dela najprej predstavljeni pojmi stres, depresija in študij prava. Prvo poglavje je namenjeno razumevanju pojma stres, spoznavanju njegovih vrst, dejavnikov, simptomov, znakov in posledic ter tehnik njegovega obvladovanja in premagovanja. Sledi drugo poglavje, v katerem se predstavi depresijo, njene vrste, dejavnike, znake in zdravljenje. V tretjem poglavju je orisan študij prava na splošno in na Evropski pravni fakulteti, narejena pa je tudi primerjava med slovenskim in nemškim sistemom študija prava v praksi. Tako kot je stres širok pojem, saj nas neizogibno spremlja na vsakem koraku, je stres tudi ozek pojem, saj ga vsak posameznik doživlja na sebi lasten način. O njem se danes veliko govori, manj pa se govori o eni izmed njegovih negativnih posledic, ki je tihi spremljevalec dolgotrajnega stresa. To je depresija. Predmetna raziskava je pokazala, da je stres med študenti prava Evropske pravne fakultete zaradi študija prava prisoten v veliki meri, medtem ko depresije kot negativne posledice anketirani študenti v večini ne občutijo, poročajo pa o nekaterih simptomih depresije, ki so prisotni le v manjši meri. Glavna omejitev magistrskega dela je v tem, da raziskava stresa med študenti ni bila izvedena na vseh treh pravnih fakultetah v Sloveniji, torej še na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, zato rezultatov ni mogoče posplošiti na vse študente prava v Sloveniji.
Ključne besede: stres, depresija, študij prava, študenti prava, Evropska pravna fakulteta
Objavljeno v ReVIS: 13.12.2023; Ogledov: 376; Prenosov: 0 |
10. Pravica do dostojne smrti v Evropi : magistrsko deloTeja Vavpetič, 2023, magistrsko delo Opis: Beseda evtanazija izhaja iz Grčije in pomeni dobro oziroma lahko smrt. S časom je beseda postala sinonim za usmrtitev brez bolečin. Znotraj Evrope pravna ureditev glede evtanazije ni enotna. V nekaterih državah je pravno urejena, spet v drugih z zakonom prepovedana. Prvi državi, ki sta evtanazijo legalizirali, sta bili Nizozemska leta 2001 in Belgija leta 2002. Z leti se jima pridružuje vedno več držav, ki zakonsko urejajo pravico do dostojnega končanja življenja. V povezavi s pojmom evtanazija se zdi smiselno omeniti tudi pojme samomor z zdravniško pomočjo, paliativna sedacija in zdravljenje z dvojnim učinkom. Evtanazija postavlja vrsto etičnih, verskih in psiholoških vprašanj. Na legalizacijo postopka zato zagotovo vpliva več različnih dejavnikov, kot na primer družba, etika, vera, zdravstvo itd. Legalizacija evtanazije v povezavi z vse daljšo življenjsko dobo je problematika sodobne družbe, ki bi jo bilo treba prej ali slej začeti reševati. Vedno večji poudarek je tudi na svobodi posameznika in njegovi avtonomiji pri odločanju o svojem življenju. Pri končanju življenja gre za odločitev posameznika, koliko časa in s kolikšnim trpljenjem in bolečinami je pripravljen živeti. Gre za primere hudih neozdravljivih bolezni, psihičnih težav, s katerimi določeni posamezniki ne želijo živeti in težav, povezanih s starostjo. Pri evtanaziji in zdravniški pomoči pri samomoru gre za interes posameznika, ki želi dostojno končati življenje.
Ključne besede: evtanazija, pomoč pri samomoru, končanje življenja, pravica do dostojne smrti, Evropa
Objavljeno v ReVIS: 12.12.2023; Ogledov: 446; Prenosov: 33
Celotno besedilo (617,08 KB) |
