Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Teoretična izhodišča: Srčno popuščanje je kompleksen klinični sindrom, ki prizadene bolnika tako fizično kot tudi psihično in zahteva specializirano obravnavo. Zaradi čedalje večjega staranja prebivalstva se bo povečala tudi pojavnost tovrstne bolezni. Glede na obliko se srčno popuščanje deli na akutno in kronično, glede na iztisni delež levega prekata pa ga uvrstimo lahko v srčno popuščanje z ohranjenim iztisnim deležem ali HFpEF (ang. heart failure with preserved ejection fraction), srčno popuščanje z blago zmanjšanim iztisnim deležem ali HFmrEF (ang. heart failure with mildly reduced ejection fraction) in srčno popuščanje z zmanjšanim iztisnim deležem ali HFrEF (ang. heart failure with reduced ejection fraction). Diagnostični pristop k bolniku s srčnim popuščanjem vključuje tudi biomarkerje, natriuretične peptide (ANP, BNP, CNP in intermediati v sintezi le teh) kateri so poznani po svoji zanesljivosti tako pri diagnostiki kot tudi prognostiki. Namen raziskave je bil ugotoviti prognostično vrednost natriuretičnih peptidov pri različnih oblikah in fenotipih srčnega popuščanja. Metode: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela s pregledom strokovne in znanstvene literature slovenskih in mednarodnih avtorjev, katerih področje raziskovanja je povezano s prognostično vrednostjo natriuretičnih peptidov pri bolnikih s srčnim popuščanjem. Pregledali smo literaturo v podatkovnih bazah PubMed, Google Učenjak, Springer Link ter COBISS.SI. Za namen raziskave smo uporabili literaturo, ki je bila polno dostopna, vsebinsko ustrezna, objavljena v slovenskem in/ali angleškem jeziku ter izvira iz časovnega obdobja med januarjem 2013 in julijem 2024. Rezultati: Pri pregledu literature smo na začetku na podlagi strategije iskanja pridobili 1.237 zadetkov. Na podlagi pregledanih naslovov in prebranega izvlečka smo jih izključili 1.137. Preostalih 100 virov smo vsebinsko pregledali in dodatno izključili še 76 virov. Preostalih 24 virov smo natančno analizirali in jih vključili v končno analizo. Na podlagi analize smo ugotovitve raziskav razporedili glede na naslednje tri kategorije: prognostična vrednost natriuretičnih peptidov, konkurenčni prognostični biomarkerji pri srčnem popuščanju ter dejavniki predanalitske faze. Razprava: Natriuretični peptidi so še vedno najbolj raziskani in zanesljivi biomarkerji v kontekstu prognostike in diagnostike srčnega popuščanja. Prognostična vrednost BNP oziroma NT-proBNP naj bi bila trenutno nekoliko bolj zanesljiva kot pa ANP odnosno MR-proANP, zaradi pomankanja študij. Fenotip srčnega popuščanja (HFpEF in HFrEF) ter tudi oblika (akutno in kronično srčno popuščanje) naj ne bi v večji meri vplivalo na prognostično vrednost BNP oziroma NT-proBNP. ANP odnosno fragment MR-proANP je bolj izražen pri akutnem srčnem popuščanju z posledično višjim koncentracijam kot pa pri kroničnem, pri slednjem je manj raziskan in zanesljiv kot prognostično orodje. Avtorji po večini ugotavljajo da je prognostična vrednost, predvsem NT-proBNP izboljšana in okrepljena ob kombinirani uporabi z ostalimi biomarkerji, udeleženimi v patofiziologijo srčnega popuščanja, kot so denimo ST2, GDF-15, hs-cTnT, MR-proADM. Izmed omenjenih biomarkerjev je ST2 poleg troponinov najbolj raziskan. Med biološkimi dejavniki predanalitske faze (vezani na bolnika), ki imajo vpliv na vrednosti natriuretičnih peptidov, so starost bolnika, spol, komorbidnosti (ledvična disfunkcija, atrijska fibrilacija, debelost itd.) ter fenotip srčnega popuščanja (HFpEF in HFrEF). Dejavniki, ki lahko povzročijo neustrezen rezultat ali zaplete v postopku diagnostične preiskave pa so denimo fizična aktivnost bolnika pred jemanjem vzorca, vrsta epruvete, shranjevanje epruvete in temperatura, hemoliza vzorca, lega bolnika med odvzemom, kontaminacija vzorca, napačna idenifikacija, neustrezen transport, nezadosten volumen polnitve epruvet ter staza venske krvi.
Ključne besede: Natriuretični peptidi, prognostična vrednost, srčno popuščanje.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 138; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,32 MB)

Opis: Izhodišča: Stoma je odprtina na trebušni steni, ki jo je mogoče povezati z našim prebavnim ali urinskim sistemom, poznamo pa tudi dihalne stome. Stoma je videti kot majhen rožnat prirastek, prišit na telo. Ker stome nimajo mišic, se urin in blato izločata nenadzorovano. Stome delimo glede na čas trajanja, torej na začasne in stalne. Črevesne stome delimo na stome debelega črevesja in tankega črevesja. V diplomski nalogi se bomo opredelili na življenje pacienta s črevesno stomo in spremembo življenjskega sloga. Namen raziskave je preučiti kakovost življenja pacienta s črevesno stomo. Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela smo zbirali, analizirali in sintetizirali primarne ter sekundarne vire. Primarne podatke smo analizirali s pridobljeno tehniko anketiranja. Vir podatkov je bil tudi pregled domače in tuje literature ter internih baz (PubMed, Cobiss). Rezultati: V anketi je sodelovalo 100 anketirancev. Z raziskavo smo ugotovili, da so 49 (49 %) anketirancem uvedli črevesno stomo zaradi raka debelega črevesa. 35 (47 %) anketirancev se sooča z vnetjem kože okoli stome. Kolostomo ima izpeljano 63 (63 %) anketirancev. Raziskava je pokazala, da se 86 (86 %) anketirancev strinja, da je uvedba stome vplivala na njihovo življenje. Velika večina anketirancev 81 (81 %) trdi, da ima stoma velik vpliv na samopodobo. Razprava: V raziskavi smo ugotovili, da spol, starost in socialni status ne vplivajo na vpeljavo črevesne stome. Največ anketirancev ima nameščeno kolostomo, kar pomeni, da imajo stomo izpeljano na levem delu trebuha. Ker ima večina naših anketirancev stomo več kot eno leto, lahko predvidevamo, da je njihova stoma trajna. Prav tako lahko na podlagi naše raziskave ugotovimo, da so pacienti dobili dobra navodila o negi stome, saj je večina anketirancev odgovorila, da za oskrbo stome porabijo manj kot 20 minut. V raziskavi smo ugotovili, da do stome največkrat privede rak debelega črevesa ali rak danke.
Ključne besede: stoma, ileostoma, kolostoma, zapleti, prolaps, samopodoba, življenjski slog.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 117; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: POVZETEK Izhodišča: Anoreksija nervoza je bolezen, ki se kaže kot namerno ali nenamerno uživanje premajhne količine hrane glede na starost, spol in raven telesne dejavnosti. Posledica je podhranjenost, pri kateri imajo lahko otroci in mladostniki izkrivljen pogled na svoje telo, so preobremenjeni z mislimi na hrano, se umikajo vase in izogibajo družabnim dejavnostim. Pogosto so čezmerno telesno dejavni in imajo občutek prekipevanja od energije. Pri prepoznavanju težav pri otrocih in mladostnikih je pomembno upoštevati, da se anoreksija nervoza v obdobju otroštva in mladostništva včasih začne neopazno. Starši pogosto ne opazijo, da se otrok drugače prehranjuje, saj so družinski obroki vse redkejši. Namen raziskave je preučiti posebnosti pri prehrani otrok in mladostnikov z anoreksijo nervozo ter vlogo staršev pri prepoznavanju in obravnavi te motnje. Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarno zbiranje podatkov je temeljilo na podlagi sestavljene predloge za polstrukturirani intervju. Izbrani vzorec je bil namenski, vključeval je starše otrok, ki imajo anoreksijo nervozo. Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da otroci in mladostniki z anoreksijo nervozo doživljajo izrazite prehranske omejitve in razvijajo posebne rituale, povezane s prehranjevanjem. Starši so poudarili pomembnost zgodnjega prepoznavanja simptomov, kar lahko prepreči resnejše zdravstvene zaplete. Otroci z anoreksijo nervozo se pogosto izogibajo določeni hrani in strogo načrtujejo svoje obroke, kar vodi v znatno izgubo telesne teže. Psihološki vidiki bolezni so prav tako ključni, saj otroci pogosto trpijo zaradi tesnobe, depresije in socialne izolacije. Sodelovanje z dietetiki, psihologi in zdravniki je bilo prepoznano kot bistveno za uspešno zdravljenje. Starši so poudarili tudi potrebo po večjem ozaveščanju in izobraževanju o anoreksiji nervozi, da bi lahko bolje podprli svoje otroke in zmanjšali stigmo, povezano z motnjo hranjenja. Razprava: Razprava potrjuje pomembnost zgodnjega odkrivanja in multidisciplinarnega pristopa k zdravljenju anoreksije nervoze. Starši igrajo ključno vlogo pri podpori otrok, kar kaže na nujnost njihovega izobraževanja in vključevanja v terapevtski proces. Psihološka podpora je ključna za obvladovanje duševnih težav, povezanih z motnjo hranjenja. Kljub omejitvam raziskave, kot je majhnost vzorca, ugotovitve prispevajo k boljšemu razumevanju bolezni in dajejo smernice za nadaljnje raziskave ter izboljšanje praks zdravljenja in preventive.
Ključne besede: prehrana, anoreksija nervoza, mladostniki
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 101; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,50 MB)

Opis: Okužba sečil je zelo pogosta v otroški dobi. Akutna obolevnost otrok je velika. Poleg akutne okužbe se lahko pojavijo težave, povezane z brazgotinskimi spremembami in kroničnimi zapleti na ledvicah, predvsem takrat, ko je okužba neprimerno zdravljena, se ponavlja, ter pri obojestranski prizadetosti in sočasni prisotnosti prirojene napake sečil. Namen raziskave je bil proučiti zdravstveno nego otroka z uroinfektom.
Ključne besede: zdravstvena nega, otrok, medicinska sestra, okužbe sečil.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 109; Prenosov: 2
Celotno besedilo (2,20 MB)

Opis: Teoretična izhodišča: Nedonošenček je novorojenček, ki se je rodil pred dopolnjenim 37. tednom gestacijske starosti. Od donošenega novorojenčka se razlikujejo po telesnih značilnostih. Spremljajo jih težave, ki so najbolj opazne pri dihanju, hranjenju ter pri termoregulaciji, saj sami niso zmožni uravnavati telesne temperature. Ker so hospitalizirani v enoti intenzivne nege, je stik med nedonošenčkom ter starši prekinjen. Starša prezgodnjega poroda nista načrtovala in sta postavljena v stresno situacijo. Tudi nedonošenčku manjka bližina staršev. Zato je vloga staršev v enoti intenzivne nege zelo pomembna. Starša se vključujeta v aktivnosti zdravstvene nege, navezujeta stik ter gradita odnos med nedonošenčkom in med njima. Z vključitvijo imata korist tako starša kot nedonošenček, saj se na ta način spoznavata, povezujeta in premagujeta negativne misli. Namen raziskave je bil preučiti vlogo staršev nedonošenčka na oddelku intenzivne nege. Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi dela. Primerni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anektiranja. V raziskavo so bili vključeni starši nedonošenčkov, ki so izpolnili vprašalnik, objavljen na spletni strani družabnega omrežja Facebook. Anektiranje je potekalo junija 2024. V raziskavi je sodelovalo 100 staršev. Rezultati: Največ anketiranih staršev, 31,2 % (97), je navezovalo stik z nedonošenčkom s pomočjo dotika, sledi kengurujčkanje, s katerim si je pomagalo 28 % (87) staršev, s pogovorom je stik navezalo 23,8 % (74) staršev, s petjem 12,5 % (39) staršev in z masažo 3,2 % (10) staršev. Več kot polovica staršev je stik z nedonošenčkom najlažje navezala s kengurujčkanjem. Največ staršev je stik navezovalo ob vsakem obisku v intenzivni negi, in sicer 65 % (75). V enoti intenzivne nege je bil največkrat uporabljen bočni položaj pri 51 % (51) nedonošenčkih, sledi hrbtni položaj s 33 % (33) in trebušni položaj s 16 % (16). Najprimernejši položaj nedonošenčka v inkubatorju je bočni položaj (PV=4,5). 29,2 % (99) staršev, meni, da se s kengurujčkanjem vez okrepi, 20,7 % (70) vseh staršev meni, da mati ob kengurujčkanju proizvaja več mleka. 27,4 % (93) staršev trdi, da se ob izvajanju kengurujčkanja zmanjša stres pri nedonošenčku in pri starših. 21,2 % (72) vseh staršev meni, da se izboljša uravnavanje termoregulacije nedonošenčka. 0,9 % (3) staršev je izbralo odgovor, da je večja možnost, da nedonošenček zboli za različnimi boleznimi in 1,6 % (2) anketiranih staršev, da se nedonošenčkovo zdravstveno stanje poslabša. Razprava: Z raziskavo smo ugotovili, da je bila velika večina staršev vključenih v aktivnosti zdravstvene nege in je na tak način naveza tudi stik z nedonošenčkom. Najbolj so se povezali s pomočjo aktivnosti kengurujčkanje in pogovora. Najlažji način za navezovanje stika, kadar je nedonošenček v inkubatorju, je za starše dotik. Prav tako se najlažje povežejo z njim, kadar je ta nameščen v hrbtnem položaju. Kengurujčkanje so izvajali skoraj vsi starši vsaj enkrat dnevno, nekateri tudi večkrat.
Ključne besede: nedonošenček, starši, vloga staršev, enota intenzivne nege
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 83; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,64 MB)