1. |
2. RESPIRATORNA OBRAVNAVA PACIENTOV Z ŽIVČNO - MIŠIČNIMI BOLEZNIMIMarija Jocić, 2024, diplomsko delo Opis: Živčno mišične bolezni so heterogena, kronična in napredujoča skupina bolezni, ki prizadene periferno živčevje ali mišičje. Glavni znak teh bolezni je mišična oslabelost, ki lahko povzroči hudo funkcijsko prizadetost in posledično odvisnost pacienta od tuje pomoči. Respiratorni zapleti so glavni vzrok za umrljivost pri pacientih. V diplomski nalogi smo uporabili metodo sekundarne analize virov, s pomočjo katere smo opisali
osnovne lastnosti živčno-mišičnih bolezni in respiratorne fizioterapije. Na podlagi 10 vključenih študij in pregledane literature smo skušali ugotoviti učinkovitost treninga inspiratornih mišic, dihalnih vaj, terapije insuflacije in eksuflacije, manualnih tehnik izkašljevanja in neinvazivne ventilacije pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi. Po
pregledu literature lahko potrdimo zastavljeno hipotezo, da metode in tehnike respiratorne fizioterapije pomembno izboljšajo kakovost in podaljšajo življenje pacientov
z živčno-mišičnimi boleznimi. Vadba dihalnih mišic je pomembna, saj povzroči blago izboljšavo pljučnih funkcij pri pacientih z amiotrofično lateralno sklerozo. Inspiratorna vadba mišic spodbuja izboljšanje respiratornih parametrov. Pri pacientih z živčno- mišičnimi boleznimi se zaradi neučinkovitega kašlja pogosto razvijejo atelektaze in pljučnice. Čim bolj napreduje oslabelost ekspiratornih mišic, tem večja je verjetnost zmanjšane zmožnosti izkašljevanja in izločanja sekreta. Tehnika mehanske insuflacije in
eksuflacije je učinkovita pri izboljšanju sposobnosti izkašljevanja, odstranjevanju sputuma in preprečevanju pljučnih zapletov pri pacientih z živčno-mišičnimi boleznimi.
Najbolj uporabljene metode pri izkašljevanju so manualne tehnike, študije pa nakazujejo njihovo učinkovitost. Pri pacientih, ki imajo nizko vrednost kisika v krvi, uporabljamo
neinvazivno ventilacijo. Dokazi v študijah kažejo, da neinvazivna ventilacija izboljša in ohranja kakovost življenja pacientov.
Ključne besede: Respiratorna obravnava, živčno-mišične bolezni, respiratorna
fizioterapija.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 251; Prenosov: 17
 Celotno besedilo (1,94 MB) |
3. Diagnosticiranje poškodbe sprednje križne vezi s kliničnim testiranjemIris Kandžič, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba SKV je pogosta ortopedska poškodba, katere incidenca se kljub preventivnim programom povečuje, zaradi pogostosti pa se v zdravstveni stroki pojavlja želja po hitrejšem in cenejšem načinu diagnosticiranja poškodbe. Namen diplomske naloge je bil pregledati literaturo o diagnostični vrednosti kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV. Cilj naloge je bil ugotoviti občutljivost, specifičnost, diagnostično zanesljivost ter pozitivno in negativno napovedno vrednost nekaterih najpogosteje uporabljenih kliničnih testov pri sumu na poškodbo SKV (Lachmanov test, sprednji predalčni test, pivot shift test in lever sign test) in rezultate primerjati z zlatim standardom (MR in diagnostična artroskopija). Na osnovi predhodnega pregleda literature smo si zastavili hipotezo H1, ki pravi, da imajo klinični testi pri sumu na poškodbo SKV visoko diagnostično zanesljivost, in hipotezo H2, ki pravi, da so rezultati testov, izvedenih med anestezijo, boljši od rezultatov, dobljenih pri testiranju zavestnega pacienta. V pregled je vključenih 12 študij, po pregledu katerih lahko delno potrdimo hipotezo H1, saj imajo testi pri enostavnejših primerih poškodb visoko diagnostično zanesljivost, manj zanesljivi pa so pri akutnih poškodbah, kjer bolečina in oteklina omejujeta izvedbo kliničnih testov, ter pri kompleksnih poškodbah, kjer je poškodovanih več sosednjih struktur in izolirano testiranje SKV ni zadostno. Glede na študije lahko potrdimo hipotezo H2, saj so vse primerjave testiranja pri zavesti in med anestezijo imele boljše rezultate v prid testiranju med anestezijo. Prednost testiranja med anestezijo se pokaže predvsem v tem, da pri močni fleksiji kolena pacient testiranja ne omejuje z mišičnimi kontrakcijami, ki bi jih sprožila bolečina. Kljub temu da so testi poznani in uveljavljeni, pa primanjkuje študij, ki bi definirale situacije, kjer bi jih lahko opolnomočili za diagnosticiranje poškodbe SKV. Take študije bi obsegale definirane statistične parametre testov, poenotene vključitvene in izključitvene kriterije ter demografsko reprezentativen vzorec.
Ključne besede: Sprednja križna vez, poškodba, diagnostična vrednost, klinično testiranje, slikovna diagnostika.
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 196; Prenosov: 13
Celotno besedilo (833,75 KB) |
4. VLOGA ŽIVČNIH POTI PRI NEKONTAKTNIH POŠKODBAH IN REHABILITACIJI SPREDNJE KRIŽNE VEZITadej Paščinski, 2024, diplomsko delo Opis: Poškodba SKV ni le mehanska poškodba mišično skeletnega sistema temveč je tudi kompleksna nevrofiziološka disfunkcija. Poleg znanih dejavnikov tveganje obstajajo tudi nevrološki biomarkerji za poškodbo SKV. Poleg dejavnikov tveganja se po poškodbi SKV, začnejo odvijati nevroplastične spremembe v centralnem živčnem sistemu. Sprva se te spremembe pojavijo na ravni hrbtenjače znotraj refleksnih poti, kasneje pa se začnejo pojavljati višje v CŽS na ravni možganov. Sprememba refleksnih poti vodi v tako imenovano artrogeno mišično inhibicijo, ki povzroči šibkost sprednjih stegenskih mišic. Nevroplastične spremembe CŽS pa se kažejo kot zmanjšana vzdražnost motoričnega korteksa in spremenjeno ponderiranje somatosenzoričnih in vidnih informacij. Te spremembe so lahko vzrok za neuspele rehabilitacije ter velik delež ponovnih poškodb. Prav zaradi tega je pomembno apliciranje principov motoričnega učenja v rehabilitacijo s tem pa omejimo nastanek nevroplastičnih sprememb.
Ključne besede: Poškodba SKV, živčno-mišične spremembe po poškodbi SKV, senzomotorične spremembe po poškodbi SKV, nevroplastičnost po poškodbi SKV, motorično učenje po poškodbi SKV, živčno-mišični trening in rehabilitacija po poškodbi SKV
Objavljeno v ReVIS: 21.05.2024; Ogledov: 169; Prenosov: 19
Celotno besedilo (586,61 KB) |
5. ULTRASONOGRAFIJA TREBUŠNE PREPONE PRI ZDRAVIH PREISKOVANCIHMartina Gorenc, 2024, ni določena Opis: Uvod in namen: Ultrasonografska (US) preiskava je uporabna metoda za oceno disfunkcije trebušne prepone (TP). Namen magistrske naloge je izračun normativnih vrednosti za debelino in gibanje TP, primerjava rezultatov z že objavljenimi ter izračun napovednih dejavnikov za debelino in gibanje TP. Metode: Na zdravih preiskovancih smo opravili meritve spirometrije, nosnega inspiratornega pritiska (MNIP) in US preiskavo TP. Normativne vrednosti smo določili kot 5–95 percentil. Za napovedovanje debeline in gibanja TP smo uporabili antropometrične spremenljivke, spirometrijo in MNIP. Rezultati: Vzorec je zajel 156 zdravih preiskovancev. Rezultati kažejo, da imajo moški značilno debelejšo TP (1,8 ± 0,5 proti 1,5 ± 0,4 mm, p < 0,0001; 3,3 ± 1,2 proti 2,8 ± 0,9 mm, p = 0,009), večjo amplitudo (65,0 ± 16,1 proti 52,7 ± 14,9 mm, p < 0,0001) in hitrost (99,7 ± 37,4 proti 84,1 ± 28,5 mm/s, p = 0,003) gibanja TP v primerjavi z ženskami. Indeks telesne mase značilno napove debelino TP (R2 0,388, p < 0,0001; R2 0,159, p < 0,0001), spol (R2 0,252, p < 0,0001) in MNIP (R2 0,252, p = 0,008) pa napovesta gibanje med globokim vdihom. Značilne razlike smo našli tudi med debelino TP z izključeno in vključeno membrano (1,6 proti 2,3, p < 0,0001) ter med najmanjšo in največjo izmerjeno vrednostjo pri naključnih položajih sonde (1,4 proti 2,1 mm med sproščenim izdihom ter 2,3 proti 4,1 mm med globokim vdihom). Uporabnost: V kliničnem okolju za diagnostiko in spremljanje pacientov.
Ključne besede: ultrasonografija, trebušna prepona, normativne vrednosti, spirometrija
Objavljeno v ReVIS: 23.04.2024; Ogledov: 253; Prenosov: 18
Celotno besedilo (2,94 MB) |
6. |
7. |
8. Klinične smernice namenjene vadbi zdravih nosečnicZoja Tavčar, 2024, diplomsko delo Opis: Telesna dejavnost je izjemnega pomena za zdravo nosečnost. Pozitivni učinki se kažejo med nosečnostjo, porodom in po porodu. V diplomski nalogi smo raziskovali, ali obstajajo klinične smernice, namenjene vadbi zdravih nosečnic in ali natančno določajo tako intenzivnost kot trajanje različnih telesnih dejavnosti. Raziskave so pokazale, da je večina žensk v nosečnosti manj fizično dejavnih kakor pred zanositvijo, in sicer zaradi slabega počutja in slabosti v prvih tednih nosečnosti, kasneje pa slabše motivacije, pomanjkanja časa, nezadostnega spodbujanja strokovnih delavcev in znanja o vadbi ter posledičnega strahu, da bi z vadbo škodili plodu. Dejstvo pa je, da je nedejaven in sedeč
življenjski slog med nosečnostjo povezan z bolečinami, debelostjo, nosečniškimi težavami, zapleti med porodom in dalj časa trajajočo vrnitvijo v stanje pred porodom. Ugotovili smo, da je večina priporočil namenjenih zmerno intenzivni aerobni in ne toliko visoko intenzivni vadbi ter posameznim telesnim dejavnostim. Po pregledu literature smo smernice strnili in jih razvrstili na aerobno, anaerobno in nevro-motorično vadbo, ki vključuje jogo in pilates, vadbo, namenjeno mišicam medeničnega dna, raztezanje ter visoko intenzivno vadbo. Ugotovili smo, da je fizična dejavnost priporočljiva tako za prej dejavne kot nedejavne zdrave
nosečnice, pomembno je izvajanje aerobne in anaerobne vadbe ter raztezanje. Najbolj varne telesne dejavnosti, ki se jih največkrat priporoča v smernicah, so hoja, sobno kolesarjenje, plavanje in vadba v vodi, prilagojena nosečnici, ter vaje za moč in nevro-motorična vadba
(aerobika/pilates/joga). Pomembno je poznati omejitve, prilagoditve, kontraindikacije in znake za prenehanje vadbe ter se gibati vsaj 150 minut na teden oziroma najmanj trikrat
tedensko 30 minut. Kliničnih smernic na področju visoko intenzivne vadbe in bolj podrobnih priporočil za posamezne telesne aktivnosti primanjkuje, zato so v prihodnosti potrebne dodatne raziskave na teh področjih.
Ključne besede: Nosečnost, telesna dejavnost, priporočila.
Objavljeno v ReVIS: 19.03.2024; Ogledov: 316; Prenosov: 37
Celotno besedilo (736,25 KB) |
9. |
10. |
