Iskanje po repozitoriju

A+ | A- | | SLO | ENG

Opis: Dejstvo je, da vsaka vojna oziroma oboroženi spopad pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic. Ženske so kot ena izmed posebej ranljivih skupin še posebej izpostavljene različnim oblikam nasilja, zlasti spolnega. Če je bilo do konca druge svetovne vojne kršitvam pravic žensk v času oboroženih spopadov namenjene bolj malo pozornosti in skladno s tem tudi minimalna zaščita, se je to s sprejetjem Ženevskih konvencij in kasneje s prvimi primeri obsodb posameznikov pred mednarodnimi kazenskimi sodišči za spolne zločine, storjene nad ženskami, precej spremenilo. Danes je okvir mednarodnopravne zaščite žensk v času konfliktnih situacij precej obsežen, največjo zaščito nudijo pravni instrumenti mednarodnega humanitarnega prava s prepletanjem pravil in standardov prava človekovih pravic. Pričujoča diplomska naloga sprva na splošno opredeljuje mednarodna hudodelstva, v nadaljevanju se osredotoča predvsem na posamezne kršitve pravic žensk v času oboroženih spopadov, zgodovinski razvoj mednarodnopravne zaščite za ženske ter vzporedno s tem tudi preganjanje in kaznovanje zagrešenih grozodejstev nad ženskami. V sklepnem delu preide na razpravo in hkrati odgovori na zastavljena raziskovalna vprašanja glede ustreznosti in zadostnosti zaščite žensk s strani mednarodnopravnih instrumentov in organov, ki se ukvarjajo s to problematiko. Ključna je ugotovitev, da je zaščita tako splošna kakor tudi posebna, ki se osredotoča predvsem na ženske, v veliki meri zadovoljiva ter primerna, potrebna pa so nadaljnja prizadevanja predvsem v smeri kakovostnega izvajanja sprejetih aktov, da ne ostajajo ti zgolj mrtva črka na papirju.
Ključne besede: oboroženi spopad, vojna, mednarodno humanitarno pravo, spolno nasilje, kršitev pravic žensk, mednarodna kazenska sodišča
Objavljeno v ReVIS: 09.04.2024; Ogledov: 273; Prenosov: 8
Celotno besedilo (614,41 KB)

Opis: Pravica do zasebnosti je v današnjem času ena izmed bolj strogo varovanih človekovih pravic. Sama pravica, kot jo poznamo danes, se je razvila šele s pojavom zahodnega kapitalizma, torej v 18. stoletju, in se izrazito veže na nastanek individualizma. Čeprav gre pri zasebnosti za obsežen pojem, pa se njen obseg s časom ni širil, temveč ožil. Danes bi lahko rekli, da je pravica čedalje bolj omejena in kot vrednota v družbi izgublja pomen. Na eni strani zasebno sfero »ogroža« država, še večji vpliv nanjo pa ima družba. Z modernimi tehnologijami se je razvil pojav, imenovan družba nadzora. Posegi in vplivi družbe na zasebnost posameznika so bistveno bolj problematični kot vplivi države – sploh na področju informacijske zasebnosti.1 Potemtakem lahko zaključimo, da generalne, enotne definicije zasebnosti in pravice do zasebnosti pravzaprav ni. Glavni vzrok je v tem, da je pravica relativna, subjektivna, spremenljiva in kontekstualna. Vsak izmed nas ima glede zasebnosti drugačna prepričanja in pričakovanja. 2 Drugi glavni junak magistrskega dela je covid-19, bolezen, ki je dobesedno ustavila in spremenila svet do te mere, da še danes ne vemo točno, na kaj vse je vplivala in kakšne posledice je v svetu pustila. Osredotočili se bomo na ukrepe Slovenije, ki so bili izdani v času epidemije. Poskušali bomo najti tudi takšne, ki so mogoče posegali v samo pravico do zasebnosti. V svetovno epidemijo so bile vpletene tudi druge države, zato bo pregled ukrepov dal jasno sliko, kakšen pristop je določena država ubrala. Glede na analizirano literaturo in aktualne informacije lahko trdimo, da so bili določeni ukrepi organov sprejeti prehitro in brez dobrega premisleka, kako bodo na ljudi vplivali. Vendar moramo po drugi strani v prihodnost gledati pozitivno. Virus je bil omejen in z vsako mutacijo je postajal šibkejši. Kot družba smo lahko ponosni na to, kako smo stopili skupaj, ko je bilo to najbolj pomembno.
Ključne besede: covid-19, epidemija, ukrepi, zasebnost, človekova pravica
Objavljeno v ReVIS: 19.02.2024; Ogledov: 311; Prenosov: 17
Celotno besedilo (2,66 MB)

Opis: Ustavna ureditev Bosne in Hercegovine v vseh treh ustavah (Ustava Bosne in Hercegovine, Ustava Federacije Bosne in Hercegovine in Ustava Republike Srbske) priznava konstitutivnost treh narodov (Bošnjakov, Hrvatov in Srbov) kot eno od bistvenih načel, na katerih temeljijo. Vendar pa so v teh ureditvah precejšnje razlike, ki povzročajo spore pri razlagi njihovega ustavnega statusa, tako formalno kot funkcionalno. Če tem vprašanjem dodamo še ustavne nejasnosti in vrzeli, zlasti glede statusa narodnih manjšin ter pravic in svoboščin njihovih pripadnikov v zvezi z zastopanostjo na vseh ravneh upravljanja in vodenja v BiH, lahko ugotovimo precejšnjo stopnjo diskriminacije. Nekatera od teh odprtih vprašanj so bila razložena in rešena z odločbami Ustavnega sodišča BiH ter Evropskega sodišča za človekove pravice. Vendar kljub prizadevanjem in dogovorom niso bila izvedena s potrebnimi spremembami in dopolnitvami ustave BiH. V tem kontekstu se to magistrska delo poglobi v zapleteno strukturo ustavnega sistema BiH, analizira ravnovesje med konstitutivni narodi in varstvom pravic narodnih in verskih manjšin, poudarja nujnost bolj celovite integracije teh načel v ustavno strukturo, kar spodbuja bolj vključujoč in pravičen pravni okvir za vse državljane BiH, kar bi prispevalo tudi k evropski integraciji BiH.
Ključne besede: manjšine, konstitutivni narodi, diskriminacija, BiH, ESČP, ustavne spremembe
Objavljeno v ReVIS: 12.12.2023; Ogledov: 293; Prenosov: 18
Celotno besedilo (778,35 KB)

Opis: Naloga predstavlja jasen pogled na poklic diplomata. Vsebinsko zajema zgodovinski pregled nastankov diplomacije, njeno poslanstvo, razvoj kadrov, postopke izbora kandidatov, vrste diplomacije in seveda nabor znanj, ki jih potrebuje dober diplomat, da lahko kar najbolje in najučinkoviteje opravlja svoje delo. Glede na razvoj tehnologije in globalizacijo, se spremembe na trgu in v okolju odvijajo na dnevni ravni. Nedavno pa se je svet soočil še z eno najmočnejših sprememb v zgodovini človeštva – zdravstveno krizo, ki je zahtevala tudi korenito spremembe pri načinu in izvajanju v različnih poklicih in na različnih ravneh dela. To vsekakor velja tudi za diplomatsko službo, ki je bila v tej situaciji še toliko bolj na udaru. Hitre, odločne reakcije in dobra komunikacija navzven so bile zelo pomembne sestavine, saj so predstavniki vlade in ljudstvo kot ciljna publika pričakovali dnevno sveže in aktualne novice. Svet se je namreč soočil s situacijo, ki ji ni bilo para. Poročanje vladi in zastopanje interesov lastne države pa predstavlja dnevne izzive za vsakega diplomata. Zato vsem, ki so na poti odločitve za delo v diplomaciji lahko napisana naloga služi kot celovita predstavitev tega lepega pa tudi zelo zahtevnega poklica. Predvsem pa je potrebno poudariti opis diplomacije kot znanstvene vede, saj je ta vidik mnogokrat spregledan. Vsekakor pa trdno verjamem, da se bo razvoj znanj, ki jih potreboval diplomat nadaljeval tudi v prihodnje.
Ključne besede: diplomat, znanje, usposabljanje, zunanja politika, diplomacija, učni program, veleposlaništvo, veleposlanik, komunikacija, učenje
Objavljeno v ReVIS: 09.10.2023; Ogledov: 440; Prenosov: 37
Celotno besedilo (9,73 MB)

Opis: Po katastrofalnih posledicah 2. svetovne vojne si je mednarodna skupnost postavila cilj zagotoviti mir in preprečiti, da bi se vsesplošna morija ponovila v prihodnosti. Velika teža je bila dana človekovim pravicam in v sklopu tega tudi pravicam narodnih manjšin. Po novem razmejevanju držav je namreč veliko skupin evropskega prebivalstva prešlo pod suverenost različnih držav. Tako je bilo pravo manjšin v prvi vrsti namenjeno ohranitvi novih državnih meja. To je poskušalo doseči tako, da je zagotavljalo minimalni katalog manjšinskih pravic, ki naj bi preprečeval konflikte med narodnimi manjšinami in večinskim prebivalstvom držav. Ta katalog minimalnih pravic je bil namenjen zaščiti zgodovinskih oziroma avtohtonih narodnih manjšin. Zaradi različnih pojavnih oblik manjšin in različnih interesov držav je bilo težko sprejemati kakršnekoli jasne, pravno zadovoljive definicije, ki bi jasno označevale subjekte oziroma nosilce teh pravic. Kljub vsemu pa je mednarodna skupnost prišla do neke splošne definicije, ki je bila vsaj na načelni ravni nekako najbolj sprejemljiva. Nemčija je podala predlog, da bi morale biti narodne manjšine opredeljene kot ločene in drugačne skupine prebivalstva, ki so jasno definirane in avtohtone. Pri tem je izrazito pomembna vpeljava elementa avtohtonosti. Za subjekte manjšinskih pravic je namreč ravno element avtohtonosti tisti, od katerega je v večini primerov odvisno njihovo uživanje manjšinskih pravic. V zadnjih letih so vse glasnejše tudi zahteve po priznanju novodobnih manjšin, nastajajo pa tudi nekatere drugačne ideje, ki nasprotujejo stari ureditvi mednarodnega normativnega sistema. Z deskriptivno, analitično in metodo kompilacije bomo poskušali razjasniti pojem narodna manjšina in manjšinske pravice, v tem kontekstu bomo nato poskušali pojasniti pojem avtohtonost, za kar bomo uporabili metodo deskripcije ter metodo komparacije. Na koncu bomo s pomočjo induktivno deduktivne in analitične metode poskušali priti do ugotovitve, ali je res element avtohtonosti tisti, ki je pri manjšinski problematiki najpomembnejši, oziroma ali so avtohtone manjšine upravičeno tiste, ki jim je za ohranjanje mednarodnega miru potrebno posvečati največjo pozornost. Ugotovitve bodo pripomogle k boljšemu razumevanju pomembnosti zaščite narodnih manjšin ne le z vidika človekovih pravic, ampak tudi z vidika ohranjanja mednarodnega miru. Poleg tega ugotovitve v tem delu odpirajo vprašanja o učinkovitosti mednarodnega prava, pri čemer nakazujejo smernice za njegov nadaljnji razvoj.
Ključne besede: narodne manjšine, avtohtonost, manjšinske pravice, tradicionalne manjšine, novodobne manjšine
Objavljeno v ReVIS: 29.08.2023; Ogledov: 456; Prenosov: 46
Celotno besedilo (1,15 MB)