21. INFORMIRANOST ŽENSK O GODNJEM ODKRIVANJU RAKA DOJKEJakob Zelič, 2024, ni določena Opis: Izhodišča: Incidenca raka dojke predstavlja resen javnozdravstveni problem. Pri zgodnjem odkrivanju raka dojke je pomembna predvsem učinkovita preventiva, zgodnje prepoznavanje simptomov in ustrezno ukrepanje ob zaznavanju nenavadnih sprememb. V raziskavi diplomske naloge smo preverili informiranost žensk o zgodnjem odkrivanju raka dojke.
Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu. S pomočjo pregleda bibliografskih baz ter strokovne literature smo pridobili primarne in sekundarne vire. Podatke za analizo smo pridobili z anketnim vprašalnikom, ki je bil na voljo prek spletne platforme 1ka. Sodelovanje je bilo prostovoljno, omejeno izključno na ženske. V raziskavi je sodelovalo 379 anketirank.
Rezultati: Raziskovalni vzorec je predstavljal žensko populacijo, starejšo od 20 let. Razvrstili smo jih v starostne skupine, skoraj polovico pridobljenih rezultatov so predstavljale ženske med 20. in 29. letom starosti (46 %). Po mnenju anketirank spada rak dojke na 2. mesto glede na pojavnost v populaciji. Večina anketirank pozna program ozaveščanja o raku dojke DORA, vpliv dejavnikov na možnost nastanka raka dojke, prav tako pa tudi simptome. Ob opažanju sprememb bi obiskale zdravnika oziroma spremljale spremembe. Največ žensk samopregledovanje izvaja le nekajkrat na leto, 4 % anketirank se nikoli ne pregleduje, prav tako pa večina ne pozna ustreznega časa za samopregledovanje.
Razprava: V diplomski nalogi smo ugotovili, da ženske dobro poznajo simptome in dejavnike tveganja za nastanek raka dojke. Analizirani podatki kažejo, da ženske samopregledovanja ne izvajajo dovolj redno in ne poznajo ustreznega časa v mesecu za samopregledovanje. Na pregledih od medicinskih sester ne prejmejo dovolj informacij o samopregledovanju, po drugi strani pa ženske lastno znanje o samopregledovanju ocenjujejo kot dobro.
Ključne besede: rak dojke, medicinska sestra, samopregledovanje, preventiva
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 95; Prenosov: 8
 Celotno besedilo (1,32 MB) |
22. POSEBNOSTI PRI PREHRANI OTROK IN MLADOSTNIKOV Z ANOREKSIJO NERVOZOEdisa Ljubijankić, 2024, ni določena Opis: POVZETEK
Izhodišča: Anoreksija nervoza je bolezen, ki se kaže kot namerno ali nenamerno uživanje premajhne količine hrane glede na starost, spol in raven telesne dejavnosti. Posledica je podhranjenost, pri kateri imajo lahko otroci in mladostniki izkrivljen pogled na svoje telo, so preobremenjeni z mislimi na hrano, se umikajo vase in izogibajo družabnim dejavnostim. Pogosto so čezmerno telesno dejavni in imajo občutek prekipevanja od energije. Pri prepoznavanju težav pri otrocih in mladostnikih je pomembno upoštevati, da se anoreksija nervoza v obdobju otroštva in mladostništva včasih začne neopazno. Starši pogosto ne opazijo, da se otrok drugače prehranjuje, saj so družinski obroki vse redkejši. Namen raziskave je preučiti posebnosti pri prehrani otrok in mladostnikov z anoreksijo nervozo ter vlogo staršev pri prepoznavanju in obravnavi te motnje.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani, analizirani in sintetizirani primarni ter sekundarni viri. Primarno zbiranje podatkov je temeljilo na podlagi sestavljene predloge za polstrukturirani intervju. Izbrani vzorec je bil namenski, vključeval je starše otrok, ki imajo anoreksijo nervozo.
Rezultati: Rezultati raziskave so pokazali, da otroci in mladostniki z anoreksijo nervozo doživljajo izrazite prehranske omejitve in razvijajo posebne rituale, povezane s prehranjevanjem. Starši so poudarili pomembnost zgodnjega prepoznavanja simptomov, kar lahko prepreči resnejše zdravstvene zaplete. Otroci z anoreksijo nervozo se pogosto izogibajo določeni hrani in strogo načrtujejo svoje obroke, kar vodi v znatno izgubo telesne teže. Psihološki vidiki bolezni so prav tako ključni, saj otroci pogosto trpijo zaradi tesnobe, depresije in socialne izolacije. Sodelovanje z dietetiki, psihologi in zdravniki je bilo prepoznano kot bistveno za uspešno zdravljenje. Starši so poudarili tudi potrebo po večjem ozaveščanju in izobraževanju o anoreksiji nervozi, da bi lahko bolje podprli svoje otroke in zmanjšali stigmo, povezano z motnjo hranjenja.
Razprava: Razprava potrjuje pomembnost zgodnjega odkrivanja in multidisciplinarnega pristopa k zdravljenju anoreksije nervoze. Starši igrajo ključno vlogo pri podpori otrok, kar kaže na nujnost njihovega izobraževanja in vključevanja v terapevtski proces. Psihološka podpora je ključna za obvladovanje duševnih težav, povezanih z motnjo hranjenja. Kljub omejitvam raziskave, kot je majhnost vzorca, ugotovitve prispevajo k boljšemu razumevanju bolezni in dajejo smernice za nadaljnje raziskave ter izboljšanje praks zdravljenja in preventive.
Ključne besede: prehrana, anoreksija nervoza, mladostniki
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 99; Prenosov: 3
Celotno besedilo (1,50 MB) |
23. UPOŠTEVANJE EPIDEMIOLOŠKIH PREVENTIVNIH UKREPOV PRED IN MED POTOVANJEM V DRŽAVE TRETJEGA SVETAMiha Fišter, 2024, ni določena Opis: Izhodišče: Vedno več ljudi potuje. Zaradi napredka potovalne infrastrukture in tehnologije nam je omogočeno potovanje tudi v najbolj oddaljene kraje, tudi v take, kjer zdravje in higiena nista visoko na listi prioritet. Da se izognemo boleznim, ki nas ogrožajo v nam nepoznanem okolju, je dobro, da poznamo ukrepe, kako se pred njimi zaščitimo. Namen raziskave je bil preučiti, v kolikšni meri popotniki upoštevajo epidemiološke ukrepe pred in med potovanjem v države tretjega sveta. Cilj je bil raziskati, kaj je glavni vir informacij popotnikov o preventivnih epidemioloških priporočilih, katere nefarmakološke in farmakološke ukrepe najpogosteje uporabljajo, kateri so razlogi za neupoštevanje priporočil o cepljenju in kemoprofilaksi ter kolikšen delež popotnikov zboli kljub upoštevanju preventivnih priporočil.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvantitativni raziskovalni metodi preučevanja in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani in analizirani podatki, ki smo jih pridobili z metodo anketiranja. Podatki so bili zbrani s pomočjo spletnega orodja 1ka in analizirani z metodami deskriprivne statistike.
Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da je splet najpogostejši vir informacij popotnikov. Najpogostejši nefarmakološki ukrep popotnikov je umivanje rok z vodo in milom, vendar ga vedno uporablja le slaba polovica anketirancev. Najpogosteje se popotniki cepijo proti hepatitisu A, vsak drugi popotnik pa na potovanjih uporablja tudi probiotike. Med ljudmi še vedno obstaja dvom o smiselnosti cepljenja in varnosti cepiv, saj dobra desetina anketirancev navaja, da ne vidijo smisla v cepljenju, saj lahko zbolijo kljub zaščiti s cepivom, desetino anketirancev pa je strah stranskih učinkov. Kljub upoštevanju epidemioloških preventivnih ukrepov je dobrih 40 % popotnikov na potovanju še vedno zbolelo.
Razprava: Večina popotnikov je sicer dobro opremljena z znanjem o preventivnih epidemioloških ukrepih, vendar jih dosledno upoštevajo v pomembno manjšem številu. Večina popotnikov najprej poišče informacije na spletu, zato je smiselno, da javnozdravstveni zavodi posamezne države skrbijo za točnost in ažurnost teh podatkov. Treba je poudarjati pomen tako farmakoloških kot nefarmakoloških preventivnih ukrepov ter izobraževati popotnike o pravilnem obnašanju in pravilni uporabi zdravil na potovanju, da je zdravje popotnika najbolje zaščiteno.
Ključne besede: tropska medicina, preventivni ukrepi, potovalna ambulanta
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 132; Prenosov: 5
Celotno besedilo (1,21 MB) |
24. ZDRAVSTVENA NEGA OTROKA Z UROINFEKTOMNina Koren, 2024, ni določena Opis: Okužba sečil je zelo pogosta v otroški dobi. Akutna obolevnost otrok je velika. Poleg akutne okužbe se lahko pojavijo težave, povezane z brazgotinskimi spremembami in kroničnimi zapleti na ledvicah, predvsem takrat, ko je okužba neprimerno zdravljena, se ponavlja, ter pri obojestranski prizadetosti in sočasni prisotnosti prirojene napake sečil. Namen raziskave je bil proučiti zdravstveno nego otroka z uroinfektom.
Ključne besede: zdravstvena nega, otrok, medicinska sestra, okužbe sečil.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 109; Prenosov: 2
Celotno besedilo (2,20 MB) |
25. PREHRANA PRI DISFAGIJIMartina Šterk, 2024, ni določena Opis: Izhodišče: Disfagija je motnja požiranja, ki lahko zelo vpliva na kakovost življenja posameznika s to motnjo. To je stanje, pri katerem posameznik težko požira hrano ali tekočino in lahko vodi do številnih zapletov, kot so aspiracija, aspiracijska pljučnica, podhranjenost, dehidracija in drugi zapleti. Pri takšni motnji sta pomembna prehranski pristop in prilagojena prehrana. V diplomski nalogi smo se osredotočili na ustrezno prehransko podporo pri pacientu z disfagijo, kako prilagojena prehrana lahko izboljša prehranski status in zmanjša tveganja za zaplete in izboljša kakovost življenja teh pacientov.
Metoda: Uporabljena je bila deskriptivna metoda dela, raziskava pa je bila opravljena s kvalitativno tehniko zbiranja podatkov. Teoretična izhodišča smo predstavili ob pregledu domače in tuje literature, v empiričnem delu pa uporabili predlogo vprašanja za polstrukturirani intervju. Raziskava je potekala med 16. 4. 2024 in 29. 5. 2024, vanjo je bilo vključenih šest pacientov, ki niso več hospitalizirani v bolnišnici.
Rezultat: Rezultati raziskave so pokazali, da je prilagojena prehrana pri disfagiji izredno pomembna. S prilagojeno prehrano se preprečuje aspiracijo, podhranjenost in dehidracijo ter s tem pripomore k izboljšanju kakovosti življenja. S tem je tudi pomembno sodelovanje pacienta in njegovih svojcev pri prilagoditvi in pripravi prehrane. Raziskava je tudi potrdila, da so pacienti seznanjeni s prilagojeno prehrano pri disfagiji s strani multidisciplinarnega tima.
Razprava: V raziskavi smo ugotovili, da je prilagojena prehrana ključnega pomena pri pacientih z disfagijo, saj se z njo preprečujejo njeni zapleti in vpliv na socialno okolje. Pacienti so znanje in veščine o prehranjevanju pridobili s pomočjo multidisciplinarnega tima.
Ključne besede: prehrana, disfagija, varno požiranje, preprečevanje zapletov, prilagojena prehrana
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 40; Prenosov: 0
Celotno besedilo (1,50 MB) |
26. VLOGA STARŠEV NEDONOŠENČKA NA ODDELKU INTENZIVNE NEGEPetra Sedlar, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Nedonošenček je novorojenček, ki se je rodil pred dopolnjenim 37. tednom gestacijske starosti. Od donošenega novorojenčka se razlikujejo po telesnih značilnostih. Spremljajo jih težave, ki so najbolj opazne pri dihanju, hranjenju ter pri termoregulaciji, saj sami niso zmožni uravnavati telesne temperature. Ker so hospitalizirani v enoti intenzivne nege, je stik med nedonošenčkom ter starši prekinjen. Starša prezgodnjega poroda nista načrtovala in sta postavljena v stresno situacijo. Tudi nedonošenčku manjka bližina staršev. Zato je vloga staršev v enoti intenzivne nege zelo pomembna. Starša se vključujeta v aktivnosti zdravstvene nege, navezujeta stik ter gradita odnos med nedonošenčkom in med njima. Z vključitvijo imata korist tako starša kot nedonošenček, saj se na ta način spoznavata, povezujeta in premagujeta negativne misli. Namen raziskave je bil preučiti vlogo staršev nedonošenčka na oddelku intenzivne nege.
Metoda: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu ter deskriptivni metodi dela. Primerni podatki za analizo so bili pridobljeni s tehniko anektiranja. V raziskavo so bili vključeni starši nedonošenčkov, ki so izpolnili vprašalnik, objavljen na spletni strani družabnega omrežja Facebook. Anektiranje je potekalo junija 2024. V raziskavi je sodelovalo 100 staršev.
Rezultati: Največ anketiranih staršev, 31,2 % (97), je navezovalo stik z nedonošenčkom s pomočjo dotika, sledi kengurujčkanje, s katerim si je pomagalo 28 % (87) staršev, s pogovorom je stik navezalo 23,8 % (74) staršev, s petjem 12,5 % (39) staršev in z masažo 3,2 % (10) staršev. Več kot polovica staršev je stik z nedonošenčkom najlažje navezala s kengurujčkanjem. Največ staršev je stik navezovalo ob vsakem obisku v intenzivni negi, in sicer 65 % (75). V enoti intenzivne nege je bil največkrat uporabljen bočni položaj pri 51 % (51) nedonošenčkih, sledi hrbtni položaj s 33 % (33) in trebušni položaj s 16 % (16). Najprimernejši položaj nedonošenčka v inkubatorju je bočni položaj (PV=4,5). 29,2 % (99) staršev, meni, da se s kengurujčkanjem vez okrepi, 20,7 % (70) vseh staršev meni, da mati ob kengurujčkanju proizvaja več mleka. 27,4 % (93) staršev trdi, da se ob izvajanju kengurujčkanja zmanjša stres pri nedonošenčku in pri starših. 21,2 % (72) vseh staršev meni, da se izboljša uravnavanje termoregulacije nedonošenčka. 0,9 % (3) staršev je izbralo odgovor, da je večja možnost, da nedonošenček zboli za različnimi boleznimi in 1,6 % (2) anketiranih staršev, da se nedonošenčkovo zdravstveno stanje poslabša.
Razprava: Z raziskavo smo ugotovili, da je bila velika večina staršev vključenih v aktivnosti zdravstvene nege in je na tak način naveza tudi stik z nedonošenčkom. Najbolj so se povezali s pomočjo aktivnosti kengurujčkanje in pogovora. Najlažji način za navezovanje stika, kadar je nedonošenček v inkubatorju, je za starše dotik. Prav tako se najlažje povežejo z njim, kadar je ta nameščen v hrbtnem položaju. Kengurujčkanje so izvajali skoraj vsi starši vsaj enkrat dnevno, nekateri tudi večkrat.
Ključne besede: nedonošenček, starši, vloga staršev, enota intenzivne nege
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 82; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,64 MB) |
27. ZDRAVSTVENA VZGOJA BOLNIKA Z ASTMOMonika Kovačič, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Astma je kronično obolenje dihal, za katerega je značilno kronično
vnetje dihalnih poti. Bolniki, ki so pravilno zdravljeni, nimajo težav, so fizično zmogljivi,
nimajo hudih poslabšanj astme, njihova pljučna funkcija pa je v mejah normale. Pri obravnavi
astmatika imajo medicinske sestre nepogrešljivo vlogo. Namen je bil proučiti, kakšna je vloga
medicinske sestre pri izvajanju zdravstvene vzgoje astmatika.
Metode: Raziskava je temeljila na kvantitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni
metodi dela. Za zbiranje podatkov je bil uporabljen strukturiran anketni vprašalnik. Vzorec je
bil priložnostni, sodelovale so diplomirane medicinske sestre. Pridobljeni sta bili 102
izpolnjeni anketi. Za teoretični del smo uporabili primarne in sekundarne vire podatkov.
Rezultati: Na osnovi odgovorov anketirank smo ugotovili, da ima medicinska sestra
pomembno vlogo pri zdravstveni vzgoji astmatika. 52 % anketiranih medicinskih sester je v
času izobraževanja dobilo premalo informacij o zdravstveni vzgoji astmatika, 31 % jih zna
pravilno izvesti spirometrijo in enako število tudi meritev PEF. V času izobraževanja so
pridobile premalo informacij, kako ukrepati v primeru astmatičnega napada, saj so uporabo
bronhodilatatorja uvrstile na deveto mesto od dvanajstih, kar pomeni, da bi le 38 %
medicinskih sester v primeru napada apliciralo bronhodilatator. Medicinske sestre bi morale
večkrat in bolj podrobno preverjati bolnikovo znanje o pravilni uporabi terapije.
Razprava: Za medicinsko sestro je pomembno, da ima dovolj znanja o astmi in obravnavi
astmatika, saj kot je razvidno iz raziskave, jih je večina že imela stik z astmatikom in ga tudi
obravnavala. Medicinska sestra mora vedeti, kako aplicirati terapijo in ukrepati v primeru
astmatičnega napada.
Ključne besede: astma, astmatik, medicinska sestra, zdravstvena vzgoja
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 43; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,94 MB) |
28. ZDRAVSTVENA NEGA PACIENTA PO POŠKODBI GLAVELaura Fink, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Poškodbe glave so svetovni javnozdravstveni problem in predstavljajo enega glavnih vzrokov trajne invalidnosti in umrljivosti. Preventivni ukrepi, kot so zakonodaja o varnostnih pasovih v avtomobilih, vožnji pod vplivom alkohola ter varnosti pri delu, so prispevali k zmanjšanju števila primerov. Izvajalci zdravstvene nege imajo pomembno vlogo pri obravnavi pacientov s poškodbo glave, od začetne oskrbe do odpusta po končani rehabilitaciji. Namen raziskave je preučiti zdravstveno nego pacienta po poškodbi glave.
Metoda: V raziskavo smo vključili šest izvajalcev zdravstvene nege, ki imajo najmanj 1 leto delovnih izkušenj s pacienti po poškodbi glave. Uporabili smo kvalitativni raziskovalni pristop in deskriptivno metodo dela. Na podlagi predhodnega pregleda znanstvene in strokovne literature ter podatkovnih baz Cobiss, PubMed in Google Učenjak smo pripravili vprašanja za polstrukturirani intervju. V vseh fazah zbiranja in obdelave podatkov smo upoštevali etična načela raziskovanja. Pridobljene podatke smo analizirali, odgovore intervjuvancev uredili v tabele, podatke pa razvrstili po posameznih kodah in jih interpretirali.
Rezultati: Intervjuvani izvajalci zdravstvene nege se na svojem delovnem mestu srečujejo z različnimi poškodbami glave. Poznajo potencialne zaplete po poškodbi, pravilno ocenjujejo zavest in znajo opredeliti znake povišanega intrakranialnega tlaka. Prav tako so seznanjeni s posledicami, ki jih pusti poškodba glave pri pacientu.
Razprava: Intervjuvanci imajo primerno znanje za oskrbo pacientov po poškodbi glave in pravilno ocenjujejo zavest pri poškodovancu. Kljub temu smo zaznali pri njihovem znanju nekaj pomanjkljivosti, zato menimo, da bi ga bilo treba obnavljati in širiti, kar bi prispevalo k še kakovostnejši zdravstveni negi.
Ključne besede: poškodba glave, GCS, intrakranialni tlak, pacient, izvajalec zdravstvene nege
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 68; Prenosov: 2
Celotno besedilo (1,26 MB) |
29. Prekomerna telesna teža in debelost kot dejavnik pojava kroničnih bolezniTina Veselič, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Prekomerna telesna teža in debelost sta v zadnjih dveh desetletjih v porastu in temu ni videti konca. Približno tretjina svetovne populacije je prekomerno hranjene ali debele. Čezmerna prehranjenost se določa z določitvijo indeksa telesne mase. Prekomerna telesna teža in debelost vplivata na pojav drugih kroničnih nenalezljivih bolezni. Večji kot je indeks telesne mase, večja je verjetnost pojava zapletov povezanih z debelostjo, kot so diabetes, srčno-žilni zapleti, rakava obolenja in navsezadnje tudi povečana stopnja umrljivosti. Pomemben je tudi obseg pasu. Na pojav debelosti v največji meri vplivajo genetska predispozicija, prehrana, telesna dejavnost in motnje spanja. Namen raziskave je bil preučiti povezanost prekomerne telesne teže in debelosti s pojavom kroničnih bolezni.
Metode: Uporabljen je bil kvantitativni raziskovali pristop z deskriptivno metodo dela. Za izdelavo teoretičnega dela smo uporabili sekundarne podatke, ki smo jih zbrali s pregledom domače in tuje strokovne in znanstvene literature. Primarne podatke smo zbrali s tehniko anketiranja. Anketiranje je potekalo med naključno izbranimi polnoletnimi prebivalci Slovenije. V raziskavi je sodelovalo 143 respondentov s prekomerno telesno težo ali debelostjo. Pridobljene podatke smo obdelali s pomočjo programa SPSS in jih grafično ter tabelarično predstavili s pomočjo aplikacije 1KA ter s računalniškim programom Microsoft Office Excel.
Rezultati: Večina respondentov svoje zdravje ocenjuje kot dobro in nima nobene kronične bolezni. Manjšina respondentov dosega priporočene količine telesne dejavnosti. Po mnenju respondentov debelost najpogosteje vpliva na pojav visokega tlaka in bolezni srca ter predstavlja veliko tveganje za človekovo splošno zdravje. Večina ocenjuje, da obstaja povezava med debelostjo v otroštvu in v odrasli dobi. Prav tako večina pozna dejavnike, ki vplivajo na pojav prekomerne telesne teže in posledice, ki jih prekomerna telesna teža prinaša. V največji meri sta telovadba in dieta intervenciji, ki posamezniku najbolj učinkovito pripomorejo k izgubi telesne teže.
Razprava: Debelost je potrebno obravnavati kot kronično bolezen, ki zahteva multidisciplinaren pristop. Zdravljenje pridruženih bolezni pa povzroča dodatne stroške zdravstvenega varstva. Zdravljenje debelosti temelji na spremembi življenjskega sloga, ki vključuje znižanje kaloričnega vnosa živil, povečanje telesne dejavnosti in vedenjske spremembe. Kot dodatek k spremembi življenjskega sloga je možno uporabiti farmakološka sredstva in kirurško zdravljenje. Bistveno vlogo v procesu hujšanja imajo medicinske sestre. S svojo podporo in znanjem pomagajo pacientom doseči cilje hujšanja. Ključnega pomena je preventiva in zdravstvena vzgoja populacije.
Ključne besede: prekomerna telesna teža, debelost, dejavnik tveganja, kronična obolenja, menedžment.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 102; Prenosov: 2
Celotno besedilo (2,07 MB) |
30. MENTALNA HIGIENA NA DELOVNEM MESTU MEDICINSKE SESTRELucija Laknar Femc, 2024, ni določena Opis: Teoretična izhodišča: Mentalna higiena predstavlja skrb za duševno zdravje posameznika. Pri tem je potrebno najprej zagotoviti temeljni potrebi prehranjevanja in spanja. Mentalna higiena se osredotoča na posameznikov um ter spodbuja posameznikovo dobro počutje. Obstaja vrsta aktivnosti, ki jih lahko vsakdo prilagaja na način, da bodo nahranile njegov um in izboljšale življenje ter psihosocialno kompetenco. Posameznikova visoka čustvena inteligenca ima pozitiven vpliv na njegovo delovanje na delovnem mestu in je povezana z mentalno higieno. Posamezniki z visoko razvito čustveno inteligenco so uspešnejši pri reševanju konfliktov ali pri pogajanjih, lažje se spoprijemajo s stresom ter so učinkovitejši motivatorji. Namen raziskave je preučiti mentalno higieno na delovnem mestu medicinske sestre.
Metode: Raziskava je temeljila na kvalitativnem raziskovalnem pristopu in deskriptivni metodi dela. Za potrebe empiričnega dela so bili zbrani in analizirani primarni podatki, ki so bili pridobljeni s tehniko intervjuvanja. Zbiranje sekundarnih podatkov je potekalo s pomočjo internetnih podatkovnih baz (biografske baze podatkov, PubMed, SpringerLink, Cobiss).
Rezultati: Medicinske sestre poznajo pomen mentalne higiene. Razlagajo si ga kot skrb za duševno zdravje in dobro počutje. Nekaterim pomeni mentalna higiena skrb za »čiščenje« uma, duha oz. misli. S pomočjo mentalne higiene medicinske sestre laže obvladujejo stres in čustva, ki jih tudi laže izražajo. Večina intervjuvank si predstavlja mentalno higieno kot skrb zase. Ena od intervjuvank mentalno higieno povezuje s fizičnim zdravjem. Medicinske sestre za svojo mentalno higieno aktivno skrbijo s pogovorom, prebiranjem knjig, sproščanjem s sprehodi v naravi, fizično aktivnostjo, hobiji, pozitivnim razmišljanjem, potovanji z glasbo, meditacijo, dihalnimi vajami, z ogledi filmov, ohranjanjem vsakodnevne rutine, vzdrževanjem medosebnih odnosov, upanjem, dobro družbo, izobraževanjem o samopodobi, družinskimi izleti, ležanjem na ležalniku ter zadostnim spanjem. Medicinske sestre pravijo, da sta čustvena inteligenca in mentalna higiena med seboj povezani, povezanost pa je ključna. Razvita čustvena inteligenca omogoča medicinskim sestram boljše obvladanje stresa, razumevanje, obvladanje čustev ter soočanje z njimi. Intervjuvanke menijo, da čustvena inteligenca vpliva na sprejemanje premišljenih odločitev, gradnjo kakovostnih medsebojnih odnosov s sodelavci, kar vodi v večje zadovoljstvo z delom, povzroča manj konfliktov in splošno izboljšanje duševnega zdravja na delovnem mestu ter da čustveno inteligentni posamezniki znajo poskrbeti za mentalno higieno, ji namenijo dovolj časa in jim je tudi zanjo laže poskrbeti.
Razprava: Razmišljanja medicinskih sester o mentalni higieni, čustveni inteligenci, duševnem zdravju, dejavnikih tveganja na delovnem mestu se povezujejo s teorijo in ustrezajo teoretičnim izhodiščem. Sicer sam termin dejavniki tveganja na delovnem mestu je uporabila v intervjuju le ena oseba, kar pa ne pomeni, da dejavnikov tveganja medicinske sestre ne poznajo. Glede na to, da ugotovitve kažejo, da so slabi medosebni odnosi, nesporazumi, grožnje, nespoštljivost, aroganca, zahrbtnost razlogi za slabo počutje na delovnem mestu, bo moral vsak posameznik še marsikaj postoriti glede svoje mentalne higiene.
Ključne besede: mentalna higiena, čustvena inteligenca, medicinska sestra, delovno mesto.
Objavljeno v ReVIS: 28.09.2024; Ogledov: 42; Prenosov: 1
Celotno besedilo (1,42 MB) |
